tag; zoey  

za sprehode ob obali je veljalo, da vedno dobro denejo. in eva je bila pripravljena izkoristiti vse prednosti tega otoka, če ji je že uspelo priti sem. temperatura na bahamih ni skoraj nikoli padla nizko, zato je bila to vsaj zanjo lepa sprememba od hladnega ozračja rusije, ki ga je bila vajena. čeprav je bila na splošno ena tistih deklet, ki sobe niso zapustile vsaj malo urejene, je tokrat svoje rdeče lase pustila, da so v lahnem vetriču poplesavali okoli nje. sonce ji je pomagalo pozabiti na vsakdanje težave in z veseljem je malo uživala samoto. v veselje je bilo vedeti, da lahko tu vedno najdeš kak prazen kotiček. upala je le, da ne bo naletela na kakšen par. mladih zaljubljencev se ji res ni dalo gledati. morda zato, ker so v njej vzbudili ljubosumje. ljubosumje, ker ona ni mogla imeti tega, kar so imeli oni. s stopali je nehala podrsavati po pesku in se s priprtimi očmi zazrla v morje, ki je v majhnih valovih udarjalo na obalo. majhen vzdih se je izvil iz njenih ust in že je hotela nadaljevati sprehod, ko je na desni strani zaznala nekoga znanega in v očeh se ji je zabliskala majhna iskrica prezira. nekoliko je privzdignila glavo in ujela pogled dekleta, ki prav tako ni bilo navdušeno nad njunim snidenjem. "zoey." jo je suho pozdravila in si pramen las odstranila z obraza. sama ni natančno vedela kako sta se zapletli v tak nekoliko sovražen odnos, a sta pač se. rjavolaska ji je šla na živce in to je bilo vse kar je morala vedeti.

tag; zoey  

nič kaj veselo je zrla v rjavolasko, ki ji je izpod klobuka vračala nesrečen pogled. kot ponavadi je bilo v njenem glasu čutiti nekoliko cinizma, ko se ji je opravičila. eva je zavila z očmi. "ja, mogoče bi morala kdaj pogledati preko svojega snobovskega nosu." bilo je čudno, da jo zmerja s snobinjo, saj so imeli zoey na splošno vsi radi. le oni dve se nekako nista razumeli. vsako njuno srečanje je minilo v zbadanju in narejenih nasmeških, ko sta druga drugo poskušali ubiti s pogledom. nikoli ji ni bilo najbolj jasno zakaj, a zoeyine bližine ni prenesla odkar se je spominjala. morda jo je nekje znotraj razjedalo ljubosumje. ni bilo skrito, da deklina pred njo prihaja iz premožne družine in da se v življenju ni soočila z nobenim približkom revščine. eva sicer ni vedela kako pri bogataših delujejo družinske vezi, a je nekako odločila, da huje od tega da gledaš kako se tvojemu očetu zmeša ob preobilici alkohola, ne more biti. nekoliko se je vzravnala in odmaknila pogled z rjavolaske, kot da ni vredna njene pozornosti. "ne vem kaj sem tako groznega naredila, da mi življenje vedno znova na pot vrže tebe." je navrgla proti zoey, kot da bi z njo tekmovala, katera bi drugo bolj užalila. konec koncev je bilo vse skupaj precej trapasto a nekako nobena ni želela popustiti prva.

