Alex :'3

Njene ustnice na njegovih so bile tako... Prave. In dobre, sladke, mehke in oh, popolne. Sedela sta ob bazenu in verjetno vso pozornost popolnoma nehote preusmerjala nase. Ze cez par trenutkov je on slonel nad njo, z rokami se je opiral ob tla in caral z jezikom v notranjosti njenih ust. Take male predigre v javnosti zanj niso bile nic posebnega, izvajal jih je prakticno ves cas. Zacutil je, kako je njena roka zdrsela po njegovem telesu, druga roka pa se je zakopala v njegove lase. Med premorom je zastokal od uzitka, nato pa jo spet potegnil k sebi. Preden sta se zavedala, ju je nekdo porinil v vodo, locila sta se drug od drugega in se cez par trenutkov spet zdruzila pod vodo. Koncno sta v poljubu prisla na povrsje, takrat pa je punca zasepetala, da bi rada sla z vode in nadaljevala zunaj. Pokimal je, nato pa je splezal z bazena in pomagal se njej in odsla sta na bolj osamljen koticek, kjer sta se najprej nekaj casa samo objemala, nato pa sta se spetzasula s poljubi. Pravzaprav ni bila njegova punca, vendar je Danny to, kar je pocel z njo, pocel skoraj z vsako punco, ki je za to bila. Oh god, te njene ustnice...

For My Little Brother :3

Takorekoč je imel prost dan, četudi mu to ni pisalo črno na belem. Sedel je na vrtljivem stoli, z nogami na mizi in s pločevinko piva v rokah. Že vse od šestih ni bilo k njemu niti enega študenta, a je kljub temu koral čepeti v pisarni, če bi se kakšen smrkavec spomnil in zbolel, se stepel ali padel po tleh. Ob takšnih dnevih je bil vesel, da je imel v pisarni računalnik in se je lahko kratkočasil z gledanjem filmov. Dnevi kot je bil ta so bili veliko hujši kot tisti, ko se mu je zdelo, da so se vsi študenti odločili in zboleli na isti dan. Večkrat se je to tudi res dogajalo, sploh pred izpiti. Takrat je kakšni luštni študentki napisal opravičilo, tiste vase zagledane kretene pa je poslal nazaj k pouku, opremljene z Lekadolom. Potem so se morali nehati pretvarjati da so na smrt bolani in imajo kugo. Do konca je izpraznilpločevinko piva, napisal tiste presnete papirje in točno ov štirih končal svojo izmeno. Delo je prepustil lepi in mladi medicinski sestri, ki ga nikoli ni upala pogledati. Škoda, da je bila malo preveč sramežljiva za njegov okus.
Odpravil se je proti svojemu stanovanju in po poti ugotavljal, kaj naj počne. Naprej je, kot vedno, pomislil na tek, a je kmalu spoznal, da danes ne bo tekel. Vleklo ga je k bazenu. Nase je navlekel kopalke, čez pa še neko staro majico. Navsezadnje ni mogel napol gol skakati po otoku.
V garderobi se je preoblekel in majico stlačil v eno tistih majhnih garderobnih omaric. Nekoliko lenobno, a vseeno elegantno se je sprehodil po hodniku do olimpijskega bazena. Ko je stal sredi hodnika, je zaslišal zvoke, ki so spadali v spalnico in ne na bazen. Ozrl se je naokoli in v kotu zagledal par, ki se js divje poljubljal. Zavil je z očmi in se že skoraj odpravil naprej, ko je prepoznal obe postavi. Punca je bila Lauren, študentka drugega letnika naravoslovninih ved, fant pa... "Daniel William Wilder. Me veseli, da se učiš, čeprav ne na področju, na katerem bi se moral." Obrnil se je k Lauren in se ji rahlo priklonil. "Lauren, bi mi za trenutek posodila mojega predragega brata? Malo se morava pogovoriti." Za poslastico ji je še pomežiknil, za kar je bil nagrajen z rdečico na njenih licih, ko je stopila mimo njega. Nekaj časa je samo strmel za njo, ko je korakala na hodniku, potem pa je pozornost zopet usmeril proti Danielu. "No Danny. Kako kaj šola? Menda si padel na izpitu..." Vprašujoče je dvignil obrvi in se hudomušno nasmehnil. Še zadnjič se je obrnil proti Lauren, ki je pravkar izginila na vogalom. "Nje ti ne morem zameriti. Res ima božansko postavo."

