tagged is zoey.

na eliasovem obrazu se je pojavil nasmešek, ko je zoey končno priznala njegov obstoj in se zazrla – sicer namrščeno – v njegovo smer. slonel je na ograji ob stopnicah, katere je zoey ravnokar zapustila ter jo nasmejano opazoval. bilo mu je dolgčas. resnično dolgčas. »oh zoey, a še ne veš da od vedno zasedaš posebno mesto v mojem srcu?« je namuznjeno pripomnil, potem pa se je odrinil od ograje ter ji ponovno sledil, tokrat se je tudi sam spustil po stopnicah in se ji počasi približal. »sploh se ne zavedaš kakšno bolečino mi prizadevaš s tvojimi zavrnitvami. znova in znova,« je mogoče nekoliko preveč teatralno nadaljeval, in obupano zavzdihnil ter zmajal z glavo. da, mogoče je bil na trenutke res preveč nadležen, tega se je popolnoma zavedal. bil je pač eden od tistih ljudi, ki so bili radi z vsemi v dobrem odnosu in nekako še vedno ni dojel, kaj je tisti razlog, da je bila zoey vedno tako sovražno nastrojena do njega. že od prvega dne. dvomil je, da je bilo za vse to kriv tisti trenutek leto dni nazaj, ko jo je nič kaj romantično prijel za rit, a vse skupaj je bilo mišljeno kot šala. ki pa jo očitno rjavolaska ni dobro razumela, vsaj glede na živo rdeče lice, ki ga je po njeni klofuti spremljalo še cel večer.

»dolgčas mi je. in vidim da tebi tudi, sicer ne bi zadnjih petnajst minut postopala po univerzi. kaj ko bi ta dolgčas do naslednjega predavanja premagovala skupaj, hm?« na njegovem obrazu se je pojavil nič kaj nedolžen nasmešek, ko se je izzivalno zazrl vanjo. »lahko bi tako rekli, mhm. včerajšnja zabava ni bila tako zelo zabavna, kot ponavadi,« je skomignil z rameni ob njenem vprašanju ter se naslonil na zid poleg nje. kljub temu pa je bila vseeno tako zahtevna, da je še vedno rabil dodatno podporo če je stal na nogah. »in verjetno ni bila zabavna prav zaradi tega, ker tebe ni bilo na njej, da bi se me znova in znova otepala. kje pa si se ti potepala včeraj?«

tagged is zoey.

»obsedenost? sploh ne. samo zanimalo me je, koliko časa se boš tokrat pretvarjala, da me ne vidiš. in mislim, da si tokrat opustila ignoriranje pet minut prej kot ponavadi. torej napredujeva,« je namuznjeno pripomnil na njene besede. točno je vedel na katere gumbe pritisniti, da bo iz nje spravil določeno reakcijo. saj ne, da je bila zoey tako zelo posebna, da bi jo rad na vsak način imel, navsezadnje ni bila niti prva, ki ga je zavrnila, še zdaleč ne, a nekako je užival v tem, da jo je spravljal v nelagodje. v vsem tem času je tako ali tako opustil misel na to, da jo bo kdaj spravil v svojo posteljo. »no, mislim da tvoja drobna postava nikakor ne more povzročiti dejanske bolečine. bolj si prizadela moj ego, kot kaj drugega,« je povsem po resnici dejal in skomignil z rameni.

»kdaj pa kdaj se spodobi da se tudi jaz pojavim ob točni uri. sicer bom moral spet koga plačati, da opravi izpit namesto mene,« je sprva povsem resno dejal ter se udobno namestil na klopi na hodniku, le korak stran od zoey. a že naslednji trenutek se je na njegovem obrazu pojavil nasmešek. »to je bila šala, seveda. daj, pridruži se mi,« je dejal in z roko, katero ni naslanjal čez hrbtišče klopi, potrepljal sedišče poleg sebe. »daj no, obljubim da bom priden. lahko primerjava zapiske… ali kaj podobno dolgočasnega. karkoli boš želela,« je vanjo proseče nameril svoj pogled ter se poskušal karseda nedolžno nasmehniti. tako ali tako sta oba vedela, da sam nima potrpljenja za pogovore o kakšni tako dolgočasni stvari, kot so predavanja. »ugotovil sem, da ne vem popolnoma ničesar o tebi. razen to da imaš z desnico precej močan zamah,« se je zasmejal in še enkrat potrepljal prostor poleg sebe.

