lucia!  
brez pravega cilja je korakala naokrog, ne da bi se zavedala, da je bila zaradi slikanja popackana z barvo. čakala je, da se njena današnja umetnina posuši in naveličala se je ždeti v učilnici. tako ali tako ni imela potrpljenja za to in preprosto ni dolgo zdržala na mestu. zavila je levo, proti oknom na hodniku, pod katerimi so bile nameščene klopi. tam je sedela svetlolaska in rain jo je nekaj trenutkov opazovala, potem pa se brez oklevanja napotila proti njej in prisedla. nekaj trenutkov je upirala pogled v njo, potem pa je z dlanjo nežno, skoraj previdno segla prek njenih svetlih las. »zelo lepe lase imaš!« je nežno naznanila in se široko nasmehnila dekletu. res so bili čudoviti; rain ni bila prepričana, če je že videla koga s tako svetlimi in mehkimi lasmi, kot jih je imelo dekle pred njo. rain je bila očarana in to se je najbrž tudi videlo na njenem obrazu ali pa na širokem nasmešku, ki ga je dekletu ponovno poklonila. »kako ti je ime?« se je pozanimala in nagnila svojo glavo, da so njeni roza lasje zdrsnili na eno stran. »jaz sem rainbow! rain. ponavadi me ljudje kličejo rain, da,« je dejala s polovičnim nasmeškom in prikimala svojim besedam.

tag: rain
wearing
listening
note: /

bil je dolg in naporen dan. vso jutro je bilo napolnjeno s predavanji, ni imela časa ne za zajtrk in ne za kosilo, popila je tri skodelice kave ter na splošno je bil obupen dan. ko je izvedela, da bo odpadlo predavanje, zaradi tehničnih težav, je bila verjetno bolj vesela kot v zadnjih treh mesecih skupaj. pa ne zato, ker bi bila lena, ali ker bi se upirala učenju. preprosto zato, ker je imela občutek, da bo zdaj zdaj omedlela. in to se ji je že zgodilo(zaradi podhranjenosti, a ona si tega ne prizna), in ni želela, da se v javnosti ponovi. z zadovoljstvom bi bila odšla v sobo ter zaspala za urico ali dve, vendar je takoj za tem imela še eno predavanje. tako se je odločila, da bo čas prebila z branjem medicinske knjige, ki je verjetno težja kot ona sama ter glasbo. tako je imela mir, dokler ni prisedlo neko dekle. niti pogledala je ni, saj je bila tako zatopljena v memoriziranje podatkov. pravzaprav jo je zaznala šele, ko se je začela dotikati njenih las. takrat pa je otrpnila. zenice so se ji razširile ter napolnil jih je strah. skoraj je pozabila dihati. lucia, umiri se si je govorila verjetno ni nič takega, nič ti ne bo naredila si je vztrajno prigovarjala. "uh.....umm...hvala?" ji je uspelo spraviti iz sebe. na hitro se je nasmehnila, čeprav je bil nasmeh narejen, ni želela izgledati cinično ali zlobno. to ni bilo v njeni naravi. obrnila se je proti dekletu ter no, bila je malce osupla. bila je wow. barve tukaj barve tam ter polna energije. proti njej je bila lucia utrujena bela.....stvar. ta optimizem in otroško naivnost si je vedno želela, a je nikoli ni imela. to dekle pa je od nje kar prekipevalo. "lucia sem." preden bi jo lahko vprašala za njeno ime, ga je že izstrelila. nasmehnila se je. "r-rainbow? unikatno ime. um..... všeč mi je" bilo je res. čeprav je imela rada svoje ime, ni bilo nič izvirnega. rainbow, vzdevek pa rain? za to je slišala prvič v življenju, in vedno so ji bili bolj všeč originali kot kopije. "torej rain, um... kaj pa študiraš?" je vprašala, iz radovednosti, kaj bi lahko bilo takemu dekletu pri srcu. nekaj energičnega. svobodnega. nekaj polno življenja.