Ce kaj oziroma kdo zna uniciti popopne trenutke, je bil to njegov 'precudoviti' brat. Sploh ni vedel, kdaj je tip prisel na otok in tole, no, ni bilo ravno najlepse presenecenje. Ni ga pogledal, gledal je v Laurenine prsi, vendar ne tako, pozeljivo, pac pa samo zato, da mu ne bi bilo treba gledati njega. Tako ga je razjezil, ko se je zacel spogledovati z njo. Ona je MOJA, ne tvoja, pusti jo pri miru, ti idiotski retard in zaleti se nekam, naslednjic bom jaz tebe zmotil sredi seksa. Vendar nobene od teh besed ni izrekel naglas. Lahko se je postavil na glavo, a Alex je bil se vedno njegov starejsi brat, nekaksno premoc je imel ze s tem, ceprav Daniel tega ni nikoli priznaval. Pocakal je, da ju Lauren ni mogla vec slisati, nato pa je vstal in ga jezno pogledal v oci. "Kaksen idiot si. Izgini." Za trenutek je obstal na mestu. Pa dobro, kako lahko on vse ve? "Nisem padel," se je zlagal in ga se narej drzno gledal v oci. Ni bil pripravljen poslusati kaksnih samovsecnih bahanj in kritiziranj. Za to je Alex imel cas, ko je bil Daniel najstnik. Jezno je zavzdihnil ob njegovi pripombi. "Lahko jo tudi pustis pri miru. Ja?" Zastokal je, od nejevolje. "Daj pojdi, ne morem te gledat."

Ni mu ušlo, da je Daniel buljil v dekletovo oprsje brez posebnega navdušenja. Ni bil neumen, takoj je ugotovil, da ga Danny pač ne more pogledati v oči. To mu je prineslo nekakšno zadovoljstvo, in noben poskus bratove hladnosti mu ne bo uničil tega veselja.Le zasmejal se je, ko ga je ozmerjal z idiotom in zahteval, da izgine. "Dragi bratec. Doktor sem. Študij sem opravil z odliko. Ne zdi se mi, da me drugi vidijo kot idiota. Poleg tega pa... Tako se ne govori z zaposlenimi. Veš, malo spoštovanja ti ne bo škodilo." Kako se je zabaval, ko je brata spravljal ob živce. Na žalost ga je do tega navadno pripreljala skrb, ki je ne bo nikoli priznal. Lahko samo reče, da to počne zaradi njunih staršev, ki se bojijo za svojega najmlajšega sina. "Nisi?" je vprašujoče dvignil obrvi. "Čudno, jaz sem slišal drugače..." Bratu je vračal miren pogled, še vedno naslonjen na steno. Roko je dal pred usta in se tiho zasmejal. "Malo prepozno, bratec. Malo prepozno..." Ko bi le lahko rekel, da ga je samo zafrkaval, a Lauren je zadnjič prišla v njegovo pisarno in... nista šla do konca, da ne boste mislili. Alex takšnih stvari ni nikoli delal v pisarni, vsem na očeh. Kljub vsemu je imel rad svojo zasebnost. Samo skomignil je z rameni. "Pa se obrni stran in glej v steno. Dokler si tukaj je vse v redu. Poglej, mamo skrbi zate..." Ob tem se je nehote namrščil. Zaradi teh Danielovih kart se je mama znašala Alexom, in slednjemu to ni bilo prav nič všeč.

Zaprepadeno je gledal. Tip se je smejal. In on naj bi bil doktor... Sem mislil da so prisebni. Se bolj debelo pa je pogledal, ko je Alex omenil, da je zaposlen. Zakaj Daniel tega ni vedel? "Cakaj malo... Zaposlen? Daj, zdaj pa zahtevam, da se prepisem na drugo unuverzo. Zraven tebe bom umrl. Sploh pa.... Ocitno je da nisi tako dober, ce delas na univerzi." Samo uzaliti ga je hotel, vedel je, da je njegiv brat eden najboljsih, a resnucno mu ni bilo jasno, zakaj je tam. Ocitno mu je prisel samo tezit. Nikakor mu ne bo priznal, da ni naredil izpita. Saj ima se en rok. Do takrat ga bo pa ze naredil. "Narobe slisis. Do sedaj imam vse izpite narejene." Razen enega ali dveh, vendar je ro zadrzal zase. Ob njegovih besedah je za trenutek samo obstal. Ta... Prasec. "O ti kreten. Kako si sploh drznes? Pusti moje zenske pri miru, najdi si svoje, ce te katera sploh hoce." Zavil je z ocmi in prhnil ob njegovem predlogu. "Pa se ti obrni. Skrbi jo zame? Od kdaj?" Nejeverno ga je pogledal. "Resno, na zivce mi gres. Spelji se."