»to že, ampak moraš vedeti da si ti v mojem srcu pustila poseben spomin. sploh pa sem ugotovil, da se ti verjetno še nisem opravičil za tisto moje dejanje… verjetno mi ne boš verjela, če ti rečem, da je moja roka povsem naključno zdrsnila in pristala na tvoji zadnjici?« je med vprašanjem poskušal zadrževati nasmeh, ki mu je ob koncu vseeno pristal na ustnicah. »oh zoey. lepo da si tudi ti včeraj mislila name,« jo je podražil in skomignil z rameni. »pa tudi če si imela proti meni naperjene negativne misli, glavno je, da si se spomnila name,« ji je pomežiknil.  

tagged is zoey.

»nadležen? če pa sem se samo sprehajal. kolikor vem še vedno živimo v svobodni državi. če res ne bi želela govoriti z mano bi se lahko še naprej pretvarjala, da ne obstajam. ali pa sedaj odšla, namesto da govoriš z mano. kar lahko seveda še vedno storiš,« je skomignil z rameni. »in verjemi mi, ne gre za obsedenost. samo vedno znova se zabavam ob tvojih poskusih, da se me odkrižaš. saj si že ugotovila, da so bili vsi do sedaj neuspešni, kajne?« se je zahahljal in se nedolžno zazrl vanjo. »poslušaj, saj vem da nisem tiste vrste ljudi, s katerimi se ponavadi družiš. verjemi mi, tudi sam se ne družim s tebi podobnimi. ampak baje da različnost bogati. ali nekaj podobnega. resnično ni treba tako zviška gledati name, zoey,« je zavzdihnil in zmajal z glavo. vsak poskus, da jo prepriča v to je bil zaman, tega se je popolnoma zavedal, ampak obupal pa še ni. vedel je, da ji bo prej ali slej zlezel pod kožo, pa če bo hotela ali ne.  

»daj no, saj se samo šalim,« je zavil z očmi ob njenem previdnem vprašanju in se zasmejal. po pravici povedano mu je bilo vseeno, če ga kdo sliši ali ne. živeli so v takem sistemu, da je denar rešil vse probleme in zagate, in nič ni bilo tako hudega, da ne bi obilen kupček denarja rešil zadeve. »čeprav verjetno ne bi verjela, kaj so nekateri pripravljeni narediti za par sto dolarjev,« je še skomignil z rameni elias. seveda zoey verjetno ni poznala te temne strani šolskega sistema, elias je bil tako ali tako prepričan, da rjavolaska dan za dnem tiči nos v bukvah. medtem ko so profesorji že prejšnje leto obupali nad njim in so ga med predavanji prenehali obstreljevati z vprašanji, za katere so vsi vedeli, da ne pozna odgovorov, je zoey še vedno pridno dvigovala svojo ročico ob vsakem vprašanju. na obrazu se mu je prikradel nasmeh, ko se je usedla na klop, pa čeprav čisto na rob, stran od njega. »pridi bližje, pa boš spoznala, kaj vse premorejo ustvariti moje roke, ko se zares potrudim,« je z nasmeškom nekoliko dvoumno odgovoril na njeno vprašanje in ji še enkrat pomignil na mesto poleg sebe. saj ni kužen.  

zasmejal se je ob njenih besedah in zmajal z glavo. »kot da sem edini, ki te je kdaj prijel za rit. daj no, saj živimo v enaindvajsetem stoletju. saj ti nisem z roko zlezel pod krilo ali kaj podobno škandaloznega. sicer pa sem mislil, da si se mi že oddolžila za to. saj veš, s klofuto. se ti ne zdi, da malce pretiravaš?« je vprašujoče dvignil obrv in se rahlo nasmehnil. »aja? no, sporoči mi ko dobiš kakšno konkretno idejo, kako se me za vedno znebiti.«

tagged is zoey.

