pravzaprav ni bila povsem prepričana, kaj je počela na tej zabavi. zdelo se ji je dobro, da bi šla nekam – poleg tega se je še vedno držala tega, da je počela stvari, ki bi jo običajno strašile. na noge je hitro navlekla superge, popravila blago svoje kratke bele obleke in z roko segla skozi svoje lase. tako; bila je pripravljena. nikoli ni spadala med tista dekleta, ki bo svojemu vizualnemu videzu posvetile cele ure. to se ji je zdela potrata časa in na to je vedno gledala z nekim začudenjem. morda preprosto zato, ker nikoli ni bila tipično dekliška. sama pri sebi se je nasmehnila, ko je zakorakala proti prizorišču zabave. za nekaj trenutkov se je pomešala med ljudmi, potem pa se je nanjo obesil dokaj nadležen človek in skušala se mu je izogniti, zato je pokazala proti naključnem svetlolascu in naznanila, da je njen prijatelj. ko je odkorakala proti njemu, je čutila, kako ji je sledil s pogledom, zato ji ni preostalo drugega, da se mu je pridružila na ograji, na kateri je sedel. »um, živijo,« je dejala in s pogledom ošinila okolico, preden ga je uprla vanj. »bi te motilo, če se ti pridružim za nekaj trenutkov?« je dejala, čeprav je bila ponavadi bolj zadržana, ampak tokratna nuja, da se izogne vztrajnemu tipu, ki jo je opazoval, je bila večja od strahu. »mislim, saj ne bom dolgo ali karkoli. samo… nekaj minut?« je dejala in mu namenila polovičen nasmešek, »nekako se ne morem znebiti nekoga zelo nadležnega,« je zavzdihnila in se spet ozrla proti njem, tokrat z opravičujočim nasmeškom na obrazu.

to n bila ona; navsezadnje res ni bila nekdo, ki je kar tako ogovarjal ljudi in vse skupaj bi jo najbrž naredilo pošteno živčno, če ne bi bila še vedno rahlo prestrašena zaradi drugega tipa, ki je vanjo upiral pogled. poleg tega se je njen novi znanec zdel prijeten in počasi se je sproščala, čeprav je bila drža njenega telesa še vedno napeta. »ne,« je hitro zmajala z glavo, njena dlan pa je skoraj podzavestno pristala na njegovi roki, kot da bi ga že samo ta kretnja lahko zadržala. zavedla se je svojega ravnanja in začutila, kako so se njena lica obarvala, ko ga je izpustila. »hm, oprosti zaradi tega,« je njen pogled spet našel njegove oči. kaj za vraga je premišljevala? nikoli ni bila tako vsiljiva, kar se je bližine tikalo – dejansko niti ni znala biti vsiljiva. »potem me vsekakor veseli, tate walker. in prosim, ostani,« je vanj uprla skoraj proseč pogled, v katerem je bila najbrž opazna rahla panika. no ja, načeloma bi se znala soočiti s tistim drugim tipom, ampak nekako ni imela energije ali dovolj poguma za to. »jaz sem hazel,« se je predstavila s polovičnim nasmeškom na obrazu in potisnila pramen las nazaj. »študiram pa matematično in teoretično biologijo. prisežem, da ni tako čudno, kot se sliši,« je dodala. načeloma ni bila tako odprta, ampak nekaj na tateu jo je po svoje pomirjalo. »jeziki, kaj? po resnici povedano španiščine nikoli nisem marala, francoščina pa je čudovit jezik,« je pripomnila in za trenutek oklevala, preden je segla po sladkorni peni. poskusila jo je in se sama pri sebi nasmehnila, preden je pogled uprla vanj. »hvala,« je dejala – oba sta vedela, da ne samo za sladkorno peno.  

samo nasmehnila se je ob njegovih besedah. najbrž ni mogel vedeti, kakšna oseba je bila. po eni strani neverjetno vljudna, čeprav je še vedno imela nek nenavaden strah pred ljudmi. življenje je preživela med knjigami in nikoli ni bila ravno srce in duša zabave. prej nasprotno, temu se je v veliki meri izogibala. raje je imela svoj tihi svet in zaradi tega je bil ta večer nekoliko nenavadna izbira zanjo. strašljivi tip nedaleč stran ji je ponovno pokazal, zakaj je ponavadi bila raje v varnem zavetju svoje sobe. »prav. najbrž bi se res morala nehati toliko opravičevati, ampak nekako nisem najbolj navajena… tega,« se je odločila in se namrščila, ko je ugotovila, da to ni bil dober opis. »mislim, vsega. ljudi. ponavadi nisem ravno najbolj… družabna, ja,« je pokimala ob izbiri besede, ki se je zdela primerna. »matematika mi je všeč,« je naznanila z drobnim nasmeškom na obrazu. »mislim, tako… preprosta je. nezapletena. obstajajo določena pravila, ki vedno veljajo. nekako me sprošča,« je poskusila pojasniti nekaj, česar ponavadi ni pojasnjevala, ker se ji je zdelo samoumevno. nasmehnila se je ob njegovih besedah. »enkrat sem bila v parizu, na nekem tekmovanju. zelo lep jezik je, ampak deluje tudi zapleteno,« je priznala. sladkorna pena je bila okusna in ob njegovih besedah je pogled spet uprla vanj. »ne morem si pomagati,« je priznala. »oh, grozna sem z ljudmi, kajne?« se je zasmejala in skomignila z rameni. tudi glede tega si ni znala ravno pomagati.  