For Daniel

Presneto kako se je zabaval, ko so Dannyju oči skoraj skočile iz jamic. Skomignil je z rameni, kolikor je v takšnem položaju pač lahko. "Mogoče bi lahko malo bolj sledil dogajanju na šoli, bratec. In veš, da se ta stara ne bi nikoli strinjala s tem, da se prepišeš." Nasmehnil se je in nejeverno zmajal z glavo, ko mu je Daniel očitno hotel zbiti ego. "Plačo tu imam večjo od kakšnega kirurga, in če že moraš vedeti, sami so prosili, da se vrnem. In takšne plače ne bi nikoli zavrnil." Zopet se je hudomušno nasmehnil, se sklonil k bratu in mu zašepetal vrtoglavo številko. Hitro se je spet vzravnal in se samozavestno zazrl v njegove oči. Daniel se je očitno odločil, da mu ne bo priznal, da je padel. Prav, pa naj bo. "Čudno... Prepričan sem, da vodstvo šole ne laže. Mogoče so se pač zmotili, ne? Ali pa si jih tako zdolgočasil s svojimi kartami, da so se strinjali da mi bodo lagali." Vedel je, da je Danny v resnici precej dober iluzionist ali karkoli je pač bil, in je to rekel le da bi ga spravil ob živce. Spet se je moral zasmejati in zmajati z glavo. "Mislim, da si se malo zmotil. Lauren je bila pri meni dosti preden je sploh pomislila nate. Navadno si ti tisti, ki za mano pobira ostanke zlomljenih src." pomežiknil mu je in se spet široko nasmehnil. Sedaj je izpadel kot izjemen bedak, kar v resnici ni bil. Nikoli ni lomil src ali kaj, vsaj ne namerno, a pred bratom se je moral malo postavljati. Zavil je z očmi. "Ti si rekel, da me ne moreš gledati, jaz nimam nič proti temu da te vidim. Že od nekdaj jo skrbi, da se ne učiš dovolj in ne boš odvetnik kot ona hoče. Oh, in tukaj bom stal dokler se ne bom odločil oditi." Sladko se je nasmehnil in malo pomigal z obrvmi.

Alex

Kako. Ga. Je. Jezil. Resnicno se je moral zadrzati, da mu ni cesa zabrusil nazaj, s tem bi mu verjetno dal samo se vec veselja, kot mu ga je ze ocitno. "Ne klici me bratec. In mislim, da sem polnoleten, lahko se sam odlocim, kje in kaj tocno bom studiral." Jezno ga je pogledal. "Za koje zivljenje gre, prekleto! Nocem biti odvetnik." Zavil je ocmi, a ko mu je Alex na uho zasepetal ogromno stevilko, je bil kar malo presenecn. Hitro se je zbral in ga odrinil od sebe, nato pa odkimal. "Ne verjamem. Solskemu zdravniku nihce ne da toliko. Itak ti je pa pomemben samo denar, prekleti snob. Kaj pa... Ne vem, sreca?" Mogoce je Alex res reseval zivljenja s svojim delom, vendar je trenutno kazal zanimanje sako za denar. S pripombo o kartah ga je zadel na malo bolj obcutljivo mesto, vendar se ni vdal tako zlahka. "Dvomim, da bojo se zdolgocaseni, ko ti bom s karto polomil kaj. Ali pa vsaj povzrocil globoko rano. Prav, nisem naredil. Paa kaj. Imam se en rok " Nejeverno ga je pogledal. "Zakaj te sploh to zanima? Zato da mi lahko potem govoris kako nesposoben sem? Hvala lepa, vendar imam tega ze vec kot prevec." Zares je bil jezen ij ni vec hotel gledati tega tipa pred sabo. Ob naslednjih besedah se mu je pred ocmi za par trenutkov zatemnilo, hotel ga je udariti, vendar se je zadrzal in samo stisnil dlani v pesti. "Tiho bodi. Resno mislim." Govoril je skozi zobe in resnicno je bil pripravljen kaj narediti, ce tip ne bo utihnil. Prav uzival je, ko ga je takole spravljal v obup in ostajal povsem sammozavesten.
Zakrical je na ves glas in se zaletel vanj, z vso mocjo, podrl ga je na tla in ga udaril enkrat, nato se enkrat. Od nikoder so se v njegovih rokah znasle karte, metal jih je eno za drugo v njegov prelepi obrazek in ga unicil. Tokrat bo on boljsi.
Zbudil se je s teh ze rahlo na meji sanj in se mu zazrl v oci. "Saj ne bom odvetnik, tudi ce koncam studij. Bom nekaj, kar bom hotel biti. Pa mi reci, da si ti hotel biti karkoli ze si." Pricakujoce ga je pogledal.

