moral bi pričakovati vse skupaj, že od samega začetka. pričakovati, da se dejansko ne bo prikazala na njegovih vratih, ne glede na to, kakšen občutek mu je zadnjič dajala, da ji je v bistvu mar. ni pozabil občutka tiste noči, ko je odšel iz plaže direktno domov, pod tuš in v posteljo ter nato nadaljnjih nekaj ur gledal v strop in premišljeval dogodke izpred nekaj ur in hkrati izpred nekaj mesecev, let. ni se mogel izogniti tistega ponovnega spomina na njen parfum, vonj, za katerega se mu je potem preprosto ves čas zdelo, da je ob njem, pa čeprav ga je občutil za kratek čas, le takrat, ko mu je stala nevarno blizu in ko jo je objel. pa kljub temu, bilo mu je nemogoče si ga izbiti iz glave. in potem, ko so se mu v mislih ponavljali njeni stavki, na način kako jih je izrekla in potem njena podoba, ki tiste noči, preprosto ni šla iz glave, ne glede na to, kako se je trudil. bilo je dejstvo, nekaj je še vedno čutil do nje. ne le nekaj, še vedno je bila v njegovem srcu, le da si tega ni hotel priznati. vendar ni mogel mimo tistega bolečega občutka, ki ga je začutil, ko je naslednji dan ni bilo na njegovih vratih. ponavadi bi se šel posledično iz samega obupa ven nacediti nekaj viskijev, vendar tisti dan tega ni bil sposoben. preprosto je preživel celoten dan zaprt v svoji sobi, še vedno po tiho v upanju, da se bo prikazala, vendar slednje je z vsako sekundo bilo manjše, dokler zvečer ni popolnoma izhlapelo. po eni strani se je preprosto počutil trapastega in izigranega, ker je dejansko verjel, da bo morda prišla, potem zopet je imel slabo vest, ker je zaradi nje ostal doma in ne pri madison, hkrati pa je vedel, da bi morda to moral pričakovati od svetlolaske, po vsem tem, kar se je zgodilo. vendar očitno to le ni bilo dovolj, saj je bil naslednje popoldne že na poti k njeni sestričini, hkrati pa hotel ubiti svoj notranji glas, ki ga je ves čas opominjal na to, kakšen kreten dejansko je, ker preprosto počne, to kar počne. kakorkoli je bilo, ni trajalo dolgo, da je prišel do njene sestričine in dejansko do vrat njene sobe, kjer se je v naslednjem trenutku, že z dvignjeno roko, da potrka po vratih, ustavil. počel je prekleto napako, tega se je zavedal. morda preprosto ni hotela njegove bližine, morda ga preprosto res ni hotela v svojem življenju. vendar v tistem trenutku se je zopet spomnil njenih besed včeraj ter še preden bi se zadržal, potrkal. ni trajalo dolgo, da je dejansko odprla ter prav tako ni bilo potrebno omeniti, da mu je s svojo preprosto pojavo, ki jo je več kot očitno imela za nedeljsko popoldne, vseeno vzela dih. dejansko se je moral prisiliti, da je prišel nazaj do govorne sposobnosti, saj je trezen definitivno ni imel toliko kakor pijan, vendar kljub temu – še vedno pa je čutil nekaj do nje, tega se je v tistem trenutku zavedal. »zakaj nisi prišla?«
V obraz si je še zadnjič pljusnila ledeno mrzlo vodo, nato pa je zaprla pipo in se zazrla v svoj obraz v ogledalu. Ob pogledu na bledo kožo in velike podočnjake, ki so nase pritegnili vso pozornost, je glasno zagodrnjala, nato pa je z brisačo osušila še zadnje kapljice vode. Bila je nedelja, kar je zanjo pomenilo dan brez ličil – pa ne, da se je sicer ure in ure posvečala make-upu. Njeno dnevno ličenje je pomenilo maskaro in labelo, nedelje pa so bile tudi brez slednjih in iskreno, tako se je počutila še najbolje. Lase si je spela v razkuštrano figo na vrhu glave, ki je izgledala vse prej kot estetsko, tako kot tudi pajkice in razvlečena, prevelika majica, ki jo je imela na sebi. Majica, ki jo je dobila nekoč, ko je nenapovedano prespala pri Zoey in je pred tem čisto slučajno pripadala Tylerju. Nekaj minut je vztrajala in skušala sama sebe prepričati, da je bila izbira te majice povsem naključna, toda kmalu se je nehala slepiti. Že dva dni je lahko razmišljala samo še o njem; o pogledu v njegovih očeh, ko sta drug drugemu metala pod nos vse najbolj občutljive trenutke; o občutku, da ji bo srce skočilo iz prsi, ko je rekel, da se je tudi njegov prvi poljub zgodil z njo, ker je tako hotel; o njegovih močnih rokah, sklenjenih okoli nje in bitju srca, ki ga je lahko slišala, ko je glavo naslonila na njegove prsi. Pravzaprav je zaradi njega in teh drobnih trenutkov zadnji dve noči ni niti zatisnila očesa in to je na njenem videzu pustilo katastrofalne posledice.
