ravno je v kavarni preganjala glavobol prejšnje noči, ko je dvignila pogled in se pri tem skorajda zadušila s požirkom kave v ustih. "perfektno," si je mislila sama pri sebi, ko je zagledala visokega temnolasca, ki je ravnokar stopil skozi vrata. po pravici povedano, ime ni bilo ravno stvar, ki si ga je zapomnila, je pa bila kljub temu dovolj pri sebi, da se je spomnila tega obraza in neumnega nasmeška na njem. bil je ravno tisti temnolasec, ki ga je pred dobrim tednom spoznala v klubu in na koncu odšla z njim domov ter se ga izogibala vse od takrat, preprosto iz tega razloga, da je bil le še ena izmed slabih odločitev, ki so se ji kopičile v zadnjih dneh.

poskušala je skloniti glavo, se skrivati za zaveso las, a neuspešno – jo je že videl in bil namenjen naravnost proti njeni mizi. ‘oh, poglej, poglej, koga imamo tukaj,’ njegove roke so se poskušale oviti okoli nje, pa se je v zadnji sekundi sunkovito umaknila proč. ‘daj no… ne spomnim se, da bi bila nazadnje tako sramežljiva,' njegov nasmešek jo je povsem odbijal in začutila je skorajda nekaj podobnega strahu, ko se ji je arogantno približeval. ravno ko je načrtovala svojo najboljšo možnost pobega, je mimo zakorakal rjavolasec in v tisti paniki si je v sekundi izmislila načrt ter ga pograbila bližje k sebi. “hej, babe,” je rekla, koliko sladko je to sama znala, pri tem pa ga brez drugega pomiselka poljubila. morala je razmišljati hitro in če bi se preveč obirala, bi zadeva postala sumljiva. zdaj je lahko samo upala, da je ne bo pustil na cedilu in bo bedak pred njima le uvidel, da ima po novem 'fanta' ter ju pustil pri miru.

 

brez nekega pravega razloga se je odločil, da si bo privoščil kavo. tako je zakorakal v kavarno in nekaj trenutkov prebil v vrsti, preden je končno lahko naznanil, da bi imel kavo z mlekom. ko jo je končno dobil, je namenil nasmešek temnolaski za pultom in se že skoraj napotil ven, pa ga je na sredi poti nenadoma popolnoma nepričakovano ustavila svetlolaska, ki ga je brez opozorila potegnila k sebi. ravno je hotel nekaj pripomniti na njen pozdrav, ko je združila njune ustnice in brez oklevanja je sodeloval v poljubu. ni potreboval dolgo, da je dojel, zakaj je bila tako na trnih, da bi ga predstavila kot svojega fanta.

»hej, ljubica,« je dejal in ji poklonil nasmešek. seveda, lahko je bil njen fant za nekaj trenutkov, če je to res želela. »ti tale tip teži?« je pogled vrgel proti njenemu sogovorniku, ki jo je opazoval skoraj nekoliko lačno. rahlo se je namrščil, da mu je dal vedeti, da ne odobrava njegovega početja. topias je bil načeloma človek, ki se je brez problema zapletel v obračune s komerkoli in nekaj mu je povedalo, da je neznani tip to vedel. »pojdi stran. in prosim, naredi nama obema uslugo in se drži stran od nje. prav? drugače te bom poiskal in ne bo prijetno,« je lahkotno povedal in se potem usedel za njeno mizo in mirno naredil nekaj požirkov svoje kave. tako.

val olajšanja je obšel njeno telo, ko je neznanec takoj dojel za kaj se gre. z očmi mu je poskušala poslati pogled, ki bi mu dal vedeti kako hvaležna je, nato pa se raje preusmerila na temnolasca, ki je še vedno stal pred njima. sprva je bilo videti, da nima nobenega namena oditi, a si je po nekaj sekundah le zamrmral v brado, nekaj, kar je bilo podobno kletvici ter se obrnil v drugo smer. vse do takrat se ji je zdelo, kot da zadržuje dih in šele v tistem trenutku je lahko znova normalno zadihala. »okej, ravnokar si mi rešil življenje, hvala ti,« je olajšano rekla, ko je bil dovolj daleč stran, da je ne bi več mogel slišati. bilo jo je tudi sram, da jo je lahko sploh povezoval s tistim bedakom, ki mu v normalnih okoliščinah ne bi naklonila niti pogleda. zadnje čase pa se je raje zapletala s takšnimi, ki niso imeli nobene možnosti, da bi ji predstavljali karkoli drugega kot le zabavo za eno noč, pa tudi spraševali niso nikoli, niso bili dovolj pozorni, da bi opazili, če je bilo z njo kaj narobe in to je takrat tudi potrebovala.

