Wearing

Končno je bil tukaj. Začelo se je novo študijsko leto in očitno se je nekdo odločil, da je primeren in da lahko pride. Saj ne, da je o tem sanjal res dolgo časa, ampak res si ni nikoli mislil, da bo prišel tako daleč. Očitno je bilo, da so se predavanja že začela, saj je na poti srečal samo par ljudi, pa še tem se je izognil v velikem loku. Odprl je vrata svoje sobe in široko odprl okna ter odgrnil zavese. Ni prenesel vonja pa zatohlem, še manj pa je maral temo. Odprl je kovček, iz njega potegnil grelec za vodo, ga priklopil in si začel kuhati kavo. Nikjer ni zasledil, da je to prepovedano. Niti mu ni bilo rečeno, da je v sobah prepovedano kaditi, vendar se bo o tem prav gotovo pozanimal malo več. Ni hotel tvegati izključitve že prvi dan. Šele prišel je. Na mizo je začel zlagati učbenike in mape ter zvezke. Vsi so pisali v neke akte, sam pa nikoli. Ni se počutil preveč dobro, če je imel v akti. In aktivne liste si lahko izgubil, zvezka pa nisi kar tako izgubil, razen če si res neroden. Vse je postavil v točno urejeno vrsto. Zdaj so bila na vrsti oblačila. Vmes je prijel skodelico in naredil nekaj požirkov, potem pa se spet lotil dela. Srajce je odvil iz črne vreče za obleke in jih zložil v omaro. Hlače je razgrnil in vsake posebej zložil v omaro, na zgornjo polico. Podobno je naredil z majicami in spodnjim perilom. Brisače je nesel v kopalnico, preoblekel si je posteljnino, potem pa se samo vrgel na posteljo. Nekaj časa je tako ležal in vdihaval vonj, ki mu je bil tako pri srcu. Telefon mu je glasno zapiskal in presenečeno je skočil pokonci ter pogledal, kaj je bilo. Zavil je z očmi, iz kovčka potegnil polnilec in ga dal polniti. Vedel je, da zdaj ni več tako zbran in da ne bo mogel razmišljati, zato je preprosto šel pod tuš. Pustil je, da mu vroča voda pada na ramena in počutil se je nekoliko bolje. Oblekel se je, potem pa še pogledal, kaj mora pospraviti, ko ga je nekdo presenetil in dvignil je glavo. Pred njim je stal moški, star največ 25 let, blond, daljši lasi, modrook. »Hej…« je rekel nekoliko zadržano in pokimal. Nekoliko se je zmedel, potem pa je dojel, kaj mu je govoril. Seveda. »Um, me veseli, Tate Walker.« Nekoliko se mu je nasmehnil, živčno, potem pa hitro umaknil pogled in se dalje trudil s kovčkom. »Hvala, v redu sem, ne skrbi. Samo eno vprašanje imam… Je v sobi dovoljeno kaditi?« Potem pa se je zavedal, da Dylan še vedno sloni na vratih. Naj mu reče, naj vstopi in tvega ali naj izpade nevljuden in mu reče, naj se pobere? Nazadnje se je le odločil. »Vstopi, ne moreš kar tako sloneti na vratih.« Zdaj, ko je bil moški v sobi, mu bo pozorno sledil s pogledom.