Pripravila si je termovko limoninega čaja, pijače, ki jo je oboževala že od malih nog, in jo skupaj s skodelico odnesla v sobo, kjer je dan nameravala preživeti zleknjena na postelji s kako knjigo, ki bi njene misli končno preusmerila stran od njega. Včeraj je ves ljubi dan samo posedala naokoli in skušala ugotoviti, če je mislil resno, ko je rekel, naj ga poišče, ali je bilo vse skupaj samo produkt vseh tistih besed in alkohola, ki jima je obema mešal štrene. Do večera je zaradi tega skoraj izgubila živce, nazadnje pa se je odločila, da je verjetno tako ali tako ne želi videti, poleg tega pa je imel zdaj dekle in ona fanta, zaradi česar bi njen obisk pri njemu verjetno sprožil celo trumo govoric. Ja, to je bil tudi uradno najbolj beden izgovor vseh časov, toda bil je dovolj, da je naposled ostala v sobi in se ves dan smilila sami sebi. Točno tako, kot je to nameravala početi danes, preden bo v ponedeljek vse potisnila iz misli, kot je to storila po poljubu in tisti noči.
V skodelico si je ravno nalila čaj in začela s pihanjem hladiti dišečo, a vročo tekočino, ko je na vrata potrkalo. Ob zvoku se je zdrznila, zaradi česar je nekaj časa butnilo čez rob in jo opeklo prste, a je kljub temu šinila pokonci in ne, da bi dvakrat premislila, odprla vrata. Za trenutek ali dva sploh ni dojela prizora pred seboj in je samo brezizrazno buljila vanj, v naslednjem trenutku pa mu je pred obrazom zaloputnila vrata. In imela nato mali živčni zlom na pragu lastne spalnice, preden si je na hitro poravnala lase (kar, mimogrede, ni imelo nikakršnega učinka) in znova odprla vrata. Njen plan je bil sledeč: neprizadeto vprašati, kaj za vraga je počel tam, nato pa ga kar najhitreje spraviti stran. Toda potem je njen pogled našel njegovega in vihar, ki ga je videla v dveh tolmunih modrine, je stopil njeno odločnost hitreje, kot ogenj stopi vosek. »Kaj-, jaz-, ne, nisem-… ah, prekleto.« Z dlanjo si je pomela čelo in glasno zagodrnjala, preden je globoko zavzdihnila in zopet dvignila pogled. »Torej, nisem vedela, če bi bilo to pametno,« se je naposled le odločila za resnično verzijo dogodkov in ne tako, ki bi stvar prikazala olepšano. »Vem, da takrat na plaži nobeden od naju ni bil povsem trezen in zdelo se mi je, da me zdaj, ko je stvar minila, ne bi več hotel videti.« Iskrenost je od nje zahtevala hudičevo veliko, saj niti pod točko razno ni bila navajena razkrivati svojih čustev, sploh ne Tylerju, ki je v njej vedno znova povzročal cele hurikane. Zato tudi ni bilo presenetljivo, da jo je nenadoma postala hudo živčna in si v čakanju njegovega odgovora začela gristi spodnjo ustnico.