For Daniel

Skomignila je z rameni in se sproščeno nasmehnil. "Prav, Danny. Boš ti to razložil mami? In ni se ti treba spravljati name, ker izražam svoje mnenje, veš," je odvrnil ob njegovem jeznem pogledu. Na koncu je le zavil z očmi in ga zdogločaseno pogledal. "Si res tako neumen ali se samo pretvarjaš? Ti delujem kot zdravnik? Verjetno ne. Ker to nisem hotel biti. Treba je misliti na to, kako se boš preživljal, kako boš lahko čim lepše živel, četudi boš delal nekaj, česar nočeš. Prav, igraj se s temi tvojimi kartami, ljudem kaži trike in zaluži kakšen dolar. Ko pa se te bodo naveličali boš beračil in prosil za kos kruha na ulici." Zasmejal se je, ko mu je Daniel lepo povedal, da mu ne verjame, da ima takšno plačo. Spet je skomignil z rameni. Saj mu je bilo vseeno, če mu je bratec verjel ali ne. "Eden najbolj priznanih zdravnikov v državi sem, pa tudi med najmlajšimi. Na to univerzo hodijo mulci kot sva midva, katerih starši imajo pač debelo denarnico. In večkrat ko se ti napijejo in zvrnejo po stopnicah v njihovih vilah, debelejša postaja moja denarnica." Njegovi naivnosti se je moral zasmejati. Sreča? Je pravkar res rekel sreča? ob tem se je Alex takoj zresnil in celo nekoliko namrščil. Verjetno je sedaj res dajal vtis, da mu je pomemben le denar, vendar to pač ni bilo res. Za takšno plačo je moral prekleto delati in kaj je bilo narobe s tem, da je hotel lepo hišo in dovolj denarja za preživetje ter tu pa tam še kakšno zabavo? "Dragi moj, kar se sreče tiče... Kaj ti vidiš pod srečo? Kaj ti daje misliti, da nisem srečen, da ne skrbim, da so drugi srečni?" Če bi le vedel, koliko denarja je že zapravil ko jih je dal v kakšne dobrodelne namene ali kaj podobnega. Poskrbel je za svojo srečo, kdaj pa kdaj pa je osrečil tudi kakšno dekle, s tem ko jo je povabil k sebi. Poskrbel je, da bo bili ljudje srečni, ko jim je rešil življenje ali pa je uspešno operiral kakšnega njihovega sorodnika, seveda preden je postal šolski zdravnik. Nasmehnil se je in prikimal. Tu mu je moral dati prav. "Verjetno ne bodo več zdolgočaseni ampak presenečeni. Nisem vedel, da bi rad delal na tem, da prestrašiš svoje občinstvo." Žalostno se je nasmehnil. je res mislil, da mu je hotel obirati vse njegove napake? Resda je to rad počel, a tokrat je le odkimal. "Prekleto Daniel, odrasti že. Briga me ali si padel ali ne, kot odvetnik bi bil gotovo le še bolj dolgočasen kot si. Problem je v tem, da če ti ne boš naredil presnetih izpitov bosta onadva mene vrgla skozi okno, ker bi moral paziti nate." Še predobro se je zavedal, da je znal Daniel še predobro paziti sam nase, sploh malo prej ko mu je takole grozil. Ta pogovor res ni vodil nikamor drugam kot v nadaljne prepire, razen če si bosta na koncu v solzah popadala v objeme kot dve deklici, ki sta se sprli zaradi fanta in jima je sedaj žal. Nasmehnil se je in se poigraval z mislijo, da bi mu bratsko položil roko na ramo, vendar bi potem verjetno ostal brez roke, sploh če je sklepal po tem, kako je govoril in stiskal pesti kot da se komaj zadržuje. Alex mu je otroško pokazal jezik. "Zakaj že? Saj nisem rekel nič takšnega, pač naštevam dejstva." In to na takšen način, da ga je res dobro zafrkaval. Za trenutek se ga je prav prestrašil, ko je bil videti, kot da ga bo ta trenutek potisnil ob steno in pretepel do smrti. Nekaj časa ga je le šokirano opazoval, potem pa ko je Danny spet spregovoril se je malenkost bolj sprostil. Roke je prestavil v žepe in preučeval bratov obraz. Bi mu povedal po resnici? "Nisem hotel biti zdravnik. Nikoli. Ampak prepričala sta me, da je to dober poklic, ki prinese dovolj za preživetje in ni mi žal, da sem ju poslušal. Strahopetec sem bil, ne pa kot ti, ki si jima v obraz povedal kaj si misliš." S tem je Alex praktično priznal poraz in besede priznanja so mu zelo težko šle z jezika, vendar si je Daniel zaslužil vedeti.

