samo zmajala je z glavo in se skušala spet posvetiti delu, a že samo njena prisotnost jo je tako motila, da je skoraj pozabila šivati. naslednje vivianine besede so bile kaplja čez rob. tako otročjega obnašanja pa še ne! "what the fuck vivian? resno? po čem že sklepaš, da sem nizko padla? ker ne nosim grdih dizajnerskih oblačil, ampak si jih po svojem okusu raje sešijem sama? po tem, da od očeta ne zahtevam zlate kartice, kot ti, ampak si raje vse, kar potrebujem, zaslužim in kupim sama? mogoče po tem, da nisem svetnica, ampak to javno priznam in se ne skrivam za lažnimi nasmeški in prijaznimi pogledi? no? povej!" je razjarjeno dejala. vstala je iz svojega stola in odložila škarje na mizo, nato pa stopila prednjo in se z zadnjico naslonila nanjo. "ti resnično verjameš, da si boljša od vseh? kar verjemi, če ti je tako lažje. naj mislijo tudi drugi, jaz jim ne bom šla razlagati, kakšna si, ker tega pač ne delam, samo ne trudi se me poniževati, prosim," je odločno rekla in jo med tem gledala naravnost v oči. vivian jo je razjezila. njen odnos, njene besede ... vse je bilo enako kot pred leti, niti malo se ni spremenila, čeprav je averie na začetku celo upala, da se je. ni si mogla predstavljati, kako je bila s punco sploh kdajkoli lahko prijateljica. "bil je le dobrohoten človeški nasvet, sicer pa se ti ni treba zmeniti zanj," je brezbrižno odgovorila in v roke spet prijela škarje. tako se je počutila veliko močneje. v skrajni sili bi jih lahko uporabila, da bi z njimi vivian prerezala vrat. neresna misel jo je kljub krutosti nekoliko zabavala. zasmejala se je njenim besedam o aidenu: "tako me ima rad?" zmajala je z glavo, čeprav si je nekje globoko v sebi zares želela, da bi temnolaska govorila resnico. "če bi mu bilo dovolj mar zame, bi me že poklical ali pa vsaj začel govoriti z mano, tako pa ... ne hvala, na vajini poroki me ne bo. še preprečit se mi je ne bo dalo priti," je hladno dejala. "zaradi mene nosi karkoli hočeš, še tako dober dizajner ne bo moral zakriti tvoje grde osebnosti." pogledala je stran in začela na kup metati kose svojih oblačil, da bi jih posparavila, saj je po tem srečanju izgubila ves navdih za ustvarjanje. res si ni želela, da se njena nova kreacija zaradi viv spremeni v groteskno spako.  (♥)

zoey  oh dear, se vidi da že dolgo nisem pisala ..

njeni koraki so glasno odmevali po hodniku univerze. ni imela točno začrtanega cilja svojega pohoda, vedela je le, da more iti stran od tiste grozne predavalnice. če bi preživela le sekundo več v tistem zatohlem prostoru, bi dobila histerični napad. ob takih trenutkih se je tako zopet zavedla, zakaj v zadnjih treh letih v šoli ni zdržala več kot teden dni in zakaj točno prenaša svojega očeta - ker bi v nasprotnem primeru morala živeti na cesti. ustavila se je šele, ko je v eni izmed učilnic na svoji levi, zaslišala tiho hlipanje in smrkanje. približala se je vratom predavalnice, iz katere je prihajal zvok. previdno pogledala skozi majhno okence in tam, na drugi strani učilnice, zagledala tresočo postavo. verjetno bi se večina ljudi sedaj obrnila in odkorala stran od tu, ter pustila ubogo bitje, da v miru iz sebe spravi vso žalost. ampak ne maisie. v sebi je imela majnega otroka, ki je v takih časih naredil popolno napsrotno od tistega, kar je prav. potrkala je na vrata enkrat. dvakrat. trikrat. postava v studiu ni niti trznila. "hej ti tam notri! je vse v redu?" rjavolaska je še nekaj časa tako stala pred vrati in čakala, da bi jokajoča jane v učilnici vsaj nakazala, da je z njo vse v redu. kaj kmalu pa je spoznala da odgovora pač ne bo dobila, in končno se je obrnila stran in se odpravila naprej. naredila je le nekaj majhnih korakov, ko so se vrata za njo odprla. "končno. mislila sem že da ..."pred njo je stala njena objokana prijateljica. "zoey? kaj se je zgodilo? si v redu?" v njenem glasu je bilo tokrat možno zaznati zaskrbljenost. "imaš vročino ali kaj?" ob tem je maisie stopila bliže k rjavolaski in ji na čelo položila svojo roko. "ne vročine nimaš ... oh, že vem. je umrla tvoja babica? dedek? to mora biti grozno. saj ne da bi sama vedela, skoraj vsi moji sorodniki so umrli že pred mojim rojstvom ..." skomignila je z rameni in zoey spremila nazaj v studio. "daj, povej mi kaj te muči. na voljo imava cel dan," jo je spodbudila, ko so se za njima zaprla vrata.