v hipu, ko mu je zaloputnila brata pred obrazov, je stopil korak nazaj ter roko stisnil v pesti, zavedajoč se, kakšno prekleto napako je naredil s tem, da je prišel do nje. kaj za vraga je počel tu, kaj je mislil, da bo lahko dosegel? če ji je bilo kaj do njega, bi tako ali tako prišla in vse skupaj sedaj, je bila ena najbolj neumnih idej v njegovem življenju, ki pa so se mu seveda zopet prav nadležno usidrale v srce ter ga posledično zopet pošteno ranile. seveda, kaj drugega bi pa sploh lahko pričakoval. bedak. bil se je že pripravljen oditi, ko je zopet odprla vrata in v hipu, je opazil spremembo na njej – njeni lasje niso bili več speti ter tokrat je bil dejansko pozoren na celotno njeno opravo – na dejstvo, da je imela oblečeno njegovo majico. »dejansko si mi zaprla vrata pred nosom, zgolj zato… da si si lahko spustila lase?« je dejal ter s tem pomignil na njeno frizuro ter presenečeno dvignil obrvi, nato pa se mu je na obrazu zarisal nasmešek. vedel je, sicer da ni pravi trenutek za takšne besede, vendar ni mogel mimo samega sebe in mimo tega, da je za trenutek zopet imel občutek, da je tako kot je bilo. pa čeprav čisto za kratek hip. in glede majice… nekako je imel občutek, da je bilo tisti hip bolje, če ostane tiho. ostal je tiho ob njenih začetnih besedah, ko iskreno ni vedela kaj naj reče in pravzaprav ji ni imel nič za zameriti – tudi sam ne bi imel niti najmanjše ideje, kako reagirati, nato pa je le počasi pokimal ob njenem nadaljevanju, že pripravljen komentirati, vendar je nadaljevala še preden bi mu uspelo in ko je utihnila je za začetek le globoko zavzdihnil. »jaz…« je začel ter za hip sklonil pogled, nato pa ga privzdignil, direktno do njenih oči ter se prisilil, da je zatrl vse občutke, ki mu jih je znal povzročati en sam pogled nanjo. »vsako besedo sem mislil resno, thea. kljub alkoholu, ki sem ga imel v krvi, kljub vsemu. ne verjamem, da…« je za hip utihnil ter zopet sklonil glavo. ponavadi ni imel težav s tem, da je priznal kaj čuti, da je v bistvu bil iskren, vendar ko pa je nekdo kot je svetlolaska stal pred njim pa… je bila to definitivno najtežja naloga. ker se je zavedal, da so čustva, ki jih čuti do nje, drugačna od vseh ostalih. navsezadnje, zares noben ni imel sposobnosti, mu v isti sekundi s svojo pojavo povsem na glavo obrniti svet in podreti vse zidove, ki jih je gradil pred to isto osebo. »da bo kdajkoli prišel čas, ko jaz tebe ne bi hotel videti. vedno si bila del mojega življenja, drugače si ga v bistvu ne predstavljam. zato sem tudi tu.«
Ob pogledu, ki ji ga je namenil, ko je znova odprla vrata, je gesto skoraj ponovila, toda tokrat jih vsekakor ne bi splet odprla. Počutila se je neumno in še otročje povrhu, zaradi česar je roki prekrižala na trebuhu, nato pa ju ovila okoli svojega telesa, kot bi se hotela na nek način zaščititi pred njegovim preiskujočim pogledom. Kot, da bi bilo to sploh mogoče. Že naslednji trenutek pa je vzporedno z njegovimi besedami njena dlan šinila k njenim lasem, kjer se, ko je kot vedno ugotovila, da lahko bitko proti bujnim kodrom samo izgubi, ni dolgo zadržala. Namesto želene brezbrižnosti se je čez njena lica, ko je skomignila z rameni, razširila rdečica, ki je celotno situacijo naredila še nekoliko bolj nerodno ter neprijetno, kot je že tako ali tako bila. In potem je bilo tu še njegovo vprašanje, ki ga ni mogla preprosto ignorirati, dejstvo pa je bilo, da se bo z odgovorom osramotila, ne glede na to, ali se bo zlagala ali povedala resnico. »Ne. Pravzaprav sem imela še mini panični napad, ampak to so nepomembne informacije.« Odločila se je za resnično verzijo dogodkov, ki pa jo je zamrmrala tako hitro, da bi temnolasec iz kupa besed le stežka izločil vsebino. Hudiča, bi ta stvar sploh lahko postala še bolj nerodna, kot je že bila? Kot, da že dejstvo, da je nosila njegovo majico, ni bilo dovolj ponižujoče, je sedaj izpadla še kot največja avšasta trapa. To očitno pač ni bil njen dan.Ob nasmešku, ki se je pojavil na njegovem obrazu, ga je povsem nagonsko sunila v ramo: »Ne smej se, ali pa se bom morala potruditi in ti ta trapasti nasmešek izbrisati iz obraza.« Njen glas je bil igriv in oba sta vedela, da je stavek namenjen bolj reševanju njenega ranjenega ponosa kot pa dejanski grožnji. Bilo je skoraj tako kot včasih: povsem sproščeno, nagonsko in domače, nobenega pretvarjanja ali premišljevanja o lastnih dejanjih. Kako je pogrešala tiste dneve.