Hotel mu je ze zabrusiti nazaj, da ji je razlozil ze tisockrat in da nikoli ne deluje, ko se je spomnil se necesa in ga pogledal s pogledom, ki ga Alexu obicajno ni namenil. "Pravzaprav ji bova to povedala skupaj. In prepricala jo bova. Mislim... Saj noces, da mama zve, kako se igras z zenskami, kajne? Kajti, kolikor jaz vem, nad tem ni ravno navdusena in verjemi mi, predobro vem." Cisto po pomoti je neki punci enkrat dal stevilko svoje mame, se takrat, ko j bil star sedemnajst in cez par dni, ko je njegova mama dobila priblizno petindvajset klicev jokajocih in pohotnih punc, Danielu zagotovo ni bilo nickaj prijetno. Kolikor se je spomnil, se mu je Alex takrat prav privoscljivo smejal in v tistem trenutku bi ga najraje kar zivega pokopal, ce ne bi imel dovolj drugih tezav. Preslisal je tisto, da Alex ni hotel biti zdravnik. Verjetno si je samo zmisljeval, da bi ga custveno pretresel ali kaj. Raje se je osredotocil na njegove besede o Dannyu in njegovem neuspehu v prihodnosti, ce namerava delati s kartami. Moral mu je ugovarjati, tu pac vedno. Jezno je zavzdihnil in odkimal. "Ni samo to, ves. Ne igram se samo s kartami, znam veliko vec kot si mislis in nekteru carodeji so zares zelo uspesni. Jaz bom se bolj, ker pac vem da bom. Bos videl, na koncu bom imel vec kot ti in vsi tebi podobni." Toliko morda res ne, a verjetno je Alex dojel kaj je Danny s tem hotel povedati. Zavil je z ocmi. Ze preveckrat je slisal, da je njegov brat eden najbolj priznanih in najmlajsih zdravnikov v drzavi. "Ampak drzava je majhna. Ne vem, no, meni se to ne zdi nikakrsen dosezek. Jaz, na primer, bom uspesen na svetovni ravni, ti se pa kar hvali s svojim, hm... Mestom v druzbi? Tezko bi rekel da ga sploh imas." Vedel je, da ga ne bi smel tako izzivati, kar naprej se je opominjl, da govori s svojim starejsim bratom, ki je nad njim vedno imel premoc in jo ima se kar. Vendar se je tudi rahlo zamislil. Torej bo sedaj, ko bo s kaksne zabave prisel totalno zadet in nepriseben, pristal pri njemu? No, to nikakor ne bo dobro, saj bo tam vse preveckrat. Mogoce bi se pac samo moral izogibati stopnicam in vratom in ograjam in vsem. Zasmejal se je njegovim besedam. "Vidim te. Tako kot jaz, svojo nesreco spravljas na svojega brata. V javnosti delujes povsem sproscen in tak neki frajer, ampak nisi ravno najbolj srecen, no. Ne vem, mogoce sem se tudi zmotil, ampak za moje pojme si dokaj nesrecen. In ko te ravno zanima kaj stejem pod sreco..." Pomislil je. "Jaz sem srecen, ko tebe ni zraven in nihce v moji blizini ne omenja mojega studija. Tezko ti razlozim, no. Sreco si vsak razlaga drugace, ves to?" Malo ga je moral zbosti. Ce je Alex kar napreh lahko spraseval, ali je Danny res neumen, ali se samo pretvarja, bi ga mogel tudi on malo zbosti. Spet ga je razjezil s svojimi besedami. "Ubil te bom," je zasepetal in pogledal v tla, besede pa je takoj obzaloval. Niogar ne bi mogel ubiti, sploh ne njega, ceprav je vcasih dajal nasproten vtis. Navsezadnje je le bil njegov brat, oseba, s katero je prezivel vse svoje zivljenje, ceprav ne v ravno najlepsem odnosu. Upal paje samo, da ga ni slisal. Pozabil je n obzalovanje, ko je kreten poleg njega spet spregovoril. "Jaz naj odrastem? Sebe poglej, pizda! Nic drugega ne znas, kot da mi samo meces naprej kaj vse je na meni narobe in kako popoln si ti! In ti bi moral paziti name? No, zdaj pa res vem definicijo zaupanja v druzini. Pri nas ne obstaja, vsaj ne, ko pride do mene. Mogoce bom padel tudi v drugem poskusu in s tem dokazal, da nisi sposoben paziti na svojega mlajsega brata." Izzivalno ga je pofledal in se zavedal, da je izrekel dokaj otrocjo stvar, ki pa mu je ne bi bilo tezko uresniciti. S tem bi sicer bolj skodoval sebi kot Alexu, vendar bi vsaj dokazal, da niti Alexander Wilder ni nekaksen bog. Dlani je se malo bolj stisnil v pesti in se poskusil umiriti. "Nocem te udariti, ampak ce ne bos kmalu tiho, te bom." Samo opozoril ga je. Enkrat. Naslednjic bo groznjo tud izpolnil. Sicer mu ne bi bilo ravno najbolj prijetno udariti brata, a izzival je. Alex je spregovoril in vedel je, da govori resnico, ni pa mogel verjeti, da se je v bistvu vdal. Par teenutkov ga je samo gledal, nato pa je Daniel spregovoril. "No... To je zalostno. Ampak... A zdaj uzivas v poklicu?" V resnici so mu Alexove zadnje besede pomenile najvec, veliko vec, kot je sploh pokazal, saj se je v njegovih oceh le za trenutek poznala tista zmagosla no navdusena iskrica.

