tag, charlotte
lol, po dolgem času midve spet piševa slovenske poste, yay, tole se je kr malo samoiniciativno zgodilo!



Eno izmed jabolk na prenatrpanem kupu, tisto najbolj rdečo, najbolj mamljivo, je prijel, vrgel v zrak; ujel, ugriznil. Branjevko, ki je že glasno protestirala, je opazil samo s kotičkom očesa in v roko ji je mimogrede stisnil petaka, preden se je odpravil naprej po tržnici. Z zvedavim pogledom je oprezal za morebitnimi novimi znanci, kakor da bi si gradil imperij ljudi, preko katerih bo lahko živel kot kralj, kot je živel prej, preden je bil odposlan na ta od boga preklet otok s previsokimi temperaturami – in, istočasno, ekstremno privlačnimi primerki človeške rase, zlato obarvanimi od sonca, venomer premalo oblečeni zaradi vročine, ki jih je obdajala. Potem je njegov pogled za nekaj trenutkov obvisel na dekletu nedaleč stran; očitno je bila vzhodnjakinja, njegovih let, študentka, je pogumno predvideval, kaj bi sicer njegova sovrstnica počela na tem majhnem koscu tako imenovane rajske zemlje? Ogledovala si je zvite role blaga pri eni izmed branjevk na tistem delu tržnice, kjer se je prodajalo bolj ali manj vse, kar bi utegnil človek na otoku potrebovati. Od plavutk in mask, tistih dolgih in ekstremno nesimpatičnih oblek, ki so jih nosili hipiji, do čisto tehničnih stvari, kot so bile ure, telefoni, posoda za kuhanje; vse je bilo mogoče najti na tem malem trgu, prenatrpanem z ljudmi, prevročim za normalno funkcioniranje. Pristopil je, znova ugriznil v jabolko, nekaj časa jo je opazoval, zdelo se je, da ga ni opazila, nato je spregovoril, ko so njeni tenki prsti oprijeli za novo tkanino: »Absolutno ne.« Ujel je njeno pozornost, kako je tudi ne bi, ko pa je stal tako blizu, in ko sta se njuna pogleda srečala, se je široko nasmehnil. »Reči hočem samo, da bo to primerno samo, če boš delala kombinezon, ki ga pa tukaj prav gotovo ne boš potrebovala.« Tekstil, ki ga je opazovala, je bil opremljen s simpatičnim tiskom, vendar je deloval skorajda klobučevinast. »Šivaš?« se je takole mimogrede pozanimal.

tag, charlotte



»V tej vročini?« Vsevedno je privzdignil obrvi in čeprav je bilo očitno, da se je zavoljo konverzacije šalil, je bilo čutiti pridih čistega snobovstva, ki ga je izražal skozi sleherno izpregovorjeno linijo. Ni si mogel kaj; ljudje so bodisi zato dobili začeten odpor do njega, bodisi so ga sprejeli takega, kot je bil, in prej ali slej ugotovili, da ni bil samo razvajen mulec, ampak tudi nekdo, ki je lahko precej nesebično v njihova življenja prinesel zabavo do kraja in užitke, o katerih so dotlej lahko samo sanjali. »Ne samo, da bi bila slaba ideja, bila bi povsem katastrofalna,« je dejal in se ob tem milo nasmejal, da ne bi izpadel kar preveč kretenistično. Saj ni bil popoln cepec, znal se je obnašati, samo njegov ego mu je zmeraj znova hodil na pot in ni si mogel kaj, da bi se uprl lastni zatrapanosti vase in lastnemu užitku ob vedenju, da ima vedno in povsod prav. »No ja, predvidevam, da tale otoček nima ravno dobre izbire stvari za dizajnerske kolekcije. Prej za cenene cunje, kakor tele,« je z glavo pomignil proti obešenim oblačilom, ki jih je prodajala taista branjevka; ni mu ušel njen jezen pogled, a niti slučajno se ni imel namena opravičiti za žalitev, pravzaprav bi jih lahko stresel še kak mali milijon. Cunje so dobesedno smrdele po poceni kitajski robi. Ogabno. »Hvala,« se ji je nasmehnil, bil je namreč precej polaskan, da je po nekaj izpregovorjenih replikah dekle prepoznalo njegova estetska nagnjenja. »Sem pa vsekakor prelen, da bi se česa dejansko lotil. Študiraš? Dizajn?« je nemudoma speljal temo naprej, nekoliko nagnil glavo in rahlo privzdignil obrvi. Bila je čudovito oblečena, njen make-up je bil popolnoma na mestu, njena frizura je bila fenomenalna. »Nico Thomann,« se je predstavil, ko se je pozanimala po tem, kdo pravzaprav je, in čeprav je bilo vprašanje precej splošno, ji več kot to ni imel namena dati. »In ti, ti si..?«