njen pogled je bil poln zanimanja, ko ga je zdaj spet uprla vanj. ni velikokrat naletela na ljudi, ki bi vedeli, o čem govori. nazadnje se je o tem pogovarjala z axlom in on ji je povedal, da je to znak šibkosti. »bi mi verjel, če bi rekla, da točno vem, o čem govoriš?« se je namuznila in mu previdno izmaknila še malo sladkorne pene ter po nekaj trenutkih obrisala delček, ki je ostal ob njeni ustnici. »mislim, imam to stvar, veš. trudim se vsak dan narediti tri stvari, ki me strašijo. prav, to zveni čudno, ampak ker se ponavadi držim obljub, ki jih dam sama sebi… deluje. čeprav se še vedno ne znajdem na takšnih zadevah. ali pa, očitno, padem v oko komu takšnemu,« je njen pogled za trenutek zdrsnil proti tipu, »in tega nisem pričakovala in tega vsekakor nisem navajena, tako da me je pograbila panika in sem zakorakala proti prvi osebi, ki sem jo zagledala. in to si bil ti,« se je zdaj nasmehnila. »in pojma nimaš, kako zelo cenim to,« je še dodala. ni vedela, kako bi reagiral kdo drug, če bi k njemu prikorakala neznanka in jih prosila, da bi se ukvarjali z njo. zasmejala se je zaradi njegovih naslednjih besed, ne da bi sploh pomislila, da je bilo to nenavadno zanjo – da se ni smejala besedam ljudem, ki jih je spoznala – če pa se je, je bil to nervozen smeh, ki je izzvenel bolj zaradi potrebe kot česa drugega. »ja, ne morem se pritoževati,« je potrdila. matematika je bila krasna. njeno življenje? velika zmeda. ugriznila se je v ustnico ob njegovi pripombi in mu namenila nasmešek. »hvala. to je zelo lepo od tebe,« je priznala in potisnila pramen las stran. prav, morda ta večer ne bo tako katastrofalen, kot se je zdel.  

mehko se je nasmehnila ob njegovih besedah, čeprav ga je ob tem ošinila s pogledom. zvenel je tako, kot da je točno vedel, o čem govori. zakaj je potem zaznala nekaj otožnega v njegovih očeh, ko je to rekel? »ljudje so… nenavadni,« se je odločila. »ampak na srečo boš vsake toliko časa naletel na nekoga, ki bo popolnoma osupljiv, tako da sklepam, da je kljub vsemu vredno se ubadati z njimi,« se je nasmehnila sama pri sebi in potisnila pramen las nazaj. »lektoriraš? zveni zabavno; jaz ponavadi ob tem uživam, čeprav me istočasno lahko kakšna neumna napaka spravi ob živce,« je priznala. nekateri ljudje so res delali najbolj nenavadne, čudne napake – in hazel je bila preveč občutljiva na takšne podrobnosti. ni si mogla pomagati; slovnica ji je veliko pomenila. njegove besede so pri njej izzvale smeh. »vsekakor nisem ravno tipična definicija pijanca,« se je strinjala. »in tudi jaz sem vesela, da sem izmed vseh neznancev izbrala tebe. pravzaprav si krasna oseba,« mu je namenila širok nasmešek. mislila je resno; tate ji je bil všeč. ozrla se je proti njemu in se za delček sekunde namrščila. »tam imaš…« je začela, potem pa se sama pri sebi nasmehnila. »smem?« je dejala in nato z dlanjo previdno odstranila košček sladkorne pene iz kože na njegovi bradi in zadovoljno pokimala. »tako,« je bolj sama pri sebi zamrmrala in dvignila pogled. »ja, računi so krasni. včasih si želim, da bi bilo vse v življenju tako preprosto,« je priznala in se nasmehnila, čeprav je vedela, da se to nikoli ne bo zgodilo.  

