Takole je stala na odru, poslušala besede moderatorja, ki so ji laskale in ob katerih ni mogla kaj, da se ne bi zadovoljno hahljala, med tem ko je kljub reflektorjem, usmerjenim vanjo, skušala razbrati obraze v občinstvu. Večine ljudi v prvih vrstah ni prepoznala, čeprav se je precej trudila; je pa bila dvorana nabito polna, kar pravzaprav ni bilo nič nenavadnega. Ljudje so takšnele spektakle naravnost oboževali. Njena lica so nekoliko žarela, najbrž od tistih dveh šotov tekile, ki ju je izpila skorajda tik preden je stopila na oder, samo zato, da bi bilo vse malce bolj zabavno. Ne, nikakor ni bila nervozna – tole je jemala kot prostočasno zabavo, ki bi nekaj malega doprinesla za ljudi, ki denar potrebujejo. Časa je imela na pretek, ljudi je vedno rada spoznavala in nikakor je ni motilo, da je tisti trenutek stala tamle kot kakšen izložbeni eksponat. Uživala je v žarišču. Za take reči je bila rojena.

ni bil povsem prepričan ali naj si izbere nekoga s seznama in se potem prelomi napol, da bi kupil to osebo. sedel je nekje v sredini in si z lopatico kar pahljal pred obrazom. bilo je neznosno vroče v nabito polnem prostoru. dobrodelni nameni, seveda. to šteje. in to je bil tudi glavni razlog, zakaj je bil danes pripravljen izkašljati kakšno večjo vsoto. njegovo pozornost je hitro pridobilo znano ime, ki ga je izrekel povezovalec in zarežal se je sam pri sebi, ko se je na odru pojavila znana rjavolaska. ah, lila. reflektor jo je res prikazal v najboljši možni luči. večer z lilo? bilo bi zabavno. sicer bi verjetno zraven potegnil kaiso, ampak še vseeno. bilo bi zabavno. in takoj ko je moderator izrekel zadnje besede osladne predstavitve, je noam že dvignil lopatico za izklicno ceno. tako, naj se začne.

morda se je začenjala dolgočasiti, ko je takole posedala med ljudmi in skušala dihati, kar ni bilo ravno najbolj preprosto, glede na to, da je bil prostor nabito poln. poleg tega je morala že petkrat vstati, ker se je usedla na sredo vrste in so se ljudje vsake toliko časa odločili, da bodo šli na zrak ali pa stran ali pa kdove kam. saj ni bilo važno. v roki je držala loparček, ki ga je dobila ob prihodu v dvorano in ki ga je tega večera že večkrat dvignila. njene oči so drsele po množici, medtem ko je samo napol poslušala glas napovedovalke in se vsake toliko časa namrščila ob kakšnem opisu, ker so se ji zdeli za lase privlečeni. če bi jim bilo zaupati, so bili vsi na odru krasni ljudje z oblici talentov. pa saj ni dvomila v to. potem pa je s kotičkom očesa ujela svojega dvojčka, kako je dvignil svoj lopar in na njenih ustnicah se je pojavil širok nasmešek, ko mu je pomežiknila in v naslednjem trenutku dvignila svoj lopar – morda samo zato, da mu je kljubovala. in pa seveda zato, ker ji je bilo dolgčas.