hazel

Oboževal je dneve, ko ni imel niti najmanšega pojma, kaj naj počne. Predavanj ni imel, ven s kampusa se mu ni ljubilo, drugega pa tudi ni imel za delati. Ob takih dnevih je v roke vedno vzel karte in jih mešal, na mimoidočih izvaajal trike in včasih celo hipnozo, pa seveda izumljal nove trike, lažje in težje. Alexu je obljubil, da bo izumil nekaj tako velikega, da bo zares postal uspešen in nepozaben na tem pa je že delal. Saj ni potrebno, da je to en sam trik, lahko jih je tisoč, nekako povezanih v nekaj končnega in velikega. Vendar je bilo težko, nikakor lahko. Namrščil se je in se zbudil z razmišljanja, ustavil je naključno svetlolasko, ki je zdolgočaseno šla mimo in ji rekel, naj samo sodeluje. Kmalu je bila pod njegovim nadzorom in je govorila, kar ji je naročil in delala, kar ji je naročil. Okoli njiju se je nabralo nekaj ljudi, a na koncu jo je le zbudil z globokega spanca in se ji široko nasmehnil, ko je izrekla nekakšno dvoumno pohvalo. Ljudje so se kmalu razšli, saj zanje ni pokazal nobenega zanimanja, Danny pa se je usedel na tla in med prsti spet začel vrteti karte in jih sukati, na videz povsem naključno, a pripravljal jih je za trik, ki ga bo izvedel ob naslednji osebi, ki jo bo prineslo mimo.

Dvignil je pogled in se nasmehnil rjavolaski, ki ga je ogovorila. "Živjo," je rekel in karte dal v en kup. Ob vprašanju je vprašljivo pogledal in se zasmejal, nato pa odgovoril. "Kakšni igri? Izvajal sem hipnozo, punce sploh ne poznam." Še enkrat se ji je nasmehnil. "Če ne verjameš, lahko hipnotiziram tebe." Ni verjel, da bo punca za, pa tudi prav. Navsezadnje mu je bilo za mnenja vseeno, če so bila ta neutemeljena in pa seveda brezpomenska. Vstal je in karte razdelil na dva kupčka. "Izberi en kupček." Delovalo je povsem naključno, kar je verjetno tudi bilo, kdo ve. Pogledal jo je v oči in ji namenil spodbuden nasmeh. Ni bila najbolj navdušena nad hipnozo, mogoče bo pa nad kartami kaj bolj, verjetno pa tudi ne.

Namuznil se je. Očitno mu ni verjela, tudi prav. Ni se rabil dokazovati, a nekako bi se mu zdelo zanimivo videti njen izraz, po tem, ko bi jo zbudil z zabavne hipnoze, v kateri bi jo pripravil do marsikatere, seveda ne sramotilne, stvari in poskrbel, da bi se česa tudi spominjala. Vendar je njegovo ponudbo zavrnila, zato je samo skomignil z rameni. "Prav, kakor hočeš, siliti te ne nameravam. Če si pa premisliš... Delta phi, soba dve." Pomežiknil ji je in prezrl dejstvo, da bbi njegove besede lahko razumela tudi napačno. Ni delovala neumno, torej bo že dojela, kaj je mislil. Namuznil se je in pokimal. Torej se bo igral z njo. Hm, zanimivo, bila je prva, ki je uporabila ta izraz in vredno bi si ga bilo zapomniti. "Seveda, drugače niti ne bi začel," je odgovoril na njeno naslednje vprašanje, nato pa se zadovoljno nasmehnil, ko je pokazala na kupček. Enega je spravil in se zasmejal njeni izjavi. "Samo sledi čarovniji. Izberi eno." Karte je razpostrl v pahljačo in čakal, nato pa se vprašljivo namuznil, tik po tem, ko je karto vzela, pa jih je spet pospravil skupaj. "Zapomni si jo. Zdaj pa poglej, vidiš tistole sliko? Zadel jo bom." Pokazal je na sliko na koncu hodnika in ji pomežiknil, nato pa ji z rok vzel karto in je ni pogledal. Vrgel je in zadel naravnost na sredino slike in povzročil, da je steklo počilo. Bo že plačal. "Mimogrede, poglej v torbo." Pomignil je proti torbi, kjer se je zagotovo nahajala njena karta, ki jo je povsem neopazno tja spustil med metom. "Nemogoče?" Zbadljivo se ji je namuznil.

