tag, alex n.



Stal je pred ogledalom kopalnice in si zvesto urejal ovratnik snežno bele srajce s kockastim vzorcem. Bil je ekstremno sposoben glede vzdrževanja čistoče; njegova oblačila niso imela nikjer nikakršnih umazanih madežev, sleherno med njimi je bilo vselej zloženo s posebno skrbjo in če se je kdaj na kakšnem kosu oblačila vendarle znašla kakšna packarija, ga je brez nostalgije zabrisal v koš za smeti. Dobro. Z roko je segel k lasem in jih pogladil, kakor da nekaj prejle ne bi bilo dobro. Zdaj je bilo, zdaj je bilo bolje. Vročina na otoku mu ni posebej ugajala; zdelo se mu je, da bo moral kmalu ovreči svoja čudovita oblačila in si nabaviti kaj tankega, skorajda prosojnega, sicer bo ponorel na soparnih ulicah. V vseh gradbenih kompleksih, ki jih je obiskoval, je bila seveda vgrajena klima, a prav ničesar ni bilo mogoče narediti glede zunanje vročine. Še sredi noči so bile temperature nenormalno visoke. Dobro. Še zadnjič se je ošvrknil v ogledalu, preden se je zasukal na petah svojih lakiranih črnih čevljev, ki so se v modni muhi trenutnega sveta lepo ujemali z belimi nogavicami in kratkimi hlačami. Sreča, da so se; v dolgih rokavih ne bi preživel enega koraka na zunanjem vročem soncu. Saj je, iskreno, potreboval samo cigaret in nekaj hladnega, morda grenivkin sok. Predvčerajšnjim ga je opazil v skupnem predelu hladilnika, ki ga je oskrboval inštitut. Njegovi koraki so odmevali po praznem hodniku; bratov iz te veličastne 'bratovščine' očitno ni bilo tukaj, ali pa so se morebiti skrivali po svojih sobah. Saj ni imel nič proti, ni bil blazno družaben tip človeka, ko je prišlo do pozno dopoldanskega počitka. Ko je imel v roki kozarec s sokom, je odrinil vrata, ki so preko terase vodila k zunanjemu bazenu; tukaj je kmalu ugledal svetlolasega mladeniča, s katerim se je nekaj noči nazaj napil kot kanta. »Pozdravljen, Alex,« je razločno dejal, ko je bil še precej oddaljen, in v lahnih korakih se je napotil proti njemu; v senci visokega drevesa so bili nastavljeni udobni sedeži, kot nalašč primerni za takovrstno druženje. Kozarec je ob trku s stekleno površino mize povzročil znani zvok trkanja stekla ob steklo. »Se ti lahko pridružim?« Še vedno je stal; iz žepa svojih hlač je potegnil cigaretnico, iz nje cigareto, ki jo je položil med ustnice.

tag, alex n.



»Ne reci mi, da si uspel v tem kratkem času že pozabiti name,« se je rahlo namuznil, ko se je v tistih nekaj stotinkah sekunde zazdelo, da svetlolasec ne ve, kam natanko naj bi ga uvrstil. Lahko je razumel; pijančevanja so se večkrat končala z izgubo spomina, a sam se je v večini primerov znal prav odlično držati. Spomnil se je dogodkov, imel je odličen spomin za obraze – tegale tukaj gotovo ne bi poznal. V kakšni alternativni realnosti, kjer bi lepotec dejansko oddajal najmanjši vtis fizične naklonjenosti, bi ga najbrž že natepaval od zadaj, tako pa se mu je zdelo, da bo najbolje, če se zadrži; njuno pijančevanje je bilo po svoje dovolj zadovoljivo, sploh pa si je isti večer – raje, isto jutro – v posteljo tako ali tako pripeljal tisto blondinko Sally, ki je bila dovolj velika zaposlitev za tisti čas. »Oh, ne,« je zmajal z glavo in sedel na enega od ležalnikov, njegove noge v lakiranih čevljih so se še zmeraj trdno dotikale tal, ni se imel namena zlekniti, samo takole se je imel namen malce sprostiti, preden se mu bo zazdelo, da bo zgorel, in bo skrajni čas, da se vrne nazaj v klimatizirano hišo. »Bom preživel,« se je samozavestno nasmehnil in iz žepa hlač privlekel srebrni vžigalnik, s katerim je ožgal konico cigarete, ki jo je držal med kazalcem in sredincem, nato ga je pospravil nazaj v žep. »Oh, oprosti, kako nevljudno od mene,« je povsem neafektirano zamrmral in cigaretnico, ki jo je obdržal v svojem naročju, znova odprl in pridržal pred Alexom. »Boš?« V blagem spominu je imel, da sta kakšno cigareto ali dve v tistem večeru podelila, čeprav je bil ta spomin izredno bled – zlahka bi šlo tudi za nekoga drugega, čeprav se mu je zdelo, da se je spomnil, kako si je rjavolasec obliznil ustnice, preden je mednje vtaknil paličico nikotina in si jo prižgal.