na njenem obrazu se je pojavilo nekaj zamišljenega, ko je spregovoril. preživela je ogromno časa v knjižnici in prej kot slej je prišla do kakšne knjige, ki je opisovala… grozne ljudi, drugega izraza ni našla. obstajale so cele študije o tem in hazel ne bi bila hazel, če jih ne bi pazljivo prebrala. bilo je zanimivo, ampak zanimivo na tisti način, ki je človeku pognal mravljince po koži. nasmehnila se je ob njegovih naslednjih besedah, ki jih je nemudoma prepoznala. »rimljani so bili nadvse fascinantno ljudstvo.« preživela je veliko časa ob knjigi o rimskem pravu, ki jo je po naključju našla v knjižnici. bila je zanimiva; vsekakor dovolj, da jo je prebrala v dveh urah. tiho ga je poslušala, ko je nadaljeval in se zagnal v pravo malo predavanje o naglasih. na koncu je počasi zmajala z glavo, ko se je opravičil. »ne počni tega,« je rekla. »mislim, ne opravičuj se. na obrazu si dobil ta nenavaden izraz, ko si govoril. ne nenavaden, popolnoma predan ali nekaj podobnega. očitno te to res zanima in hej, navsezadnje rada poslušam ljudi,« je dejala. »poleg tega se tudi meni večkrat zgodi, da me zanese… tako da te lahko razumem,« je priznala z nasmeškom na obrazu in potem zgolj pokimala ob njegovih besedah o alkoholu. »pametna odločitev,« je komentirala njegove besede in se potem namuznila. »seveda obstaja še kaj boljšega. kava na deževno jutro, tulipani, knjige… to je samo nekaj mojih najljubših stvari. ampak ja, prav tako obstaja tudi veliko boljših stvari, ki niti niso stvari,« se je rahlo namrščila, ker se ji je zazdelo, da je zvenela zmedeno. »ljubezen?« je vanj uprla skoraj presenečen pogled, na njenih ustnicah pa se je znašel polovičen nasmešek. »svet bi bil najbrž zelo žalosten, če ne bi verjela v ljubezen. kaj pa vem,« je priznala, »ideja sama je krasna. v realnosti zraven potegne veliko tveganja. baje je vredno,« se je nasmehnila, »ali pa tako vsaj trdijo vsi tisti pocukrani romani.« zdaj se je morala namuzniti. »kaj pa ti? si goreči romantik ali trmasto zavračaš obstoj nečesa takšnega, kot je ljubezen?«  

njen pogled je počasi zdrsnil preko njegovega obraza. ko ga je prvič zagledala, se je zdel kot dobrodošla rešitev, ki jo je potrebovala v trenutku, ko se je znašla v situaciji, ki je ni bila navajena. ampak zdaj… zdaj je bil veliko več kot to. bil ji je všeč; bil je dober sogovornik in nasploh ga je dojemala kot prijetno osebo in vsekakor ji ni bilo žal, da ga je našla med vsemi temi ljudmi. poleg tega je bil pameten; pogovor z njim je bil vsekakor fascinanten. »nikoli ni vse popolno. vsaka obdobja ima svoja temna obdobja. morda veliko bolj, kot si mislimo. zgodovino navsezadnje pišejo zmagovalci, kajne?« se je sama pri sebi nasmehnila, potem pa potisnila pramen las za uh in pogled ponovno uprla vanj. »mene je težko spraviti v obup,« se je namuznila. »razen če mi daš zelo zapleten matematični problem, ki ga nikakor ne morem razrešiti. to me vsekakor spravi v obup,« je priznala. pojma ni imel, kako zelo. ampak takšna je pač bila; ni si mogla pomagati. pozorno ga je poslušala in se potem rahlo namrščila. »ni važno?« je ponovila njegove besede, medtem ko je občutila mešanico zmedenosti in zaskrbljenosti. »si v redu?« je bil njen glas zdaj veliko mehkejši, njena dlan pa je nežno odrinila njegovo, s katero ji je ponudil sladkorno peno. skušala je najti nek približen odgovor v njegovih očeh in se prepozno zavedla, da je dlan na njegovi preprosto zadržala. njena lica so se nežno obarvala, medtem ko jo je potegnila nazaj. »okej, tole je bilo vsiljivo, oprosti,« je bila zdaj ona tista, ki se je morala opravičiti.    

