Wearing

V ušesih mu je odzvanjal ritem pesmi Bring me to life. Prečkal je ulico in zavil na desno. Pojma ni imel, kje se je nahajal, ampak zdel se mu je prelep dan, da bi ga preprosto zapravil za ležanje na postelji in tako se je odločil, da bo malo raziskoval otok. Znašel se je na nekem zelo nepreglednem odseku in hotel se je malo umakniti, če bi po kakšnem čudnem slučaju, kot se je to sicer rado dogajalo, nekdo zavil mimo in se zaletel vanj. Ujel je samo šop las, potem pa padel na cesto. Nekoliko se mu je zvrtelo, srce mu je začelo biti kot ponorelo in kar obležal je. Zagrabila ga je panika. Kaj naj zdaj? Saj je vedel, da je bil po navadi nekoliko neroden, ampak ne tako, da bi padel po tleh. In kaj, če ga je kdo gledal? Čakal je, kdaj mu bo v ušesa udaril tisti smeh, kot na hodniku njihovega lycéeja. Ampak vse, kar je slišal, je bil zvok visokih pet ter glas dekleta. Končno se je spravil v sedeč položaj in na koncu celo v stoječega. Opazoval jo je in nekoliko presenečeno opazoval okolico. Traktor? Kje je tu našla traktor? "J-jaz... O-oprosti," ji je rekel in se živčno nasmehnil. "S-sem te po-poškodoval kje? V-vse v redu?" Ko je bil živčen, je jecljal. Nikakor se mu ni uspelo znebiti te grde navade. Nekako ni vedel, kaj naj bi naredil zdaj in čisto je pozabil na vljudnost.

"Nič, nič," je hitro rekel in živčno pogledal stran. Kaj naj bi ji rekel? Da mu je zelo žal, ker se je zaletel? To bi bilo sicer ustrezno, vendar neumno, konec koncev se je tudi ona zaletela vanj. No ja, očitno je bilo, da mora drugič bolj paziti, kod hodi, če ne bo spet pristal na tleh, ampak se ne bo vse končalo tako, kot se je zdaj - samo z bolečino v desnici. Pod nos mu je pomolila kovček in nič mu ni bilo jasno. "Oprosti, saj če boš cigareto, potem... V hlačnem žepu jo imam." Umaknil se je nekaj korakov stran, potem pa počasi odkimal. "Ne potrebujeva tega, da prideva do tvoje sestrščine. Kateri sploh pripadaš?" jo je vprašal, potem pa začel hoditi. Res mu je bilo žal, da je sploh prišlo do tega. Hitro je segel k žepu in potegnil na plan cigareto. "Izvoli, vzemi si, dolžan sem ti." Nagnil se je naprej, da bi ji prižgal cigareto, ko se je spotaknil in pritisnil jo je na steno, z rokami pa se je na eno stran opiral na steno, z drugo roko pa na nekaj precej bolj mehkega. Njeno oprsje. Hitro jo je spustil, potem pa ji podal roko, rdeč kot le kaj, rekel: "Tate Walker sem." Ona tako, s cigaretom v ustih, sam pa naslonjen na njeno joško. Hitro je umaknil roko na njenem oprsju ter ji prižgal cigareto.

Sploh ni vedel kako bi se odzval. To je bilo zanj čisto novo in sploh si ni želel tega. Bil je navajen, da ga ignorirajo ali pa pretepajo, ne pa da mu reče dekle, ki je bilo ljubko za umret, naj jo pospremi. "J-ja, kadim," se je odzval in se raje obrnil v drugo smer, da ni rekel česa drugega ali pa da ni preprosto pobegnil. Kar bi bilo po njegovem še najbolj pametno storiti. Ampak dekletu, ki potrebuje njegovo pomoč pač ne more obrniti hrbta, ne? Poleg tega ji je nekako dolžen. Ali pa tudi ne, skratka, pomagal ji bo. "Zeta. Vem kje je to. Se mi zdi." Ponižno je potegnil kovček za seboj in se sprehodil. 

Po incidentu je samo sklonil glavo, potem pa vendarle zbral pogum in se ji opravičil. "O-oprosti, nisem mislil kaj takega, moram reči da so em, zelo mehke." Kaj naj bi naredil? Zdaj bi bil primeren trenutek, da pade pod kakšen avto, tako ga vsaj ne bi sovražila. "Me veseli, si Francozinja?" Ni vedel, koliko prebivalcev je tukaj iz francosko govorečih držav, ampak sam je bil nedvomno ponosen Parižan. Toujours! Potem pa se je spomnil, da je pozabil svojo starost. "Dvajset," je hitro povedal. "Saj bi te vprašal za tvojo starost, vendar so mi doma rekli, da se lepih dam ne sprašuje po letih."