Nekoliko se je prestopil, ko je rekel, da ve. To mu ni bilo nikoli v preveliko zadovoljstvo. Raje je ostal nepoznan, v senci in se brigal zase. Ni vedel, kaj naj reče, zato je samo počasi prikimal, potem pa ga je pritegnil Dylanov pregled stropa. Sledil mu je s pogledom in zagledal odlomljen varnostni alarm. Nekoliko se je namrdnil. Ni maral videti, da je tuja lastnina uničena. Lahko bi se preprosto kupil tisti prekleti nastavek in problem je rešen. "Hvala za to informacijo," se je zahvalil in nekoliko živčno nasmehnil, potem pa prižgal cigareto. Ni vedel, kaj naj naredi s tipom, ki je zdaj stopil nekoliko v sobo, zato je proti njem vrgel škatlico, češ, vzemi si.  Stopil je do grelnika vode in zlil preostanek stran, nalil novo vodo in ga prižgal. Naj ga povabi, da naj ostane z njim in pije kavo? "V-vedno pijem kavo," mu je pojasnil in se na vse pretege trudil izogniti očesnemu stiku. Spravljal ga je v obup, še enkrat je potegnil vase, potem pa pobrskal po torbi in odložil na mizico pepelnik. Otresel je cigaret, ga odložil ter se lotil pospravljanja. Ni vedel, kaj naj reče, zato je nekoliko nerodno molčal in zlagal stvari. Dylan je stopil še par korakov s sobo in Tate se je začel avtomatsko pomikati par korakov stran od njega, kot da se ga neverjetno boji. Sunkovito se je obrnil in se mu živčno nasmehnil, potem pa počasi odgovoril: "J-ja, super je, boljše sobe si sploh ne bi mogel želeti." Spet se je nekako izognil očesnem stiku in aparat za vodo se je oglasil in tako sporočil, da je voda vrela. Vzel je dve skodelici in natočil v vsako vodo, potem pa v obe dal štiri žličke sladkorja in dve žlički kave. Pomešal je, potisnil skodelico proti njem in stegnil roko proti cigareti. Na njegovo veliko nesrečo se mu je ugasnila in jezno je zanergal ter si jo prižgal na novo. Prej si je rekel, da bo ves čas gledal na sogovornika, ampak drznil se je spustiti tako nizko, da mu je celo obrnil hrbet. Živčno si je popravil rokave majice in ga poskušal prikrito opazovati.

Ko se mu je zahvalil za cigarete, se je poskušal samo prijazno nasmehniti in mu prikimati. Uspel mu je samo drugi del. Vsaj nekaj, verjetno. Kaj si je kaj mislil o njem? Da je samo sramežljiv? To je bil najpogostejši izgovor in po navadi je deloval. In nič ni imel proti, če bi tokrat tudi. Tu in tam sta izmenjala kakšno besedo in nekoliko se je nasmehnil šele po tem, ko mu je rekel, če res tako misli. "No, nekaj povsem drugega je, kot doma. Ampak še vedno, vanjo bom kasneje vnese nekaj svojega. Ne morem pustiti, da je vse tako prazno. To me duši." Povedal mu je nekaj o sebi. In to je bila prva napaka. Preklel je to poved in se nekoliko zamislil. Bolj more biti previden. Povedali so mu, da tukaj fantje niso prijazni. Vsaj ne vsi. Da bodo izkoristili vsako priložnost in ga potunkali v vsak drek. Ampak nenadoma je začel v vse skupaj dvomiti. Zdelo se mu je, da niso bili taki. Vsaj ne vsi. Nekoliko se je zmedel. Kakšen razgled? Potem pa je pogledal skozi okno in spet se je živčno nasmehnil. "To je dejansko prvič, da sem zdaj pogledal skozi okno. Drugače verjetno tako ali tako ne bi. Ali pa ko bi šel na balkon. In ja, nekaj posebnega je." Naredil je požirek kave in ko je zaslišal svoje ime, se obrnil k sogovorcu. "Tako očitno? Francija. Pa ti?" Če bi na prvi hip presojal, bi rekel, da je tipičen Američan - ne sekira se za nič, poskuša biti prijazen, ima svoje sanje o denarju, hiši in družini, ampak vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo ali je samo fantazija. Sanje imajo o veliki hiši, živijo pa na tako stišanem prostoru, da ti pride hudo na srce. In družina? O tem ni razmišljal. Za hip ali dva se mu je zdelo, da gleda veliko preveč časa v sogovornika in obrnil se je stran in spet divje zardel. "Oprosti," se je tiho opravičil, ko se je obrnil stran. "Um, samo kašljam in nočem kašljati v obraz."

