tag; thea!
:

dejansko se je nekako le vračal na stara pota, da se ni več vlekel le kot megla med hodniki in bil kakor senca samega sebe. ne, dejansko je bilo tako, kakor da bi dobil nazaj tisto, kar mu je dajalo zagon za življenje. in čeprav, se je sam prepričeval, da se mu vse skupaj le zdi, da je krivo to, da se je preprosto le končno navadil na novo okolje in šolo, na novo življenje, pa čeprav je vedel, da v resnici ni bilo ravno tako. bilo je jasno, da je vse zopet imelo smisel, ko je po vsem tem času srečal theo. ko se je zavedal, da se ni ona zares njega odrekla, da je bilo vse skupaj dejansko le splet okoliščin. in že res, da je bil v nekakšnem odprtem razmerju z erin, vendar ob misli na svetlolasko, ki se je vrnila v njegovo življenje, je bilo kakor da nobeno drugo dekle, ni obstajalo. v primerjavi z njo, ga dejansko ni bilo. in morda je ravno zaradi tega dejstva, ker se je po tiho zavedal, da je thea nazaj v njegovem življenju, bil nasmešek na njegovem obrazu, dejansko večino časa prisoten – celo med predavanji, ki so ga do nedavnega še blazno dolgočasili. tako pa se je brez težav ustal iz stola, odšel iz predavalnice, pripravljen na še eno oh-ne-tako-zelo zanimivo predavanje, vendar vseeno še nekako dobre volje, ko ga je ustavil znan glas in rahel dotik njene roke. ustavil se je na mestu ter zazrl za parom njegovih najljubših rjavih oči in v hipu, ko mu je dorothea stopila v njegovo vidno polje, se je na njegovem obrazu skoraj že avtomatsko zarisal nasmešek. zdelo se mu je, kakor da tistega vmes ni bilo, da tistega, ko je pristal v bolnišnici ter vse ostalo ni obstajalo. kakor da nikoli nista bila narazen. le da se je to več kot očitno poznalo, ko preprosto ni mogel stopiti do nje, jo objeti ali kaj drugega, ker preprosto... ni bilo tako kot nekoč. »thea,« je dejal, še vedno z nasmeškom na obrazu. »živjo tudi tebi,« ji je nato vrnil pozdrav ter narahlo privzdignil obrvi, ko ga je hipoma izpustila. »veš, ne grizem, zato me ni bilo treba spustiti, kakor da se me bojiš. ali se me pač? po novem?« je dejal, nato pa z nasmeškom na obrazu pokimal na njene besede. »veš, da imam zate vedno in tudi več kot le minuto. kaj je?« je dejal ter se ob tem naslonil z ramo na steno ter zazrl v par oči, za katere se je zavedal, da mu pomenijo vse na svetu.

tag; thea!
:

zasmejal se je na njene besede ter obdržal nasmešek na njegovem obrazu nadaljnjega nekaj časa. »všeč mi je rdečica na tvojem obrazu,« je komentiral, njeno zardelost, katera se mu je v tistem trenutku iskreno zdela nekaj najlepšega. vedel je, da njej tako ali tako ni bilo všeč, vendar pri njemu jo je to naredilo posebno, toliko še bolj njo in toliko bolj prikupno. dejansko niti ni bil sposoben opisati, kako čudovita je bila v njegovih očeh in nasploh. »dobro,« se je nasmehnil ob njenih besedah ter prekrižal roke na prsih, čakajoč, kaj mu ima tokrat za povedati, ob njenih naslednjih besedah pa pokimal. »povej,« jo je spodbudil k vprašanju, nato pa narahlo privzdignil obrvi, ob njenih nadaljnjih besedah. »če te skrbi, da ne boš dobila nič za valentinovo, ne skrbi. jaz ne bom pozabil nate, obljubim. nobeno leto nisem« je dejal z nasmeškom na obrazu, pa čeprav se je zavedal, da to najbrž niti ni tisto, kar je hotela od njega. ob njenih naslednjih besedah pa je moral priznati, da se mu je na obraz zarisalo presenečenje, kmalu za tem pa nasmešek. vendar vseeno – dejansko je ona njega, povabila na ples? morda bi mogel v tem trenutku pomisliti na erin, kako se bo vse skupaj razpletlo, nasploh, kako bo, ko bodo njega videli zopet v njeni spremljavi na plesu, vendar v tem trenutku mu je bilo vseeno. vedel je le eno stvar – da bi z njo odšel kamor koli bi hotela. zasmejal se je ter se nežno oklenil njenih rok, tako da se ji je zopet videl obraz. »čeprav si čudovita, ko si tako sramežljiva, vendar vseeno raje gledam tvojo rdečico, kakor da jo skrivaš« se je nasmehnil, nato pa narahlo zaobjel njen obraz. »in ne vem, kdo bi lahko dekletu kot si ti rekel ne?«.

tag; thea!
:

nasmehnil se je ob njenih besedah ter narahlo nagnil glavo v stran. »važno, da je meni« se je nasmehnil in se zavedal, vsake njene poteze, že od nekdaj je lahko prepoznal, kdaj je bila živčna. njen gib, ko si je šla z roko skozi lase, je od nekdaj vedel, da je gib nervoze pri njej in še tisoč malih podrobnosti je bilo, za katere je točno vedel kaj pomenijo. pri njej je preprosto poznal vsako podrobnost, ker je bil na vsako, dejansko pozoren. že je odprl usta, da bi oporekal njenim besedam, vendar na koncu je le sklonil glavo. na nek način je imela prav, kar se tega tiče, navsezadnje je on imel še erin tu, vendar… ne, ni mogel mimo tega, ni mogel mimo vseh teh malenkosti med njima, navad, ki so delale njun odnos poseben. in čeprav, nista bila skupaj, vseeno ni mogel prezreti vsega tega. hkrati pa… dejansko bi dal vse, da bi bilo tako med njima, kakor je bilo pred nesrečo. ko je zopet spregovorila, je narahlo privzdignil obrvi. »rabim ne, vendar hočem. in bom,« ji je zagotovil ter ob tem malce trmasto prekrižal roke na prsih, češ da ne bo spremenila njegove odločitve, da ji bo nekaj podaril za valentinovo – in to kar bo, bo posebno, v to je bil odločen. v naslednjem hipu, ko je njene nežne roke držal v svojih dlaneh ter ob njenem komentarju, se je le nasmehnil. »dvomim,« je zamrmral ter se ob njenih naslednjih besedah nasmehnil. »ne ti definitivno ne bi bil sposoben reči, sploh ne, če se mi je ponudila možnost, da plešem z najlepšim dekletom na kampusu, kajne?« je dejal, še vedno z nasmeškom na obrazu, nato pa pokimal, da bi potrdil svoje besede. »seveda je ja, šel bom s teboj na valentinov ples.«