dekle je opazovala z neko iskrico v očeh. bila je zelo lepa – rainbow je v vsakemu našla nekaj lepega, ampak pri tem dekletu je lepota kar izžarevala iz njenega bledega obraza in svetlih las in nasploh je bila… čudovita. v mislih jo je že videla na svojem slikarskem platnu, obkroženo s tisočerimi cvetlicami divjih barv, ki bi tako lepo pristajale njeni belini. »ne rabiš se mi zahvaljevati! ni bil kompliment, ampak opažanje,« se je tolpo nasmehnila dekletu. spomnila jo je na srno pred žarometi; tako jo je opazovala s svojimi velikimi, prestrašenimi očmi. ni je nameravala preplašiti, ampak kljub temu ji je to očitno nekako uspelo. zdaj je bila odločena, da jo bo spravila v boljšo voljo. »lucia?« je ponovila in potem prikimala, »pristaja ti.« nekaj trenutkov je premišljevala, potem pa spet spregovorila. »ampak ali te lahko kličem lucie?« je previdno povprašala s širokim nasmeškom na obrazu in nagnila svojo glavo, medtem ko je čakala na dovoljenje. nasmehnila se je ob komentarju o svojem imenu in skomignila z rameni. »teta ann je bila prepričana, da bi mi pristajalo,« je pojasnila izvor svojega imena. »stric fyn je bil sicer prepričan, da bi morala biti flower, ampak teta ann je bila vedno zelo prepričljiva,« se je zasmejala sama pri sebi. njena družina je bila krasna! rada je govorila o njih, čeprav so se ljudi znali hitro izgubiti med imeni vseh tet in stricev, ki so jo vzgajali. dvignila je pogled, ko je lucie ponovno spregovorila. »študiram slikarstvo in kiparstvo,« je naznanila in pobrskala po žepu svoje jope ter na dan privlekla košček papirja, ki ga je pazljivo zložila pred nekaj urami, ko je dokončala skico za sliko, ki se je zdaj sušila. »glej, zate!« je rekla in proti njej pomolila košček papirja s spodbudnim nasmeškom na obrazu.
 

tag: rain
wearing
listening
note: /

nejeverno jo je pogledala. nikoli še ni spoznala človeka, ki bi bila tako...prijazen, malce naiven ter živahen. rain jo je spominjala na majhno sonce. nasmehnila se je. "um...v redu potem." ni prav vedela, kako se naj odzove. ljudje dandanes ponavadi dajejo le komplimente, za katere pričakujejo kompliment nazaj. da bi bil kdo tako dobrosrčen.... rain ji je takoj postala všeč. nekako je delovala zaupanja vredno. malce je sklonila glavo ter pospravila slušalke. zdelo se ji je nevljudno, da bi jih imela v družbi. skomignila je. "seveda, če tako želiš" v življenju ni imela drugega kot le slabe vzdevke in psovke, ki so identificirale. sprememba je bila dobrodošla. ko je pripovedovala o izvoru svojega imena ter o družini je kar zažarela. lucia pa si je želela, da bi lahko tudi ona s ponosom gledala na svojo družino. pa ne bi mogla, pa če bi bila pijana, zdrogirana ter zmešana. še vedno bi jo grizel občutek zapuščenosti, groze ter krivde. "malce jih pogrešaš, kajne?" je rekla, brez, da bi premislila. lucia, ti si genij. punco poznaš tri minute, pa že imaš psihološki profil ter sprašuješ osebna vprašanja. res?!? kaj je narobe s tabo?! "oprosti. ni moja stvar. le nisem najbolj spretna pri navezovanju stikov." se je opravičila, in upala, da ni zavozila prijateljstva. povedala ji je, kaj študira, ter lucia je zadovoljno pomislila, da je imela prav. "zanimivo. slikarstvo bi ti pripisala, kiparstva pa pravzaprav ne." je priznala. kiparstvo se ji je zdela malce bolj ujeto kot slikanje. vzela je list ter ga pogledala. "čudovito je. res si nadarjena. in hvala" občudovala je skico, ki se ji je zdela kot prava umetnina.

poklonila ji je širok nasmešek, ker je delovala nekoliko neprepričano in ker se je rain že zdavnaj naučila, da so široki nasmeški ponavadi pomagali. to ali pa objemi, ampak trenutno nista bili ravno v poziciji, ko bi jo lahko objela. morda bi jo morala vprašati? ne, za objem bo dovolj časa tudi pozneje, v to je bila prepričana in zato je to misel zaenkrat pustila pri miru. »seveda jih pogrešam,« je dejala in skomignila z rameni. »ampak pišemo si pisma in v se to, tako da… ni tako hudo. poleg tega sem bila vedno obkrožena z ogromno ljudmi in tukaj je enako,« je še dodala, medtem ko se je nasmehnila. navsezadnje je imela rada ta otok in vse prebivalce na njem. bilo ji je všeč, da je vsak dan spoznala koga novega in da je v okolici raslo toliko rož. sicer je nekoliko pogrešala tulipane, ampak ko jih je našla v rastlinjaku, se je njeno življenje zdelo popolno. »ah, ne skrbi! lahko me vprašaš karkoli in ti bom povedala. rada govorim,« se je namuznila ob njenem opravičilu. saj je tudi sama rada spraševala ljudi praktično karkoli – in vedno je bila kar nekoliko razočarana, če ni dobila odgovora. »ampak kiparstvo je prav tako krasno, veš? čudovito je oblikovati nekaj iz ničesar,« ji je hitro zatrdila, da ne bi slučajno domnevala, da je bilo kiparstvo nekaj čudnega. mehko se je nasmehnila ob njeni zahvali. »pravzaprav je to skica. celotno zadevo sem naslikala zgoraj v učilnici in zdaj se suši. pa sem se odpravila na sprehod,« je skomignila z rameni. tako preprosto je bilo njeno življenje. »kaj pa ti počneš, lucie?«
 

