Tag: Melody :3
Wearing: this!

Sedel je popolnoma sam pri mizi. Vedno je sedel sam. Ampak to mu je bilo všeč, tako je lahko prebiral stare spomine in opazoval ljudi okoli sebe. Največkrat sošolce, potem pa jih analiziral in ugotavljal, kdo je največji psihopat tukaj. Ampak odgovor mu je bil jasen. To je on sam. Obrnil je stran in se zazrl v zadnjo stran. Nekoliko ga je stisnilo. Prišlo je do tistega dogodka, kjer je začel razmišljati popolnoma drugače, kot pa je. Besno je vrgel dnevnik na mizo in se raje posvetil predavanju. Profesor je s kredo pisal po tabli in nekoliko slabo mu je postalo. Bi mogoče lahko šel pit? Ampak ni hotel zmotiti profesorja, zapisoval si je snov in se vmes živčno presedal. Okoli njega res ni bilo nikogar, vendar ga to ni preveč pomirilo. Tok njegovih misli je prekinil zvonec in hvaležno je zgrabil stvari ter se odpravil na kosilu. Edino, kar je na mizi ležalo, je bil pozabljen dnevnik.
Prižgal je cigareto. To je bilo njegovo zadnje predavanje v tem dnevu in moral se je malo sprostiti. In s tem? Pomaga, vendar ni najbolj učinkovito, to prav gotovo. Začel je basati stvari v torbo, ko je ugotovil, da nekaj manjka. Dnevnik. Zgrabila ga je panika in stopil je stran od ljudi, po točno takšni poti, ko je šel iz predavalnice. Mu ga je kdo sunil? Ne, to prav gotovo ne.

Note: OK je (:
Words: 362
Vsepovsod je gledal. Po celem inštitutu, ko je končno zbral pogum in stopil proti predavalnici. Ampak kaj, če tam še potekajo predavanja? Kaj naj potem? Preprosto stopi noter in prosi, če lahko dobi nazaj dnevnik? In kako bo profesorica vedela, da je ravno on tisti, ki je pozabil dnevnik? Nekako je dvomil, da bo šlo vse tako lepo, nikoli ni šlo. Ravno je šel mimo oglasne deske in pogledal, ali je predavalnica prosta. Naj bi bila prosta, zato se je mirno odpravil do nje in brez trkanja vstopil. In jo zagledal. Njegova dobra volja se je takoj podala na kratko potovanje, kot da bi skočila z vrha pečina proti dnu. Začelo ga je dušiti in kadar se je počutil tako, je ponavadi ostal zaprt v sobi in se poskušal umiriti. Tokrat pa ni šlo. Preprosto ni mogel. "Kaj za vraga počneš?" je hladno rekel in stopil proti njej. Pogledal je, kje je dnevnik. Na mizici ga ni bilo. Pogled je mrzlično uperil v njene roke. "Ne..." Stopil je do nje in ji potegnil dnevnik iz rok. Zbasal ga je v torbo, potem pa jo prestrašeno gledal. "Zakaj? Zakaj si storila to?" Počutil se je, kot da bi mu nekdo potisnil nož v srce in začel mahati naokoli. "Komu bom zdaj zaupal, ko si prebrala to in preprosto ne bom več mogel nikomur zaupati?" Pobegnil je čisto na drug konec učilnice in počepnil med mize ter ga odprl. Počutil se je tako nemočnega in osamljenega. Sploh ni opazil, kdaj so mu po licih začele teči solze. Sklonil je obraz k tem in si obupano začel brisati solze. Tega nikakor ni mislil mirno požreti. Kaj če ga bo izdala? In vsem povedala? Potem se lahko kar poslovi. Ampak kako naj jo prisili, da bo tiho? Naj ji grozi, dokler res ne bo tiho? Ne, Tate ni takšen človek. Verjetno se je bo na hodnikih izogibal, kot da nosi kako redko nalezljivo bolezen in ni ozdravljiva. In upal bo, da ne bo nikomur povedala. Odložil je stvari na tla, skrčil kolena in jih objel z rokami, potem pa se začel rahlo tresti. "Pourquoi? Pourquoi?" Še zavedal se ni, da je začel govoriti v maternem jeziku.

