all in my hands

Naslov sporočila: all in my hands Sob Feb 15, 2014 6:57 pm

for leonardo

ni bila skrivnost, da nad plesom, ki ga je fakulteta organizirala, ni bila najbolj navdušena. ne, tega dejstva se ni trudila niti najmanj skrivati, toda takšne in drugačne dolžnosti so zahtevale njeno prisotnost in tega ni mogla spremeniti, tudi če si je to še tako želela. položaj vodje enega od redov je zahteval toliko več, kot je sprva predvidevala, toda poti nazaj ni bilo. kar je bil tudi edini razlog, zaradi katerega je sedaj korakala proti mostu na jezeru, proti isti točki, kjer je zgolj nekaj več kot teden dni nazaj čakala na leonarda. ko se je naposled le vdala v usodo in sprejela dejstvo, da se bo plesa preprosto morala udeležiti, je bil prvi, ki ji je padel na pamet kot njen možni zmenek. oh, k vragu, komu je lagala? najprej se je v njenih mislil pojavil par čudovitih modrih oči in tisti nadležni, a hkrati neverjetno privlačen nasmešek določenega svetlolasca, toda to misel je odrinila tako hitro, kot se je pojavila. in potem je tam ostal samo še leonardo.

tokrat jo je prehitel in jo že čakal. na njenih ustnicah se je pojavil širok nasmešek, ko se je ob njem s podlahtmi naslonila na ograjo mostu in ga hkrati dregnila z ramenom. »hej,« je pozdravila in se za trenutek zazrla vanj, v njegove skrajno nenavadno modre oči. »se mi samo zdi ali nekoga čakaš?« seveda se je samo pretvarjala, navsezadnje ga je ona prosila, naj jo počaka tukaj. to povabilo je hotela čimprej dati iz sebe.

Naslov sporočila: Re: all in my hands Sob Feb 15, 2014 7:58 pm

plesa se ni imel namena udeležiti - pa ne zaradi tega, ker ne bi rad ali pa ker ne bi znal plesati. preprosto prepocukrano se mu je zdelo, pa tudi neznansko boleče bi bilo povabiti tja perry ali katero koli drugo kolegico. ta ples je vendar za zaljubljence. - če si samski, si ga pač moraš organizirati drugače; najbrž v kakšnem baru, z glavo v kakšni wc školjki po tem, ko si utapljal žalost v malibuju.
ampak glej ga no, če pa te povabi dekle v katero si zaljubljen že nevemkolikolet, pa povabilo seveda moraš sprejeti, se urediti po svojih najboljših močeh in si zamisliti večer, ki se bosta ga oba rada spominjala.
tako jo je nekaj minut pred dogovorjeno uro že čakal, mirno sloneč na most, ter strmeč v vodo. razmišljal je o njenih laseh, ustnicah, nasmehu... in seveda je bil živčen. toda za đentlemena, kakršen naj bi on bil, se takšnih čustev pač ne kaže. tako ga je lepo presenetilo, ko jo je kar na enkrat zagledal pred sabo. "no glej jo, ti pa se znaš prismukniti človeku za hrbet." zasmejal se je in se zravnal. "ah, zdi se ti. v resnici sem tukaj le zato, da občudujem arhitekturo tega mostu," se je sarkastično pošalil, in domišljavo pogladil les mostu. "šalim se," nasmehnil se je in jo pogledal. srce mu je bilo kot noro, ko je gledal v njene oči in kar pošteno se je mogel zadržati, da je ni poljubil. namesto tega, je izza hrbta potegnil šopek rdečih vrtnic. "lepe rože za lepo dekle," je z nasmehom rekel najbolj pocukran stavek, a hkrati edini katerega se je spomnil in tudi dejansko mislil. bila je res prečudovita in stavil bi, da bo mu vsak na plesu zavidal tako lepo dekle ob sebi. takrat je vedel, da je to noč, ko bo ji izpovedal vsa svoja čustva. "torej, si za sprehod?" škoda bi bila, da bi se ta večer tako hitro končal, zato jo je moral še nekako ohraniti poleg sebe. in kaj hočeš lepšega, kot miren sprehod z najlepšim dekletom,ter čakanje na pravi trenutek, ko boš imel možnost, da ji poveš vse o čemer si zadnjih nekaj let lahko le sanjal?