tag: rain
wearing
listening
note: /

bila je presenečena, s kakšno lahkoto je rain govorila o sebi. ni imela zadržkov ali pomislekov. niti sledu obžalovanja, ali skrivanja. preprosta odprtost ter odkritosrčnost. stvar, ki jo je dandanes zelo težko najti. še težje pa biti taka oseba. lucia se je dobro zavedala, da verjetno nikoli ne bo tako kot rain. zdela se je brez skrbi, njen svet pa poln rož ter ljubezni. pišejo? pisma. pisma so se ji vedno zdela tako prisrčna in osebna. dosti bolj osebna kot e-maili, pa naj imajo še kakšne efekte. rain bi takoj pripisala ljubka, lično napisana pisma, polna veselja ter sreče. ti dve stvari je kar izžarevala. želela si je biti obkrožena z ljudmi? saj je poznala ljudi, ki so bili družabni, a nikoli v življenju ni želela biti obkrožena z ljudmi. že v predavalnici se počuti utesnjeno. petnajst ljudi pa je že zelo veliko. še en razlog, zakaj ne obiskuje zabav, kot vsi ostali. gneča. preveč ljudi se gnete na nekaj kvadratnih metrih in to je zastrašujoče. njih pa ne moti, da imajo roke in noge ter druge dele telesa bog si ga vedi kje. nasmehnila se je. "v redu. in sem opazila. jaz pa raje poslušam." je priznala. rain ti je takoj prirasla k srcu. "se strinjam. no vsaj končen izdelek. samo pripisala ti ga ne bi, ker nimaš toliko možnosti, kot pri slikanju. ali?" je previdno vprašala. eno izmed redkih področij, kjer ne bi mogla napisati diplomske naloge iz glave je bila umetnost. in šport (če ne štejemo baleta ter ritmične gimnastike). še malo je občudovala skico. "se mi je zdelo. a še vedno je čudovita." pogledala jo je. "hmm....bom lahko videla končni izdelek?" je skoraj boječe vprašala, saj ni vedela, če se to lahko sprašuje. če ljudje delijo svoje delo z drugimi. oh, ta svoboda. nekaj končaš, medtem ko čakaš, da lahko dodaš detajle pa lahko prosto delaš kar želiš. to lucii ni bilo ravno znano. nasmehnila se je. "študiram medicino ter računalništvo, bolj usmerjeno v programiranje" in piratiziranje filmov ter hackanje programov ali igric. a tega raje ni dodala. "ni tako zanimivo kot slikarstvo ali kiparstvo. je pa nekaj, kar mi gre ter me zanima."

skoraj resnobno se je zazrla v dekle, ko je ta rekla, da raje posluša. saj je razumela, ampak obenem tudi ni. »oboje je krasno, veš? lahko govoriš in potem poslušaš in tako si oboje,« se je široko nasmehnila, ker je bil njen svet dejansko tudi v resnici tako preprost. imela je svoje dneve, ko je veselo pripovedovala vsem okrog sebe o neki povsem majhni stvari, ampak imela je tudi dneve, ko je zelo dobro razumela, da je pomembno tudi poslušati. baje je bila zaradi tega skoraj dobra v medsebojnih odnosih, čeprav so ji obenem večkrat tudi povedali, da je ljudi preveč lahko zmedla. »seveda imaš ogromno možnosti tudi pri kiparjenju,« je pojasnila, »imaš različne materiale, iz katerih lahko narediš različne oblike in na konec koncev izdelek tudi pobarvaš ali pa dodaš določene podrobnosti ali pa ga preprosto pustiš na miru,« se je nasmehnila in skomignila z rameni. če bi morala izbirati, bi sama najbrž kot svoje najljubše početje na svetu izbrala slikanje in risanje in vse, kar je bilo povezano s tem, ampak tudi kiparjenje je bilo čudovito. čudovit izziv, da. »končni izdelek? prav, potem boš šla z menoj gor,« je dejala – tako preprosto. »razen če imaš druge načrte, potem ga lahko prideš pogledati kdaj drugič,« se je nasmehnila in pokimala. tako, to je bilo urejeno. »seveda je zanimivo!« so njene oči zamežikale v dekle in morala se je nasmehniti. »medicina je krasna, všeč mi je, da lahko s tem rešuješ življenja in vse to, veš? zelo lepo je,« je dejala. »ampak bojim se, da ne vem veliko o programiranju,« je še dodala.
 

