seveda mu ni bilo težko vstati sredi noči ob neki nemogoči uri in z avtom odhiteti po noelle. niti enkrat samkrat se ni pritožil ali ji samo namignil, da bi si ravno tako učinkovito poklicala taksi in varno prispela domov. toda ne. tudi sam je raje videl, da je klicala njega. tako je lahko na prav pretirano zaščitniški način preveril, če je resnično v enem kosu in v kakšnem stanju je. ustavil je avto na dovozu pred sestrščino in ji zatem pomagal zlezti iz avtomobila. na sebi je še vedno imel spodnji del kvazi pižame in zgoraj neko preprosto belo majico, ker ga je dobesedno zvlekla iz postelje. raje je videl, da kliče njega, kakor da prevoz išče pri komu od drugih. komu, ki bi po možnosti utegnil izkoristiti nastalo situacijo. v sebi je imela vsekakor preveliko dozo alkohola, da bi komu lahko zares predstavljala trd oreh. z njenimi ključi je odprl vhodna vrata in v nekaj minutah sta bila pred vrati njene sobe. ''pravzaprav to omenič vsakič, ko si nacejena z alkoholom,'' je zamrmral v odgovor in jo previdno potegnil za seboj v temno notranjost sobo. stegnil se je mimo nje do stikala za luč in prostor se je kmalu osvetlil. še vedno jo je držal okrog pasu in ji nudil vsaj nekaj ravnovesja, medtem ko je krilila naokrog, da je izgledalo, kakor da se nalašč skuša kam prevrniti. ''dvomim, da... um, kaj delaš?'' je že pričel odgovarjati na njeno svojevrstno zahvalo, ko se je izmuznila stran in... pričela iz sebe slačiti kos za kosom. ''nočeš me videti pijanega, verjemi,'' je svoje ustnice prisilil, da so se ukrivile v nasmešek. trudil se je gledati nekam v tla v neko nedoločeno točko, medtem ko je njeno krilo letelo nekam mimo njegove glave. ''mogoče bi morala naslednjič res poklicati taksi,'' je naenkrat dvignil glavo, vendar še vedno ne proti njej. za božjo voljo, bila je napol gola. morda sta tičala v istem bazenčku, ko sta imela štiri leta, vendar je to bilo desetletja nazaj. ni bilo isto. in da, po vsej logiki, ga ne bi smelo niti najmanj ganiti, če se njegova najboljša prijateljica svobodno slači pred njim. vendar ga je. ''ali pa se organizirajte skupaj. tako ali tako ni pametno, da hodiš sama ven. pojdi s sošolkami in naj ena pelje, ali pa skupaj vzamite taksi. mislim, opcij je milijon,'' je nadaljeval in ni izrekel tistega bistvenega – da ne sme vedno, ko je v manjših škripcih, avtomatično klicati prav njega.

''torej me obožuješ, kaj? mene ali moj avto?'' so se njegove ustnice končno ukrivile v rahel nasmešek. bila je tako tipična noelle. seveda, z nekaj alkohola v sebi, vendar v samem bistvu je bila še vedno ista. neusmiljeno ga bo dražila na vse možne načine, vedoč, da bo prav vedno kot nek zvesti pes ob njeni strani. morda je imela zoey prav. morda bi res moral počasi vsemu temu napraviti konec, odpreti usta in končno oznaniti, da ne namerava več sodelovati pri tem sprenevedanju. ''vidim, da se slačiš. pred mano, kar ni najbolj prim...'' je prikimal, ko je stala sredi sobe v spodnjem perilu in na srečo dovolj zmedena ter brez koncentracije, da ni mogla opaziti njegovega pogleda na njenem telesu. ki se ga je sicer trudil odvrniti, vendar kako za vraga, naj bi napravil, ko je stala točno pred njim? ''da, ko si bila stara štiri leta za božjo voljo,'' je zavzdihnil, čeprav njegovim pritožbam ni posvečala pretirane pozornosti. zdaj je že sedela na robu postelje skoraj brez oblačil in brez kančka sramu. ''ah. prav. pa bodi v spodnjem perilu. po želji,'' je zamomljal bolj kot ne pri sebi in se prestopil na mestu. dobro bi bilo počasi oditi, a imel je navado počakati, vsaj dokler se ni spravila v posteljo. ''ne spomnim se, torej se ni moglo zgoditi,'' se je ob omembi, verjetno enega in edinega, pijanskega incidenta povezanega z njim napravil nevednega in samo zmajeval z glavo. ''da... dajem odpoved. ne nameravam več vstajati sredi noči in skrbeti za tvojo pijano rit. od zdaj naprej je to dolžnost tvojih prijateljic ali katerega od kretenov s katerimi se družiš. pardon. od katerega izmed tvojih drugih cenjenih moških prijateljev,'' je bil njegov nasmešek tokrat očitno porogljiv. nek zelo zadovoljen del njega se je zavedal, da bo veliko raje klicala njega še naprej. vikend za vikendom. skorajda bi že napravil korak proti njej, ko je potrepljala vzmetnico poleg sebe, a se je ustavil v zadnjem hipu: ''pojdi spat, noelle. potrebuješ še kaj ali se lahko vrnem v posteljo?''