Nekoliko presenečeno ga je pogledal. Pa ja menda ne misli, da bo gojil v sobi rože? Ali drevesa? Ne, v sobi ne bo imel česa takšnega. Mogoče bi si lahko edino na balkonu nasadil peteršilj, ampak še v to ni bil preveč prepričan. Prisluhnil mu je, ko je začel govoriti, da si je njegov predhodnik prebarval stene. Tudi sam je razmišljal o tem. Te stene niso bile tako prijetne. V svoji sobi, v Parizu je imel eno steno temno modro, drugo sivkasto, temno svetlo rdečo, četrto pa vijolično. Nenavadne kombinacije, ampak vedno se je v njej počutil domače. Mogoče bi lahko kaj takega naredil tudi tu? In da ne bi bilo tako… prazno po stenah, bi lahko obesil francosko zastavo. In mogoče kakšen izrezek z njegovega področja. Nekoliko se je zamislil in razmišljal, da bi knjižno omaro popolnoma spraznil in nanjo zložil francosko gradivo. In seveda, špansko. Nasmehnil se mu je, ko je rekel, da si je fant prinesel barvo. Ni kaj, pameten je bil. S konicami prstov se je dotaknil hladne stene in se zdaj iskreno nasmehnil. Vsaka soba je skrivala svojo zgodbo in svoje skrivnosti. Ko je začel razmišljati o tem, kaj vse so videle te stene, se je umaknil in se prijel za dlan, kot da bi se močno opekel. Nekoliko zmedeno je pogledal sogovorca. Najbrž je bil samo nerazumljiv strah, vendar je strah eno izmed najmočnejših čustev, ki jih lahko doživi človek. Prijel je skodelico in naredil en požirek, potem pa mu pokimal. "Hvala, veseli me, da imam osebno svobodo. Že imam par idej, kako bi lahko uredil sobo tako, da bi mi bila bolj všeč. Malo prazno je in kar nekaj stvari imam sabo, s katerimi bi lahko prilagodil izgled sobe." Prepričan je bil, da bodo naslednjič, ko bodo vstopili v sobo, presenečeni nad izbiro. Ko je bil sam, si je upal marsikaj. In tudi marsikaj si je upal narediti iz osebnega prostora. Ko pa je bil v družbi? Drugačna zgodba. Ozrl se je proti balkonu in stopil korak naprej, proti njem. "Hm, mislim, da ne bo nikakršnega problema, če bodo pili… Se bom pač pobral iz sobe in šel v knjižnico ali pa v park ali pa kaj podobnega. Ni mi problema, samo da se bom umaknil in jih ne bo motil." V takšnih primerih se je raje umaknil, kot pa da bi vztrajal in bil tepen. Dvomil je, da se jim bo pridružil glede na to, da ne pije alkohola, ampak mogoče bodo kdaj skupaj kartali. Če ga le ne bodo spraševali vseh mogočih vprašanj. Vzel je kavo, sedel na okensko polico in ga pogledal v oči. "Oče je Kanadčan, mama pa je bila Španka." Šele po tem, ko je dokončal poved, se je zavedal, da je uporabil preteklik. Močno je upal, da bo to preprosto ignoriral. Prižgal je cigareto in tako našel razlog, da je pogledal stran.