tag: rain
wearing
note: /

nasmehnila se je. ni ji povsem verjela. ni marala govoriti. govorni nastopi so bili znajo prava muka. vedno je otrpnila, skoraj doživela živčni zlom, potem pa se zbrala, povedla kar je morala povedati ter dobila petico. to je bilo to. praktično vse njeno življenje se je vrtelo okoli šole. "če tako rečeš..." je tiho odgovorila. rain je bila tak optimist. spraševala se je, če je sploh že kdaj bila žalostna. ker je kar izžarevala pozitivno energijo, z  neverjetno lahkoto. kot da ne bi mogla občutiti bolečine. lucia jo je iz minute v minuto bolj občudovala.
začela jo je poslušati, v glavi pa si je delala zapiske. "zanimivo. nisem vedela, da se kipe tudi barva." res ni. tega 'uličnega znanja' ji je malce primanjkovalo. o temi kiparjenja so se ji odprla vrata v svet. vedno je občudovala ljudi, ki so imeli potrpljenje se umazati, tri ure sedeti pri enem delu kipa, ki bo kasneje najverjetneje nastal kot umetnina. razen, če ga je delala lucia. bolj ji je šlo risanje ali slikanje, je pa bila svetlobna leta od zmožnosti študija umetnosti. prikimala je. "jap. no, čez pol ure imam predavanje, ampak verjetno ni tako daleč stran, kajne?" se je poskušala prijazno nasmehniti. nekako ji je uspelo. skomignila je. "ni tako kreativno." a je predmete še vedno oboževala. definitivno bi vzele še tretji predmet študija, a kaj, ko sta že ta dva bila tako naporna, da je ponoči spala okoli štiri ure, pokonci pa jo je držal kofein. nasmehnila se je še širše. "se strinjam. prav to me fascinira. ne vem pa še, katero specializacijo si bom izbrala." možnosti je tisoč. od družinskega zdravnika do kirurga do patologa do psihiatra.... navdušeno je začela pripovedovati. "saj ni tako težko. deli se na več vej. recimo, za oblikovanje spletnih strani moreš vedeti jezik HTML, za pisanje programov na recimo, najbolj znan je C++." oboževala je svet tehnologije. bil je brez razsežnosti. v njem se je zlahka izgubila ter pozabila kdo in od kod je. kar pa je verjetno tudi najbolj potrebovala.

tag, kaspar <3



Vedno je bila izredno organiziran človek; z izkušnjami preteklih nekaj mesecev je, tako se je zdelo, to postala samo še toliko bolj. Točno izrisan plan je imela glede tega, kaj bo sledilo izredno dolgočasnemu predavanju pri tej romunski – ali iz katerekoli že druge luknje je izvirala – profesorici; šla bo v kantino, kupila bo veliko belo kavo za zraven, potem bo pri fontani srečala Olivijo, ki je bila očitno na kampusu še zadnji kolikor toliko znosen človek, nato bo z Olivijo odšla do vile, kjer se bosta preoblekli – rjavolaska jo je prosila, če ji lahko posodi tisto rdečo koktejl oblekico, ki se je je Leonie naveličala že pred slabim letom.. In potem gresta na večerjo in nato ven, na nekaj pijač, in nato domov. Šli bosta v tisti bar na plaži, ki je delal do jutranjih ur, in tam srkali vsaka svoj martini z dvema olivama in se smejali ljudem okrog njiju, ki s svojimi večno bedastimi odločitvami vsakič znova dokazujejo svojo nevrednost biti tukaj. Da, toliko vzvišena je bila in čisto iskreno je verjela, da s tem ni bilo nič narobe. In – plan bi zlahka uresničila, če se ne bi takrat odločila, da bo bliže in hitreje, če se spusti po stranskem hodniku. Ko je zakorakala izza vogala in zagledala znan obraz, ki nje očitno ni opazil, jo je skoraj zadela kap. V trenutku je zakorakala nazaj, za vogal, kakor da ga, če ga ona ne vidi, tudi prav zares ni tukaj. Za nekaj sekund se je naslonila na hladno steno, njene oči razširjene in povsem iz sebe. Ne, to ni imelo smisla, samo zamenjala ga je za nekoga drugega. Ha, neumna Leonie, kaj pa bi Kaspar počel tukaj! Zato se je odlepila od stene in samo sebe skušala prepričati, da je povsem v redu, ko se je zelo samozavestno odpravila po isti poti naprej, odločena, da bi mimo visokega rjavolasca, ki se je sklanjal nad svojo torbo, preprosto sprehodila, ne da bi mu namenila en sam miniaturen pogled. Kar ji, kakopak, ni uspelo, ko je nenadoma fant dvignil glavo in se iz oči v oči srečal z njo. Kar zamrznila je za nekaj trenutkov, preden je z nekaj oklevajočimi koraki stopila proti njemu, v njenih nogah je vladal občutek, da ji tla polzijo, da bo vsak čas padla. Skušala se je smehljati, čeprav ji je srce razbijalo bolj, kot kadarkoli prej. Nenadoma vse ostalo več ni imelo pomena; res je bil on. »Kaj.. počneš tukaj, Wolf?« je zapela v za odtenek višjem tonu, kot ga je bila vajena uporabljati.