tag; zoey  

narejeno se je nasmehnila in ji s tem povedala, da svojega dejanja ne bo opravičevala. izrečenih besed se ni dalo vzeti nazaj, v to je trdno verjela. čeprav je vse skupaj rekla le zato, da sogovornici ne bi ostala dolžna, je morala vztrajati pri svojem. rekla ji je da je snobinja, tako bo ostalo. "pogumne besede za dekle, ki ima dovolj zapletov v svojem življenju." dobro tu je ustrelila na slepo. rjavolaskinega življenja ni niti najmanj poznala in ni zares vedela kaj se ji dogaja, pa je vseeno upala da je vsaj približno zadela. zoey se je videlo, da ni bila najboljša v prepirih. pa saj eva tudi ni bila. kdaj pa kdaj ji je uspela kakšna ostra beseda, a večinoma teh ni resno mislila. tako ali tako se je stalno prepirala le z zoey, drugih sovražnikov pa ni imela. vsaj ne da bi vedela. le napol je poslušala dekle pred sabo, ko ji je z besedami jasno dala vedeti, da gre tudi njej sama neznansko na živce. "zares škoda, pa je že kazalo da bo lep dan." je polglasno zamrmrala, ko si je zoey vzela premor pri svojem dolgem govoru, o krivici njunega srečanja. ko je postavila vprašanje ji je eva namenila kratek pogled, ki ga je prejle uperjala v morje. "verjemi, z veseljem bi na tvojem mestu videla kogarkoli drugega." s kratkim vzdihom je na prsih prekrižala roke in se preračunljivo zazrla v zoey. "ampak ne, pojaviš se ti." njen glas je dobil pridih zaničljivega tona.

tag; zoey  

"kako naj bi jih jaz vedela, če še ti ne veš kaj bi z vsem?" ja, naprej je gonila svojo. ni želela popustiti, čeprav se je zavedala, da bi lahko popolnoma zgrešila. na obrazu se je trudila obdržati ciničen nasmeh, kljub temu, da so se ji šibila kolena. bala se je tega, da jo bo zoey premagala. tega pa ni smela dopustiti. ne njej. da ji maska ne bi prehitro  spolzela z obraza je hitro sklonila pogled in naredila nekaj korakov vstran. "to je pa zelo lepo od tebe. bi se mi želela slučajno pridružiti?" je navrgla proti njej, ko je omenila nevihto. prepir jo je počasi utrujal in imela je občutek, da jo bo vsak čas oropal vsakega dostojnega sikanja na zoeyine stavke. počasi je zajela sapo in se obrnila nazaj, pripravljena na novo dozo lajanja. "ta tvoj kmalu se mi vleče bolj kot karkoli drugega." je skoraj takoj odgovorila in besede pospremila s kislim nasmeškom. "ja, moralo bi ti biti žal. če te ne bi bilo, mi ne bi pokvarila dneva." v njen glas se je prikradla tista sarkastična sladkost in z rahlo priprtimi očmi je spremljala vsak rjavolaskin gib. nekako ni želela da bi jo karkoli presenetilo. "nič več, razen tega da ti še enkrat povem, da te nočem blizu sebe." v dokaz je razprla roke in stopila nekaj korakov nazaj. "pa ti? moraš nos zavihati še nad tem kako sem danes oblečena?" ni vedela od kod prihajajo vse te besede in včasih je še njo samo presenetila njihova ostrost. mogoče pa se je slepila. kaj če niso bile tako ostre kot bi hotela?

tag; zoey  

njen pogled je povedal več kot tisoč besed in eva ji ga je brez obotavljanja vrnila. "še dobro, da nisem del njega." je rekla z nekakšnim čustvovanjem, kot bi ji bilo žal za prav vsako osebo, vsaj malo povezano z zoey. pa saj ji je tudi bilo, torej je bilo vse skupaj povsem na mestu. na obraz si je nadela ciničen nasmeh, ki ga ni nameravala sneti, dokler ji dekle ne izgine izpred oči. rjavolaska je verjetno zaznala njeno nespretnost in jo pridno izkoristila. to se je poznalo v nenadnem porastu samozavesti. kot bi pred njo stala popolnoma druga oseba. rahlo se je priklonila. "oh, seveda zelo sem počaščena. večje časti na tem svetu ne more biti." narejeno zamišljeno se je zazrla nekam mimo sogovornice, ki ni  odlašala z ostrimi besedami. "mislim, da ne bom dočakala." je zamrmrala vmes in ni skrivala, da jo zoeyin govor strašno dolgočasi. celo zazehala bi verjetno, če ne bi dekle pred njo omenila nečesa drugega. vse ostale besede so se izgubile nekam zadaj in vse kar je rjavolaska govorila je bilo le še medlo mrmranje. vse evine misli so bile uprte v en stavek. še ena belova. mama njene prijateljice. močno se je morala potruditi da ni zazijala od začudenja in podoba njene mame se ji je prikradla v misli. ne, to ni mogoče. misel je takoj odgnala. da bi svojo mamo našla omenjeno pri človeku kot je zoey? pha, pa kaj še. sploh pa njena mama ne bi odšla v ameriko. saj je bila vendar angležinja. no, to se ji je zdelo nekoliko zgrešeno, pa vseeno. "oh, morda pa si šla tudi njej tako na živce. ne bi se čudila. kako pa ji je bilo ime, povej, mogoče jo poznam." zanimanje v njenem glasu je bilo že skoraj preveč očitno, da bi skoraj lahko izdalo da sploh ne sledi več prepiru. nekoliko napeto je motrila zoey, ki je ravno končala z nečim kar se je tičalo njenih oblek. pa ji ni bilo mar. želela je vedeti odgovor. srčni utrip se ji je nenadoma povišal, kljub temu, da si je v mislih stalno prigovarjala, naj se vendarle umiri. kdorkoli je že ta belova bila, ni mogla biti njena mama. nemogoče.  

