na obali ni bila že skoraj en mesec. kako je dovolila, da se je to zgodilo? sovražila je žalost in jezo, ki sta se nabirali v njej in ji nista pustili, da bi preprosto, kot nekoč, v svoji neoprenski opremi skočila v vodo in odplavala daleč stran od obale. zdaj je na plažo lahko prihajala le ponoči, ko tam ni bilo nikogar. ko se je ponovno lahko zlila z oceanom in odmislila dejstvo, da na svetu obstajajo ljudje. ljudje, ki ne razumejo smisla življenja, katere naprej žene le njihov napihnjeni ego in potreba po dokazovanju. tisti večer je poklicala nica, eno redkih oseb, ki si jih je še želela videti. "pridi na plažo," mu je rekla, "potrebujem nove zaloge." v resnici ni potrebovala novih zalog, ampak njega. potrebovala je bližino fanta, s katerim je lahko pobegnila iz svoje glave in se smejala, kričala ... v tišini, ki jo je prekinjalo le šumenje valov je opazila mirno gibanje in škripanje gugalnice ob vodi. pritihotapila se je za temno silhueto, ki je sključeno sedela na njej in jo nežno objela od zadaj. "heej, dečko," se je šepetaje zahihitala v njegovo uho, nato pa mu na lice pritisnila daljši poljub. sezula je čevlje, jih vrgla nekam vstran in sedla na gugalnico poleg njega. "ni tisočkrat lepše, kot podnevi?" je vprašala gledajoč v daljavo, proti točki, kjer je pred nekaj urami verjetno zašlo sonce in počasi začela zibati sedež pod seboj. (♥)

tag, averie babe



Sedel je na gugalnici, njegovi roki pri komolcih oviti okrog dveh trdnih, a že precej izrabljenih vrvi, ki jih je najbrž načela morska sol, voda, nevihte, pa tudi kopica bolj ali manj pijanih ljudi, ki so se tukaj znašli že v preteklosti. Njegov pogled je bil strogo usmerjen nekam v daljavo, v temno morje, ki se je pred njegovimi očmi obarvalo v še temnejše. Nekaj časa je čakal, vedel je, da bo prezgoden; prijeten hlad tropske noči mu je prijal, lepa sprememba, če je pomislil na dnevno vreme, ki ga je vselej izmučilo zaradi soparne vročine. Bil je bos, čutil je pesek med prsti, voda je bila prijetno topla; tukajle bi se lahko počutil precej dobro, toda samota mu ni pretirano prijala. Kadarkoli zdaj, kadarkoli zdaj se bo pojavila.. Z razlogom se ni hotel ozreti, med tem ko je čakal, niti enkrat samkrat ne; ni hotel izpasti neučakan, ni hotel izpasti – odvisen od njene bližine, ničesar takega ne. Saj ga nihče ni videl, res je bilo, toda tudi samemu sebi ni želel priznati dejstva, da bi se počutil bolje, če bi se svetlolaska že prikazala. In zato je mirno čakal, njegove plave oči so se vsake toliko iz vodne gladine dvignile proti nebu, na katerem so se že izrisale prve večerne zvezde. Nato jo je zaslišal, še preden jo je utegnil ugledati, začutil, preden je utegnila spregovoriti. »Končno,« se je polovično nasmehnil, se vzravnal na gugalnici in ji sledil s pogledom, ko je sklenila, da se mu pridruži na sosednjem sedežu. »Veliko bolj prijetno. Ne morem in ne morem se navaditi na ubijalsko vročino,« je odvrnil, glavo je naslonil na vrv, tako, da je bil obrnjen proti njej in istočasno z zatiljem poiskal oporo v vrvi, ki je že držala njegovo težo. »Kako naravnost dihjemajoče izgledaš, draga,« je zamrmral manj šarmantno, bolj izzivajoče.

v njegovi bližini se je počutila prijetno. veliko bolje kot prej. smešno je bilo, kako mu ni bilo potrebno reči prav ničesar, da bi se averie z njim imela dobro. včasih, ko je ležala v postelji in ni mogla zaspati, ker se ji je po glavi podilo preveč misli, si je predstavljala, da poleg nje leži in spi nico. objela je blazino in ni potrebovala dolgo, da so njene oči omagale in da se je njena zavest izklopila. tiho se je zasmejala, ko je ob njegovih prvih besedah sedla poleg njega. "si prepričan?" ga je pogledala izpod las, ki jih je veter razmršil na obraz. "morda namiguješ na to, da bi se rad slekel, nico?" njen glas je bil nagajiv in jasen. "mene ne bo motilo," je še dodala in se obrnila proč. z nogami se je odrinila od tal, da jo je gugalnica odnesla najprej daleč naprej, potem pa jo je preko prvotnega mesta zagugala še nazaj in se počasi spet začela upočasnjevati. vajena je že bila njegovih komplimentov, a ni se branila novih. ni se trudila z zahvaljevanjem, namesto klišejske besede je raje izbrala navihan pogled in velik nasmeh. dobro je vedela, kaj mora storiti, da ga še bolj očara. "nico, nico, nico, takooo sem te pogrešala," je stresla z glavo, medtem ko je s stopali skušala ustaviti nihanje svojega telesa. nosila je le temno obleko brez žepov, zato je roko zakopala v dekolte, kamor je ponavadi spravila najnujnejše reči. kmalu je zatipala ozek zvitek, ki ga je doma pripravila malo prej. "imaš vžigalnik?" je vprašala prijatelja in joint vtaknila med ustnici. zanj med njenimi prsmi pač ni bilo več prostora, poleg tega pa se je do zdaj še vsakič lahko zanesla na nica.  (♥)

tag, averie babe



»Kaj potem še čakava?« se mu je na obraz prikradel zapeljiv nasmešek, njegov pogled je pomenljivo zdrsel po njenem tenkem telescu, ki bi ga z veseljem zdajle naskakoval tukaj v plitvi vodi, če bi si to zares želela. Averie je bila, no ja, recimo, da jo je videl nekoliko drugače, kot je videl ostale, s katerimi bi se potencialno uspel v tako kratkem času tukaj pofukati. Ne, ni bila – ni bila kdorkoli, bila je pretirano prijetna, da se ne bi niti slučajno oziral na to, kar je hotela, kakor je to počel praviloma. Bila je ekstremno privlačna, bila pa je tudi izredno samosvoja in vedel je, da bi mu najbrž, če bi videla vse njegove najtemnejše plati, v trenutku obrnila hrbet, kakor so to ljudje večkrat naredili, če so imeli količkaj soli v glavi. Navsezadnje je bil lahko prijeten človek, če se je za to potrudil – z njo se je trudil. Ona je bila vredna njegovega truda. »Si me res?« se je pozanimal z povzdignjeno obrvjo in navihanim nasmeškom, med tem je njegov pogled sledil njeni dlani, ki je zdrsnila nekam med njene prsi; nič kaj se ni trudil, da bi prikril dejstvo, da so njegove oči malce predolgo postale na njenih prsih. Potem se je njegov pogled ustavil na njenih ustnicah, med katere je položila zvitek trave, navsezadnje je znova ujel njen pogled in počasi prikimal. »Na,« je prednjo pomolil črn vžigalnik, ki ga je potegnil iz desnega žepa. »Greš tudi ti kampirat za noč čarovnic?« se je mimogrede pozanimal, da bi pogovor stekel, znova se je naslonil na vrv z zatiljem, pogled mu je zdrsnil k njenim ustnicam, med katerimi se je prižigala džola.