iz predavalnice je stekel še preden bi nek debelušen profesor zares zaključil svoje predavanje. ne, študij resnično ni bil njegova stvar. ko je stopil na hodnik je za razliko od vseh ostalih zavil v nasprotno smer, trdno odločen, da se živ ne bo udeležil naslednjega predavanja. nekje na poti do izhoda se je ustavil za nekaj sekund, živčno je v enem samem trenutku okoli obrnil celotno vsebino svoje torbe, ki ej bila sicer bolj ali manj prazna. majhen nasmešek zmagoslavja se je zarisal na njegove ustnice, ko je imel v dlaneh končno nujno potrebno škatlico cigaret. in potem jo je zagledal. valovi svetlih las, ki so se zdeli znani, so ga prisilili, da se je obrnil ter soočil s postavo, ki je stala nedaleč. leonie kaiser, ki je bila bolj smrtonosna kot rak. tiho jo je opazoval, ko se mu je približevala, s posebno mehkobo v očeh je opazoval znane gibe, znan nasmeh, znano ljubezen. bil je nepripravljen, četudi se je zavedal, da se bosta morala slej kot prej soočiti. v trenutku, ko je spregovorila, se je na njegove ustnice narisal ogromen nasmešek, stopil ji je še korak bližje ter s tem razbil kakršenkoli osebni prostor. »wolf, resno?« je posmehljivo usločil obrv ob njenih besedah. »in po toliko letih me boš najprej vprašala, kaj počnem tukaj?« so njegove oči iskrivo zamežikale. kotički ustnic so mu vztrajno lezli v nasmeh, ko je opazoval dekle pred seboj, vsakič bolj je bil navdušen, ko je na njej opazoval skrite podrobnosti, v katere se je pred leti tako močno zaljubil. »lahko bi mi rekla, da me pogrešaš. ali pa da si mislila name vsa ta leta. vsekakor sem pričakoval veliko bolj toplo dobrodošlico, kaiser,« se je kratko zarežal ter potisnil škatlico cigaret, ki je še vedno ždela v njegovi dlani, v žep. s sedaj prosto dlanjo je umaknil svetel pramen las z njenega obraza ter nežno zdrsel prek njenega lica. »jaz sem tebe vsekakor pogrešal, schatzi.« nihče ga ni znal ubiti tako sladko kot ona.

tag, kaspar <3



Njeno srce je trepetalo v strahu za lasten obstoj, ker je vedela, da bo trenutek, ko mu bo dovolila, da na njen obraz zvabi iskren nasmešek, tudi trenutek, ko se mu bo povsem predala in s tem precej uspešno izgubila vse, kar je varovala za masko vase zaverovane psice. Takšne, kakršne je Kaspar prav zares ni poznal; saj je bilo vseeno.. na koncu koncev je bilo povsem vseeno. Prav ničesar ni imel iskati tukaj, to je bilo njeno igrišče – on bi se, med tem, moral vrniti na domačega, kjer ga je pred več kot tremi leti pustila. S pogledom je kljubovalno sledila njegovim očem in zatorej je bila prisiljena dvigniti obraz, ko je stopil bliže, bil je namreč občutneje višji od nje, a takšnale prisila v njen osebni prostor ni bila še zdaleč moteča, ne zanjo, ki je dala skozi dosti hujše zadeve. »Si me prišel zasledovat na drug konec sveta, ti norec?« ga je brez zadržkov vasezagledano obtožila edinega, kar je imelo v njenem egocentričnem svetu kakršenkoli smisel; a njen glas – kljub izrednemu trudu – ni zvenel ne jezno, ne užaljeno, pravzaprav je bilo skorajda mogoče slišati radost, ki jo je tako obupano prikrivala. »Mogoče bi jo dobil, Wolf,« ga je znova z največjim veseljem oklicala s priimkom, med tem ko je njen glas pridobival na značilni vzvišenosti, »če bi se uspel najaviti.« Z roko ga je samodejno udarila po ramenu, ne premočno, vsekakor pa ne samo simbolično, ker mu je hotela dati vedeti, da to – po tolikšnem času popolne tišine – ni bila nikakršna romantična gesta in da ni imel prav ničesar iskati v njenem življenju, kjer ji je šlo prav dobro brez njega. Ni jokala za njim in popolnoma ga je pozabila. Dokazala mu bo. Zdajle takoj se bo zasukala na petah, povsem vseeno ji bo, kaj ji govori, in izginila bo, še preden.. Oh, in potem je z dlanjo zdrsel po pramenu njenih las in čutila je lahko, kako so se ji kocine postavile po koncu in prav zares se je morala truditi, da bi prikrila lesk v očeh s tem, ko se je preprosto obrnila na stran, njen pogled je sledil najbolj naključnim mimoidočim med tem, ko je govoril. »No, tudi prav,« je zamrmrala sama pri sebi, med tem ko je trmasto pogled upirala v vse in vsakogar, razen vanj; oh, kako prosojna je morala biti, pa tako se je trudila. In ko ji je to po nekaj sekundah postalo jasno, je svoj pogled znova zapičila v njegovega. »Ne moreš kar priti sem, nenajavljen in, in, in - shiran -, in pričakovati, da ti bom skočila v naročje,« je zamomljala in počasi stopila korak nazaj. Njeno srce je bilo tako ali tako dovolj natrto, ni ga imela namena izpustiti iz oklepa, sploh ne s tem fantom, ki ga je pred leti tako ali tako že izgubila.