Spet je bil čisto zmeden in ni vedel, ali se smeje njemu ali se smeje čemu drugemu. Sramežljivo je pogledal stran in se začel igrati z rokavom ter cefral nitko iz rokava. Naenkrat ga je postalo sram, da je sploh oblekel to. Hvala Bogu, da Dylan tega ni videl. Saj se mu ni zdel slab človek. Ampak preprosto... Ni bil kot on. "Je, ne? Tudi meni je všeč." Mogoče bi si lahko kupil še nekaj tiste barve, s katero lahko riše in si narisal razne abstraktne vzorce. Ali pa preprosto pomoči dlan noter in po celi sobi razporedi svoje dlani in dlani prijateljev, ki bi si jih nabral tukaj. Če si jih bo sploh nabral kaj. Mogoče bi lahko prosil Dylana? Spet ga je iz razmišljanja zbudil njegov glas. Nekoliko je poskočil, potem pa se spet obrnil k njem. "Ampak... Nikomur nočem bit v napoto... In alkohola nisem še nikoli pil prej... Ker. Ker sem videl, kaj lahko naredi človeku in nisem nikoli imel prevelike želje... Ampak ja, načeloma smo lahko skupaj, samo, če bomo počeli tudi kaj drugega, kot se na mrtvo napili." Z vsako besedo je njegov postal vedno tišji, na koncu je skoraj šepetal. Spet se je sramežljivo obrnil stran in divje zardel. Zdaj je samo še čakal na to, da se mu bo začel smejati, kot prej, ker ni šel skozi to, da bi pil. In če se bo kdo mrtvo napil, mu ne bi bil problem človeka spraviti v posteljo in paziti nanj, dokler se ne zbudi. Ali pa dokler se ne strezne. Dokler ne pride do nasilja, bo z njim vse v redu. Pa naj bo v družbi ali pa ne. Toliko vprašanj. Nikoli ni bil navajen nanje in ni se trudil takoj odgovoriti na njih. Iz kovčka je potegnil še nekaj stvari, potem pa vse skupaj pospravil: kovček je dvignil na omaro, črno kitaro pa previdno odložil na posteljo. Sploh ni vedel, ali naj mu pove, kako so končali v Franciji. To ga po navadi redko vprašajo ker po navadi redko ugotovijo, da ne govori samo s francoskim naglasom. "V-v Parizu živim," mu je povedal, potem pa sedel na postelj in začel mencati z rokami. Kako naj mu reče, da mu tega ne more povedati ker potem bi mu moral povedati vse druga? Zajel je sapo, potem pa ga proseče pogledal v oči.

Hm, mogoče bi moral pustiti stene takšne, kot so in jih samo nekoliko dodelati. Z robovi, vendar ne premočnimi barvami. Mogoče bledo oranžna? Ampak ne, to je preveč svetla. Hoče temno barvo. Temno modra, hladna barva. Raje je imel, da ga v sobi zebe, kot pa da mu je prevroče in sploh ne more dihati. In rad je imel hladne barve - modra, zelena in vmesne barve, kot pa kričeče in zelo preveč udarne. V svoji sobi bi se rad počutil domače in varno, ne pa da pride nekam, kjer mu bode oči. In česar se je bal med večine stvari? To, da bo prišel kdo sredi noči k njem in se ga bo dotikal, potem pa ga bo ubil. Spominja na pravi film, ja, ampak preprosto ga je bilo strah. Kaj naj potem naredi? Naj joče, ker mu ne bo uspelo? Ne, to prav gotovo ne, uspelo mu bo premagati ta strah. Kot strah pred ljudmi. Dylan je spet spregovoril in nekoliko mu je pomikal. "Hvala, Dylan. Predvidevam, da nisi eden izmed tistih, ki brezglavo pijejo in potem bruhajo, kjer jih je volja. In hvala... Nekako sem mislil, da me boste prisilili, da pijem zraven. Saj veš, večina jih to dela, ko ugotovijo, da še nekdo ni pil." Spet se mu je sramežljivo nasmehnil in tokrat je celo zbral pogum, da mu je vrnil pogled. "H-hej! Ne mislim tega! Vašo družbo sem si izbral, ker je preprosto tako... Sproščena. In zdi se mi, da z ostalimi ne bi mogel tekmovati. In kar se tiče iger z žogo? Grozen sem. Edino, kar koliko toliko igram OK, je odbojka, pa še to po navadi zasirjem." Opravičujoče je skomignil z rameni. Saj ni nalašč. Nikoli ni bil preveč športen tip, ampak nekako se je vendarle naučil, da je odbil vsaj žogo, če je bil že z nogami nesposoben. No ja. Potem pa je poslušal. Očitno je bilo, da je hotel fant vedeti še več. Ampak nekako ni bil pripravljen. Na koncu se bo odločil. prisluhnil je Dylanu, potem pa sam povedal: "No, jaz sem po... Poreklu Francoz. Ampak oče je Kanadčan, seveda kanadski Francoz, mama pa Španka. Z mamo sta se preselila v Francijo, preden sem bil sploh na poti. Ampak to me ne moti. Tako sem naravni govorec španščine in francoščine.. Samo dobro sta mi naredila." Nekoliko sramežljivo se je obrnil k njemu. "Angleščino znam najslabše. Nikoli, nikoli do zdaj je nisem najbolje. Saj znaš nekaj stvari, ampak tu in tam kakšno besedo naglasiš čudno in vse skupaj zgubi nek pomen," je skoraj zašepetal, kot da bi ga bilo sram priznati, da  ni nikoli čutil posebne želje po znanju le tega. Ampak angleščina je izpodrinila francoščino. In zdaj je angleščina lingua franca. Če je hotel na šoli preživeti, je moral znati angleško.

