alex
dejansko je bilo že precej pozno – ura se je najbrž približevala sedmi zvečer in hazel se je počutila kot edini človek v stavbi. jutro je preživela na predavanjih, popoldne pa v knjižnici. zdaj je bila namenjena domov, ker je bila nekoliko lačna. v tem dnevu ni imela ravno veliko časa ali priložnosti, da bi se najedla, ampak tako ali tako se je prej kot slej preveč zatopila v svoje knjige, da bi to sploh opazila. zdaj je z vzdihom v torbo stlačila tri knjige, ki si jih je izposodila, potem pa se je napotila proti izhodu. mimogrede je v roki obračala letak, ki ji ga je ponudila knjižničarka – letak je bilo vabilo na razstavo tipičnih knjig devetnajstega stoletja in vse skupaj je po svojem delovalo dovolj zanimivo, da je pritegnilo njeno zanimanje. sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa nenadoma obstala, ko bi se skoraj zaletela v nekoga, ki ji je prišel nasproti. presenečeno je dvignila pogled. »um, oprosti,« je dejala, potem pa so njene oči treščile ob njegove in hipoma ga je prepoznala, zaradi česar se je na njenem obrazu pojavil polovičen nasmešek. »alex!« je dejala in se v trenutku počutila malo bolje, čeprav še vedno ne povsem – navsezadnje bi se skoraj zaletela vanj. »tole je bila moja krivda; povsem me je zamotil tale letak in nisem gledala, kje hodim,« je priznala in začutila, kako so se njena lica rahlo obarvala. včasih se je znala izgubiti v svojem svetu in bila je samo vesela, da se ni vse skupaj končalo bolj dramatično. »kaj počneš tukaj ob tej uri?« se je pozanimala z nasmeškom na obrazu. alex je bil njen star znanec – njuna zgodba je bila dejansko dolga in zapletena, ampak vedela je, da bo zaradi te zgodbe vedno imel neko posebno mesto v njenem srcu.  

Lisening.
Hitel je po hodnikih, lepo oblečen ter urejen. Oblečen je bil v črne jeans hlače, srajco ter črno kravato. Verjetno precej nenavadno, vendar se ni obremenjeval z podrobnostnimi. Pogledoval je na Rolex na svoji levici ter pospeševal korak. Moral je še pod tuš, cvetličarno ter biti na dogovorjenem mestu prej kot sta bila dogovorjena. Vendar glede na to, kako so minute nenadoma hitro tekle je bil prepričan da mu nebo uspelo. klel je čez profesorja, ki je podalšal njegovo zadnjo uro, kdo še ima pouk tako pozno? V divjem razmišlanju ter poslušanju svojega iPoda preko slušalk ni bil pozoren kod hodi, zato ga je postava, ki se je iz nenada pojavila pred njem, precej presenetila. Sunkovitoma se je ustavil ter od nog z pogledom šel navzgor - lepe prsi - ter se vstavil pri obrazu. Verjetno je izbulil oči kot kakšen tepček, tako se je v tistem trenutku tudi počutil. "Am nič pravzaprav, končal sem z predavanjem." je rekel zmedeno ter iz sebe spustil smeh "ti? čisto sem pozabil da te lahko srečam." je rekel ter zmajal z glavo. Pozabil je da je zdaj tudi ona na otoku. Grenko se je nasmehnil ob spominih ki so mu švignili skozi misli ter jih hitro pregnal. grenak nasmeh je spremenil v veselega ter se prestopil. pozabil je na načrte ter čas. bolje si jo je ogledal. že sta se srečala, vendar takrat ni imel časa za nič drugega kakor da joje vprašal za telefonsko številko. sedaj je imel ča da si jo kar se da neopazno ogleda. Zadovjno se je nasmehnil.

ni ga pričakovala tukaj – kar je bilo od nje dokaj naivno, navsezadnje je vedela, da je bil tukaj. pa saj ga je nameravala kdaj videti; dejansko je načrtovala srečanje z njim in odločena je bila, da ga bo tudi izvedla takoj, ko bo imela nekaj časa. odkar je sprejela to odločitev, je minilo že kar nekaj dni in vedno jo je nekaj zamotilo – od kakšnega zanimivega predavanja do znanstvene revije in pa seveda vse vmes. zdaj se je zadovoljno nasmehnila ob pogledu na znan obraz. »kaj si že rekel da študiraš?« se je pozanimala in se za trenutek namrščila, potem pa se je le spomnila. »arhitekturo? nekaj takšnega?« se je nasmehnila in pokimala, potem pa potisnila pramen rjavih las nazaj in pogled uprla vanj. bil je nenavadno lepo oblečen za predavanja ali pa se ji je samo zdelo – večino časa ni namenjala pozornosti ljudem okrog sebe ali pa je to počela le v trenutkih, ko jo je kaj pritegnilo. »bila sem v knjižnici,« se je odzvala na njegovo vprašanje z blagim nasmeškom. ona in knjige… zelo nezapletena zgodba. popravila je naramnico torbe in s pogledom zdrsnila po njem. »je to samo moj občutek ali si res nekam namenjen?« je dejala, ker ga res ni hotela zadrževati in bi se v tem primeru nemudoma poslovila.