vedno je bila takšna. vedno neomajna in odločna, nikomur se ne podrejala in vedno je na prvo mesto postavljala sebe. a v prav takšno leonie se je pred leti tako močno zaljubil. zavedal se je, da ne sme pričakovati, da bo v istem trenutku vse tako, kot je bilo včasih. spremenila sta se oba, spremenilo se je vse. vseeno ji ni uspel pogledati v oči, brez da bi se nasmehnil. ona mu je kljubovala, on jo je pomiril z nasmeškom – vedno je bilo tako. »zasledovat,« je posmehljivo ponovil njeno besedo. »prišel sem študirat, leonie. ne vrti se cel svet okoli tebe.« ne popolnoma. seveda se je nek majhen delec njegovega srca še vedno vrtel okoli nje, vedno se bo. bila je njegova prva prava ljubezen, prva, ki mu je srce zdrobila na prafaktorje. vendar ji tega ni znal zameriti, nikoli. ohranil jo je v najlepšem možnem spominu, takšnem, ki se bo zvrtel v njegovi glavi tik preden bo umrl. užaljeno se je namrščil, ko ga je lopnila po rami, tiho je zavzdihnil ob njenih ostrih besedah. poznal jo je dovolj dobro, da je uvidel njen obrambni zid, kateremu se je lahko zgolj nasmehnil, ko je padal pred njegovimi očmi. »oh, oprosti mi, ker se nisem najavil,« je smeje zavil z očmi. »nekako mi ni uspelo. mogoče je pripomoglo dejstvo, da si pretrgala vsak stik z menoj v trenutku, ko si odšla. bom naslednjič poslal sporočilo prek tvojega očeta, prav?« da, njen oče. zabaven človek, prav zares. če se ne bi v njuno življenje vmešal on, ne bi stala sedaj sredi tistega hodnika. leonie bi ostala v nemčiji, skupaj bi študirala v hamburgu ali berlinu in bila bi srečna. bila bi skupaj. poznala bi njegovo diagnozo, prisilila bi ga k zdravljenju ter mu vlila voljo do življenje. ozdravel bi ter živel popolno življenje z njo. vendar ne, stari kaiser je povzročil, da sta stala na hodniku, drug drugemu tujca. ona hladna ter s skorajda smrtonosno ostrino v očeh, on s smrtjo za vogalom. »shiran, ja,« se je bledo nasmehnil ter z dlanjo podrsal prek svojih vdrtih lic. sedaj je bil on tisti, ki je spustil pogled, prestrašen, da se bo svetlolaska zapičila še v kakšno spremembo, ki mu jo je v teh letih prinesel rak. »nisem pričakoval, da mi boš skočila v naročje, schatzi,« zgolj upal. »vseeno pa mislim, da si zaslužim vsaj dostojen pozdrav. ali pa sem v vseh teh letih postal preslab zate?« je posmehljivo prhnil predse. s polovičnim nasmehom jo je opazoval nekaj dolgih sekund, ko je stopila korak nazaj, preden je odločno stopil korak naprej ter ponovno uničil pojem osebnega prostora. »kdaj si postala takšna zadrta, težka, neumna, tečna rit?« se je njegov obraz z vsako besedo bolj približal njenemu, dokler ju ni ločevalo le še nekaj pičlih centimetrov. gledal jo je v tiste ogromne oči, iskal je svojo staro leonie, sladko deklico. »in jaz sem mislil, da sem te spremenil,« je tiho zamrmral predse z majhnim, iskrivim nasmeškom na ustnicah.

