vzela je jopo in si jo oblekla čez svetlo obleko, ki jo je imela na sebi. njeni lasje so bili tokrat razpuščeni in skodrani in sama pri sebi se je nasmehnila, ko je za seboj zaprla vrata svoje sobe. namenjena je bila ven; načeloma ne tako daleč stran, ampak kljub temu je bila rahlo zmedena glede vsega skupaj. z vzdihom je to potlačila in se odpravila proti hiši bratovščine, brez večjih težav našla vrt in previdno zakorakala po travi, dokler ni njen pogled končno pristal na njem in se je odpravila proti njemu. »živijo, tate,« je rekla, njen glas nekoliko hripav, ker že nekaj časa ni govorila. usedla se je poleg njega, medtem ko je njen pogled počasi zdrsnil prek njegovega obraza in se je naposled morala nasmehniti. res ni bila navajena takšnih stvari; ni si mogla ali znala pomagati. »kako si?« se je pozanimala, nato pa se je na njenem obrazu spet pojavil polovičen nasmešek, ki je bil po svoje očarljiv in hkrati tudi povsem sproščen. nekaj je bilo na njem; tega še vedno ni znala določiti, a vsekakor jo je pomirjalo. »lepo te je spet videti,« je dodala in se z dlanjo uprla nazaj, ob čemer se je bežno dotaknila njegove, ampak to je ni motilo.

njene ustnice so se ukrivile v nasmešek ob njegovem pozdravu. »to vsekakor zveni zelo očarljivo,« je morala priznati. francoščina je bil res eden izmed tistih jezikov, ki bi se jih z veseljem naučila, ampak navsezadnje je dvomila, da bi našla čas za to. poleg tega se ji je vedno zdelo, da si moral imeti zelo specifično razumevanje za ta jezik – sploh če bi upala na to, da ga bo nekega dne govorila tekoče. sama pri sebi se je nasmehnila in odgnala te misli. zdaj ni bil ne čas ne kraj za njih. »dobro, hvala,« se je odzvala na njegovo vprašanje in se v naslednjem trenutku samo rahlo namrščila, ko je začutila, kako je pod njenim dotikom rahlo trznil. umaknila je svojo dlan; potegnila jo je v naročje in se ugriznila v ustnico, preden se je odločila, da v to ne bo drezala. s pogledom je sledila pločevinki, ki se je skotalila proti njej, potem pa jo ustavila z dlanjo in jo postavila pokonci. »v bistvu bi raje kavo,« je priznala in pogled uprla vanj. »kaj misliš s tem, da sem se odzvala? saj sem ti že zadnjič povedala, da bi se odzvala z veseljem,« se je rahlo nasmehnila in skušala zadržati izdajalsko rdečico, ampak lahko je čutila, kako je nežno obarvala njena lica. presneto. morda ne bo opazil. ja, tako bi bilo najbolje.

»italijani so tako… zabavni,« se je odločila, ko je končal z govorjenjem. »enkrat so zašli v moje domače mesto. ne vem, mislim da so skušali najti manchester ali nekaj podobnega, ampak jim ni popolnoma uspelo. od gospodične grimm so skušali kupiti hrano. ubogi gospod grimm, njen oče, je bil prepričan, da je vojna in da so mesto zavzeli italijani, zato je izza ozadja trgovine prikorakal s puško. vse skupaj je bilo precej divje za leigh,« se je namuznila ob spominu in se potem namrščila, ko je ugotovila, da se je iz nje ponovno vsul plaz besed. »preveč govorim. preveč… preveč počnem,« se je odločila in sama pri sebi zmajala z glavo. »ne vem, nekaj je na tebi,« je skušala pojasniti in potem raje zaprla usta, ko je ugotovila, da bi bilo vsakršno pojasnilo nesmiselno. namesto tega je hvaležno pograbila skodelico kave in naredila nekaj požirkov, nato pa se rahlo namrščila ob okusu, ki ga ni bila navajena. »dobra je,« je dejala, »čeprav moram priznati, da si ponavadi svoje kave sploh ne sladkam,« je nadaljevala in naredila še nekaj požirkov. »čeprav mi je všeč,« je skoraj začudeno izrekla ugotovitev, ki je ni pričakovala. nekaj trenutkov je bila tiho, nato pa spet spregovorila, ko je postavil vprašanje. »mm, našla sem novo knjigo o evolucijski teoriji, čeprav nisem prepričana, če to spada pod tvojo definicijo zanimivega,« se je namuznila. njeno življenje ni bilo ravno zanimiv vrtiljak dogodkov in pogled je uprla vanj. »kaj si ti počel v zadnjih dneh?«