Note: Sorry, malo me je zaneslo. :3
Ni ga zanimalo zakaj, niti ne, kako se je to zgodilo, zanimalo ga je samo ali bo držala jezik za zobmi. Odkimal je z glavo, ko se je začela opravičevati in iskati izgovore. Kaj bo sledila zdaj? Zavrnitev? Mu bo rekla, da takšni nimajo kaj iskati tukaj, na tako prestižnem inštitutu. Rekla je, da ji lahko zaupa, vendar je sunkovito stresel z glavo. "Nikomur ne morem zaupati, ne dojameš!" se ji je zadrl nazaj. "Vsi te potem obsojajo in pomilujejo, kot da to kaj pomaga! Ne razumejo, preprosto ne dojamejo, ne razumeš?" Prijel se je za lase in obupano zahlipal. Kaj naj bi ji rekel? Da seveda, kar nekemu dekletu, ki ga je videl prvič, bo razlagal kako se počuti. To bo to, nedvomno. Z rokami je udaril po tleh. Ostra bolečina ga ni spravila v boljšo voljo. Vedel je, kaj bo naredil takoj, ko pride v sobo. Vedno je naredil isto, ko se je počutil slabo. Nekaj časa je bolelo, vendar se je hitro zacelilo. Približevala se mu je počasi in dvignil je glavo. "Se bojiš, da ti bom kaj naredil, ko se mi tako počasi približuješ? Ne boj se, nič ti ne bom naredil. Prizadenem ljudi, ki jih imam rad." Nekoliko se je nasmehnil, vendar to ni bil tisti pristen nasmeh. Saj bi ji še kaj povedal, vendar je verjetno tako ali tako vse prebrala. Mogoče ni videla tistega, kar ga je takrat najbolj begalo. Tista slika. Mamina slika. Sedla je k njemu in takoj se je premaknil malo stran od nje. "Prosim, ne hodi mi blizu, bližina… Utesnjuje me. Prosim. Ostani tam." Obupano jo je pogledal, se hotel skriti stran, da ga ne bi več videla in gledala. Ampak zdaj je pritegnila njegovo pozornost z neko čisto drugo stvarjo – iz torbe je potegnila majhno knjižico, dosti podobni njegovi in mu jo podala v naročje, potem pa odšla. "Ne, jaz… Ne morem. To je grob poseg v človekovo zasebnost," ji je rekel, odkimal in potisnil mamljivo knjižico stran. Saj ji je hotel vrniti uslugo in izvedel bi verjetno najgloblje skrivnosti, ampak s tem bi onečastil njo. Človek je potreboval neko svetišče, pa čeprav dnevnik, da se je lahko zaupal. Imel je najgloblja čustva in za njih ni bilo prostora za druge. "To se ne sme," je ponovil in potisnil knjižico še nekoliko bolj stran. Še enkrat je zahlipal, potem pa se umiril. "O-oprosti, nisem te hotel tako napasti," ji je tiho rekel, prepričan, da ga bo vseeno slišala. "P-prosim, obljubi, da ne boš nikomur povedala. Ne za očeta, ne za psi-psihologa." Obrnil je svoje velike oči k njenim.

