tagged is melody.

dan je bil vroč in naravnost idealen za sprehod po mestu. zadnjih nekaj ur je elias prebil v spalnici pod hladno klimo in ko se je sonce končno spustilo nekoliko nižje na obzorju, so bile temperature ravno prave za krajše sprehajanje. ko je zapuščal vilo bratovščine pravzaprav ni imel nikakršne ideje, kam ga bo pot zanesla. ošinil je telefon, kjer so ostajala neodgovorjena sporočila nekaterih prijateljev, ki so ga vabili sedaj na en, sedaj na drugi konec mesta. moral je priznati, da mu takrat ni bilo do glasne družbe. njegovo šolanje na univerzi se je namreč bližalo koncu, do konca sta mu manjkala samo še dva letnika in takrat bo tudi konec njegove svobode. vrniti se bo moral nazaj v casablanco in pomagati očetu pri poslih, kar pa mu ni niti najmanj dišalo. še zavedal se ni, kdaj so se mu po glavi začele poditi tako zelo negativne misli. ni rad razmišljal o tem, a če bo še dolgo časa ostal sam s svojimi mislimi, ga bo verjetno začela grabiti panika in to vsekakor ni bilo dobro. ne, sedaj je dejansko potreboval družbo. moral se je zamotiti, pa četudi se bo ta zabava nadaljevala vse do zgodnjih jutranjih ur in bo zopet zamudil na predavanja. iz žepa kratkih hlač je ponovno potegnil mobilnik in preletel neodgovorjena sporočila. ustavil se je na sporočilu njegovega dobrega prijatelja in sošolca, a njegov pogled je v enem izmed izložbenih oken, mimo katerih je hodil, ulovil neznano postavo. no, lahko bi rekel, da mu je bila dejansko znana, saj jo je zadnje dni nenehno videval v svoji bližini. rahlo se je namrščil in se lotil tipkanja sporočila, čez nekaj trenutkov, ko je zavil v eno od ulic, pa je ponovno dvignil pogled in v odsevu enega od oken spet zagledal isto postavo. to gotovo ni bilo naključje. zavil je v eno od ozkih ulic, a namesto da bi stopil dalje se je za vogalom ustavil in čakal. čakal je in čakal ter, - končno - dočakal. v njega se je skorajda zaletelo dekle, ki jo je prej opazil za sabo. »ti lahko kako pomagam?« na njegovem obrazu se je zarisal delno radoveden, delno neučakan izraz, ko se je zastrmel v dekle, ki je še nikoli v življenju ni nikjer videl, a zadnje dni se je kar naprej motala v njegovi bližini. ne, to ni bilo nobeno naključje.

tagged is melody.

vedel je, da dekle zagotovo ni nedolžni sprehajalec, ki čisto slučajno hodi po isti poti, kot hodi sam. njena reakcija ob tem, ko se je skoraj zaletela vanj je vsekakor dokazovala to. prekrižal je roke pred sabo in sprašujoče dvignil obrv. »seveda…« je neprepričljivo dejal in svoj pogled za trenutek usmeril za sabo, po ulici kamor je z namenom zavil, saj je bila podnevi zaradi svojega slovesa precej prazna. »na poti kam sem te zmotil? na poti v seks trgovino ali striptiz bar?« je namuznjeno vprašal in se vprašujoče zazrl vanjo, ko je pogled zopet usmeril proti njej. ne, prepričan je bil, da je bila dekle čisto navadna študentka in da zagotovo ni imela namena sama zaiti v ta del mesta. »aha. najbolje da mi takoj poveš zakaj za vraga me zalezuješ. zdi se mi da te zadnjih nekaj dni vedno vidim okoli mene, ko sem v mestu ali na univerzi. saj bi rekel, da je srčkano da takole kot zaljubljena šolarka prvega razreda cepljaš za mano, ampak postaja rahlo creepy,« se je namrščil, še vedno postavljen njeno pot. ker je bila ulica precej ozka se je bilo skorajda nemogoče prebiti mimo njega.
ni spregledal beležnice, ki jo je po hitrem postopku zatlačila v torbo. »a si mogoče ena od kakšnih novinarjev tračarskih časopisov? verjemi mi, na tem obtoku obstaja precej ljudi, ki imajo več denarja pod palcem in se bolj zanimivi od mene,« je potem zavzdihnil, ko je pomislil na eno od teh možnosti. nenehnega zasledovanja je imel dovolj doma in to je bil tudi eden od razlogov, da se je vpisal na tukajšnjo univerzo, da mu novinarji ne bodo ves čas za petami.