morala se je namuzniti. »o tem se je govorilo še par let po dogodku in gospod grimm je vedno vztrajal, da je tistega dne rešil leigh pred komunisti,« je dejala. bilo je skoraj zabavno. poleg tega tudi povsem nedolžno; ravno zaradi tega je bila večino časa vesela, da je živela v tako majhnem kraju. seveda je sanjala o velikem mestu, ampak tam bi se takšna zgodba skoraj zagotovo razpletla veliko bolj nasilno. nasilje je bilo nekaj, česar hazel ni nikoli ravno marala. »tudi prav. ponavadi ne govorim toliko oziroma vedno znova nekam zaidem s temo ali pa se zmedem in potem je vse skupaj… zmedeno,« je pojasnila. »in seveda imaš prav; ni pomembno, dokler oba uživava v pogovoru,« je njen obraz razsvetlil nasmešek. tate je bil dobra družba, vsekakor – ni popolnoma razumela njegovih besed, ampak ni bila tip človeka, ki bi se v druge vtikal. v njenih očeh se je pojavilo iskreno zanimanje, ko je nadaljeval. »problemi v družbi? to se mi je vedno zdelo zanimivo, ampak bojim se, da večina teh stvari kar nekako… gre mimo mene. ponavadi se bolj ukvarjam s stvarmi, ki jih lahko dokažem in podobno,« je pojasnila in se ozrla v nebo. počasi se je začenjalo mračiti. presedla se je toliko, da je bila zdaj s celotnim telesom obrnjena proti njemu. popravila je blago svoje obleke čez kolena, potem pa pogled uprla vanj. »rutina? kaj je rutina zate?« se je pozanimala in se s komolci naslonila na kolena, ob čemer so njeni rjavi lasje zdrsnili naprej.

»o, ja,« je pokimala z nasmeškom na obrazu, »gospod grimm je bil zelo navdušen. italijani, seveda, malo manj,« se je namuznila in skomignila z rameni. navsezadnje si ni mogla pomagati, ampak tujci se ji takrat niso prav nič smilili. bili so glasni in zahtevni, gospod grimm pa se je zdel tako zelo ponosen. po svoje ga je imela rada; bil je najboljši približek dedka, kar ga je kadarkoli imela. ob njegovih besedah se je nasmehnila. »saj bi, ampak… ne vem, govorim nekaj in se spomnim na nekaj čisto tretjega in potem se mi zdi potrebno omeniti še par detajlov, ki nimajo nobene zveze z ničemer… ampak ne morem si pomagati. dobro funkcioniram samo takrat, kadar govorim z nekom, s komer mi ni neudobno; in pa seveda takrat, ko govorim o stvareh, ki jih poznam,« je pojasnila in se nato namrščila sama pri sebi. spet je govorila nekaj, kar je bilo najbrž povsem nezanimivo. raje se je osredotočila na njegove besede. »saj se zavedaš, da kajenje ni ravno najbolj… dobro zate?« je dejala, čeprav se je že v naslednjem trenutku opravičujoče nasmehnila. »mislim, saj ne da bi bila to moja stvar, ampak ne vem, škoda bi te bilo,« se je odločila in čutila, kako so se njena lica ob teh besedah nekoliko obarvala; njegova kretnja pa ni prav nič pomagala. pogled je uprla vanj skoraj presenečeno, ko je potisnil las za njeno uho, potem pa se sama pri sebi nasmehnila. »jaz… um,« je začela, potem pa zmedeno obmolknila, ne da bi umaknila svojega pogleda iz njegovih oči.