»okej, zdaj pa mislim da imaš že privide. ne zasledujem te, zoey. in če še nisi opazila, sva oba študenta te univerze. moja predavanja so v isti stavbi, kot so tvoja. mogoče res misliš, da je študij moja zadnja skrb – načeloma imaš tudi prav – ampak še vedno mislim naslednje leto doštudirati. in če želim dobiti diplomo, se moram kdaj pa kdaj celo pojaviti na kakšnem predavanju. ali mi boš celo to prepovedala?« je vprašujoče dvignil obrv, na njegovih ustnicah pa se je pojavil rahel nasmešek, ko je čakal na to, če bo na njegove besede imela kakšen dober odgovor. in očitno je končno dobil eno od točk, ki je nekoliko porušila njeno zavzeto obrambo. mogoče bi moral biti pošten, in ji namigniti, da je glede drugačnosti mislil predvsem njun različen karakter, a odločil se je, da bo to nepričakovano priložnost izkoristil do konca. »aha. no ja, če bi sam stal v tvojih čevljih se verjetno niti meni ne bi zdelo, da gledaš zviška name. ampak poglej še skozi oči koga drugega. mislil sem, da morate biti predstavniki bratovščin in sestrščin odprti do vseh mogočih novih poznanstev in prijateljstev. očitno sem se motil. mogoče je res bolje, da odskakljaš do koga izmed vaše elitne četverice. kdo ve kaj si bodo ljudje mislili, če bi te zagledali v moji družbi,« je skomignil z rameni elias ter ob tem precej uspešno poskušal zadržati nasmeh, ki mu je silil na ustnice. seveda je bil nesramen, tega se je popolnoma zavedal, a ni si mogel pomagati.

»mogoče. ali pa si ti tista, ki ji primanjkuje malo smisla za humor. daj no, zoey, šola in učenje ni vse, kar je pomembno na tem svetu. kaj boš pa počela čez par let, ko boš dokončala študij?« je vprašujoče dvignil obrv elias ter se ob njenem zgroženem odgovoru na njegove besede zasmejal. »pomiri se. mislil sem na moje zapiske,« je namuznjeno dejal ter ob tem iz torbe lahkotno potegnil manjši zvezek, ki je vseboval neurejene zapiske vseh njegovih predavanj. »očitno nisem edini, ki premore poredne misli,« jo je še podražil. »sploh pa, kdo je rekel, da te ne spoštujem? med drugim spoštujem tudi tvojo zadnjico, zato je pa dobila mojo pohvalo,« je šaljivo odvrnil in v obrambo hitro dvignil roke predse. »okej, samo šalil sem se. tako prekleto resna si, da enostavno ne morem mimo takšnih pripomb. lahko bi že ugotovila, da bolj kot se braniš, večje veselje mi daješ.« zavzdihnil je in skomignil z rameni. »torej je to to? do konca življenja boš zamerila tipu, katerega sploh ne poznaš, samo zato, ker je bila njegova roka za nekaj sekund na tvoji zadnjici?«

tagged is zoey.

»kaj res? veš da nisem opazil tega, da sem vedno v tvoji bližini. očitno to bolj opaziš, kot jaz. glej, vem, da misliš, da si posebna, in verjamem, da v določenih pogledih tudi si, ampak malo skromnosti ti ne bi škodilo, veš? na koncu te bom moral zaprositi še za posebno dovoljenje, če lahko obiskujem ista predavanja kot jih ti,« je zavil z očmi elias, počasi so mu šle njene besede o njegovi obsedenosti z njo že rahlo na živce. če se mu je sprva to zdelo še smešno, je zdaj zvenelo precej egocentrično. očitno dekle ni bilo tako skromno, kot je dalo vsem vedeti. »torej ti je vseeno, kaj ljudje mislijo o tebi? daj no, dvomim da je to res. vsa tvoja dejanja, ki jih narediš, so namenjena izključno temu, da ugodiš vsem okoli sebe. kar po svoje razumem, navsezadnje imam, ko sem doma, tudi sam take probleme, ampak tukaj pa bi res lahko nehala s to tvojo igro pridne princeske whitmora,« je zavzdihnil in pustil, da mu je torba, ki jo je nosil, zdrsnila na kamnita šolska tla. »si sigurna? kolikor se spomnim, si mi še nekaj minut nazaj skorajda prepovedala, da se nahajam v istih prostorih, kot se ti. očitno nisi tako zelo drugačna od brata, kot misliš da si,« je še pripomnil.