For Daniel<3

Ni vedel ali naj se smeji ali.. Ne, pravzaprav se je hotel samo smejati. Sedaj niti pomislil ni na posledice, takoj mu je položil roko na ramena. "Danny... Še nikoli nisem bil tako ponosen nate," se je zasmejal in iz oči mu je sijal malo pretiran ponos, ki je bil kljub temu resničen. "Zdaj pa resno. Kaj bi ji pa rekel?" Spomnil se je na tisti teden, ko je mama dobivala klice obupanih deklet, ker je pač Daniel vse skupaj pomešal. A Alexu se to še ni zgodilo, puncam pač ni dajal svoje številke. Če pa je že, nikoli ni dal kakšne, ki jo pozna. In zagotovo je vsaki dal drugo, tu in tam pa se je našlo tudi kakšno dekle, ki ji je dal svojo pravo številko, a punca je morala biti res nekaj posebnega. Zavil je z očmi. "Me nisi slišal? Razen če boš izumil nekakšen veletrik, ki ga ne bo nihče poznal in ne bodo mogli ugotoviti, kako si ga izvedel, boš hitro pozabljen." Nasmehnil se je in enkrat za spremembo ni bil samovšečen ali hladen nasmešek. Moral si je priznati, Daniel je od njega pobral kar nekaj značilnosti, ki so bile Alexu pri sebi všeč, na svojem bratu pa jih ni maral. Odločnost, samozavest in dejstvo, da ga pozna. Raje je ostal tiho, ni se mu zdelo vredno, da se o tem prepira z njim. Opazoval ga je z dvignjenimi obrvmi, ko je govoril in ko je Daniel končal svoj govor, je nekaj časa ostal tiho. Najraje mu sploh ne bi odgovoril, a še preden je sploh pomislil do konca, sta iz njegovih ust poleteli dve besedi priznanja: "Prav imaš." Alex je bil celo sam presenečen nad sabo, a svojih besed ni vzel nazaj. Le zakaj bi, tako ali tako je bilo že prepozno. Danny je spet spregovoril in Alex se je končno zbral. "Ne, ne boš. Ne moreš. Nočeš. Na živce ti grem, sovražiš me, ampak še vedno sem tvoj brat." Daniel se je razjezil in Alexa s tem popolnoma presenetil. Ni pričakoval, da se bo tako razburil in zagotovo mu ni bilo najbolj prijetno. Kljub temu se je še sam razjezil. "Prekleto si res tako neumen?! Vse to ti govorim zato, da bi te prisilil da se bolj potrudiš, da vsaj poskusiš biti boljši od mene, ker bi ti uspelo! Prekleto sposoben si pa je kot da se ne trudiš." Jezen je bil, tako nase kot nanj, ker ga je spravil tako daleč, da je začel skorajda vpiti. Dlani je stisnil v pesti in se poskušal umiriti. Pogledal ga je, kot da se mu je zmešalo. Danny se je moral zavedati, da je on starejši in s tem tudi močnejši od njega. Je mogoče pozabil, da se je ukvarjal z borilnimi veščinami? Ostal je pridno tiho in se smehljal. Skomignil je z rameni in se namuznil. "Sprijaznil sem se. Ugotovil sem, da je tako še najbolje. Imam dobro službo, dovolj da preživim... In niti ni tako slabo."