Ko je znova spregovoril se je občutek samo še okrepil, kajti nenadoma ni vedela, kaj bi počela sama s sabo. Po eni strani se je hotela vrniti v preteklost in spet preprosto početi to, kar ji je prvo padlo na pamet – nekaj, česar je bila v Tylerjevi bližini takrat navajena. Toda po drugi strani se z njim ni pogovarjala več let in vse, kar je do sedaj storila, se je zdelo povsem nenaravno in čudno samo iz enega razloga – ker je to počela v njegovi družbi. Zdelo se ji je, da samo on pozna tisto pravo verzijo nje; pridno, nesebično Giselle in svobodno, neukrotljivo Dortheo v enem; ni pa vedela, ali si upa spet razgaliti obe, svoj pravi jaz, in s tem tvegati, da ju zavrne, kot je to storil v otroških letih. Potem pa so njegove besede končno našle pot do njenih misli in na njenih licih se je pojavil širok nasmešek, ki ga ni ne mogla in ne hotela zadržati. »Resno?« ji je vprašanje ušlo, še preden bi si utegnila premisliti, nato pa je roke spustila iz svoje obrambne drže, se premaknila na stran in mu s kretnjo glave pomignila, naj vstopi.
Njena spalnica je bila, kot vse v vili, opremljena razkošno, toda v primerjavi s sobami drugih deklet njena nikoli ni bila pospravljena. Včeraj ji je celo uspelo dokončno razpakirati, zato na njeno srečo sredi sobe ni bilo velikanskega kupa oblačil, toda soba je bila še vedno daleč od lično pospravljene. »Če kje najdeš kakršenkoli prazen prostor – sedi,« se je spomnila osnov vljudnosti, ki ji jih je oče pol življenja vztrajno vbijal v glavo, sama pa se je namestila na posteljo in segla po skodelici, katere vsebina je bila sedaj že mlačna. »Aam… predvidevam torej, da se morava pogovoriti?« je za vsak slučaj preverila, čeprav bi sama veliko raje videla, da bi preskočila ta del. Še sama ni točno vedela, kaj za vraga se dogaja v njenem življenju, kaj šele, da bi to morala nekomu razložiti; poleg tega pa so bila tu še vsa tista čustva, ki jih je gojila do njega, vendar jih preprosti ni znala (ali pa hotela) opredeliti. Vedela pa je, da se pogovoru ne bosta mogla izogniti – ali se ga bosta lotila zdaj ali pa enkrat kasneje, obiti ga ne bosta mogla.