»jaz sem erin,« je rjavolascu poleg sebe ponudila roko ter se mu dejansko nasmehnila. prvič je s pogledom zares zdrsela po njegovem obrazu; bil je privlačen, a je obenem deloval kot nekdo, ki se tega tudi sam zaveda. pa saj vseeno, bil ji je všeč, saj ni moglo biti drugače, ko pa jo je ravnokar spravil iz precejšnje zagate. »res upam, da ti nisem s tem povzročila preveč težav in bo naenkrat nad mano prišla kakšna razjarjena punca s sekiro,« je še v smehu dodala. ga je ravnokar spraševala, če ima punco? ja, morda pa res.

 

moral se je nasmehniti, ko je slišal njene besede. »ne vem če bi šel ravno tako zelo daleč. mislim, vsekakor ti očitno nisem rešil življenja, ampak sem ti pa prihranil par trenutkov časa, ki bi jih sicer morala zabiti z nekim nesposobnim idiotom. kaj za vraga je sploh hotel od tebe?« se je moral pozanimati. načeloma ni bil pretirano radovedno bitje, ampak glede na to, da ga je prikupna neznanka ravnokar takole okupirala, mu je bila dolžna vsaj neke vrste pojasnilo, kajne?

»erin, kaj?« je dejal in se nasmehnil. »potem me vsekakor veseli,« je nadaljeval in jo ošinil s pogledom. morala je biti nekoliko mlajša od njega; ampak vsekakor je bil prepričan, da njenega obraza še ni kje videl. a po drugi strani ni bil na obraze nikoli pretirano pozoren. potisnil je svoje misli v ozadje. »jaz sem topias,« se je predstavil in ji povedal še svoje ime, ker se je to zdelo primerno. privzdignil je obrvi. »razjarjena punca s sekiro? wow, to vsekakor zveni zelo brutalno in obenem tako, kot da gledaš preveč filmov,« se je zasmejal ob njenih besedah in zmajal z glavo. naredil je še nekaj požirkov kave ter zatem z roko segel v svoje lase in jih nekoliko razmršil. »precej prepričan sem, da se nimaš česa bati,« ji je zdaj pomežiknil.

“dolga zgodba,” je lahkotno zamahnila z roko in nagonsko obraz potisnila v tla. “lahko pa ti povem, da je bilo prisotnega nekoliko preveč alkohola,” je še dodala, s skorajda opravičujočim nasmeškom. seveda pa ni mogel vedeti za kaj se je šlo, verjetno si je mislil, da je šlo za kakšno nedolžno noč popivanja, ki se jim je izognil le redkokateri študent – sama zagotovo ni nameravala razlagati popolnemu neznancu kaj jo je do tega pripeljalo ali kako pogosto se je v zadnjem času znašla v podobnih situacijah. “morda ti jo povem ob kakšni drugi priložnosti.” morda pa tudi ne, slednje je bila gotovo bolj verjetna možnost.

“topias,” zven njegovega imena je šel nekoliko težko z jezika, a se je še enkrat potrudila, preden je v smehu obupala. “oprosti, verjetno sem totalno zgrešila izgovorjavo. predvidevam, da si domačin?” za hip je podržala pogled na njem, preden se je posvetila kavi pred seboj.

ob njegovih naslednjih besedah je v šali olajšana izdihnila. prav, torej ni imel punce. saj ne da bi jo ta podatek kaj posebej zanimal iz kateregakoli drugega razloga, kot pa zaradi vprašanja, ki mu ga je želela postaviti. “hm, okej… tole je nekoliko nerodno ampak… am, ali si morda že slišal za tole sadie hawkins dance bedarijo?” videti je bilo, da cello erin weller ni nad zardevanjem, saj so bila v tistem trenutku njena lica v petdesetih odtenkih rdeče. “vem, da je tole nekoliko nenadno in nepričakovano ampak tukaj še ne poznam dosti ljudi, sploh pa sem ti dolžna kakšne pijače,” je hitela pojasnjevati. res se ji je zdela prav osvežujoča misel, da bi šla z nekom novim, ki je ni zares poznal, sploh pa se je že nekaj časa ukvarjala z mislijo koga za vraga naj povabi. “khm, torej ja… kaj praviš neznanec, bi šel?”