zasmejal se je njenim besedam. »wow, vidim da boš živela zelo zanimivo življenje. kaj pa kakšno potovanje okoli sveta? skok s padalom? poroka z neznancem v vegasu in ločitev čez 13 ur? to se ne bi spodobilo, hm?« je vprašujoče dvignil obrv in jo z nasmeškom na obrazu opazoval. seveda se je popolnoma zavedal, da nekaj takega, kot je naštela zoey, čaka tudi njega, ampak sam se ni mislil predati tako zlahka in se je bil pripravljen očetu postaviti po robu, če ne bo šlo drugače. »seveda. sicer ponavadi tisto, kar bi res moral zapisati, nikoli ne ugleda strani tega zvezka, ampak vsake toliko celo kaj zapišem tu. in hej, mogoče se to ne more primerjati s tvojimi zapiski, lično podčrtanimi z desetimi različnimi barvicami in flomastri, ampak tudi moja zagnanost za študij ni tako zelo velika, kot je tvoja. in ko že govoriva o tem, kaj sploh študiraš?« je povprašal, ko je svoj razpadajoči zvezek ponovno potisnil nazaj v torbo.

»daj no, kdaj boš dojela, da je polovico stvari, ki jih rečem ali naredim, mišljeno v šali? sproti se, zoey. življenje ni tako zelo resno, kot misliš da je. kako že rečejo? življenje je kurba, in potem umreš,« je skomignil z rameni in se nasmehnil njenim besedam. »dve leti? ne skrbi, spomnil se bom na te tvoje besede in te čez dve leti obiskal,« se je zasmejal njenim besedam. »torej, povej mi… čisto po resnici. je ta tvoja sovražnost, ki je usmerjena proti meni, res samo posledica tistega, kar se je zgodilo prejšnje leto? ker nekako ne morem verjeti, da lahko nekdo nekomu tako zelo zameri samo zaradi enega pijanega dejanja,« je bil elias radoveden.

tagged is zoey.

»oprosti, ampak tole pa je popolnoma drugače. mislim da bi bila marsikatera druga vesela, ker ji posvečam toliko pozornosti,« je namuznjeno dejal njenim besedam in prekrižal roke pred sabo. čeprav je bil njun odnos še daleč od napredka, je vsaj delno videl, da ima mogoče, nekje v prihodnosti, še kaj možnosti, da se vse skupaj popravi na bolje. »najbolje da reciva tako, ja. ker se mi resnično ne da več prerekati o tem,« se je strinjal in kratko prikimal z glavo. očitno sta bila oba preveč trmasta, da bi se uklonila in je bilo bolje sprejeti kompromis, sicer bi se vedno vrtela okoli enega in istega detajla. »resno? torej dejansko ljudi tako hitro presojaš po prvem vtisu?« je vprašujoče dvignil obrv in jo presenečeno pogledal. »saj se zavedaš, da imajo ljudje dejansko kdaj pa kdaj slab dan, da jim alkohol zamegli presojo ali pa da jim je tisti trenutek vseeno, kaj bi bilo po družbenih normah dobro storiti? torej ena napačna odločitev, in take ljudje za vedno lepo zapakiraš v škatlico nergačev, pijancev, zalezovalcev? zanimivo,« je skomignil z rameni elias. sedaj je že obupal, da bi dejansko razumel na kakšen način deluje rjavolaska. »slabe lastnosti hitro prevzamemo od drugih. in imamo za njih idealno opravičilo - genetika,« je odvrnil na njene besede elias in se nasmehnil njenim besedam. »pustiva zajce pri miru, prav? nič nama niso naredili,« se je pošalil in potem prikimal. »prav. vdam se. sem najbolj grozen človek na celem svetu. na zabavi sem za eno sekundo prijel za zadnjico seksi dekle. mothers, lock up your daughters,« je teatralno dejal in se preprosto - vdal.

»hej, poglej na to zadevo z druge perspektive. s komerkoli se boš na koncu poročila, tudi on bo na začetku neznanec, ali pa ti je bil neznanec, če si ga mogoče že spoznala,« je skomignil z rameni elias ter se rahlo nasmehnil ob njenih besedah. »oh, kaj pa vem. trenutno je na mojem spisku obisk grand canyona, bungee jumping z vrha pečin in prepotovati sibirijo s transsibirsko železnico. v glavnem čim več potovati. ampak z mojo srečo, se niti eno od tega ne bo uresničilo,« je zavzdihnil elias ter se rahlo namrščil. če bo šlo vse po načrtih njegove družine, bo čez dobri dve leti bil že poročen, z otrokom na poti in na čelu kakšnega od očetovih podjetij za trgovanje z nafto.  »arhitektura? okej, ne rečem da se sliši dolgočasno. vsekakor je bolj zanimivo kot moj študij. in katera zgradba na svetu ti je najbolj zanimiva?« je radovedno vprašal in jo pogledal s strani.