Prijel je njegovo roko in mu jo zavil, vendar je otrpnil, ko je Alex izrekel naslednje besede. Poravnal mu je roko in mu se pogladil rokav, nato pa ga premeril. Hm. Bil je iskren. "No... Super. Dobro zame." Niti nivedel, kaj naj mu rreve, saj ga je Alex pohvalil prvic. Oziroma je izkazal nekaksen ponos in odobravanje. Zavzdihnil je. "Ne vem," je rekel in skomignil z rameni. Bi ze kaj. V oceh se mu je zasvetilo. "Saj ga bom. Nekaj velicastnega, ze danes bom zacel delati na tem. Bos videl." Iskrica v njegovih oceh se ni ugasnila, bil je preprican, da mu bo uspelo. Zase, za svoj uspeh in pa zato, da Alexu dokaze, da zmore. In ne samo njemu, da dokaze vsem, ki ne verjamejo. Nad tem, da Alex ni komentiral njegovih besed, je samo zavil z ocmi, je pa bil toliko bolj presenecen, ko mu je priznal, da ima prav. Ne, ni slo tako, nekaj je bilo narobe. Preden bi se uspel zadrzati, je stopil do njega in potipal njegovo celo. "A mas vrocino? A si bolan? Saj imam res prav, ampak ti tega ne bi priznal." Mogoce je bil samo len in se mu ni dalo prepirati, tudi prav, se Dannyu vsaj ne bo treba ukvarjati z njim in mu ne bo treba povsem brez najmanjse potrebe tratiti energije. Jezno ga je gledal. Kar je povedal, je sicer imelo nek smisel, vendar ga vseeno ni hotel poslusati. "Samo nehaj s tem. Enkrat mi vsi govorite kako nesposoben sem, zdaj mi pa govoris, da sem lahko boljsi od tebe. Nehaj. In kako laho ves, kaj hocem in kaj nocem? Tudi ce si moj brat, briga me, itak si mi kot tujec." Ob zadniih besedah se je ugriznil v jezik, vendar ni pokazal, da mu je zal. Vcasih mu je bil res kot tujec. Opazil je, da je Alex stisnil dlani v pesti in to nikakor ni bilo dobro. Najbolje, da ga neha izzivati, ampak ga je raje se malo zbodel. "Kaj pa je, a ne upas odpret ust?" Ze od malega ga je tako izzival. Spomnil se je, da jih je veckrat potem tudi dobil, vendar mu je po navadi tudi vrnil. Seveda ne tako mocno, pa vseeno. Zmajal je z glavo. "Ampak jaz ne bom nikoli ugotovil, da niti ni tako slabo, ker JE izjemno bedno. Nisem tak kot ti. Lepo, da si ti srecen, ampak jaz s tem sanjem zagotovo ne bom."