tag, kaspar <3



Posmehljivo je prhnila, kakor da mu ne bi verjela, čeprav je bilo res to, da mu ni hotela verjeti. Hotela je slišati, kako je prepotoval pol sveta zato, da bi bil z njo, četudi bi ga na koncu samo vzvišeno zavrnila. Hotela je slišati, da je bil v njegovem prihodu kanček romantike. Najbrž torej ne, a ni imela namena povsem odnehati. Navsezadnje je bila sebe polna Leonie, in nikakor ji ne bi bilo v značaju, če bi zadevo opustila po prvem poskusu. »In zakaj si potem tukaj? Med vsemi fakultetami na svetu nisi našel ničesar, kar bi ti odgovarjalo, razen Withmora?« Visoko je privzdignila obrvi, da bi bolje pokazala, kako zelo zahteva od njega smiselno pojasnilo. Sploh pa – ni spadal sem. Sem so spadali razvajeni bogataši, kakršna je bila ona, in študentje njene starosti, ki so bili preprosto rojeni pod srečno zvezdo. Dvomila je, da bi sploh sprejeli še enega študenta iz Nurnberga, če so iskali raznolikost, ni imelo nikakršnega smisla, da bi sem sprejeli še Kasparja. Sploh ni imelo smisla, da je bil tukaj, naj je to pojasnil še s tako lepo obarvanimi besedami. »Oh, lepo te prosim, saj nisem niti spreminjala številke,« je med zavijanjem z očmi zlahka spregledala pripombo o njenem ljubem očetu; sploh pa, če je imel njeno številko pred leti, bi jo lahko imel še zdaj, pika. Lahko bi bil dovolj vljuden in ji prestregel ta miniaturni infarkt, ki ga je doživela, ko ga je videla na hodniku. Saj ni imelo veze, če sta bila v stiku ali ne, lahko bi bil bolj uvideven. »Ne..« je počasi zmajala z glavo, nekoliko užaljena, ker ji je očital, da se ima za boljšo od njega, čeprav se je imela prav zares na tej točki za.. boljšo od kogarkoli. Nekoliko se je namrščila, ker ni vedela, kako natanko naj pojasni tale nasilni pristop do situacije, morda celo, ker je nekje v sebi vedela, da nima nikakršnega pojasnila. Govoril je in bil ji je vedno bliže, njegov obraz samo centimetre oddaljen od njenega in vedno težje je slišala njegove besede, vedno bolj se je očarano zgubljala v njegovih očeh, ki so priklicale prijetne spomine. Ki so ogrele njeno hladno srce. »Nisem..« je komaj opazno zmajala, kakor da se z očmi ni bila sposobna odlepiti od njegovih. Potem ji je kliknilo, kako grdo se igra z njo, in znova ga je počila po ramenu. »Kako si butast,« mu je glasno očitala, ker ni imela ničesar boljšega na zalogi. Ni spadal v ta svet, bil je del druge realnosti.

zmedeno se je namrščil ob spoznanju, da ji ne zna pojasniti, kako se je znašel na enem najbolj prestižnih inštitutov. oba sta se še predobro zavedala, da ni imel dovolj denarja, navsezadnje ga je prav zaradi tega stari kaiser tako sovražil. in po drugi strani ni bil nikakor nek pametnjakovič, ki bi si lahko priskrbel mesto na whitmoru. ne, ni ji imel namena razlagati, da ga je sem spravil stari ward, kateremu se je zasmilil. ni ji imel namena priznati, da umira. »ne, nič drugega,« je naposled le skomignil. »saj veš, da vedno hočem le najboljše. navsezadnje sem vedno hotel tudi tebe,« si je drznil smeje pomežikniti, četudi je mislil povsem resno. svetlolaska je bila vedno tista, ki mu je tako sladko zmešala glavo. in vedno bo bila tista, ki jo bo ljubil. kajti spoznala sta se v času, ko mu je bilo še dovoljeno ljubiti. v času, ko ni vedel, da bo slej kot prej umrl ter s tem prizadel ljudi okoli sebe. da, njun čas… je obstajal v povsem drugi dimenziji. »tudi jaz nisem spremenil številke,« je odločno zavrnil njene besede. »ti si tista, ki je odšla. lahko bi mi poslala vsaj razglednico, schatzi.« ni bil pripravljen sprejeti krivde, da so se njune poti razšle. ne, ko pa je bila ona tista, ki se je odločila zapustiti njegovo življenje. »potem pa se nekaj tako obnašati,« ni ovinkaril. nova leonie je bila vsekakor… drugačna. ali pa mogoče vseh njenih napak včasih ni opazil, ker ga je slepila brezglava ljubezen. vedel je, da prihajata iz drugačnih svetov. vedel je tudi, da zna biti leonie prekleto pasja. vendar tega nikoli ni zares opazil. in ko se ji je približal, ko se je izgubljal v njenih očeh, tako kot se je ona v njegovih, je za trenutek verjel, da je njegova leonie nazaj. da je končno prebil njen zid. in potem ga je ponovno usekala po rami ter s tem prisilila, da se ponovno oddalji. nežno se je zarežal, ko jo je opazoval, kako se je razburila. pa saj je vedel, da se bo to zgodilo in da svetlolaska ne bo tako enostavno požrla njegovih očitkov. »schatzi,« jo je skušal umiriti, četudi se je le s težavo zadrževal, da ni bruhnil v smeh. situacijo ga je zabavala veliko bolj, kot bi ga smela. »takšnega me imaš rada,« je nedolžno skomignil ter z desnico zakopal v svoje lase. »leo, kaj se je zgodilo s teboj? včasih si bila zabavna, smejala si se in bila… bila drugačna,« je smeje potarnal kot majhen otrok. da, včasih sta bila drugačna. skupaj in boljša.