»daj no, tokrat sem pa dejansko rekel – saj sem se samo šalil. mislim da lahko po teh besedah res ugotoviš, da sem se samo šalil. če pa je to dejansko letelo na tisto, kar se je zgodilo na zabavi…  tisto sem pa mislil smrtno resno. nisem kriv, če imaš pač dobro rit,« je povsem resno dejal, a ga je trenutek kasneje že premamil smeh. »saj je vseeno. ni važno kaj rečem glede tega, ne bo spremenilo ničesar,« je teatralno zavzdihnil. »če se ne motim, boš čez dve leti še vedno živela tu. v kappi si, kajne?« je namuznjeno vprašal in ob njenem vprašanju skomignil z rameni. »hej, pri tebi nikoli ne veš. očitno preresno vzameš vsak najmanjši hec. bolje, da ne rečem nič,« se je nasmehnil.

tagged is zoey. sem kar zaključil tale pogovor, hope you don't mind, ampak mislim da sva se vrtela okol enih in istih stvari. ;D

»več kot očitno,« je skomignil z rameni elias, počasi je ostajal brez pravih besed, ki bi jih še lahko namenil zoey. bil je razočaran, da dekleta ni uspel prepričati o svojih sedanjih dobrih namenih, ampak tudi elias je imel svoje meje. če se je tega rjavolaska tako zelo krčevito branila, tako ali tako ni imel nobenih možnosti. čas je bil, da se umakne. »vidim da res. res mi je žal, sam sebe sicer nikakor ne vidim v tem krogu slabih ljudi, ampak vsem ne moreš ustreči, kajne? tako da sem obupal. dokončno. obljubim ti, da ti od sedaj naprej ne bom več težil, prav? upam, da sem ti s tem polepšal dan,« se je iskreno nasmehnil. vedno se je trudil, da bi pogladil vse zamere in popravil morebitne napake, ki jih je povzročil sam, ampak kljub vsem opravičilom je bilo vedno na nasprotniku, da skupaj zakopljeta bojno sekiro. »od sedaj naprej se bom poskušal izogniti vsem prostorom, kjer bi te morebiti srečal. nikakor nočem biti spet obtožen zalezovanja nedolžnega dekleta,« je namuznjeno zamrmral, kljub vsemu se ni uspel izogniti šaljivim pripombam. »hmm, mogoče se motim, ampak kolikor se spomnim si ob mojem komentarju, če bi mi rada prepovedala dostop do nekaterih prostorov sama pripomnila, da to počne tvoj brat. če tega dejstva ne bi omenila, ne bi niti pomislil na to,« jo je opomnil na njene lastne besede, a sedaj to tako ali tako ni bilo več pomembno.

»ne, dejansko sem mislil neznanec kot neznanec. potem sem samo hotel obrniti besede še v drugo smer,« je namuznjeno skomignil z rameni elias. »oh, da bi lahko tudi sam še vedno tako naivno razmišljal…« je zavzdihnil elias ob njenih besedah. oče bi ga verjetno lastnoročno zadavil, če bi se odločil za potovanje. vedel je da bo v trenutku, ko bo v rokah držal diplomo, oče poslal družinsko letalo, ki ga bo odpeljalo naravnost v njegovo novo pisarno v družinskem podjetju. edini postanek, ki ga bo letalo imelo vmes, je verjetno cerkev, da čim prej poroči jade. fun times. »ja? si katerega od teh videla tudi v živo? sam sicer nisem arhitekt, ampak definitivno so mi piramide najbolj fascinantni dosežki arhitekture in civilizacije. čeprav bi bil verjetno marsikdo ob tem zgrožen, saj veš, glede na to da naj bi za delavce uporabili sužnje,« je dodal.

»zmenjeno. čeprav mislim, da se tole odpuščanje ne bo zgodilo v kratkem…« je odvrnil in zavzdihnil. »prav. kot sem ti obljubil, ti ne bom več težil,« je potem začel in pogledal na uro. do predavanja je manjkalo še petnajst minut, očitno bo moral dolgčas preganjati kje drugje. »in še enkrat oprosti glede tistega lani. nisem si mislil, da te bo to tako zelo prizadelo. no… lep preostanek življenja ti želim,« ji je z nasmeškom na ustnicah pomežiknil, potem pa pograbil torbo in, medtem ko jo je vlekel za sabo po tleh, stopil proti izhodu iz stavbe.