Words: 488
Spet je do njega priplaval njen glas. Dvignil je pogled. "Ali pa lahko končam to enkrat in za vselej. Kdo mi bo pomagal? Ti? Ali kdo drug? Seveda, ker imam toliko prijateljev. Zaradi takšnih kot si ti, se bojim ljudi in bojim se, da se bom navezal, potem pa bodo vse to, kar jim povem, obrnili proti meni. Ampak vseeno ne razumeš. Preprosto ne boš razumela." Prijela ga je za zapestja in stresel se je. Bal se je dotikov, čeprav tega ni priznal naglas in tudi v dnevnik ni napisal. Nekaj redkih skrivnosti se je še vedno nahajalo samo v njegovi glavi in samo pri njem. Vsako sekundo dlje, ko se ga je dotikala, je postajal bolj obupan. Potem pa se je zasmejal, ampak spet, to je bil smeh nekega blazneža, ki je tako obupan, da ni mogel naprej. "Ljubica, prebrala si. 6 let prepozno si me našla. In po šestih letih komaj najdeš še kakšen prostor za zveže rane na rokah, ne? Zato začneš po nogah. In ko tam zmanjka? Preseliš se nazaj na roke. Vse se vrti v krogu." Spustila ga je in takoj je roko potegnil v naročje. Se oklenil samega sebe, kot mali otrok ter se spet začel rahlo tresti. Spet je zahtevala, naj prebere njen dnevnik. Vendar ni mogel. Vedel je, kako je, če te nekdo izda in izve vse tisto, kar ni za ostale. Kako je, ko ti svet obrne hrbet in se ti dela norca, pa sploh ne ve pravega razloga. In ve, kako je, če te vsi na šoli gledajo postrani, ob prvem odmoru za malico pa si pretepen. Vse to je že doživel in ni hotel še enkrat skozi kaj takšnega. Začela je jokati. Ji je bilo tako hudo, ker je odprla nekaj, česar ne bi smela? Ali pa preprosto blefira, da bi se mu zasmilila? Da bi ji vse skupaj opravičil, se mogoče zbližal z njo, da bi ga potem izkoristila in izpljunila iz svojih ust, kot da je strup? Počasi je prikimal, se umiril in zdaj samo gledal nekam predse. Preboleti bo moral vse skupaj. Preteklost mora pokopati, vendar je vedel, da preteklost pride za tabo, ne glede na to, kje si, s kom si in kdo si. Preteklost te vedno zasleduje. Mogoče bi se moral postaviti po robu očetu? "J-jaz... saj ni pomembno več. Naredila si, kar si morala narediti. I-in prav, če tako hočeš." Približala se mu je, v roke je vzel modro knjižico in začel brati. Prvi zapis. Želodec se mu je začel obračati. Videl je, da jo je obtožil po krivem. Točno je vedela, kako se počuti. Ni mogel nadaljevati, postalo mu je slabo. Globoko je zajel sapo, da bi umiril želodec, potem pa se je spet začel rahlo tresti. Nikoli, res nikoli, niti najhujšemu sovražniku, niti Pierru, pa čeprav ga je pretepal vsak dan na gimnaziji, ni privoščil tega. "Ž-ž-žal mi je zate," ji je iskreno rekel in spet poiskal njen pogled.

Words: 499
Njen strog glas, njeno kričanje ga je spravilo spet v prejšnjo stanje. Po licih so mu tekle solze. Tudi oče se je strogo drl nanj. "Ne... Ne deri se, prosim," je komaj slišno zašepetal. Njene besede, da mu lahko pomagajo, so preprosto šle mimo njega. Ni maral privzdignjenih glasov, niti ni maral zaprtih in utesnjenih prostorov - nikoli ni uporabljal dvigala. Spet je objel svoja kolena in glavo nagnil navzdol, da bi skril obraz. Postalo ga je strah, čeprav je vedel, da mu ne bo naredila čisto nič. Zakaj potem nenaden strah? Spet tisti nerazumen, vendar odločen, da bo naredil vse in mu oteži življenje. Dvignil je pogled k njej, počasi, kot da mu vsak premik v vratu povzroča silno bolečino. "Zakaj misliš da bi hotel tvojo pomoč? Zakaj misliš, da sploh potrebujem pomoč? Pusti mi da živim svoje življenje." Ujel je njene roke. Bele črte. Tako poznane bele črte. Pokazal ji je svoje roke. Preko podlakti se je vleklo kar nekaj črt, nekatere so bile novejše. Zadnja je nastala takrat, ko je zapustil domovino - kakšen teden in pol nazaj. Tista reza je bila še vedno