Saj bi se zasmejal, ampak je raje obdržal isti izraz, kot ga je imel, ko se je tako pretvarjala. Saj ji ni zameril, veliko ljudi ni verjelo. Ona je bila pač samo ena izmed mnogih, ki mu sicer sploh ni predstavljala ovire. Vendar se ob njenem odzivu ni mogel zadržati, zasmejal se je in pokimal. "Ja. Razbil sem jo. Saj ne bo nič hudega, rečem, da sem nekoga učil in mu ni šlo ravno najbolje, pa je." Skomignil je z rameni. Omenil ne bi niti imena, pač bi ga 'pozabil', sploh pa nihče ni vedel, koliko vaje je potrebne, da lahko dejansko razbiješ nekaj. No, vsaj vodstvo šole ni vedelo. Njen nasmeh, ki je bil zelo iskren, ga je razveselil, prav tako pohvala, kateri se je zahvalil, vendar so ga naslednje besede pripravile do zavijanja z očmi. "Seveda, navsezadnje imaš prav. Saj bi ti pokazal še kaj, pa ne verjamem, da bi te s tem navdušil ali kaj." Nasmehnil se ji je, nato pa odgovoril. "Daniel. In ti si...?" Z nasmehom je čakal ime in karte pospravil v žep.

"Vrgel sem jo," ji je preprosto odgovoril in se zasmejal, čeprav je punca hotela vedeti več. Z nje so se kar vsula vprašanja in zraven je še ocenjevala razdaljo, Danny jo je samo opazoval in se zraven potiho smejal. Lahko bi ji izdal tehniko, res bi lahko, vendar se je kljub njenemu nasmehu in pogledu, ki sta bila kar mamljiva, samo zasmejal in zmsjal z glavo. "Saj veš, da čarovnik nikoli ne izda svoje skrivnosti." Pomežiknil ji je, čez trenutek pa jo je spet pogledal. "Razen, če te naučim, seveda. Ampak ne vem, če imaš tisto, saj veš... Čarovnijo," jo je še zbodel in ji z nasmehom tudi pokazal, da ne misli resno. Ob ponovitvi njegovega imena ji je namuznjeno prikimal, nato pa se nasmehnil njenemu imenu. Hazel torej. "No, Hazel, pridi, greva po tisto karto." Nasmehnil se ji je in se skupaj z njo odpravil po hodniku. "A si prvo leto tukaj?" Z žepa je spet vzel karte in jih začel mešati med prsti. Preprosto moral jih je imeti v rokah.

Pokimal je. Da, vrgel jo je, s tehniko, s katero se razbije steklo. Očitno ni bila zadovoljna z odgovorom, vendar ji Danny še ni nameraval razkriti tehnike. Mogoče kasneje. Ta njen pogled bi ga lahko malo omehčal, vendar se je spet samo zasmejal. "Dobra si, res, s temi pogledi, ampak skivnosti ti nw morwm izdati." Pokazal ji je jezik in jo še malo zbadal. Namuznil se je. "A misliš? Kako je pa potem karta, ki sem jo vrgel, pristala v tvoji torbi? Magic." Pomežiknil ji je in jo pogledal z iskrivim navdušenjem. Zmajal je z glavo ob njenem pri nanju, da v sebi nima čarovnije. "Mogoče ti enkrat vseeno lahko pokažem. Lahko oa ugotoviš tudi sama." Spet se ji je nasmehnil, zanimalo ga je, če bi Hazel sama zares odkrila kako je vrgel karto. Saj, niti ni vdel, kako bi ji razložil, verjetnno i ji bolje znal pokazati. Zasmejal se je. "A ne veš? Tudi misli berem." Pomežiknil ji je, spet se je samo hecal. Saj je včasih kakšno butasto študentko res prepričal, da ji je prebral misli, čeprav je z oči res znal prebrati kar veliko, vedno več. "Kaj pa študiraš?" Spet se ji je nasmehnil in s stekla pobral karto, ko sta prišla do tja. "Saj veš, da Daniel Wilder ni kriv, kajne?" Zarežal se je.

