tag, kaspar <3



Razširila je oči, nagnila je glavo in pomenljivo zavzdihnila, da bi mu dala vedeti, da ji ne bi smel takih reči govoriti. In da ji ne bi smel tako simpatično mežikati. Ne, moral bi ji dati mir, kaj pa je sploh počel tukaj? Saj ni imel česa početi tukaj! In zdaj se ji je smehljal in mežikal in bil ves simpatičen in jo istočasno krivil za vse in pošiljal vse očitke na njena pleča in kljub temu je nekako dosegel, da je zvenel ljubeznivo, in povrh vsega je zvenel samo prepričljivo in ni mu.. ni mu imela namena dati prav! Prekleto! »No.. pa ti je nisem hotela,« je zamrmrala in zavila z očmi, da bi dodatno poudarila njeno naveličanost nad njim, čeprav si mu je nekoliko tudi želela preprosto skočiti v objem. »Sploh pa je bilo med nama itak konec, mislim, očitno,« je skušala dodatno pojasniti, čeprav si prav iskreno ni želela ničesar pojasnjevati, ni si želela iskati smiselnih razlag za to in ono, hotela je samo, da ji da mir. »Zakaj bi te klicala in ti pošiljala kartice?« Ni mu hotela dati vedeti, da jo je s svojimi besedami zmogel še vedno prizadeti, pa vendar je njena maska za nekaj trenutkov očitno padla, ko ji je znova očital, da se obnaša povsem sebi neprimerno. Kakor da jo je kdaj poznal. Prekleto, bila sta še majhna otroka, tukaj se je šele izoblikovala, kako je vendar lahko mislil, da.. da ve, kakšna ona pravzaprav je? Kako ji je sploh mogel kaj očitati? Kakšen idiot! Kako ji je šel na živce, ker si ji je drznil govoriti take reči! Kakšen primitiven kreten! »Ne kliči me schatzi!« je nato udarilo iz nje, in še se je umaknila, na njenem obrazu zdaj očitna sled nekakšne ranjenosti, ne ranjenosti navadnega človeka, pač pa ranjenosti nekoga, ki je vajen biti na vrhu sveta. »In me pusti pri miru! Kot da mi imaš ti kaj očitati, s tem bebavim nasmeškom in, in s tem sladkim tonom; kaj bi rad? Bi me rad prizadel?« Da, bila je precej iz sebe; ni mu imela dovoliti, da predre njen oklep, in vendar je to storil, še preden jo je danes opazil.

užival je veliko bolj, kot bi smel. ni je znal jemati resno, ne zares. kajti ne glede na ostrino njenih besed, na očiten trud, da bi ohranila resen izraz na obrazu, jo je poznal drugačno. ranljivo in nežno. »oh, jaz pa sem mislil, da se je razglednica izgubila na poti,« je prhnil predse, z občutno ironijo v glasu. z očitnim namenom, da jo ponovno zbode. »konec, ja.« tiho je zamrmral z nekoliko resnejšim glasom, samozavesten nasmešek na njegovem obrazu je neopazno zbledel. ni bilo tako očitno, nikakor. potreboval je več mesecev, da je dojel, da se svetlolaska ne namerava vrniti. da jo je očitno izgubil.  a dejstvo, da nista nikoli naredila dobesednega konca, da se ob slovesu nista drla drug na drugega, mu je preprečevalo, da bi jo lahko popolnoma izbrisal iz svoje podzavesti. »ker sva ne glede na vse prijatelja, prekleto,« je naveličano zavzdihnil ter z dlanmi razdraženo prekril svoj obraz. zgolj za sekundo. »morda nisva več skupaj, ampak še vedno… še vedno sem jaz tisti, ki ve, da imaš od vseh rož najraje bele vrtnice. da ponoči prikupno smrčiš, čeprav tega ne boš nikoli priznala. in ko se lažeš, ti zgornja ustnica komajda opazno trzne. ko si živčna se boš začela samozavestno igrati s prameni svojih las. in… in ko si srečna, ti oči zažarijo ter na lica se ti zasidrajo tiste prikupne luknjice,« je tiho zaključil, skomignil je z rameni v vsej skromnosti, ki jo je premogel.

nasmešek je obstal na njegovem obrazu tudi, ko je svetlolaska znorela. vendar zgolj zato, ker je pozabil, da je pravzaprav tam. ni razumel, zakaj je njen glas nenadoma dosegel takšne višine. morda niti ni hotel zares razumeti. »ampak… vedno si bila moja schatzi,« je potarnal z majhnim nasmeškom na obrazu, ki je bil še zadnji klic njegove deklice nazaj. stopila je le korak stran, pa se je zdelo kot, da jih je naredila sto. kot da sta si bila v tistem trenutku bolj narazen, kot v vseh letih poprej, ko sta živela vsak na svojem kontinentu. »prizadel? ne, nikakor,« je nežno zmajal ter usmeril pogled v neko prazno točko za njo. slišal je vsako njeno besedo, četudi je ni hotel. si ni znal priznati, da iz njenih ust resnično letijo te besede. »sch… leonie, zakaj? kaj se sploh dogaja?« usločil je obrv, se rahlo namrščil, ko se je s pogledom vrnil do nje ter z dlanmi nerodno zakopal v svoje lase. ni si je upal zares pogledati, prestrašen je bil, da bo njegova schatzi izginila kar pred njegovimi očmi. »res misliš, da bi te hotel prizadeti? res hočeš, da odidem iz tvojega življenja?«