tag, daniel



Slonel je na zidu neke stavbe, ki je na prvi pogled delovala precej neobljudeno, najbrž se je prodajala skupaj z nekaj sosednjimi kompleksi, ob katerih je uspel opaziti velike, kričeče table, ki so obljubljale nizko ceno. Med palcem in kazalcem je držal na pol pokajeno džolo, nekaj, da se malce sprosti; glede na količino mestnih redarjev, policistov in podobnih javnih uslužbencev je dvomil, da bi kdo njegovo posedovanje kaznive droge opazil, četudi bi o tem kričal na glavnem trgu. To je bila ena izmed stvari, ki so mu to mestece kmalu priljubile; čeprav je vedel, da je bila fakulteta glede bedarij precej striktna, je po drugi strani vedel tudi, da je bil tudi na odprti ulici povsem varen, dokler seveda ni naredil česa bizarno nelegalnega, dokler ni, kaj, zagrešil trojnega umora ali kaj podobnega. Prav fino je bilo, zares. S pogledom je sledil ljudem, ki so se sprehajali mimo njega in s precejšnjim veseljem je ugotavljal, da ga tudi ti skorajda niso opazili. Videl je lahko, ko se je mimo sprehodil kakšen kadilec trave, ta je namreč ob vonju zasukal glavo in pogledal, od kod se omamna dišava širi. In ostali? Ostali so preprosto v ležernem tempu hodili mimo njega in za trenutek je bilo, kakor da bi svet potekal s takšnim izrednim pomanjkanjem brzine, kakor je le-te primanjkovalo večernemu soncu, ki je počasi tonilo za stanovanjskimi kompleksi. »Hej,« mu je uspelo zamomljati pravočasno, da je ujel pozornost prve silhuete na poti, ki jo je dejansko prepoznal. Ime mu je bilo Daniel Wilder in pred nekaj dnevi sta si podelila precej razburljivo noč. Alkohol, lahke droge, bedarije. Preproste zadeve, ki so človeku lahko polepšale dan. Ali večer, kakorkoli že.

tag, daniel



Govoril je po telefonu; če bi opazil, ga najbrž ne bi motil. Če ne bi kadil, bi najbrž opazil; eno k drugemu, kakorkoli, očitno je njegovo pozornost ujel vendarle in nekaj trenutkov za tem, ko ga je pozdravil, se je Daniel pojavil v njegovi neposredni bližini. Med prsti je še zmeraj držal džolo in ko je rjavolasec obstal, si jo je ponovno ponesel k ustnicam, mehko – a dolgo – potegnil in naposled dovolil, da je opojna substanca prepotovala njegova pljuča, našla pot do možganov, jih naredila nekoliko bolj otopele, in nato mu je pobegnila med ustnicama. V tišini ga je opazoval, bila je kot nekakšna igra premoči; in Nico jo je bil vajen zmagovati, zlasti z ljudmi, ki si jih je v pijani noči vsaj na nek način podredil. Tegale, recimo. spraševal se je, kako se je noči spomnil on – Nico jo je imel v bežnem spominu, nečesa pa se je spomnil precej jasno. Tega, namreč, da so njune ustnice skorajda samoiniciativno našle pot k drugim. Tale je bil gej, sploh ni bilo dvoma. »Kaj te muči?« se je samozavestno pozanimal po nekaj trenutkih nabite tišine, džolo pa je počasi spustil ob telesu navzdol. Čutil je tisti znani učinek; oči mu je malce vleklo skupaj, čutil je zategnjenost na obrazu, a oboje je bilo precej blago. Če mu ga ne bi zmanjkalo – in ne bi bilo potrebno do ponedeljka čakati na nekega usranega dilerja, ki ga ni ne poznal, niti mu ni zaupal – bi bil zdajle na koki in mešalo bi se mu. Namesto tega je kadil to sranje. »Deluješ.. izmučen,« je dodatno zamomljal v nekem skorajda izzivalnem tonu.

tag, daniel



»Prav,« se je nasmehnil, zavedajoč se, da mu je bila pravkar postrežena mastna laž, »Ne zmeni se zame, včasih prehitro zaključujem stvari.« Nekaj ga je že mučilo, spraševal se je, če je bilo morda krivo njuno zadnje srečanje. S koliko takšnimi je imel že opravka! Takšnimi, ki so se noro zasekirali, ker so noč preživeli s tipom; z Danielom ni šlo dovolj daleč, da bi se imel rjavolasec česa bati, toliko je vedel, toda precej očitno ni bil sprijaznjen z dogodki tistega večera. Pogleda znova ni niti za trenutek odmaknil od njega; bil je precej simpatičen, čeprav je z lahkoto priznal, da obraz vsekakor ni bilo tisto, kar ga je sprva privlačilo. Kar ga je, pravzaprav, sploh kdaj privlačilo, če ni šlo za tiste tipe bitjec, za katera je človek z lahkoto verjel, da niso iz tega sveta. Tisti absolutni lepotci in lepotice, ki so zatrepetali s trepalnicami in že se je človek počutil, kot da bi se zanje vrgel pred brzeč vlak. Daniel ni bil tisti tip lepote, čeprav ni bil niti najmanj neprivlačen. Imel je lepo izoblikovan obraz, polne ustnice. »Ne,« je odkimal z glavo, njegova dlan se je znova vrnila navzgor, filter je prislonil k ustnicam, potegnil vase; dim zadržal kolikor dolgo je bilo to mogoče, če bi lahko, bi ga še dlje.. in ga izpustil. Ustnice so se mu samodejno zasukale v tisti zadeti nasmešek – zdelo se mu je, kakor da mu kožo na licih vleče nekam k ušesom, kakor da se nasmeška nikdar več ne bo sposoben znebiti. »Ne, nisem najbolj.. delavna oseba,« je odvrnil znova in zmajal še enkrat, tokrat manj odločno, med tem ko pogleda znova ni odmaknil od fanta pred seboj, kakor da bi hotel s tem tekmovanjem dokazati, da je on še vedno tisti, ki nadvlada. Ki zmaguje, ne glede na vse.

tag, daniel



Namuznil se mu je in skomignil z rameni, ker kljub temu, da se je opravičil, opravičila niti slučajno ni mislil resno. Ni vedel, če ga je Daniel vzel zares, a v vsakem primeru je bil prepričan, da je razumel tisti izzivalni podton, ki ga je izražala vsaka Nicova izpregovorjena beseda. »Ja?« Zarežal se je, ko je rjavolasec omenil nekaj, kar je najverjetneje letelo na tisto pijano noč, v kateri sta se uspela po bliže spoznati. »Nisem edini,« je nato zamrmral priprtih oči, delno zaradi trave, ki je močno vplivala na njegov izraz na obrazu, delno tudi zato, ker je skušal toliko jasneje pokazati, da izziva igro. Da se nima namena držati nazaj. »No ja, vsaj kolikor pomnim si bil precej zagret. Ljubko,« je pridal; ni bil ne najboljši, s katerim se je poljubljal, vsekakor ni bil prvi in niti slučajno ni bil zadnji. Nicovo ljubezensko življenje, kaj ljubezensko, prej seksualno – ker ljubezni prav gotovo ni poznal – je bilo grajeno na takihle igrah. Na takih.. izzivih. Na zabavi, ki jo je doživljal izključno on sam; za ostale mu je bilo kaj malo mar. lahko so igrali igro z njim, lahko so ji kljubovali; on je bil na koncu koncev večni zmagovalec. »Ampak na koncu koncev nič posebnega..« je pustil svojemu zaključku nova obviseti v zraku, med tem ko je znova potegnil džolo.