tag, kaspar <3



Razširila je oči, nagnila je glavo in pomenljivo zavzdihnila, da bi mu dala vedeti, da ji ne bi smel takih reči govoriti. In da ji ne bi smel tako simpatično mežikati. Ne, moral bi ji dati mir, kaj pa je sploh počel tukaj? Saj ni imel česa početi tukaj! In zdaj se ji je smehljal in mežikal in bil ves simpatičen in jo istočasno krivil za vse in pošiljal vse očitke na njena pleča in kljub temu je nekako dosegel, da je zvenel ljubeznivo, in povrh vsega je zvenel samo prepričljivo in ni mu.. ni mu imela namena dati prav! Prekleto! »No.. pa ti je nisem hotela,« je zamrmrala in zavila z očmi, da bi dodatno poudarila njeno naveličanost nad njim, čeprav si mu je nekoliko tudi želela preprosto skočiti v objem. »Sploh pa je bilo med nama itak konec, mislim, očitno,« je skušala dodatno pojasniti, čeprav si prav iskreno ni želela ničesar pojasnjevati, ni si želela iskati smiselnih razlag za to in ono, hotela je samo, da ji da mir. »Zakaj bi te klicala in ti pošiljala kartice?« Ni mu hotela dati vedeti, da jo je s svojimi besedami zmogel še vedno prizadeti, pa vendar je njena maska za nekaj trenutkov očitno padla, ko ji je znova očital, da se obnaša povsem sebi neprimerno. Kakor da jo je kdaj poznal. Prekleto, bila sta še majhna otroka, tukaj se je šele izoblikovala, kako je vendar lahko mislil, da.. da ve, kakšna ona pravzaprav je? Kako ji je sploh mogel kaj očitati? Kakšen idiot! Kako ji je šel na živce, ker si ji je drznil govoriti take reči! Kakšen primitiven kreten! »Ne kliči me schatzi!« je nato udarilo iz nje, in še se je umaknila, na njenem obrazu zdaj očitna sled nekakšne ranjenosti, ne ranjenosti navadnega človeka, pač pa ranjenosti nekoga, ki je vajen biti na vrhu sveta. »In me pusti pri miru! Kot da mi imaš ti kaj očitati, s tem bebavim nasmeškom in, in s tem sladkim tonom; kaj bi rad? Bi me rad prizadel?« Da, bila je precej iz sebe; ni mu imela dovoliti, da predre njen oklep, in vendar je to storil, še preden jo je danes opazil.

užival je veliko bolj, kot bi smel. ni je znal jemati resno, ne zares. kajti ne glede na ostrino njenih besed, na očiten trud, da bi ohranila resen izraz na obrazu, jo je poznal drugačno. ranljivo in nežno. »oh, jaz pa sem mislil, da se je razglednica izgubila na poti,« je prhnil predse, z občutno ironijo v glasu. z očitnim namenom, da jo ponovno zbode. »konec, ja.« tiho je zamrmral z nekoliko resnejšim glasom, samozavesten nasmešek na njegovem obrazu je neopazno zbledel. ni bilo tako očitno, nikakor. potreboval je več mesecev, da je dojel, da se svetlolaska ne namerava vrniti. da jo je očitno izgubil.  a dejstvo, da nista nikoli naredila dobesednega konca, da se ob slovesu nista drla drug na drugega, mu je preprečevalo, da bi jo lahko popolnoma izbrisal iz svoje podzavesti. »ker sva ne glede na vse prijatelja, prekleto,« je naveličano zavzdihnil ter z dlanmi razdraženo prekril svoj obraz. zgolj za sekundo. »morda nisva več skupaj, ampak še vedno… še vedno sem jaz tisti, ki ve, da imaš od vseh rož najraje bele vrtnice. da ponoči prikupno smrčiš, čeprav tega ne boš nikoli priznala. in ko se lažeš, ti zgornja ustnica komajda opazno trzne. ko si živčna se boš začela samozavestno igrati s prameni svojih las. in… in ko si srečna, ti oči zažarijo ter na lica se ti zasidrajo tiste prikupne luknjice,« je tiho zaključil, skomignil je z rameni v vsej skromnosti, ki jo je premogel.

nasmešek je obstal na njegovem obrazu tudi, ko je svetlolaska znorela. vendar zgolj zato, ker je pozabil, da je pravzaprav tam. ni razumel, zakaj je njen glas nenadoma dosegel takšne višine. morda niti ni hotel zares razumeti. »ampak… vedno si bila moja schatzi,« je potarnal z majhnim nasmeškom na obrazu, ki je bil še zadnji klic njegove deklice nazaj. stopila je le korak stran, pa se je zdelo kot, da jih je naredila sto. kot da sta si bila v tistem trenutku bolj narazen, kot v vseh letih poprej, ko sta živela vsak na svojem kontinentu. »prizadel? ne, nikakor,« je nežno zmajal ter usmeril pogled v neko prazno točko za njo. slišal je vsako njeno besedo, četudi je ni hotel. si ni znal priznati, da iz njenih ust resnično letijo te besede. »sch… leonie, zakaj? kaj se sploh dogaja?« usločil je obrv, se rahlo namrščil, ko se je s pogledom vrnil do nje ter z dlanmi nerodno zakopal v svoje lase. ni si je upal zares pogledati, prestrašen je bil, da bo njegova schatzi izginila kar pred njegovimi očmi. »res misliš, da bi te hotel prizadeti? res hočeš, da odidem iz tvojega življenja?«