povita, vendar se ni nahajala na roki. Nekje se je videlo celo, da je imel šivano. "Saj bi ti pokazal še noge, vendar mislim, da nisem pripravljen sleči hlač kar tako." Obrisal si je solze. Počutil se je tako patetično, ker je jokal pred dekletom. Nikoli ni maral preveč jokati. Po drugi strani pa si je tako priznal, da je nekaj narobe in je z jokom to spravil ven. Ali z boksanjem v steno ali igranjem kitare. Mogoče je šel tudi plavat, da se je nekako sprostil. Ampak plaval je samo ob zgodnjih jutranjih urah ali pa ob poznih večernih, ko je bil prepričan, da nikogar ni in da nikogar ne bo blizu, razen če je bil kakšen privaten pool party. Potem je navadno izginil, preden bi ga ljudje opazili. Ko je proti njej po tleh podrsal dnevnik, ga je spet hladno ogovorila in še bolj se je začel tresti. "N-nisem mislil tako, o-o-oprosti." Bilo mu je žal, da je sploh šel na to predavanje. Tako se ne bi zgodilo nič od tega. Ne bi bila zdaj jezna nanj in ne bi izvedela njegove resnice. Po eni strani... Je imela prav. Vse je on kriv. Čeprav tega ni izrekla na glas, je vedel, da nekako ve, kaj si misli. Mogoče sta si samo podobna? "A-ampak ljudje ne razumejo. Hočem samo pozabiti vse skupaj, vse strahove, ampak ne gre in če mi psiholog ni pomagal, mi je priporočal samo neumne terapije s tabletami za živce ker ne spim dobro, se zbujam sredi noči, imam napade tesnobe... Ne razume. In počutim se krivo. Sam sem kriv. Nikoli se nisem preveč upiral, pa bi ga lahko verjetno udaril in bi bilo boljše. Ampak ne, Tate Walker ni imel jajc, da bi naredil kaj takega." Prisilil se je, da ni jokal, nekako se je pobral in sedel na stol, pri tem pa nepremično gledal v tablo.

Note: Oprosti, malo me je zaneslo xD
Words: 700
Njene besede so šle mimo njega kot nekakšen bežen šepet. Vseeno je čutil njen pogled na sebi, vendar se ni odzval. Samo silil se je k temu, da bi čimprej utihnil in bi bilo to to. Nobenih zlobnih besed, nobenih zlobnih pogledov, nobenih obtožujočih zvokov, ki mu narekujejo, naj zapre usta, da je tako ali tako samo kup nesreče in da si je sam kriv za vse, kar se mu je naredilo. Ko ga je poklicala po imenu, je pogledal navzgor in se zagledal v njene oči. "J-ja?" je tiho vprašal. Potem pa je začela govoriti. In pri zadnjem stavku, ko je obmolknila je odkimal. "N-ne? Nikoli se nisem niti trudil, veš? In če bi se malo potrudil, če bi se uprl, če bi začel vpiti, verjetno bi bilo drugače, se ti ne zdi? Bi videl, da me ne more kar tako izkoristiti. Ampak nisem tega naredil. In poglej kje sem zdaj." Vedno ga je to razžiralo. Tudi, ko ni razmišljal o tem, je nekako vedno prišel na to temo, da se ni upal braniti. In ne samo kar se tiče preteklosti, na vseh področjih je postajal takšen. Razmišljal je o tem, kako bi spremenil nekaj, kar ni mogoče. Neumno, ampak zanj prekleto pomembno. Ni si mogel pomagati in tudi, če mu bo ona pomagali, občutek krivde bi bil vedno pristen. "Kako bi mi pomagala, Melody? Bi me zaprla v omaro in se potem preko nje drla? Ali pa če te ne bi ubogal, bi se drla name, da naj ti pokažem rit?" Vedel je, da jo obtožuje po krivem. Nekdo, ki to doživi, nikoli ne izgubi določenih značilnosti. In strah je prisoten vedno; strah pred dotiki, strah pred določenimi vzorci. In bilo ga je strah se približati ljudi, jih spoznati in spustiti v svoje življenje, zato jih je odrival stran. Vedno pogosteje. Do zdaj je tu zaupal samo eni osebi: Dylanu. Bil je drugačen. Pogovarjal se je z njim, pa čeprav je sam bolj redko odgovarjal. Očitno je videl, da je tu nekaj narobe, vendar mu sam prav gotovo ni mislil vse zmetati na pladnju in upati, da ne bo ničesar povedal. Verjeti v kaj takega, bi bilo še bolj neumno kot misliti, da hudiča ni. Je hudič. In to ni neki