tag; axel  

dolgo je trajalo da se je pobrala. kljub temu, da je ona pustila njega, je za njim potočila nemalo solz. mnogokrat se je vprašala, če je morda storila napako. če je morda reagirala preveč burno in nazadnje okrivila sebe, za vse kar se jima je zgodilo. spet drugič je bila jezna nanj. ker se ni dovolj potrudil. ker ni pokazal, da mu je mar. tudi, ko mu je v obraz vrgla vse kar se je v njej nabiralo kakšen dober mesec, morda še več, je ostal mrtvo hladen in jo tako zlomil še bolj kot drugače. kak mesec je porabila, da se je spravila iz sobe, ko pa se je s kratkega obiska v rusiji vrnila nazaj na otok, je pogled nanj spet odprl stare rane. do njega je vsekakor čutila več, kot je bila pripravljena priznati. še vedno. pogrešala ga je, čeprav se je vztrajno prepričevala da to ni res. v zadnjem tednu pa se je nekako spet sestavila skupaj in pokazala malo volje do življenja. nikomur ni povedala, kaj se je zares zgodilo, če pa jo je kdo kaj vprašal je preprosto odvrnila, da se pač ni izšlo. a vseeno jo je včasih, ko je imela preveč časa za razmišljanje v mislih prej ko slej poneslo k njemu in pri tem je še vedno potočila kakšno solzico. takrat je bilo najbolje da se je sprehodila do kuhinje in si skuhala kakšen čaj, ali kavo. raje kavo. to se ji je dogajalo tudi sedaj in medtem, ko je s tresočimi rokami mešala rjavo tekočino, poskušala umiriti svoje misli in posledično tudi nekoliko pospešeno dihanje. vse njegove stvari, ki so ostale pri njej, so ležale nekje pozabljene v najbolj temnem kotu pod posteljo, čakajoč, da jih nekoč vrne. pa se ji ni mudilo. obdržala je le enega od njegovih puloverjev, za katerega ni bila prepričana, da ga želi vrniti. še vedno se ga je držal njegov vonj, slednji pa jo je včasih še najbolje pomiril. na svoje stvari, ki jih je pustila pri njem pa je kratko malo pozabila. on pa ne. vratom je obračala hrbet in ob tonu njegovega glasu, ki je nenadoma napolnil ves prostor se je sunkovito zdrznila in nekaj kave je pljusnilo iz skodelice. na srečo ne na njena oblačila. zato pa na kožo. "prekleto." je zaklela in roko, ki si jo je polila z vročo tekočino potisnila pod vodo. "hvala. jih nisi mogel dati kateremu od deklet?" je nekoliko jezno zamrmrala, brez da bi ga pogledala. bala se je, da bi slednje iz nje privabilo solze. želela je dajati vtis, da je še vedno jezna nanj in da ji kratko malo tudi ni več mar. kot ji je on dal vedeti s tistim brezizraznim pogledom, ko ga je pustila. s prosto roko je na njegovo vprašanje kam naj postavi škatlo zamahnila proti pultu pred njim, drugo pa se skrbno ogledala. ni je preveč opeklo in vse skupaj je bil le izgovor, da bi se izognila njegovemu pogledu.

tag; axel  

na njegovo vprašanje se ni odzvala, le trmasto se je ubadala s packarijo, ki je nastala. ko je imela predavanja se mu je lahko neopazno izognila, zdaj pa je bil njun stik neposreden in ni ji preostalo drugega, kot da se še naprej izogiba njegovemu pogledu. narahlo se je namrščila, ko je odložil škatle na pult. zakaj jih ni mogel? veliko ljubše bi ji bilo. ji je morda želel kaj povedati? ampak kaj? vse je že povedal, čeprav ni mogla reči, da je bil najbolj zgovoren. je bila pa namesto tega njegova hladnost. ja, to je bilo brez dvoma, kar jo je najbolj bolelo. zaradi česar se je nanj najbolj jezila. način, na katerega je izgovoril njeno ime se ni pretirano spremenil. zanjo. še vedno je bil isti, le v drugačni situaciji. vztrajno je strmela v curek vode, ki bi ga lahko že zdavnaj prekinila, saj je opeklo le ni tako hudo. a ni nameraval odnehati, še kar jo je klical. bila je kot majhen otrok, a drugega načina, da se izogne navalu bolečine ni videla. čutila je njegov pogled na svojem hrbtu. kako je vrtal vanj in komaj opazno drhtela. nenadoma je zajemal vse. njene misli, njena čustva in ves prostor okoli njiju. kakorkoli se je slepila, ga je pogrešala. ni pa bila prepričana, da je on pogrešal njo. moral bi biti vesel, mar ne? sedaj lahko več časa preživi z noelle. evina čustva glede noelle so bila mešana. vsekakor jo je obravnavala kot povod za propad njune zveze, a na koncu sploh ni bila toliko jezna nanjo kot na axela. slednji pa kot kaže še ni nameraval odnehati, saj se je nenadoma znašel za njo in že v naslednjem hipu držal njeno roko v svoji. srce ji je skoraj skočilo iz prsi, ko je začutila njegov dotik. vsekakor je bil zanjo šok. "o ja pa imam." je vseeno trmasto odvrnila, nekoliko hripavo, spričo vseh čustev. tokrat je prvič svoj pogled uprla vanj in znan val bolečine je zajel njeno celotno telo. začutila je solze in zato hitro odmaknila pogled, on pa je tudi izpustil njeno roko, tako da se je lahko umaknila nekaj korakov nazaj. "ne...so že pripravljene." je zamrmrala po nekaj trenutkih in izkoristila trenutek, da je kar se da hitro odkorakala iz kuhinje. val olajšanja jo je zajel, ko je ni več mogel videti in lažje je zadihala. bila je čustveno izmučena, pa je bil poleg nje zgolj kakšnih 5 minut. če ne še manj. v svoji sobi je izpod postelje potegnila škatlo z njegovimi stvarmi, ter se oklevajoče napotila proti kuhinji. kot bi si želela da bi v njeni odsotnosti izginil. pa ni. tam je bil, naslanjal se je na pult. z vzdihom je škatlo potisnila proti njemu. "izvoli."