tag; zoey  

"mogoče pa se, nikoli ne veš. na tvojem mestu bi se pazila." ji je odvrnila sarkastično, z nekaj tiste ponarejen groze v glasu. resda ji je sonce sijalo naravnost v glavo, a nenadoma je začutila nekakšno utrujenost. kot bi jo prepir izčrpal. pa saj jo verjetno je. ni se bila navajena toliko prepirati v življenju. ko pa je na sceno prišla zoey, je dobesedno postala vse kar ni bila. želela je, da bi se lahko kam naslonila, kar tako v pesek pa se kak otrok tudi ni nameravala usesti. zato je le prenesla težo z ene noge na drugo. "veliko optimizma nekam izgine, ko se pojaviš ti." ji je ostro zabrusila in z nogo v pesek zarisala majhen krog. ni mogla več strmeti samo v zoey. bo še umrla od dolgčasa. ali pa ne. počutila se je kot bi jo nekdo polil z vedrom ledeno mrzle vode. zdrznila se je ob imenu, ki ga je zdolgočaseno izustila zoey. anastasia. podoba mame je postala izrazitejša kod kdajkoli prej. kot kdajkoli, ko jo je želela pregnati iz svojih misli, da ne bi več jokala. ko si je kot najstnica prigovarjala, da ima dovolj samo očeta, pa četudi se ta vede, kot da otrok sploh ne bi imel. nekaj jo je ščemelo v očeh. solze? ne, eva ne joči. dovolj je bilo. sploh verjetno ni tvoja mama. je pač nesrečno naključje. potem pa je omenila še rdeče lase in evi se je pred očmi skoraj odvrtel prizor izpred nekaj let, ko se je oče iz neznanega razloga znesel nad njo. "rdeči lasje. spominjajo me nanjo. vsak delček tebe me spominja nanjo." je polglasno ponovila njegove besede v ruščini. ni se več zmenila za zoeyine besede. le za to, kar ji je povedala. nekoliko neenakomerno je dihala in ni vedela kaj jo je bolj šokiralo. to, da je po vsej verjetnosti našla nekoga, ki ve kje je njena mama in jo celo pozna. ali da jo je resnično zamenjala. zapustila je njo in njenega očeta v tistem nesrečnem domu ter ju zamenjala z neko ušivo kate. in po vsej verjetnosti s kakšnim bogatim, čednim poslovnežem. nekoliko se je zbudila, ko jo je zoey potrepljala po rami. morda bi ji lahko povedala še kaj več. morda bi jo lahko povezala. morda bi po več kot 10 letih končno spet videla svojo mamo. a tudi v trenutnem šoku, ki ga je navzven spretno kazala kot zamišljenost, je vedela da v takem odnosu ne bo dosegla nič. bila pa je pripravljena storiti vse, da doseže svoj cilj. globoko je vdihnila in se spet osredotočila na dekle pred sabo. njen pogled se je omehčal. "poslušaj zoey..lahko to jemlješ kot zmago ali pa ne vem kaj. ampak meni se ne da več. edina sem, ki se prepira s tabo in ti ena redkih, ki so se kdaj prepirali z mano. pa dejansko sploh ne poznam razloga, za najino nesoglasje. če ga imaš ti, mi ga prosim povej, ker bi ga izjemno rada slišala. najini prepiri pa mi niso ravno v zabavo. samo to." upala je na najboljše.  

