po pravici povedano, eli ni imel pojma, kako se je sploh znašel... tam. na dražbi. ko se je prijavil, se mu je zdelo v redu. nič posebnega, najbrž ga tako ali tako nihče ne bo kupil. toda seveda ni pomislil na to, da bo pred slednjim osramočenjem moral stati na odru in poslušati povezovalko, kako slabo prikriva hihitanje ob branju njegovega opisa. saj ji ni zameril. sam bi se do sedaj že valjal po tleh, kajti čudovito prikupna nerodnost pač ni zvenela kot nekaj, kar bi pritegnilo občinstvo. roke je potisnil globlje v žepe ozkih kavbojk in veličastno zardel, medtem ko se je trudil, da njegov pogled ne bi zašel med veliko množico ljudi, ki se je že nabrala pod odrom. pravzaprav je bil glede na celotno situacijo še relativno miren, čeprav bi se najraje ugreznil v zemljo, nič manj kot deset metrov, ter pustil, da ga živega pokopljejo. le da tega ni dal vedeti celi dvorani – oziroma, vsaj upal je tako. hej, morda ga bo navsezadnje kdo kupil iz usmiljenja. glas samozavesti, huh.

celotna ideja dražbe se ji je zdela prej zabavna kot kaj drugega, ampak vse skupaj je bilo za dober namen in tako je zdaj posedala med občinstvom in skušala slediti dogajanju. pa saj ni bilo tako zapleteno. njene oči so tavale naokrog in se vsake toliko časa ustavile na komu znanemu, ki mu je namenila nasmešek ali pa mu zgolj pokimala. prekrižala je svoji nogi in opazila znano postavo na odru. eli. zdel se je živčen, ampak po drugi strani je bil opis, ki ga je podala voditeljica zanj, precej nenavaden. no ja, morda je bilo res, ampak še vedno ni razumela logike, po kateri so ga oglaševali na tak način. kakorkoli že, ne bi imela kaj proti temu, da bi z njim preživela večer. bil je dobra družba, toliko je že vedela. nola je v trenutku privzdignila svojo lopatico in mu namenila širok, spodbuden nasmešek.

ničesar mu ni omenil. zadnjič. in tako se je njegov obraz obarval v iskrenem presenečenju, ko je zaslišal njegovo ime. najprej je celo pomislil, da je slišal narobe. a ko se je znana postava pojavila na odru, je vedel, da je res. nasmehnil se je sam pri sebi, ko je tudi s praktično druge strani dvorane lahko opazil, kako so se njegova lica obarvala v živo rdečih tonih. sranje, kako je bil prikupen. in morda je opis zvenel osladno kot le kaj in kot neka kvazi dobra marketing poteza... bilo je res. čudovito prikupna nerodnost. tri besede, ki so ga povzele domala v celoti. levi je pogledal navzdol k lopatki s številko 72, ki jo je držal v roki. ni si mislil, da bo sploh koga kupoval. rekel si je, da se bo prijavil kot kupec za vsak slučaj. vendar glej no glej. njegova roka se je previdno dvignila navzgor, kakor da je pričakoval, da bo izza vogla nekdo skočil proti njemu in ga ustavil. ''trideset.''

Dražbe se je udeležil skupaj z Nolo, a sta se na vhodu ločila. On je sedel za svojo mizo in si privoščil svojo pijačo, medtem ko si je ogledoval kandidate na odru in razmišljal komu vsemu bi lahko dvignil slavnostno lopatko in za koga bi lahko široko odprl svojo denarnico. Pomembno je bilo navsezadnje darovati in tukaj je sam imel ogromno možnosti. Denar je imel in tudi ogromno sposobnosti, da je lahko spoznal nekoga novega v večeru, ki si ga bo kupil. Njegovo pozornost pa je potem po dolgočasnem dvigovanju lopatk pritegnila Nola, ki je dvignila lopato za nekega neznanega fanta in iz samega nasprotovanja je še sam dvignil tablico. »štirideset,« je dejal, ko ga je za trenutek nek fant prehitel in se široko nasmehnil. Fant ni deloval po njegovi meri družbe, a mogoče mu kakšen večer ven s pivom v roki že ne bi škodil. Kdo bi vedel. Tako ali tako je tablica bila dvignjena zgolj iz kljubovanja in ne dejanskega interesa. Izpil je svoj šampanjec in poklical natakarja po novi dozi.