tagged is melody.

ob dejstvu, da ga ponovno nekdo zasleduje so ga v trenutku obšli negativni občutki in nikakor ni imel namena spustiti dekleta mimo, dokler ni dobil pametnega odgovora. »kaj res? delaš tam? zanimivo, na prvi pogled te ne bi imel za nekoga, ki se preživlja z zvijanjem po strip drogu,« je skomignil z rameni. seveda je vedel, da so bile te njene besede laž, a prepričan je bil, da ne bo ostalo pri tem in da bo dekle kmalu imelo še en izgovor. in res je bilo tako. neprepričan v njene besede je vprašujoče dvignil obrv, a ta izgovor je bil vsaj bolj verjeten od prejšnjega. »kaj, a smo spet pristali v osnovni šoli, da je potrebno zasledovati nekoga, namesto da bi ga preprosto vprašal? in vse te tvoje ugotovitve si… kaj, zapisovala v beležko?« ji je tokrat dal vedeti, da je opazil njeno beležko, ki je ob trku nenavadno hitro izginila v notranjost torbe. močno je dvomil v resničnost njenih besed, in odločil se je, da preizkusi njeno iznajdljivost. »torej, kdo pa je ta tvoja prijateljica? jo poznam? imaš mogoče njeno sliko?« na obrazu se mu je prikazal nasmešek in videlo se je, da se neizmerno zabava v tem trenutku.
»ha, samozavestni pa smo, kaj? no, očitno najbolj zanimiva ravno nisi, glede na to da te nisem še nikoli videl, niti ne slišal zate. si prepričana, da ni vse samo v tvoji glavi?« se je pohecal iz nje. za trenutek je potihnil, potem pa zavzdihnil in zmajal z glavo. »poglej, ni mi jasno, kaj počenjaš, in zakaj. ampak prosil bi te, če nehaš. prav?« vprašujoče se je zazrl v njene oči ter se rahlo nasmehnil, v upanju, da bosta končala s tem cirkusom.

tagged is melody.

»ljubica, starši devetdeset odstotkov ljudi tukaj so premožni. zelo premožni. na tvojem mestu tega dejstva zato ne bi tolikokrat izpostavljal,« je skomignil z rameni elias na njen odgovor. »in poglej, zaradi mene lahko delaš karkoli želiš. jaz nikoli ne sodim ljudi. ne maram pa ljudi, ki lažejo,« je potem dodal, saj je vedel, da si stvari preprosto izmišlja. sedaj ga je zanimalo, ali mu bo priznala, da si je vse skupaj izmislila, ali bo še naprej bredla globoko v to zgodbo, katero mu je pripovedovala. »a res? in zakaj ni tako preprosto? prosim, razsvetli me. razloži mi vse skrivnosti ženskega sveta,« je z namuznjenim nasmeškom dodal in vprašujoče dvignil obrv.
verjetno je dekle mislilo, da je neumen. ko je s svetlobno hitrostjo tipkala sporočilo na svoj mobitel – verjetno je mislila, da ne bo opazil – je le zavil z očmi, zavzdihnil in prekrižal roke pred sabo. saj ni padel z lune, da ne bi vedel, kaj počne. vsekakor je upal, da dekle ne študira igranja, ker ji ni verjel niti za sekundo. ko mu je po tem tipkanju pokazala sliko dekleta, sicer povsem simpatičnega, ampak eliasa to trenutno sploh ni zanimalo, je le skomignil z rameni. »ne skrbi, my lips are sealed,« je zaigrano zarotniško odvrnil na njene besede in se kratko nasmehnil. »in kaj sedaj? kaj si v tem času, odkar si mi sledila, ugotovila? kaj sem delal tako zelo pomembnega, da boš o tem morala poročati… kako ji je že ime, tiffany? res me zanima,« se je radovedno zazrl v njen obraz.
»mislim, da me nisi razumela. to ni bila prošnja, to je bila zahteva. hočem, da mi nehaš slediti. nočem te več videti v svoji bližini. poslušaj, verjetno si povsem v redu dekle, povsem normalna ženska, ampak trenutno mi deluješ kot psihopatska zasledovalka. sploh ker mi nočeš povedati kaj je res razlog, za to sledenje. ker tole pa res ni več smešno, no,« je zavzdihnil elias. verjetno bi se mu to sledenje zdelo simpatično, če bi bila situacija drugačna. ampak dekle je bilo tako neverjetno samozavestno in arogantno, da je ni mogel več videti.