majhen rdeči možicelj z repom in rogovi. Lahko je prelep ker je padli angel in nekoč je bil Bogov najljubši. Sam pri sebi se je nasmehnil. Kako je lahko to govoril? Saj sploh ni bil veren. "Hvala," se ji je tiho zahvalil in nekoliko nasmehnil, ko je prisedla bližje. Ni se je bal - vedel je, da mu tega ne bi naredila ker je vedela, kako boli, ko te izkoristijo. Ponudila mu je robček, ponovno se ji je zahvalil, najprej na hitro obrisal oči, potem pa si obrisal še nos. Res se je počutil neumno. Potem pa je začela svojo pripoved. Saj bi jo objel, ampak verjetno bi ga odrinila stran. Vsaj sam bi jo. To nedvomno. "Ko je mama umrla, se mu je utrgalo... Ne vem kaj mu je bilo, ampak očitno je mislil, da sem dovolj dober za kaj takega. Jaz pa sem se vsak dan počutil umazanega, nezaželenega, domov sem hodil pretepen, vsak dan sem počutil zmerljivke. V srednji šoli je bilo grozno. Posebno en sošolec, Rémy. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se je spravljal name. Vlekel me je za lase, pri športni me je tepel z brisačo, po športni, ko smo šli pod tuš in sem šel zadnji, so me čakali in polivali z ledeno vodo, nikoli pa ni nihče opazil modric in ran. Po hrbtu se mi še zdaj pozna črta, ko me je udaril z vrvjo. Kreteni." Nekoliko žalostno je skomignil z rameni. Zdaj mu ni bilo več tako težko govoriti o tem z njo. Vedel je, da razume. Da ga ne bo obtoževala. In obsojala. "Ne vem. Mogoče bi bilo bolje, da bi me do konca zadavil, če ga je to rajcalo. Potem bi vsaj umrl in zdaj ne bi nosil tega za sabo, on pa bi bil v zaporu." Krute besede, vendar realne. Ko je pomislil na tisto, se mu je še vedno želodec obračal. Pritiska se nanj, hkrati pa ga davi s kravato. Nekoliko se je stresel.

Počasi ga je vse skupaj začelo še bolj razžirati in v neki točki mu je prekipelo. "Veš kaj, res nočem poslušati, kako si boljša od mene, OK?! Tako ali tako imam dovolj tega občutka krivde! Pusti me že pri miru in se poberi, če si tako boljša od mene! Ne da se mi več poslušati, kako je nekdo boljši od mene! Hočem samo eno osebo, ki se bo mogoče sekirala za nekaj takega, ja?! Eno osebo, ki me bo poklicala na telefon in vprašala, kako sem, če potrebujem družbo in če bi mogoče kaj počela skupaj!" Vedel je, da se je zdrl na napačno osebo, da jo po krivem obtožuje, vendar tega res ni hotel več poslušati, kako je bil najslabši v vsem, kako nič ne naredi prav in kako so drugi boljši od njega, vedno znova in znova. Njeno vprašanje ga ni preveč presenečalo. "Ne bi me presenečalo. Ljudje, ki so globoko prizadeti, naredijo marsikaj ker vedno, da bodo preživeli." Mogoče so bile besede hladne kot le kaj in bi jo utegnile poškodovati, se ni preveč oziral na to. Takšen je bil. In bilo mu je vseeno. Lažje mu je bilo, če je bil zloben in odrival ljudi stran, kot pa da se je spopadal z lastnimi demoni. Ni spregledal njenega žalostnega pogleda, ampak ni se mislil opravičevati. Vsak ima svoje načine, da popravi, kar je zlomljeno in to je njegov način. Lahko ga sprejme ali pa potisne stran. Povedala mu je, kaj se je dogajalno najprej. Zmajal je z glavo. "Zaprl me je v omaro. Takoj ko je umrla. In potem me je spustil ven in sem ga objel, ker me je izpustil. Veš, Francozi imamo navado. Faire la bise. Gre za... Poljub na lica. Ampak v tistem trenutku sem ga samo objel. Il faisait tout. Naredil je čisto vse," je takoj ponovil v angleščini. "T-takrat... Prvič. In potem koliko mu je pač bilo. Včasih vsak dan, včasih... Bolnik." Povedala mu je do konca, kako je bilo njej. "Srečnica..." Do konca se je pomiril, potem pa jo pogledal. "Saj bi rekel, da mi je žal. Ampak lagal bi ti. Ni mi žal. Takšni ljudje si zaslužijo gniti v zaporu. In nikoli, nikoli več ne smejo imeti opravka z nikomer več."