tag; zoey  

ni bila prepričana, če jo bodo noge lahko še dolgo držale in vse okoli nje je nenadoma izgubilo svoj pomen. če je bila iskrena se ni mogla v tem trenutku domisliti ničesar, kar je počela ta dan. vsaka misel je bila namenjena njeni mami, ki jo je po dolgih letih končno spet našla. čutila je rahlo omotico in morala se je prestopiti, da je preverila, če še lahko stoji. zoey je skoraj preslišala, ko je slednja zmedeno zahtevala, da ji svoje besede ponovi v angleščini. "ne preklinjam te." ji je nekoliko zmedeno zagotovila in si z jezikom zdrsela po nenadoma suhih ustnicah. nenadoma si je zaželela podoben klobuk, kot je bil tisti, ki je kraljeval na zoeyini glavi, saj ji huda vročina ni pomagala pri urejanju misli. skoznje so namreč švigala najrazličnejša vprašanja in predvsem misel, da mamo mora najti. čeprav jo je zapustila nalašč, jo je želela v svojem zapletenem življenju vsaj še enkrat videti in se je okleniti, ko majhen otrok. na rjavolaskine besede o tisti nevidni strani je prepričano odkimala. vedela je, da mora za potrebne informacije prebiti ta zid med njima in kot kaže ji je to tudi uspelo, saj je tudi zoey počasi omehčala ironični pogled, ki ga je bilo na njenem obrazu zaslediti skoraj vedno, ko sta se prepirali. nekoliko presenečeno je zamežikala, ko je dekle pred njo priznalo da tudi samo ni poznalo razloga za njun prepir. hvaležno, a vseeno nekoliko previdno je sedla poleg nje v pesek in vzdihnila. "mene tudi ne." previdno je iskala prave besede, saj situacije ni bila vajena. vsaj ne z zoey in niti najmanj ni vedela kako naj se vede. "bi...bi začeli znova?" je nazadnje izustila nekaj, kar se ji je zdelo še najbolj primerno, da prekine nerodno tišino.   

tag; zoey  

videla je, da je zoey s svojim ruskim stavkom popolnoma zmedla in je ni prepričala le z besedami, da je ne preklinja ni povsem prepričala. "res te ne." ji je še enkrat prepričljivo povedala. "samo nečesa sem se spomnila." je bolj polglasno zamrmrala. vseeno je bila vsa zadeva preosebna, da bi jo ponavljala v angleščini. in ni bila čisto prepričana, kaj si misli zoey, zato je raje ostala pri svoji zvijači, čeprav ni mogla zanikati, da ji je vse skupaj precej prijalo. hvaležno se je naužila tišine, ki je nenadoma zavladala v zraku, prek katerega so še malo prej letele nesramne opazke. vse skupaj je bilo precej nerodno in čeprav je bila zoey videti prav tako hvaležna za konec prepira, je eva upala, da ni rjavolaska tega vzela le kot nekakšne igre. sama je vsekakor ni. no, delno. še vedno je bila nekoliko zmedena in ni povsem sledila okolici. eva, zberi se. če je želela iz zoey izbezati kakšno informacijo, ji je morala prisluhniti. s kratkim vzdihom se je sestavila skupaj in po dolgem času dejansko zares prisluhnila dekletu poleg sebe. pokimala je. "seveda se strinjam." kot kaže prepiri nobeni niso bili v užitek in sta si obe oddahnili, ker so se končno prenehali. "trapasto bi jih bilo nadaljevati." seveda, zdaj ko sta se obe strinjali, da sploh nimata tehtnega razloga zanje. "jaz pa sem eva, me veseli." je brez zadržkov sprejela roko in se rahlo zasmejala. to je bilo že bolje.