Prestolonaslednik SNB-ja se onegavi z moškimi prostituti in družinsko bogastvo zapravlja v prid svojim sprevrženim, hedonističnim nagnjenjem, se mu preko druge strani 24 Heures v obraz smejal odebeljen naslov. Pod naslovom slika očeta iz prejšnjega meseca, ko je SNB gostil medijsko konferenco. Njegove slike nikjer; iskreno je malce razočaran. Ne slike, ne naslovnice ni dobil. Pa tako se je trudil. »Pa?« Časopis odloži na masovno leseno mizo v očetovi pisarni. Čim odstrani papir, se na njegovem vidnem spektru pojavijo trije obrazi, dva razočarana, en povsem nevtralen. Sprašuje se, kdaj bo njegov oče zapustil Lydio. Vedno manj lepo sta se gledala, ko se je oglasil na 'družinskih' zajtrkih ob nedeljah. Pravzaprav ga ne bi motilo, če bi jo zapustil. Lydia ga je, nedvomno, pritegnila zgolj zato, ker je delovala kot ženska, ki je v tistem trenutku potrebovala odrešenje – njegovemu očetu pa je bilo to, jasno, saj je obračal milijone – zmeraj privlačno. Pa jo je vzel pod svoje okrilje, novih trikov pa je ni naučil. Še vedno je nosila popolnoma neokusne kostime, ki se nikdar niso ujemali z odtenkom njene kože, k frizerju je sicer zdaj hodila dovolj pogosto, da se ji narastek ni razrastel do višine oči, a iskreno ji, razen kratkega paža, ni pristajala nobena pričeska na tem planetu.

Ve, kdo je napisal članek, čeprav je lahko na dnu opazil samo inicialke, G. R., ki se ne ujemajo z osebo, katere škandalozno pero je uspelo o njem natisniti iskrene svinjarije v najbolj brani francosko-jezični časopis v Švici. Očetova žila na čelu utripa, v obraz je precej zaripel, čeprav se to zadnje čase dogaja pogosto. Odkar je doživel blažji srčni infarkt pred nekaj meseci, je samo huje nataknjen in hudo razdražljiv. Lydija se obnaša, kakor da mu želi pomagati, ko takole na njegovo razjarjeno ramo polaga svoje z olji in kremicami negovane roke, a jasno je, da mu ovela vrtnica ne bo več vdahnila pomladi v srce. Morebiti bi bilo drugače, če bi ostal z mamo, se Nico vsakič znova sprašuje, čeprav ve, da nima nobenega smisla. Sploh pa ga mami ne bi več hotela, toliko je jasno; zdaj je poročena s človekom, ki ji je dober mož, dober oče bo njunemu otroku, ki je kljub pozni starosti na poti. Zdravniki zagotavljajo, da bo z njim vse v redu – vse potrebne preizkuse so opravili.

»Pa?! PA?!« Ni trajalo prav dolgo. Gospod Jonathan Gabriel Thomann vstane iz svojega naslonjača, zdi se, da roke 'ljubezni svojega življenja', kakor ji je pravil nekoč, sploh ni opazil na svojem ramenu. Lydia se odmakne.

»Zakaj ne urediš tega?« Nicove obrvi se drastično privzdignejo; z očetom zna ohraniti ledeno kri. Razdražljivost je podedoval po njem, kontrolo le-te je več kot očitno dobil od matere. »Plačaš 24 Heures in vsem ostalim, ki tiskajo takšnole svinjarijo?« Z roko pomigne proti domnevno tračarskemu časopisu, čeprav je jasno, da sem ne tiskajo kar česarkoli. Sem tiskajo bolj ali manj preverjene fakte. Oče jim že leta plačuje, da vse morebitne incidente glede SNB-ja ali njihovih privatnih življenj pometejo pod preprogo. Oče plačuje ogromno ljudem, da počnejo to, kar morajo. Še večim plačuje za to, da počnejo ravno nasprotno.

Gospod Jonathan Gabriel Thomann sede nazaj na svoj usnjeni sedež, pogled mu pobegne h gospodu Degasu, ki ga je pred leti najel za osebnega svetovalca. Gospod Degas je tisti, katerega izraz na obrazu ostaja večno nespremenjen. Kot bi gledal sliko. »Zadnjič je, da me tako sramotiš,« zamomlja, zavedajoč se, da bodo izgredi, ki jih več kot preveč krat povzroča s svojo neukrotljivo jezo, samo slabi za biznis. »Govoril sem z gospodom Withmorjem.«

Lastnikom prestižne fakultete na Bahamskem otočju, kamor ga je želel poslati, ko je šel v prvi letnik. Pa je rekel, da ne bo šel, ker ga take traparije ne zanimajo. Da bo raje ostal v Evropi, kjer je življenje uglajeno in kjer razume, kako sistem deluje. Zdaj je vedel, da je njegova želja izničena. Smešno je bilo, da mu srce ni pričelo biti nič kaj hitreje; da ni prisluhnil besedam, ki jih je izgovarjal njegov oče v izmenjavi z gospodom Degasom. Odneslo ga je stran, ker je tako ali tako vedel, kaj sledi, in često je bil pripravljen sprejeti usodo, če je to pomenilo, da se je v širokem krogu ognil konflikta z očetom.

Takrat je nekaj časa sedel na postelji, se je spomnil, in opazoval speče telo, delno prekrito z rjuho. Sončni žarki so skozi žaluzije prodirali v notranjost sveže prepleskane hotelske sobe, padali so na kožo taistega spečega telesa, dlake na njegovih nogah so obarvali v zlato. Malo je sedel in ga opazoval, bil je lep moški, deset, petnajst let starejši od njega, novinar pri 24 Heures, ki je hotel opraviti intervju z njim. Edini intervju, ki ga je opravljal, je kasneje opravljal z njegovo moškostjo v njegovih ustih, je Nico takrat s ciničnim nasmeškom na obrazu pomislil, preden se je postavil na noge, iz tal pobral kavbojke in majico taistega spečega gospoda po imenu Emanuel, in jih vrgel nanj, zadel je njegove noge. Emanuel se je zbudil, zamežikal vanj s skoraj otožnim jutranjim pogledom. »Tukaj je dvestotak. Verjamem, da se lahko zanesem na tvojo diskretnost,« mu je takrat dejal in iz denarnice v roko moškega stisnil bankovec, nato je poravnal svojo suknjo in zapustil hotelsko sobo.