ni se mogel upreti, da se ne bi dejansko zasmejal na njeno pojasnilo ter narahlo odkimal z glavo. kljub vsemu ni prezrl njene nervoze ob vsem skupaj in kako hitro je izgovorila vse skupaj, vendar predolgo jo je že poznal, da ne bi znal razvozlati tudi njenega hitrega govorjenja. »včasih prav pogrešam te tvoje mini panične napade, veš?« je dejal ter ob tem prekrižal roke na prsih ter se naslonil na steno, še vedno z nasmeškom na obrazu. in mislil je iskreno. želel si je nazaj njo, želel si je nazaj tiste čase, ko sta bila najboljša prijatelja v prvem pomenu besede. zares je pogrešal njeno družbo in čeprav je po tiho vedel, da pogreša tudi njeno bližino na kakšen drug način, saj navsezadnje ni bilo nobenega dekleta, ki bi pri njem zbujala te občutke, kot jih je ona. vendar preprosto je vedel, da ne sme biti sebičen, ne do nje, sploh pa ne do madison in drugega, kakor da vse skupaj odmakne mu tako ali tako ni preostalo. poleg tega, pa je imel občutek, da bo z temnolasko tako ali tako uspel preboleti dekle pred sabo. oziroma jo na nek način je, kakor se je ves čas trudil prepričati. »avč,« je zastokal ob njenem udarcu v ramo, kjer se je nato tudi podrgnil, vendar nasmešek na obrazu je izdajal, da je bila vse skupaj šala. dvignil je roke v znak obrambe ob njenih besedah ter se trudil postati resen. »sem povsem smrtno resen,« je zamrmral, pa čeprav ga je kmalu za tem zopet premagal smeh. in ravno to je pogrešal med njima – to igrivost, sproščenost, dejstvo, da sta si povsem domača. da je vse kar se zgodi med njima nagonsko, da nihče nikogar ne obtožuje, da sta preprosto to kar sta. »resno,« je ponovil na njene besede ter tokrat zarisal iskren nasmešek na obrazu, ko ga je spustila v notranjost stanovanja. pokimal je na njene besede in soba je bila natanko v takšnem stanju, kakšne je bil vajen – tudi doma je imela to navado kakor tudi on sam, kakor zoey in libbie, da zadeva preprosto ni bila pospravljena. in iskreno, zakaj bi bila? tako ali tako je bila potem naslednji dan v še večjem neredu, tako da jo je iskreno povsem razumel, glede vsega skupaj. »se bom poskusil znajti,« jo je zbodel ter se ob tem nasmehnil ter še sam sedel na posteljo, malce oddaljen od nje, ob njenih besedah pa skomignil z rameni. »najbrž bi se morala, vendar iskreno, saj niti ne vem, kje naj začnem« je narahlo zavzdihnil ter se za hip namrdnil. »želim le… da bi bile zadeve takšne kot so bile prej. in priznam, naredil sem napako, ker sem odšel. vendar… nisem vedel kaj naj. in potem dejstvo, da sem bil v bistvu tvoj prvi, je bilo še toliko huje. in morda, ne bi smel biti tiho takrat, vendar… imel sem te rad, celo na drug način. ne le kot prijateljico. vem, da sedaj ni pomembno več, vendar hočem, da veš. to je vse.«
»To praviš, kot da se ti moji mini panični napadi dogajajo redno. Pa se ne, tako da jih sploh ne moreš pogrešati,« mu je nadvse resno zatrdila, pri tem pa povsem spregledala dejstvo, da mu je pravkar med vrsticami povedala, kako poseben je pravzaprav zanjo. Da je Tyler, ker jo je pripravil do napada panike, nekdo, ki ji pride veliko bolj do živega kot ostali ljudje. Morda pomena lastnih besed ni opazila prav iz razloga, ker je bilo vse to res. Ker pravzaprav ni povedala nič novega ali posebnega, vsaj zanjo ne. »Če si pogrešal mene pa lahko poveš kar naravnost, obljubim, da se ne bom delala norca iz tebe. Vsaj na podlagi tega ne.« Tako zelo preprosto je bilo zavreči zgodovino zadnjih nekaj let, ko je bila edina oblika interakcije med njima medel pozdrav ob srečanju, in se preleviti v tisto deklico, ki je naravnost uživala v družbi postavnega temnolasca. Deklico, ki je bila ob njem popolnoma sproščena, se je z njim lahko pogovarjala o čemerkoli in je bila pripravljena na vsakršno bedarijo, ki bi jo utegnil predlagati. Pa čeprav se je od te deklice razlikovala po eni bistveni stvari: dekle, ki je sedaj sedelo ob njem, je že izkusilo bolečino zlomljenega srca in je bilo trdno odločeno, da tega ne bo trpelo še enkrat. Tako je navkljub njeni vedri zunanjosti še vedno obstajal delček nje, ki se je previdno držal v ozadju in čuval tisto, kar ji je bilo najbolj dragoceno.