Njegovo muzanje ga je presenetilo. Torej se je tudi sam brezglavo napil? In tako poskušal pozabiti? Ampak kaj? Probleme? Zakaj ne poskuša načeti pogovora o tej temi? Ampak ne, prepričan je bil, da bi mu Dylan povedal, če si bi tega želel. Po drugi strani pa ni bil sploh prepričan v to, pozna ga komaj nekaj minut. In teh nekaj minut... No, ni spoznal človeka tako dobro, da bi se mu odprl, hkrati pa je deloval tako, kot da bi hotel, da se odpravi. Mogoče pa... Preden bi bil sposoben dokončati misel, ga je Dylan zmotil, ko je nekaj povedal in nekoliko je zamežikal, kot da sprva ne bi dojel, kaj mu je povedal. "Hvala, cenim to," mu je iskreno povedal in se nekoliko nasmehnil. Ampak če si dobro pogledal, si za tem nasmehom videl strah. Zakaj se mu je zdelo, da je tolikokrat slišal ta stavek, vendar je bilo vedno drugače? Da so mu vsi govorili, kakšna pussy je, ker ni nikoli pogledal alkohola? Da ne ve, kaj je življenje. Saj res ni imel pojma. Uničeval se je na drugačne načine. Živčno si je grizel ustnico. Skoraj bi spet začel z nohti, ampak se je močno zadrževal. "No, to je res, ampak ne glede na to, da je ekipa po navadi po porazu jezna nate... No, bom videl, verjetno se vam bom res pridružil," mu je obljubil in se spet nagnil k postelji. Sedel je in ga izgubljeno gledal. Pohvalil je njegovo angleščino? Resno? Potem pa je takoj vstal in se vrnil k pepelniku, da ne bi takoj umazal posteljnine.. "Hvala, cenim to, da ti je všeč. Včasih preprosto ne vem besede in se spomnim francosko ali špansko in potem tisto bleknem. Najbolj nadležno je, ko začneš govoriti v angleščini in se potem spomniš francoske besede in začneš govoriti v francoščini. Oprosti, preveč govorim." Po navadi redkobesedni človek, je končno povedal nekaj, kar ni zadevalo samo njega, ampak tudi družbo. Očitno se bom tu moral odpreti. Opazoval ga je, kako se mu je približal in ni si upal premakniti nazaj. Nehaj Tate! Takoj! Srce mu je začelo hitreje biti in obupno si je poskušal ustaviti ta nor ritem. Kaj bo sledilo zdaj? Udarec? Dotik? Nekaj dolgih trenutkov mu je vračal pogled, potem pa se je Dylan vzravnal in nekaj rekel. Zdelo se mu je, da je spregovoril čisto prepočasi in da so njegovi možgani dojeli vse informacije. Vzravnal se je, potem pa počasi prikimal. Hotel mu je reči, naj še ne gre, vendar se je že odpravil. "Adijo, Dylan. Lepo je bilo poklepetati," je zašepetal za njim in se obrnil, da bi pospravil vse ostale stvari. Kitaro je naslonil na zid, potem pa se ulegel v posteljo in postal nekoliko žalosten.