Zavil mu je roko in namesto, da bi kriknil od bolečine ali kaj podobnega, se je zadovoljno nasmehnil. Fant je postal precej močan, kar je Alexa vseeno precej razveselilo, kljub temu, da ga je Danny potem izpustil. "Čestitam, uradno si si prislužil prvo pohvalo iz mojih ust," je dodal z ravno pravo merico sarkazma in ponosnega nasmeha. Tisti dve besedici sta povzročili, da se je njegov nasmeh le še razširil. Zadovoljno se ne namuznil in prikimal. "Zato boš lepo tiho počakal na pravi trenutek in ji povedal da pač ne moreš biti odvetnik." Zopet je skomignil z rameni, kot da ne ve, da bo mama znorela ob vsakem trenutku. Verjel mu je, da se bo potrudil. Tip je namreč več kot očitno živel za karte in dosti krat je dokazal, da je pri tem pripravljen vztrajati. Nasmehnil se je Dannyjevi reakciji, potem pa odkimal. "Mislim da sem popolnoma zdrav. In kaj je narobe s tem, da pač nekaj priznam? Zresni se, Danny in malo pomisli, preden narediš kaj popolnoma otročjega." Počasi se je začenjal že dolgočasiti, kar je bilo zanj sicer dokaj značilno. Ta pogovor ni vodil čisto nikamor, razen v še hujše prepire. Zavijal je z očmi ob Danielovih besedah, ob zadnjem stavku pa je njegov obraz postal kamnit. Saj ga je rad spravljal ob živce in vse, a še vedno je bil njegov brat in to kar je rekel, ga je prizadelo bolj kot je bil pripravljen priznati. "Potem pa je verjetno bolje, da se tudi začnem obnašati kot tujec," je hladno odvrnil. Kljub temu, da ga je še zbodel, je Alex ostal pridno tiho in se poskušal pomiriti. Na koncu se je le zdolgočaseno nasmehnil in skomignil z rameni, kot da mu je povsem vseeno. "Potem pač ne boš. Ampak v tem sranju si obtičal in sam se boš moral spraviti iz tega." Obrnil se je. Čas je bil za odhod. Tu danes zagotovo ne bo našel želene sprostitve. Moral bi ostati pri teku.

Ni vedel, ali naj se zasmeje, zarezi, samo nasmehne, ali naj ga gleda povsem zmedeno in preseneceno, nazadnje je na njegovem obrazu nastalo nekaj grimasi podobnega in skomignil je z rameni. "Hvala, I guess?" Mogoce pa le ni bil tak kreten. No, ja, ob njegovih naslednjih besedah si je Danny spet premislil, namenil mu je odlocen pogled. "Seveda, ampak ne sam. Skupaj s tabo. In podprl me bos, ker drugace ves, kaj sledi." Pomeziknil je. Ce bo kdo spravil mamo ob zivce, jo bosta onadva, vendar skupaj, ne samo eden od njiju. Navsezadnje je bil po navadi Alex tisti, ki je odnesel celo kozo, medtem ko je bil Danny tisti, ki ni imel take srece. Verjetno pa je Alex mislil isto, saj je bilo pa vendar vedno tako. Mlajsi so krivili starejse, starejsi pa mlajse. Sele cez nekaj trenutkov je dojel, kako je v bistvu njegovo dejanje izpadlo, zato se je tudi sam hitro zahahljal. "No, oprosti, ampak presenetil si me.." Spet. Skomignil je z rameni. Saj je znal brati ljudi, vendar ga je Alex presenetljivo velikokrat presenetil z nenadnimi izjavami, vendar tisti dan se toliko bolj, saj je bilo prvic, da ga je slisal kaj priznati oziroma Dannyu dati nekaj prav. No, ja, tega je bil vesel, dokler ni izrekel tiste neumnosti in je Alex postal cisto hladen. Saj ni mislil tako, a zdaj je zacel in mora se koncati. "Mogoce pa res." Gocvoril je s povsem enakim hladnim tonom, ceprav ni bil enako mocen kot Alexov, bil je sibkejsi. Vedel je, da je totalno zamocil, ko je Alex spet spregovoril in se obrnil. Ah, daj no.... Zavzdihnil je in pomislil, da bi ga poklical nazaj in se mu opravicil, nazadnje pa je le izrekel tihi adijo in se napotil proti bazenu.