"Oh ne, ne, samo malo megleno je..." je zamahnil z roko ter se zasmejal. Pravzaprav je vedel kdo je fant, bil je zelo priljubljen med dekleti. Dolgi urejeni prsti žensk, ki so ga božale po vratu so se redno menjavali. Ter tudi jezikov, ki so se prepletali z njegovimi ni moralo biti malo. Sam tisti večer ni želel deklet, šel se je samo družiti z ljudmi zato je ponovno zaspal osamljen. Čeprav je sam iskal kaj resnejšega kot pa dekle za eno noč. "Ti si bil pobuda, da sem na koncu končal kjer sem..." se je zasmejal ter odkimal "imam svoje." jeo dvrnil ter iz mizice pobral škatlico cigaret. Iz nje je tako kot njegov sogovornik potegnil cigareto, si jo vtaknil med ustnice ter nato iz škatlice potegnil še, z črnim flumastrom, počečkan vžigalnik ter si jo prižgal. V pluča je potegnil dim, ga za nekaj časa zadržal nato pa ga izpihnil. "Torej, kaj te je prineslo sem? Nico kajne?" ni bil prepričan o njegovem imenu in prepričan je bil da se je zmotil. Ponovno je potegnil, le da je tokrat dim zaustavil v ustih, izpihnil debel bel krog ter ga ponovno vdihnil. Tako rad se je igral z dimom.

tag, alex n.



»No, me veseli,« se je mehko nasmehnil, ko mu je fant povedal, da nikakor ni popolnoma izgubil spomina nanj; Nico je bil namreč iskreno rad pojava tistega tipa. saj veste, človek, ki so ga drugi težko pozabili. Tako ali drugače je zmerom poskrbel za to in nikdar se ni oziral na to, kako morebitno nemoralna so bila njegova dejanja. Če bi visel na mislih preteklosti, bi se mu najbrž zmešalo. Tako je bilo bolje, tako je živel lažje. Brez zadržkov, brez obžalovanj; vodil ga je slep nagon, strast do življenja, želja po večnem užitku, bil je klasični hedonist, najbrž se je beseda po besedi ujemal s slovarsko definicijo. »In kje si pristal, če smem povprašati?« se je namuznil, med tem ko je iz cigarete znova potegnil dim in ga inhaliral, nato pa počasi, postopoma, pustil uhajati med svojima ustnicama. »Prav,« je skomignil z rameni, popolnoma brezbrižen do zavrnitve njegove ponudbe; cigaretnico je pospravil in se udobneje namestil na ležalniku, s pogledom je še vedno sledil sogovorniku. Nekaj.. nekaj drugačnega je bilo na njem danes, nekaj, kar je zadnjič videl, je danes manjkalo. »Tako je,« je prikimal, ko se je sogovornik pozanimal o njegovem imenu; sam se je njegovega spomnil, bil je Alex nekaj. precej enostavno ime – mislil bi si, da si bo tudi rjavolasec tako mislil o njegovem, pa si ga očitno ni zapisal v spomin tako jasno, kot si je Nico uspel svojega. »Sem?« S prstom je pokazal proti tlom, kakor da bi spraševal, če misli Alex na tole trenutno mesto, ali na fakulteto v splošnem. V vsakem primeru je bil novinec. »Ne vem, zaželel sem si cigareta in miru, in v sobi kadim samo, ko sem pijan ali zadet in se mi ne ljubi stati na nogah. Sicer sem raje zunaj.« Čeprav bi bilo v sobi, morebiti, prijetneje. Klimatizirano, hladno; tukaj se mu je zdelo, da bo kmalu umrl od same vročine, ki je pritiskala tudi v senci, kjer sta sedela.