Naslov sporočila: Re: all in my hands Ned Feb 16, 2014 5:25 pm

for leonardo

»ali pa si ti tako zamišljen, da sploh ne veš, kaj se dogaja okoli tebe.« v njegovi bližini je vedno postala nenormalno dobre volje, počutila se je tako zelo domače in sproščeno, kot bi vsi njeni problemi kar sami od sebe izginili stran. verjetno, ker ga je poznala že od otroštva in sta vse od takrat ostala v stikih. ah, kdo bi vedel. »resno? ponavadi imam sicer precej dober občutek za take stvari,« je nekoliko razočarano skomignila z rameni, ko je igrala njegovo igro. »ampak most je pa res lep,« je še dodala, preden se je ob njegovem priznanju, da se šali, še sama zasmejala. in nato se je pred njo nenadoma znašel kup v ličen šopek povezanih vrtnic in čez njen obraz se je nenadoma razlezel širok nasmešek. »leo!« je smeje vzkliknila ob njegovih besedah in ga igrivo boksnila v levo ramo, potem pa le vzela rože. glede na to, da je bil v njeni družbi vedno popoln gentlemen bi lahko pričakovala kakšno podobno gesto, sploh po tem, ko mu je povedala, da se želi sestati za to, da ga bo povabila na ples. »laskati pa dekletu vsekakor znaš. predvidevam, da imaš za sabo veliko vaje?« ga je šaljivo zbodla z besedami in poduhala vrtnice, preden se je z nasmeškom še zmeraj na ustnicah nekoliko zresnila. »torej, da bo stvar še uradna: leonardo laine, bi se usmilil ubogega dekleta in šel z menoj na ples? veš, tisto reč, ki je po nekem čudnem naključju na valentinovo?« vprašanje je naposled le spravila iz sebe in občutek je bil, čeprav je že vedela, da bo njegov odgovor pritrdilen, mešanica olajšanja in veselja. morda je bila reč nekoliko čudna, ker je na valentinov ples povabila najboljšega prijatelja, toda to bosta že preživela. »seveda,« je pritrdila in mu v zahvalo namenila še enega svojih bleščečih nasmeškov.

Naslov sporočila: Re: all in my hands Pon Feb 17, 2014 5:18 pm

glede na vprašanje ali ima veliko vaje z laskanjem, je le zamahnil z roko in pogledal nekam v daljavo. če bi vedela kako se je igral z ženskami bi ga na tem mestu prebutala, na njuno skupno prihodnost pa bi lahko kar pozabil.
že naslednji trenutek je postavila vprašanje večera. ob njeni rahli živčnosti si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil. "ah ne vem no, ko pa imam toliko povabil..." se je pošalil. seveda se je pošalil - nobenega povabila ni imel. pa tudi če bi ga, bi vsakega odklonil, le da bi lahko šel z njo. nadaljeval je s svojo igro in zdolgočaseno zavzdihnil. "no, ampak če pa že tako vztrajaš..." naposled ga je le premagal smeh in objel jo je preko ramen medtem ko sta že začela hoditi. nebo je bilo obsijano z zvezdami in trenutek je bil tako popoln in takrat se je odločil. da, povedal ji bo. povedal ji bo kako jo ljubi in ona bo rekla, da čuti enako do njega in končno bosta srečna. ja, povedal ji bo. zdaj takoj. tri, dva, ena, pa gremo! "hej, ellinor, veš, jaz ti morem nekaj... ojej si vidla zajca?" presneto, kaj pa je bilo zdaj to? od kdaj pa njega trema mantra? preprosto ni mogel spraviti iz ust. in kot, da si ne bi nič pametnejšega mogel zmisliti, je zdaj norel z nekim zajcem. mislim... obrnil se je vstran od nje in v osebni jezi zavil z očmi. nadaljeval je z igro, ki si jo je nakopal. stopil je malce na travo in gledal po grmovju, ter samo upal, da mu kakšna mrčes ne prileti v obraz. "prisežem, da sem ga videl, ko je skočil sem not. taki lepi, mali, beli, ful kjut je bil. no, saj vseeno." stopil je vstran od hudičevega grma in začel spet hoditi ob njej, v upanju, da ga ne ima za popolnega bedaka.
ampak dalo pa mu ni miru. more ji povedati, za božjo voljo. če ne zdaj, kdaj? sam bog ve, da časa tako ali tako nima več veliko preden bo postal takšna razvalina, da se ne bo upal pred nobenim več pokazati. zavzdihnil je. "torej, prej sem ti žele-... hej, zadnjič sem te pozabil vprašati, če že imaš kakšnega frajerja?" resno? sam sebi je šel na živce s to prekleto živčnostjo in ovinkarjenjem. konec koncev, pa ta poteza tudi ni bila slaba. če že ima fanta, je tako ali tako vse brez smisla. pa tudi veliko bolje je najprej malo kramljati, preden jo napade s čim tako velikim. ljubi bog, koliko misli in razpravljanja!

Sponsored content