ob njenih argumentih, zakaj je slačenje nekaj povsem primernega v trenutni situaciji, je samo prazno strmel mimo nje. vedel je, da bo sčasoma neka malenkost njegovemu sodu do konca izbila dno – morda njen klic, morda še kakšna podobna noč, ko mu bo malodane vrgla majico v glavo povsem brez zadržkov. seveda se je obnašal povsem iracionalno, kar bi tudi sama opazila, če bi bila dovolj pri sebi. navadno ne bi naredil takšne scene, samo pomagal bi se ji spraviti v pižamo, jo pokril z odejo in odšel nazaj domov. zraven bi primaknil kakšen dobronameren nasvet, ki bi ga ona pozabila v roku šestdesetih sekund in vse bi bilo spet v najlepšem redu. to, da je danes tako kompliciral, je bila samo posledica pogovorov z zoey, ki je vztrajno pritiskala nanj, naj končno odpre usta in naredi... nekaj. karkoli. ''ne, še vedno pa sem moškega spola,'' je zamrmral ugovor na njene argumente in samo zmajal z glavo, ko se je seveda raje osredotočila na en samcat spodrsljaj z njegove strani.

''ne, nisem jezen nate,'' je takoj odvrnil, skorajda prehitro. ''le zakaj bi bil jezen nate? saj je vse isto kot vedno. ti si nažgana in najboljša rešitev se ti zdi klicati mene. isto kot vedno. ne morem se razjeziti, če samo prakticiraš neko rutino, kajne?'' res je vse zvenelo bolj kruto in ostro, kakor bi moralo. vendar so se podobni dogodki med njima samo nalagali, en vrh drugega, in kmalu jih bo preveč. nikoli se ni pritoževal nad njunim odnosom. bila sta prijatelja. zaupnika. to se nikoli ni niti za trenutek spremenilo, kljub temu da je bil sam praktično cela najstniška leta prekleto zatrapan vanjo, česar nikoli ni zares opazila. so pa vsi drugi in njihova natolcevanja je uspešno zanikal, sploh potem ko si je občasno našel dekle. slednjih ni primerjal z njo in med njimi je bila tudi kakšna, ki mu je bila resnično všeč. na primer eva, le da je tudi ona v njegovem odnosu z noelle videla več kot samo običajno prijateljstvo. ''glej... oprosti. ni pomembno. pozabi vse skupaj,'' je naenkrat odkimaval in pripravljen je bil zakopati navidezno sekiro, ko mu je namenila enega tistih nasmeškov, ki jih je navadno uporabljala zunaj v lokalih. na ljudeh, ki niso bili on. ''zakaj, noelle? zakaj hočeš, da ostanem?'' se je namrščil ob prav naivno iskreni radovednosti.