Zasmejal se je. "No, vsekakor ti gre dobro od rok. Verjetno imaš naravni talent." Pač se spet ni mogel upreti, da bi jo še malo zbodel. Vse to je bilo mišljeno v dobrem smislu, nikoli v slabem, vsaj ne v njenem primeru. In ni se mogel upreti naslednjim besedam: "Tvoji pogledi delujejo skoraj magično." Pogoltnil je smeh in ji resno prikimal. Mogoče jo bo spravil ob živce, vendar to nikakor ni bil njegov namen. Samo malo se je zabaval. Namuznil se je njenim ugitovitvam. "Pametno razmišljaš." Pravzaprav, zelo pametno. Očitno ni bila ena tistih deklet brez možganov, ki so bike na otoku zaradi določenih vez in so nasedle vsaki 'čarovniji', ki jo je Danny izvedel in vsaki besedi, ki jo je rekel. Take so bile res malo trčene. Zasmejal se je. "Če ti tako praviš," je rekel z nasmehom. Saj je imela prav, misli se ni dalo brati, dalo pa se je brati z oblačil, obnašaja, načina govorjenja, hoje, celo z oči, vendar je bilo to najtežje. A vseeno je bilo ravno to Dannyu najbolj všeč. Ni bil presenečen nad odgovorom, saj je pričakoval kaj takega, ne pa neke umetnosti ali nevemčesa. Pokimal je odgovoru, nato pa zavzdihnil. "Res hočeš vedeti? In ja, na žalost res ni takega oddelka, zato sem pristal na najbolj gnilem oddelku." Spačil se je. "Pravo." Zasmejal se je njenemu, hm, komplimentu in odgovoril. "Haha, um, hvala." Spet se je zasmejal. Bila je prva, ki mu je ro tako naravnost povedala.

Skomignil je z rameni. "Samo povem," se je zarežal. Saj verjetno niti ni vedela, o čem točno je govoril, o njenih pogledih, da so bili zelo prepričljivi in so ga skoraj pripravili do tega, da ji pove, kako je vrgel karto, da je razbil steklo. Zavil je z očmi ob njenih besedah in se rahlo nasmehnil. "No, prav, če res tako misliš." Ni je nameraval prepričevati, da v njej je magija. Bil je rahlo obseden, oziroma zelo... Predan temu, vendar nor zaenkrat še ni bil. No, ja, mogoče bi moral k Alexu po psihološko oceno... A on bi ku seveda rekel da je zrel za.bolnišnico. Pokimal je njenemu popravku, nato pa se je zasmejal. "Saj nisem nameraval, brez skrbi. Po navadi brez dovoljenja tega ne delam." Pomežiknil ji je. Spačil se je. "Pa je tako slabo. Nočem biti odvetnik. In zakaj? No... Družina pač." Zavil je z očmi.

Ni ravno razumel, laj je hotela povedati s svojimi besedami, zato jo je to tudi vprašal. "Kako to misliš?" se je zasmejal. Čeprav, navsezadnje je bila več kot polovica puhoglavk resnično zabitih. Pa ne tako zelo zabitih, kot preprosto naivnih. Verjetno je večina bila žrtev pomanjkanja ljubezni v družini in še vedno hočejo verjeti v pravljice, ni vedel, ni se prav trudil z branjem takih plehkih oseb. Bil je dejansko presenečen, ko je omenila neko možnost in tega ni skrival. "Kadarkoli bo tebi ustrezalo," je na koncu le rekel z nasmeškom na obrazu. Poslušal jo je in zavzdihnil. Še preden je uspel spregovoriti, se je že opravičevala. Nasmehnil se je in zamahnil z roko. "Ne, saj mislim, da je to že dokaj javno. Pač, tukaj sem in pravo študiram. Verjemi mi, resnično sem poskušal, prvi letnik sem celo padel, a nič ne pomaga. Itak ne bom odvetnik, to je že vsem okoli mene jasno, razen seveda moji predragi družini." Skomignil je z rameni. Saj bojo že videli, ko bo na koncu vseeno uspešen, čeprav ne bo odvetnik.

Sprva se je le namuznil, ob njenih nadaljnih besedah pa se je njegovo muzanje razpotegnilo v nasmešek. "Pravzaprav imaš prav." Kaj drugega bi pa še lahko rekel? Kar je povedala, je nilo navsezadnje res. Karte je obvladal, vendar skrivnosti skoraj nikomur ni izdal, kajti to se pač ne dela. Včasih je pozornost namerno obrnil v drugo stvar, da se mu z razlagami sploh ni bilo treba ukvarjati. In pa seveda, ljudje, oziroma ženske, so bile preveč zaposlene z njim samim, da bi dejansko opazovale in ugotovile, kaj pravzaprav počne. Čeprav hipnoza... To pa mu je rwesničnno uspelo brez kakšne prevare. Vendar Hazel tega še ni verjela, ob tej misli se je moral namuzniti. Nasmehnil se je ob njenem sočustvovanju. "Saj ni tako zelo hudo," se je na pol zlagal. Saj res ni bilo, a obenem je bilo kar, ko je vedel, da zapravlja vsa ta leta in ko je vedel, da ga starša in brat verjetno ne bodo nikoli podpirali. Še se ni vdala, kaj? Zasmejal se je. "Ti si pa res vztrajna. Veš kaj, dobiva se enkrat in te bom naučil." Pogledal jo je, kot, kaj praviš na to in se ji zraven še nasmehnil.