pokimala je ob njegovih besedah. »najbrž imaš veliko več možnosti, da boš takšnemu prizoru priča v manjšem mestu. tam je vse… bolj osebno? nekaj takšnega. če bi se isti dogodek pripetil v velikem mestu, bi gospoda grimma najbrž aretirali zaradi groženj z orožjem,« je dejala in skomignila z rameni. starec se je moral samo opravičiti italijanom – čeprav ga je tudi to stalo veliko truda, kajti prvih par dni je zanikal kakršnokoli možnost, da bo to tudi storil. nagnila je svojo glavo, medtem ko ga je poslušala in na koncu zavzdihnila. »ja, ampak… če je pa toliko stvari, o kateri bi govorila. včasih ne govorim veliko in potem bi povedala vse in zapleteno je,« se je sama pri sebi namrščila. ja, definitivno je bilo zapleteno. odložila je skodelico kave, ki se je je še vedno oklepala. njen pogled je nato zdrsnil na razkrito podlaket in v njenih očeh se je zalesketalo nekaj nenavadnega; bolečina, skoraj, ampak potem je storil nekaj nepredstavljivega in jo povsem osupnil, ko jo je poljubil, še preden bi lahko karkoli rekla. vse skupaj je bilo tako nepričakovano in hitro, da se je ujela v trenutku in se po nekaj trenutkih zbrala ter mu vrnila poljub; njena dlan je ob tem nežno zdrsnila po njegovem licu.

sama pri sebi se je nasmehnila. »verjamem,« se je odzvala, »še nikoli nisem bila tam, ampak enkrat bi rada z veseljem videla to mesto. navsezadnje je čudovito, vsaj po tistem, kar sem do sedaj uspela izvedeti o njem. tako ali tako pa ima vsako mesto svoje slabe stvari, ampak to še ne pomeni, da se ga ne splača videti,« je dejala in skomignila z rameni. podobo je bilo z londonom, ampak še vedno je bilo njeno najljubše mesto na svetu. včasih si je dovolila razmišljati o tem, katera mesta bo obiskala takoj, ko bo utegnila, potem pa je njen seznam postal predolg in je raje napravila drugega; takšnega, na katerega je zapisovala mesta, v katerih je bila. ob njegovem nasvetu se je nežno nasmehnila; všeč ji je bil, ker je bil navsezadnje tako… prijeten. ja, to je bila beseda ki jo je iskala. tudi poljub je bil… prijeten, čeprav je bila še vedno preplašena zaradi vsega skupaj. to ni spadalo na seznam stvari, ki bi jih pogostokrat počela. ampak potem… potem jo je odrinil in lahko je čutila, kako je kri odtekla iz njenega obraza, ker je bila poteza dovolj groba in nenadna, da se je ustrašila. v njegovih očeh je bilo nekaj nenavadno divjega in hkrati prestrašenega; vse skupaj je bilo preveč zanjo, še vedno je lahko čutila njegov dotik na mestu, kjer jo je odrinil. tokrat se je umaknila sama, še preden bi jo lahko vnovič poljubil. »jaz…« je začela, ob zvenu svojega skrhanega glasu pa se je ustavila in skušala umiriti svoje dihanje. »oprosti, moram… moram stran,« je dejala, njen glas še vedno nenavaden, ko se je postavila na noge in se potrudila, da bi se mu nasmehnila, ampak to ji je najbrž grdo spodletelo zaradi podivjanega bitja srca, zato se je samo obrnila in odkorakala.

hope you don't mind, sem kar zaključla; greva potem naprej as planned? (: