po hodnikih na inštitutu se je sprehajal nenavadno dobre volje, čeprav mu je razlog trmasto ostajal neznan – kot ponavadi je imel predavanja, zgodilo se ni nič posebno zanimivega in večino časa je bil zatopljen v opazovanje tistih privlačnih posameznikov, ki so z njim delili predavalnice. najbrž sploh ni bilo povezano z ničemer vidnim, najbrž je bil kriv le tisti prijeten občutek globoko v želodcu. med potjo si je tiho požvižgaval melodijo neke blazno popularne komercialne pesmi in si šel z roko skozi lase še pogosteje kot običajno, preprosto zato, ker so bili tokrat posebno mehki in voljni. do naslednjega predavanja je imel še dobri dve uri, ki jih je nameraval preživeti zunaj na soncu, z najnovejšimi zapiski v roki. celo lakota ga ni motila, ker je imel v planu spotoma zaviti v menzo in na hitro pojesti kaj mehiškega, ali pa morda italijanskega. bilo mu je bolj kot ne vseeno in preprustil se je instinktom, da so ga vodili po hodnikih mimo desetin vrat, po nekaj stopniščih navzdol in nazadnje skozi vrata v ogromno vhodno dvorano, po kateri je odmeval klepet študentov. ko se je ozrl je v gručah opazil nekaj znancev, toda veliko večino so predstavljali mlajši, s katerimi se še ni imel priložnosti dodobra seznaniti – za trenutek je pomislil, da bi se lahko komu nadvse lahkotno približal in ga za hec trpinčil z dolgočasnimi monologi o odstotkih in številkah na svetovnem trgu, pa si je hitro dopovedal, da tako zloben pa spet ni. veliko raje se je namenil proti najbolj okupiranem območju, restavraciji, ki je nikoli ni poklical po imenu, ter si v glavi že sestavljal okusno naročilo. bil je že skoraj tam, ko se mu je zazdelo, da je nekdo zaklical njegovo ime in se je obrnil na peti. za njim vsekakor ni bilo nikogar, ki bi ga poznal, zato se je že namenil nadaljevati prejšnjo pot, pa ga je zmotila svetlolaska, ki mu je tekla naproti. gledala ga je naravnost v oči, torej ni bilo nobenega dvoma o njenem cilju – ni si sicer mogel predstavljati, kaj bi lahko želela od njega, pa saj ni bilo važno. obstal je na mestu z vprašujoče dvignjenimi obrvmi. (indigo)

[ mack,  ]

zrla je v svojo podobo v ogledalu. blond čopi las so že davno prerasli ramena in polovico hrbta in jih je zaradi vročine zunaj zato pogosto spenjala v čop ali precej neurejeno figo. oči je imela rahlo osenčene, a le toliko, da je modra barva resnično prišla do izraza. na sebi je imela kot ponavadi prozorno srajco, ki je razkrivala nekoliko več kot bi smela, potem pa kratke hlače z visokim pasom in belo jopico, ki je nosila napis neke bogate znamke iz amerike. tako ali tako je za svoje obleke vedno odštevala goro denarja, zato jih je tudi tako ponosno razkazovala naokrog. kakorkoli že, v stranišču, ki je bil v lasti univerze, se je zadrževala že dobrih dvajset minut. nervozno je postopala gor in dol ter poskušala dihati kar se da normalno, čeprav se je vsakih nekaj minut ustavila in s pipe spila nekaj vode, saj ji je bilo vse bolj slabo. kaj naj reče? naredi? naj se kar predstavi in mu reče da sta v sorodu? mack nicholson že dolgo ni bilo le ime v njeni glavi, pač pa moški, ki je bil vbistvu z njo v sorodu. priimek, ki se ga je njena družina na žalost sramovala, njej pa je predstavljal določen izziv in ga je vsekakor želela spoznati. seveda se je preko spleta pozanimala kakšen naj bi fant sploh izgledal, saj je bilo naključje, da se srečata sredi bahamov pač preveliko in ga je morala spoznati. dolgi lasje in ljubka bradica, so se mu vsekakor podali. in bil je precej visok in suh. in njegova oblačila so bila tako skrajno nenavadna, da bi si v nasprotnem primeru morda mislila, da je lepo rečeno "topel".
iz stranišča je vstopila ravno toliko, da je s kotičkom očesa lahko opazila rdečo srajco, ki se je premikala mimo gruče ljudi. še predno bi se lahko zavedala, da ga resnično kliče, je že hitela v njegovo smer in mu mahala z roko. " mack, mack! " je glasno zaklicala njegovo ime in se široko nasmehnila. nervozno seveda! ustavila se je tik ob njem in se široko nasmehnila. " um, verjetno se me sploh ne spomniš, ker sva se srečala dvakrat v življenju, pa še to pred kakimi desetimi leti. ampak, hej mogoče imam pa srečo, " je vse povprek blebetala in se ob koncu stavka ustavila in se nerodno prestopila, kar je bilo celo zanjo nenavadno, glede na to, da je bila ponavadi vedno tako samozavestna. " indigo, indigo mccormak? " je vprašljivo dejala in zrla vanj. " v sorodu sva," je še hitro dejala in stegnila roke proti njemu, z željo, da bi ga objela. in slike vsekakor niso lagale, res je bil izredno visok. in postaven. in dišal je po.. prijetnem parfumu najbrž, "oprosti ker te nadlegujem, ampak očka je rekel, da si tu, pa sem morala najti svojega postavnega bratranca! " je nekoliko v laži dodala in se zvito zahahljala. njen oče ji je morda omenil, da bo tu, je pa tudi izrecno prepovedal, da bi se plavolaska kakorkoli pogovarjala z njim. glede na to, da je bila družina nicholson med revnejšimi družinami v južni afriki je to mccormaku prineslo zgolj slab glas, česar pa si zagotovo ni želel. in indigo prijetna kot je bila se za takšne reči tokrat zagotovo ni zmenila. vsaj ne kar se tiče njene družine!  

minila so tri leta, odkar je prvič stopila v inštitut in se nadihala svobode stran od staršev, pa se je na hodnikih še vedno počutila izgubljeno. lažje ji je bilo, ko je ob sebi imela prijatelje, ko pa je sama tavala naokoli je začutila nelagodje.  bila je tista vrsta osebe, ki je ob sebi vedno želela imeti svojo skupinico ljudi, saj je ljudi preprosto potrebovala. ni bila samotarka, katera bi se zadovoljila v svoji samoti, ampak ravno nasprotno - samota ji je predstavljala grozo.  mapo z zapiski je trdno stisnila k svojemu prsnemu košu, ter se naglo odpravila proti izhodu. komaj je čakala, da sreča svoje prijatelje v bližnji kavarni in jim zaupa nove govorice, ki se razlegajo po inštitutu. nepazljivo je zavila okoli nesrečno postavljenega kipa na sredi sobe, ter se tik pred ogromnimi vrati, ki so predstavljale izhod, grdo zaletela v osebo, katere obraz ni videla. namreč, pogled je cel čas usmerjala v tla in to se ji je kruto maščevalo. mapa ji je z ogromnim treskom padla na tla, sama pa se je sklonila, da bi mapo pobrala. "oprosti. nisem gledala kod hodim." se je nekako skušala opravičiti za svojo nepazljivost. misija pobiranja mape ji je končno uspela in ko se je naposled pobrala nazaj na noge, se je zazrla v obraz osebe v katero je priletela. takrat je na mestu obstala kot vkopana, mapa pa ji je skoraj ponovno zletela iz rok. osebo pred seboj je več kot dobro poznala in želela si je, da je ne bi nikdar več videla. ampak usoda se je očitno z njo kruto poigrala in preteklost, na katero ni bila ravno ponosna, ji je sledila vse do inštituta. nelagodno je pogoltnila slino in s hripavim glasom tiho spregovorila: "kaj... kaj počneš tu?" pogled je usmerila nekam drugam, samo da ji ni bilo treba gledati v njegove oči. v tem trenutku si je zaželela, da nikoli ne bi prišla k prekletemu izhodu, saj se je v tej situaciji počutila precej nelagodno. vendar ni mogla brez tega, da ji ne bi po glavi rojila najrazličnejša vprašanja. bila je na robu panike, saj za njeno preteklost ni smel izvedeti nihče in da je tu pred njo stal ravno roy, ji vse skupaj ni bilo v noben plus. je komaj prišel sem? kaj počne tu? je vsa ta leta bil tu? kako za vraga ga nisem še nikdar srečala? ampak precej očitno je bilo, da ni več v angliji. morda je bil na inštitutu stalno ali pa je preprosto le navadni obiskovalec. srčno je upala na slednje, vendar je nato končno postavila še zadnjo trditev: "torej, si le zapustil anglijo."

this post is for ean i've got 348 words in this post, i'm listening to stay with me and hurr we go.



noelle je odrinila vrata predavalnice in se med prvimi pognala ven. ni bila najbolj primerna oseba za posedanje na enem in istem mestu in poslušanju razvlečene razlage, ko je bila neizmerno zaspana in ji niti popiti lončki kave niso pomagali. zelo težko se je obdržala v istem prostoru na istem mestu. velikokrat se je vrtela in iskala različne položaje. prijelo jo je celo poskusiti spraviti noge za glavo in sedeti kar tako. vendar ni mogla. iz nekega spoštovanja in kulturnega vedenja. razpoloženje ji je edino dvigalo malenkostno spoznanje, da je za danes imela konec vseh šolskih obveznosti, ki so bile v povezavi z predavanji. pri tem ni mogla izpustiti tega, da je vseeno njena študentska naloga bila to da v zavetju svoje sobe naredi še kakšno dodatno delo in predela snov. noelle pa ne bi bila čisto samosvoja, če bi to dejansko naredila in ne planirala kako se bo vrgla v posteljo in pogledala film, ali si še prej privoščila kaj za pod zob in šele nato spanje. pospravila je knjige v torbo, ki je bila opleta okoli njenega telesa in svojo pot ubrala ven iz šolskega objekta.
njene misli so se tako vrtele gor in dol, levo in desno, da niti ni opazila kako se je v loži zaletela v človeško podobo. za korak se je odrinila in pogledala navzgor proti višji postavi od nje in se srečala s parom več kot preveč znanih oči. » ean ? « je vseeno neprepričano izdahnila iz sebe in iz samega presenečenja tokrat naredila korak naprej. usta je razprla v obliki črke o in tako gledala proti njemu nekaj sekund, ko je s pogledom preletela njegovo podobo. » saj ne morem verjeti, « je povedala tisto precej logično in kar je on zagotovo vedel. » saj se me spomniš, kajne? noelle. tista, ki je pogosto hodila v miami na počitnice, ki je hodila s tvojim kolegom, bila največja oboževalka vašega benda ? « ga je vprašala, kajti je kaj kmalu spoznala, da je sama reagirala veliko prehitro in je zagotovo izpadla trapa, če ona ni več ostala v njegovem spominu.

Ko je hitel vzdolž zunanjega, kamnitega hodnika, pri tem pa se neuspešno poskusil izogniti gruči študentov, ki so se pravkar usuli iz mnogih predavalnic, je bilo njegovo telo čudno napeto. O smehljaju, ki je še pred trenutki krasil njegov obraz, ko je tudi njega dočakalo tisto veselje, da je za danes končal tiste zoprne laboratorijske vaje, ni bilo več sledu. Saj sploh ni vedel, kaj naj reče, ko mu je nekdo, s katerim se je prej slučajno zapletel v pogovor, omenil, da pozna njegovo bivšo najboljšo prijateljico in hkrati osebo, ki jo je dolga leta na skrivaj oboževal. Če bi odmislil tisti najbolj črni del njegovega spomina nanjo, bi najverjetneje poskakoval od veselja – tako pa je le s čemernim obrazom korakal naravnost do predavalnice, kjer naj bi – kot mu je zaupal vir – končala predavanja ravno zdaj. Ni se preveč obremenjeval z njenim odnosom do tega osebka, ki mu je tako navdušeno razlagal čisto vse podrobnosti o njej. Vse to je namreč že vedel. Zelo dobro jo je poznal, hudiča – ali pa je samo mislil, da jo je. Izkazalo se je namreč, da ni bila ravno oseba, za kakršno jo je imel vsa ta leta in ni si mogel pomagati, da se ne bi ob teh mislih, ki so mu vnovič vrtinčile po glavi, glasno prhnil.

Naslonil se je na zid, mrtev in hladen, kot je v tem trenutku moral biti njegov obraz. Ni mogel preprečiti vseh spominov, ki so se mu kot prizori s filmskega platna ponovno odvrteli pred očmi. Vse tiste noči, ko je stala v prvi vrsti, na čisto njegovih koncertih in z njim prepevala popolnoma vse refrene. Ko se mu je nasmehnila vsakič, ko jo je pogledal in mu z dvignjenim palcem pokazala, da – če je uporabil njene besede – razturajo. Ko bi le vedel, da tisti nasmeh, s katerim je osvojila njegovo srce, ni bilo namenjeno samo njemu. Baje se je, medtem ko se je spogledovala z njim, dobivala s kolegom iz njegovega benda. Stisnil je čeljust, njegove oči so nemirno pogledovale prek sto neznanih obrazov in ko je ugledal njenega, se mu nenadoma ni zdela več tako dobra ideja, da je bil tu. Ni jo hotel več srečati, kajne? Zakaj je potem lezel  zverini v brlog? Toda še preden bi se lahko premislil, se je nekdo zaletel vanj in ko je se ozrl prek rame, je bilo prav smešno naključje, da  so bile ravno njene oči tiste, v katere je trčil s svojimi. Vzdihnil je in v trenutku odvrnil pogled – nenadoma se je počutil izmučeno. Ni mu bilo do pogovora; še manj do kakršnihkoli prepirov. »Noelle, seveda. Kako bi lahko pozabil?« Ni je pogledal – strmel je v tla,  njegov glas pa je bil popolno nasprotje njenemu navdušenju. Zanimalo ga je, ali bo to opazila, čeprav, po drugi strani, mu ne bi smelo biti preveč mar. Ne več. »No, am.. lepo te je videti,« je povedal tlom čisto laž in se poskusil nasmehniti, a so se njegove ustnice le čudno, nekoliko kislo, zgrbančile.


tagged; noelle
words: 496
notes: here we go and i'm sorry for being late!

this post is for ean i've got 388 words in this post, i'm listening to stay with me and hurr we go.



svojega navdušenja ni mogla skriti. zares ga ni pričakovala tukaj, ne kjerkoli. nekako so se poti razšle, vsak je odšel na svoje iz čistega niča in sedaj sta vnovič stala drug pred drugim. bilo je kakor da je življenje pripravljalo nekaj prijetnega za njo in prav zaradi tega ji je telo oblil topel občutek. drama z axelom jo je dodobra izmučila in videti eana pred seboj je bila osvežitev za njene oči in sprostitev za njeno telo. ean jo je poznal enako dobro in nekatere stvari je dala z njim skozi katere z axelom ni mogla, ko je venomer sedel za tistimi knjigami in bil zvest samemu sebi v pridnosti in ne divjosti. ean na drugi strani je bil njej veliko bolj podoben, zato je njeno prijateljevanje z njim bilo drugačno. oba sta bila nekoč ali sta še njena najboljša prijatelja, definitivno pa vsak na svoj poseben način. » se mi je kar zdelo, « je dodala in se nasmehnila, kljub temu da jo je preplavil nek čuden občutek, ki ga je seveda ignorirala, vendar ga ni mogla prezreti. gledal je v tla, deloval je čudno in bilo je kakor da ga sploh ne bi razveselila s svojo podobo. » precej nemogoče je pozabiti tiste nore čase. obžalujem, da sta starša postala preveč zaposlena in nismo več odhajali v miami, ampak sta me veliko raje poslala sem na bahame, « je še dodala in prekrižala roke na svojih prsih in dobesedno strmela vanj.
» ean…« se je oglasila ob spremljavi njegove celotne reakcije in se priklonila dovolj, da je lahko ujela njegov pogled, ki je bil uprt v tla. » majhna sem že, a ni potrebno dobesedno strmenje v tla. « namrščila se je in se vzravnala nazaj v prvotni položaj, ker ji ni bilo zares jasno kaj se dogaja z njim. po navadi jo je ob srečanju stisnil v svoj objem, ji namenil poljub na lase in včasih po možnosti zavrtel okoli, če je bila situacija izredno srečna. » besede govorijo eno, pogled in drža telesa drugo. je vse v redu ean ? vedeš se kakor da bi videl ravnatelja, ki te bo pravkar suspendiral iz šole in ne mene, « ga je morala vprašati, čeprav je nekako res upala da se ji je vse samo zazdelo in da bo v naslednji sekundi vse v najlepšem redu.

Verjetno je spregledala podton grenkobe, ki se je samodejno primešal njegovim izgovorjenim besedam. Mar ni bilo očitno, da si navdušenja z njo ni delil? Niti se ni mogel, ne po vsem tem. Nadel si je nasmeh, ko je s svojim govorjenjem obujala spomine, a njegove oči so bile še vedno popolnoma resne, ko jih je vztrajno upiral v tla. Najraje bi se kar poslovil in čim prej odkorakal stran, tako zelo se mu je zdelo zoprno stati takole pred njo in se pretvarjati, da je vse v redu. Nato je glasno vzdihnil, kot bi se vdal, saj s tem, ko ga je poklicala, je bilo vendar jasno, da je zaznala njegovo nenavadno obnašanje.  V ponovnem snidenju dolgoletnih prijateljev ni bil nikdar tako zlovoljen in vsakdo, ki  ga je poznal, bi ob takšni spremembi moral vedeti, da nekaj ni v redu.

»Oprosti.« Končno je dvignil pogled in tega je le s težavo usmeril naravnost v njene oči, pripravljen, da se z vsem skupaj sooči. Zmajal je z glavo – glede na to, kaj se je med njima zgodilo, bi moral bi biti jezen, a vse, kar je trenutno občutil, je bila zgolj nejevolja. »Mar ni očitno?« je bil njegov glas počasen in miren, a  vseeno za spoznanje bolj strog kot ponavadi. Pomolčal je za dolgo sekundo, ko se je zazrl vanjo s pogledom, ki je izdajal, da mu ni bilo kaj dosti do pogovora, ustnice pa še vedno stiskal v tenko linijo resnobnosti. »Kaj pa pričakuješ, Noelle? Da bom poskakoval od veselja in se tako kot ti pretvarjal, da se ni nič zgodilo? Da bom kar pozabil na vse, kar si storila mojemu kolegu?« In meni, je trpko dodal v svojih mislih, ko so njegove dvignjene obrvi izginile za lasmi, ki so mu padali na čelo. Nato se je obrnil stran in se s praznimi očmi zazrl nekam daleč v daljavo, ko je poskušal zatreti vse tiste občutke, ki so skupaj z neprijetnimi spomini silili na površje. »Mislil sem, da sva..« Obmolknil je, ko ni našel prave besede. Prijatelja? No, saj sta bila, dokler se ni odločila vse skupaj uničiti. Najprej se je spogledovala z njim in ko je dosegla, da se je  zaljubil vanjo, se je izkazalo, da je bilo vse le del njene umazane igre. Počutil se je izigrano in ne, niti slučajno ni bilo vse v redu.


tagged; noelle
words: 388 (haha, isto besed kot jih imaš ti! XD)
notes: ej, mislim, da imam tvoj začetni post shranjen, tko da če ga rabiš, mi piši zs, ti ga pošljem. ^^

this post is for ean i've got 418 words in this post, i'm listening to stay with me and check zs !.



» sprejeto, « je sproščeno komentirala na njegovo opravičilo in se zadovoljno nasmehnila, ko je ean naposled dvignil svoj pogled in ga je lahko sedaj gledala naravnost v tiste njegove znane zelene oči. vseeno pa ni njegova reakcija naprej potekala tako kot si je zamišljala. mislila je le da se njej tako zdi, da si vse skupaj predstavlja, ker ima pač obdobje, ko misli da so vsi zaradi nečesa jezni na njo,a ne znajo tega dejansko povedati. » očitno ne, če do zdaj nisem dojela, « se je obranila in skomignila z rameni. ni lagala, navsezadnje ji res niso bile stvari očitne in je srečanje z njim v njeni glavi potekalo veliko bolj domače. on je bil veliko bolj resen od tistega eana, ki ga je sama imela v spominu in ni bila slepa, da ne bi opazila strogih črt na njegovem obrazu. malo je bilo reči, da jo je resnično skrbelo za razplet pogovora.
» to je to ? « ga je vprašala in za trenutek obdržala pogled na njemu, kakor da ni mogla dojeti kaj je pravkar navedel za razlog njegovega nerazumnega obnašanja, ki je s tem postalo še toliko bolj nelogično. » točno to pričakujem. to je med mano in njim, ne med nama, « mu je pojasnila in si z eno roko šla čez lase, drugo pa je postavila na svoj bok. » svoje moško petelinjenje in postavljanje prijateljev pred ženske lahko kar lepo pustiš v miamiju. tvojega kolega ni tukaj, kolikor ga poznam bi mu prav dol viselo ali se ti pogovarjaš z mano ali ne, pa četudi bi ga motilo…saj ga ni tukaj, kajne ? kar se zgodi na bahamih, ostane na bahamih in nihče te ne bo živega zažgal, če boš spregovoril z mano v bolj prijazni noti. « priznati je morala, da je pričakovala drugačen odgovor z njegove strani in ne tako zelo banalnega. ni razumela zakaj jeza z njegove strani za tisto, kar je storila nekomu tretjemu. bila je mlada in neumna. razmerij še sedaj ni jemala resno in skoraj prepričana je lahko bila da je omenjeni kolega takoj naslednji večer našel kakšno drugo. nista bila blazno zaljubljena, vrezovala imena v drevesno steblo in sanjala o poroki. bila sta le občasna družba drug drugemu. » kaj si mislil ? ne začni, če ne moreš dokončati, « mu je takoj vskočila v besede in zahtevala jasne in glasne odgovore. nekaj več je bilo v ozadju, saj ni bila neumna, nekaj pameti je že morala imeti da je bila sedaj tu.

Njegove obrvi so ponovno švignile nekam v višave; zdaj je bilo jasno, da ni vedel, kaj naj si misli. Najprej je zapeljala njega, nato njegovega kolega in ko je dobila tisto, kar je hotela, je odpeketala stran in na vse popolnoma pozabila. Je resnično pričakovala, da se bo razveselil njene podobe? Še več, da bo kar tako potisnil vse pod predpražnik in nadaljeval prijateljstvo, kot da se ne bi nikoli prekinilo? No, vsekakor se je zmotila. »Kaj naj rečem. Očitno ga ne poznaš dovolj,« si ni mogel pomagati, da ji ne bi vskočil v besedo. Navsezadnje je bilo res – ni ga poznala niti polovico toliko, kot ga je on, ki se je z njim družil že od malih nog. Ona se je lahko z njim družila le po njihovih koncertih, pa še to sta verjetno več počela kaj drugega kot zares govorila. Ni mu bilo mar  - ni bila zares  njegova stvar in glede tega je imela prav.

»Ne gre se za to, ali je zdaj tukaj ali ga ni. Niti slučajno ne govorim s tabo, ker bi mi on naročil,« je zavil z očmi, skoraj naveličano, čeprav je veljal za dokaj potrpežljivo osebo. Toda takšni nesmisli so ga utrujali, navsezadnje niso vodili nikamor. Pravzaprav tudi ta pogovor ni vodil nikamor in morda res ni bila najboljša ideja, da je ponovno hotel vzpostaviti stik z njo. Bilo je neumno, sploh zdaj, ko  se je vrstni red njegovih vrednot spremenil, njen pa je – očitno - ostal  popolnoma nespremenjen. »Gre se za to, da si mi dolžna pojasnilo,« se je odločil za neposrednost, saj je bila to najhitrejša pot, da bi prišel do odgovorov. Res ni bil na volji za kakršnakoli prerekanja, čeprav  sodeč po tonu njunega glasu, ni bilo nič več kot to.

»Prav!« je vrgel roke v zrak ob njeni namerni provokaciji. V njegovih prsih je vrela jeza, a jo je odbil; ni bilo vredno. »Bedak sem bil, ja? Bedak sem bil, ker sem ti nasedel. Mislil sem, da sva.. da bova.. skupaj,« je bila to edina beseda, s katero je lahko opisal svoje nekdanje občutke – vse ostalo bi bilo preveč zapleteno, sploh pa se ni hotel še bolj osramotiti. Že tako ga je bilo sram, da je izpadel tak bedak, da je nasedel vsem tistim njenim zapeljivim pogledom in nasmeškom. Da je bil prepričan, da je bil tudi on njej všeč. Dovolj se je počutil neumno, da ji je zdaj sploh to razlagal, toda hotel je vedeti – ne glede na vse je hotel vedeti, ali si je vse skupaj samo domišljal, ali ga je zares tako grdo izigrala in zavrgla kot nepomembno smet, ko si je dobila drugega, natančneje njegovega kolega. »Všeč si mi bila,« je komaj slišno priznal, ko je pogled spustil do svojih čevljev. Oh, kako patetično je moral zdaj izpasti.


tagged; noelle
words: 464
notes: sorry i'm late!