vse skupaj je bilo nespametno od njega. da se je sploh pričel spuščati v ta pogovor, ki bi se moral odviti ob drugačnem času in predvsem v drugačnem stanju. obstajala je možnost, da se jutri niti ne bo spomnila, da ga je karkoli zmotilo. in vedel je, da je sam ne bo znova opominjal na to. morda ga je zoey dan za dnem prepričevala, naj napravi nekaj glede trenutnega stanja. naj razbije to prijateljstvo in ga nadomesti s čim drugim, vendar tega ni bil pripravljen storiti. vsaj ne dokler ni imel v rokah nekega zagotovila, da tudi njej ni vseeno. ni hotel tvegati morebitne zavrnitve, ker bi ta prijateljstvo uničila še petkrat bolj, kakor morebitna... zveza. bil je idiot, da je sploh razmišljal o tem. noelle je bila njegova prijateljica. celo najboljša. to je bila mantra, ki jo je ponavljal sam pri sebi in ki jo je recitiral vsem okrog njiju. smešno, kako ji po desetletju ponavljanja še vedno ni verjel. ''samo sprašujem se, kako to da vedno kličeš mene? poznaš cel kup ljudi, ki bi prav tako z veseljem pritekli na pomoč. in vedno boš poklicala mene,'' je odvrnil in poskušal potlačiti tisti jezni ton, ki je tako vztrajno silil na dan. ''glej. verjetno bi bilo najbolj pametno, da te res spraviva v posteljo in se o tem pogovoriva jutri, prav? ti si... saj veš in jaz sem utrujen, tako da...'' je zavzdihnil in končno stopil proti postelji, kjer je sedela ter se usedel na vzmetnico poleg nje. ''seveda se gre za rutino,'' se je rahlo nasmehnil, a nasmešek je bil skorajda otožen. točno to je bilo – on je bil njena ustaljena rutina, na katero se je lahko zanesla. slišalo se je grše, kot je v resnici bilo. a sam je bil mnenja, da je bolje biti rutina kot biti nič, torej se ne bi smel pritoževati. ''mhm,'' je prikimal in vstal nazaj toliko, da je odgrnil odejo in pomignil: ''spat, nellie.'' ironično, kako se je prekleto dobro zavedal, da ga vrti naravnost okrog svojega mezinca in vendar je sodeloval. počakal je, da je zlezla nazaj pod odejo in se usedel na rob postelje. ''ostal bom. toda zjutraj si mi dolžna zajtrk. in kavo,'' je nadaljeval in se stegnil proti stikalu na steni, da je ugasil luč in sta ostala v temi.

note; i'm sorry, to je tak zelo beden zaključek, ampak je cel pogovor že precej out-dated, tako da je bilo najbolje zaključit. ti pošljem ZS s predlogom za naprej. ^^

stisnil je ustnice skupaj in na koncu samo prikimal. ni se imelo smisla pregovarjati glede česarkoli, sploh glede na to, da je bila še vedno vsa pod vplivom alkohola. bil je bedak, ker je sploh pripomnil karkoli. najbolj pametno bi bilo ostati tiho, tako kot zadnji dve desetletji, in samo pustiti, da gredo stvari po svoji poti, brez njegove pomoči. ''da, lahko računaš name,'' je na koncu zamomljal in videl je, da jo je s svojim trmastim izbruhom povsem zmedel. ni bila kriva ona, kar je vedel. kriv je bil sam, ker se je pustil potegniti tako globoko pod dno, da zdaj ni in ni našel poti ven. poti stran od nje. vendar bo slej kot prej prišel trenutek, ko bo moral prestriči vrvico, ki ju je povezovala. ''dobro, vendar zdajle nisi na dnu. zdajle si pijana,'' je zavzdihnil in se potrudil vse skupaj omiliti z rahlim nasmeškom. znova se je v njem oglasil tisti del njega, ki je hotel poskrbeti za njo. ni hotel, da gre spat slabe volje in jezna nanj ali že samo zmedena zaradi njegovega blebetanja. ''seveda, jutri se bova vse pogovorila. verjetno me bo tečnoba že minila in bo vse v redu. samo veliko dela imam in... jaz osel se potem spravljam nate, oprosti,'' je prikimal, ko je sedel k njej in potegnil rjuhe vse do njenega vratu, da je bila res dobro pokrita. ''dobro. zjutraj boš imela gromozanskega mačka,'' se je zasmejal, ko je zlezel pod odejo poleg nje in sama od sebe je zlezla bližje po objem. verjetno bi jo moral ustaviti. kot vedno je raje mučil samega sebe, kakor da bi ji odrekel karkoli. napol ji je vrnil objem in pustil, da je poljubila njegovo lice. ''spat, nellie,'' je ponovil, ko je odvrnil na njene besede. lahko bi rekel karkoli drugega – da jo ima tudi on rad, lahko bi končno bleknil kaj bolj pomembnega, lahko bi vse skupaj obrnil na šalo. toda bolj pametno se mu je zdelo vse skupaj samo prezreti in pomesti pod preprogo v nadaljnjem sprenevadnju, da je nepomembno. namestil se je nazaj na vzglavniku in šele ko se je bitje srca poleg njega umirilo, je lahko zaspal tudi sam.