»Bolje zate.« Ob izrazu bolečine, ki si ga je zarisal čez obraz, se je zadovoljno zarežala in sama pri sebi pokimala nad uspešno opravljenim delom. Saj ne, da ga je hotela poškodovati (ali da bi bila tega sploh sposobna), toda uspelo ji je razbiti tisto napetost, ki je prej še vedno lebdela v zraku. Sedaj pa sta bila oba nasmejana in sproščena kolikor se je le dalo, čeprav se je vsaj njej po glavi vse prepogosto motal spomin na večer, ko sta bila zadnjič sama v sobi. Samo ob misli na to je zahrepenela po njegovem dotiku, a se je vedno znova premagala in misel po nekaj poskusih uspešno tudi odgnala. Tega si res ni smela privoščiti, če že ne zavoljo drugih vsaj za voljo sebe. »Hej! Niti ne drzni si komentirati nereda, ker iz zanesljivih virov vem, da tvoja soba ne bila čisto nič boljša, če je v roke ne bi dobila Zoey.« Znova ga je dražila, toda glede tega je bila tako ali tako označena za nepoboljšljivo in to s strani Josepha Warda osebno. Celo, ko je še igrala pridno dekletce je njen očka kar se tega tiče obupal nad njo in stvar se z njeno preobrazbo vsekakor niso ravno izboljšale.
Udobno se je namestila in srknila nekaj požirkov svojega najljubšega zelenega čaja z dodatkom limone, preden je prisluhnila njegovim besedam in pogled ob tem spustila v svoje naročje. Iz lahkotnega pogovora sta spet prešla na občutljivo področje, toda vedela je, da je pogovor o tem neizogiben – in prej, ko ga bosta prestala, prej bosta s tem lahko zaključila. »Mattie…« ga je poklicala po vzdevku, ki ga je nazadnje uporabila, ko je bila stara osem let, nato pa si je obraz pomela z dlanmi. Zakaj je bilo to tako hudičevo težko? »Ne vem, če je sploh možno, da bi bilo vse tako kot prej. Stvari so drugačne, jaz sem drugačna.« Ob tem je skomignila z rameni, toda v njej je bilo še vedno veliko negotovosti, vsaj kar se je tikalo njene nove podobe. »Kar je bilo je bilo in tega ne moreva spremeniti ali dobiti nazaj. Lahko pa se potrudiva in skušava s tem, kar imava trenutno na razpolago, dobiti največ.« Res je upala, da jima bo uspelo znova vzpostaviti prijateljstvo ter tisto neizpodbitno medsebojno zaupanje, zaradi katerega bi bila takrat drug za drugega brez oklevanja pripravljena potisniti roko v ogenj. Verjela je, da je prvi korak naproti k temu že samo dejstvo, da se po dolgem času v njegovi družbi končno spet počuti sproščeno. Oziroma, se je počutila sproščeno, dokler ni besed znova nanesel na tisto noč. »Pav imaš, ni več pomembno,« se je strinjala z brezizraznim obrazom, medtem ko je vse v njej vpilo ravno nasprotno. Zanjo je bilo to pomembnejše od česarkoli drugega, ko je prišlo do njega pa ni mogla spregledati preteklika v njegovih besedah. Imel sem te rad. Ne imam, imel. Pogoltnila je grenkobo in se prisilila v nežen nasmešek: »Kot sem že rekla – kar je bilo je bilo in tega ne moreva spremeniti. « Pa tudi če bi lahko Thea tega niti ni hotela spremeniti. Tyler je bil njena prva ljubezen, fant, ki ji je ukradel prvi poljub, ter tisti, ki ji je vzel nedolžnost – vse v enem. Ni vedela, ali je to dobro ali ne, kot tudi ni vedela, kaj točno čuti do njega. Vedela je le, da ji pomeni veliko, veliko preveč, da bi ga bila pripravljena izgubiti, zato bo vzela vse, kar lahko dobi, četudi je to pomenilo, da bo nanjo gledal zgolj kot na prijateljico. Pravzaprav je bilo tako morda celo najbolje. »Torej… Ugotavljam, da pravzaprav o tebi ne vem skorajda nič. Mislim, vem, da si imel pred desetimi leti najraje na svetu jagodno čokolado in da za nič na svetu nisi hotel priznati, da si mi ukradel tistega medvedka, ampak vse od takrat pa nekako nisem na tekočem. Obstaja kaj, kar bi morala vedeti?«