ni si mogla pomagati, da ne bi prikimavala ob njegovih besedah. »veš kaj mene vedno znova zamoti?« je rekla in se za trenutek sama pri sebi nasmehnila. »prav, najbrž bo zvenelo čudno, ampak včasih me prešine, da me res zanima, kaj so ljudje počeli na točno tistem mestu pred stotinami let. bilo bi osupljivo, če bi lahko samo… stala na tistem mestu, medtem ko bi se čas vrtel mimo mene in bi lahko videla vsako zgodbo. bilo je toliko ljudi; toliko zgodb in toliko dogajanja, da se potem počutim grozno, ker ne morem vsega izvedeti,« je razložila in se nato namuznila ob njegovih besedah. »cel dan sem imela lase spletene v kito in to je rezultat,« je rekla in ga ošinila s pogledom. morda je bila to stvar navade ali pa samo nekaj, kar je počela, ko je bila živčna – nekaj, s pomočjo česar se je pomirila. »in zdaj se komaj upiram želji, da bi popolnoma razmršila tvoje lase,« je naznanila s polovičnim nasmeškom na obrazu. imel je zanimivo frizuro, vsekakor. »pijačo?« je ponovila, skoraj začudeno nad njegovimi besedami. »z mano? si prepričan?« se je rahlo namrščila, potem pa so se njene ustnice ukrivile v nasmešek. »um, načeloma ne maram kavarn in podobnih prostorov, ker je… preveč ljudi in imam veliko raje, saj veš, mirne in oddaljene in zapuščene prostore sredi ničesar, ampak lahko,« je dejala. zmožna se je bila prilagoditi in navsezadnje je bil dovolj dobra družba, da je bila to pripravljena storiti.    

tiho ga je poslušala s tistim izrazom na njenem obrazu, ki se je tam pojavil samo ob trenutkih, ko jo je nekaj pritegnilo. in on jo dejansko je pritegnil – ni točno vedela zakaj ali kako, ampak na njem je bilo nekaj zanimivega. niti pomotoma ni bil podoben komerkoli, ki ga je kadarkoli spoznala. imela je svoje trenutke, ko jo je pritegnila posebnost na čemerkoli in on… on je bil poseben. »ah, daj no,« se je nasmehnila in zmajala z glavo. »ne govoriš preveč. poleg tega ne govoriš nesmislov, tako da me niti pomotoma ne moti,« je priznala in ga previdno ošinila s pogledom, ko se je dotaknil pramena njenih las. »hvala?« se je namuznila ob njegovih pripombi. nikoli si ni barvala las; imela ni prav nobenih zaslug za njihovo barvo in njegove besede je zgolj sprejela kot prijazno pripombo. poslušala ga je in se sama pri sebi namrščila. »o bog, to zveni tako, kot da te izkoriščam. ampak te ne,« je hitro dodala, »ker tukaj nisem proti lastni volji in ker bi lahko navsezadnje tudi že zdavnaj odkorakala… ampak očitno nisem,« se je zdaj nasmehnila. »nekako se mi ti zdiš bolj zanimiv, ampak prav,« je nadaljevala in se potem za nekaj trenutkov zamislila, preden je spet odprla usta. »park ali kaj podobnega bi mi bilo veliko bolj všeč, da,« je bil njen glas nekoliko tišji, ko se je nenadoma zavedla, da se je z njim dogovarjala za ponovno srečanje in ji je bilo to tudi… všeč? vsekakor je bila misel zanimiva. pogled je uprla vanj. »z veseljem bi šla s tabo, ja,« je prikimala, čeprav je spet čutila, kako so njena lica spet počasi pridobivala nežno barvo. ni bila navajena takšnih interakcij.   

ošinila ga je s pogledom. »ker se mi zdi lepo od tebe? ne vem, nisem ravno navajena pripomb ljudi glede takšnih zadev. glede mene,« je priznala s polovičnim nasmeškom na obrazu. navsezadnje res ni bila navajena govoriti z ljudmi; vsaj ne o tistih povsem vsakdanjih zadevah. z njim je bila že od začetka veliko bolj normalna, ker jo je k njemu dejansko pognala panika in neke čudne vrste prestrašenost zaradi tipa, ki ju je še zdaj sumničavo meril s pogledom. iz svoje torbice je potegnila beležnico, ki jo je vedno nosila s sabo – bila je zbirališče njenih idej in zamisli, ampak zdaj je na kos papirja napisala svojo telefonsko številko in previdno iztrgala košček, dopisala svoje ime in mu ga podala. »um, pošlji mi sporočilo ali kaj podobnega?« je rekla, očitno nekoliko zbegana, ker tudi takšnih zadev ni bila ravno vajena. »park, kje na plaži, mesto… karkoli, resno. in glede na to, da si me povabil, boš moral izbrati mesto,« se je nasmehnila, čeprav ni mogla prikriti rdečice na svojih licih, ki jo je opazil tudi on. »morda. rahlo. ne vem. nisem… nisem prepričana,« se je odzvala na njegove besede s tišjim tonom glasu, potem pa se je namuznila in stresla z glavo. »res te je bilo prijetno spoznati, tate.« pogled je uprla vanj in se nasmehnila. »in če mi ne zameriš, se bom zdaj počasi odpravila,« je dejala; za trenutek oklevala, potem pa mu poklonila še zadnjega izmed svojih očarljivih nasmeškov in se še zadnjič ozrla proti njemu, preden je odkorakala. 
this is done.