Kot novinka na univerzi si je obetala kar nekaj neodobravajočih pogledov, pa je nazadnje ugotovila, da slednjega vendarle ne bo doživela. Bila je povsem nevidna, tu in tam ji je kdo iz vljudnosti pokimal, sicer pa je bilo njeno klepetanje omejeno na tisto hudo uradno s predavatelji, ki jih je prosila za skripte in kratko obnovo tistega, kar je v tem času zamudila. Saj ne, da se je pretirano sekirala, bila je dovolj inteligentna in sposobna, da vse skupaj nadoknadi ekstremno hitro, zato ni bilo nič nenavadnega, ko se je ta teden že tretjič znašla v študijskih prostorih.

Oborožena z velikansko torbo, ki ji je visela preko ramena, in tehtala približno pet kilogramov, in kupom knjig in skript na rokah, je komajda uspela odškrniti vrata, ko se je pod teža vse te navlake nevarno zamajala. Zadržala je lahko okvirno polovico, tista druga pa je končala nekje pod nogami krasnega tipa, ki bi ga v nasprotnem primeru gotovo zgrešila. Kot rojena pozitivna je na obraz priklicala najlepši nasmešek, ki pa je zbledel približno tako hitro, kot so knjige malo prej poletele iz njenih rok. "Ojoj, nisem … res nisem hotela," je še vedno igrala na noto svoje ljubkosti, pa vendar nekoliko previdneje kot prej. Pa saj ni mogel biti tako zelo resen, njo je človeška nerodnost zabavala, ni si predstavljala, da bi kdo - za razliko od nje - vendarle lahko bil tako zadrgnjen.

tag: tyler n.
   

Prav hudo se ni sekirala, ko ji je visok temnolasec zabrusil nekaj nesramnih besed v obraz, vseeno pa tega ni ravno pričakovala. Navadno so se ljudje že ob prvem pogledu nanjo omehčali, ji oprostili takšno ali drugačno malenkost, poleg tega pa mu ni ravno polomila nog. "Zagledana vase?" je ponovila njegove besede, rahlo zmedena, ker je v resnici bila daleč od slednjega. Stala je na trdnih tleh, sploh pa v zadnjih dneh, ko jo je, bolj kot vse drugo, zanimala z antropologijo povezana snov. "Zagledana vase pač nisem, samo … samo nisem te videla čez goro knjig." Verjetno bi mu, če bi bila v najboljši formi, v obraz vrgla še kaj, pa se trenutno z nesramnimi snobi ni imela časa niti volje ukvarjati.

Tisti kupček, ki ga je še vedno stiskala v rokah, je odložila na mizo nedaleč proč, potem pa pobrala par knjig in zapiskov, ki so se raztreščili naokrog. Definitivno je imela ona sama več škode in dodatnega dela, kot pa kreten, ki se je očitno odločil sprostiti nekaj jeze in stresa nad njo. "Sicer pa, kakor vidim, nisi ostal brez okončin, ali pač? Lahko bi mi kavalirsko ponudil pomoč, ne pa da se zdiraš nad že tako ali tako dovolj osramočeno študentko," ja, res je znala pihati ljudem na dušo, ni pa bila prepričana, če bo to delovalo tudi tokrat. Navadno je, je pa res, da ni imela opravka z ljudmi, ki so vsako jutro vstajali z levo nogo.

tag: tyler n.
   

veter je svetle lase razmršil po njenem obrazu, da se je skoraj spotaknila ob pločnk, na katerega je morala stopiti. hitela je, da bi čimprej stopila v zavetje tople notranjosti inštituta. jakno si je z rokami tesno ovila okoli telesa, da ji sunki vetra ne bi mogli priti do živega. njen pogled je bil usmerjen v siv asfalt pod njenimi nogami, da ni opazila odtujenih obrazov mimoidočih. na pol prazen nahrbtnik se ji je ob njenem pospešenem koraku zaletaval v desni bok. v njem se je nahajal učbenik in nekaj večbarvnih pisal. že dolgo je minilo odkar se je nazadnje piflala teorijo svojega študija. pri vseh ostalih težavah se ji je prihajajoči izpit zdel povsem odveč. tisočkrat raje bi rezala, šivala, pletla ... karkoli, pri čemer bi njene misli kot običajno lahko odplavale v drug svet, tako pa se bo spet morala koncentrirati na dolgočasna dejstva kemijskega barvanja. prispela je do poslopja, v katerem je preživela veliko ur svojih zadnjih štirih let in odrinila težka steklena vrata. zajela jo je prijetna toplina in znan vonj. lase, ki so štrleli na vse strani, je spela v figo na vrhu glave in pohitela proti stopnicam, ki so vodile v višja nadstropja. navadno se ni bila vajena učiti na šoli, a jo je v njeni sobi motilo vse preveč stvari, da bi se lahko zares zbrala. v prostorni in svetli študijski sobi ni bilo veliko ljudi. večina jih je mirno sedela ločeno en od drugega in skoraj nepremično zrla v zvezke in knjige. poiskala je mesto blizu okna in na mizo odložila svoj nahrbtnik. sedla je na pisarniški stol in glasno zavzdihnila, nato pa vrgla pogled predse in ujela pogled študenta nasproti sebe, ki je razločno gledal naravnost vanjo. v tistem trenutku se je svet okoli nje ustavil. verjetno zato, ker je pozabila dihati in ker ji je zastalo srce. vedela je, da je prišel sem. enkrat je celo prepoznala njegov hrbet, ko je stal pred neko pekarno in pravočasno izginila v stransko ulico, a tokrat je bila nepripravljena in ni bilo izhoda. august je sedel nasproti nje in ji zrl naravnost v oči. hotela je nekaj reči, a besede kar niso hotele iz nje. le zastokala je in čakala, da jo tla posrkajo vase, a zgodilo se ni nič. morala se bo soočiti z največjim strahom, ki je v njej zrastel v zadnjem letu. "ti," je uspela šepniti in skoraj neopazno odkimala z glavo. kako je sploh lahko pričakovala, da se mu bo na majhnem otoku, kjer je vsak poznal vsakega, lahko izogibala do konca življenja? (♥)