 

zdaj se je moral zasmejati ob njenih besedah, ki so zvenele zelo znane, čeprav se je on po takšnih nočeh ponavadi moral soočati z ne preveč zadovoljnimi predstavnicami nežnega spola, ki so bile zelo zamerljive glede določenih stvari, ki so se zgodile. bilo je skoraj smešno in imel je občutek, da njegov precej ležerni odnos do stvari ni prav nič pomagal. ampak zdaj ni bil čas za te misli. »pa tako prepričan sem bil, da se vse dobre zgodbe začnejo z malo preveč alkohola… no ja, kakorkoli že, če te bo kreten še nadlegoval, me poišči. ne maram ljudi, ki so pretirano nadležni,« je dejal in skomignil z rameni. nekaj mu je pravilo, da se ta druga priložnost ne bo zares zgodila.

nagnil je svojo glavo in jo pazljivo poslušal, potem pa ji poklonil enega izmed svojih očarljivih nasmeškov. »vsekakor je tole zvenelo dovolj blizu,« je dejal. njegovo ime je bilo za veliko ljudi precej zapleteno in tega se je zavedal, zato ga ni motilo, če so ga izgovarjali drugače. »iz kod pravzaprav si, neznanka? in ja, skoraj domačin. helsinki,« je povedal, obenem pa se je moral pozanimati tudi o njej. vedno so ga pritegnili zanimivi ljudje in tale svetlolaska pred njim je bila točno to. »seveda sem že slišal za ta ples,« se je namuznil in naredil še nekaj požirkov svoje kave in jo z zanimanjem opazoval. njen obraz je spremenil barvo in vse skupaj je bilo precej zabavno. končno se je odločil, da jo bo odrešil. »si prepričana, da želiš na ta ples z neznancem, ki si ga srečala po naključju, ko je mimo prikorakal v ravno pravem trenutku, da si ga poljubila?« se je zasmejal in potem skomignil z rameni. »ampak poljub je bil dober. veš kaj? ja, šel bom s teboj.«

z nasmeškom je prikimala njegovim besedam, čeprav ni bilo ravno dosti možnosti, da bi se to res zgodilo. že res, bilo je prijazno od njega, da je to rekel, a nekako si je pri teh stvareh vedno vbila v glavo, da so le vljudnostne geste, ne bi ga želela obremenjevati s svojimi problemi. “charleston, south carolina,” je potem odvrnila na njegovo vprašanje. “še vedno se navajam na tole ledenico, ki jo imaste tukaj,” s pogledom je skozi okno na kratko ošinila okolico, kjer se je že mračilo, dnevne svetlobe namreč ni bilo ravno na pretek. mesto ji je bilo kljub temu všeč, mraz je v resnici ni zares motil.

minila je sekunda in nato druga, ena bolj zategnjena in počasna od druge, ko ni vedela kam bi usmerila svoj pogled. verjetno je bilo povsem očitno, da tole ni bila ravno stvar, ki bi jo počela pogosto, zato jo je presenetil občutek ranljivosti, ko si se tako izpostavil. bil je prav strašljiv in sama se je ujela, da je dejansko zadrževala sapo. morda pa to niti ni bila tako slaba ideja, če ne bo hitro odgovoril, bo morda omedlela in v tistem trenutku se je to zdel prav posrečen izhod v sili.

“ja. kaj pa je valentinov ples brez malce tveganja, da se bo tvoj spremljevalec izkazal za kakšnega serijskega morilca?” mu je potem v smehu odvrnila, ko je le odgovoril in je lahko znova zadihala. “sploh pa si lahko sam videl kako se je končal moj zadnji ‘zmenek’. dvomim, da lahko gre slabše,” je skomignila z rameni. “pa ne da mislim, da je to zmenek. ker ni!” se je hitro popravila. “saj veš, ne potrebujem nobenega šopka ali česarkoli podobno trapastega,” je odločno rekla, a po pravici povedano – ni ji ravno deloval tak tip.  


 

»amerika? vsekakor si daleč od doma,« je dejal in skušal v mislih na zemljevid uvrstiti njen kraj. imel je neko približno idejo, ampak glede na to, da se v ameriko nikoli ni pretirano poglabljal, je bila zvezna država najbolj blizu, kar je njenemu kraju prišel. »in daj no, saj ni tako slabo. samo toplo se moraš obleči ali pa najti kakšen drug način, kako se pogreti,« ji je zdaj pomežiknil. topias ni znal iz svoje kože – vsaj ne zares. pa saj ni bilo ravno bistveno, kajne? »čeprav po drugi strani sem navajen; rojen sem bil v helsinkih in posledično sem že od malih nog na mrazu,« se je namuznil.

moral se je zasmejati. »verjemi, res nisem serijski morilec. ampak po drugi strani je to najbrž točno tisto, kar bi serijski morilec rekel,« se je široko nasmehnil; bil je eden izmed njegovih očarljivejših nasmeškov, ki naj bi jo prepričal v varnost tega… zmenka. je sploh bil zmenek? bilo je dovolj blizu. »hej, imej no malo zaupanja vame,« se je pritožil in skomignil z rameni. »dam ti častno besedo, da bo krasno. ampak zdaj se bom moral počasi odpraviti, ker imam predavanja. lahko dobim tvoje kontaktne podatke ali karkoli?« se je pozanimal in se ji ponovno nasmehnil.