Naslov sporočila: Re: room no.6 Pon Nov 04, 2013 12:58 pm
»si prepričana? ker naj te spomnim…« je začel ter se prestopil iz noge na nogo, kakor da se spominja katerega od njenih specifičnih mini paničnih napadov. »kot takrat, ko sva zamudila avtobus, prvi dan v srednji šoli? nisem bil prepričan, ali te bo pobralo tole ali me boš uspela prej zadaviti, ker sem bil domnevno kriv jaz. in potem, ko sva zamujala na maturantski ples! dejansko zopet jaz kriv. poleg tega pa si bila ves čas prepričana, da te bom med plesom ne vem kolikokrat pohodil ter to in ono. vidiš, spominjam se jih nekaj« je dejal z nasmeškom na obrazu, zadovoljen sam sabo, da se jih je spomnil, nato se pa za hip zamislil, ko je ugotovil, da je bil v vsakem on razlog. ne zoey, niti nihče drug. dejansko le on. ob tem spoznanju je dvignil glavo proti njej ter se ji narahlo nasmehnil. »pogrešal sem mini panične napade, ki sem ti jih povzročal jaz,« je nekako spreobrnil vse skupaj, ampak lahko je vedela, da je celotno zadevo dojel. ob njenem nadaljevanju je narahlo nagnil glavo v stran ter se zazrl vanjo, kakor da premišljuje ali ji je dejansko za verjeti, da se iz vsega skupaj ne bo norčevala. »prav. pogrešal sem tudi tebe dorothea. mislim thea, oziroma… ellie. res sem te pogrešal,« je dejal ter ob tem skomignil z rameni, kakor da govori o najbolj logični stvari na svetu, kakor da bi govoril o tem, da je sedaj zunaj noč - če mu ni verjela, je še vedno lahko šla preverit. in iskreno, bilo mu je v hipu nekako lažje pri srcu, ko se je zadeva nekako obrnila, ko je imel občutek, da tistega prepada med njima dvema dejansko ni bilo in da sta v bistvu to kar prej, pa čeprav je vedel, da občutkov, ki mu jih poraja ona, preprosto ne bi mogel gojiti od prijateljice, vendar kljub temu. drugega tako ali tako nista mogla biti in posledično je bilo prijateljstvo tisto, kar je bil pripravljen vzeti. ob njenih besedah za njegov nered, ji je kakor nekaj letni otrok pokazal jezik. »čisto lepo mi je uspevalo pospravljati, dejansko. in če ti je ta zanesljiv vir ali kakorkoli moji sestri že praviš, razložila vse skupaj kakor da sem bil povsem obupan okoli tega, ni tako – ona se je odločila vse skupaj pospraviti, ker je bila trdno odločena dobiti mojo potrditev njenega opravičila« je zaključil ter se narahlo namrdnil ob spominu na to – ne, res ni bil preveč navdušen, ko ga temnolaska ni hotela spustiti na stranišče, ko so se peljali sem. nadaljnjo ignoriranje ter trmanje zaradi tega? da, nekaj kar je zvenelo popolnoma kot on. ob njenih besedah se je zresnil ter dvignil pogled proti njej. »ni potrebno, da je tako kot prej, le… morda si le želim prijateljico nazaj, to je vse« je pojasnil ter nadaljevanje, da kaj drugega kakor prijateljico tako ali tako ne more dobiti. v istem hipu je to misel potisnil na stran – že zaradi mads same, ni smel niti pomisliti na kaj takega. pa saj mu je bilo jasno, da je bila odprta zveza ter to in ono, vendar vedel je pa tudi, da če bi se kakorkoli zapletel z theo, to ne bi prineslo nič dobrega, kaj šele ga dejansko pustilo ravnodušnega. sklonil je glavo ob njenih besedah. »in to pomeni, da…?« je začel, ne povsem prepričan, kaj je hotela povedati s tem besedami. zares je hotel le, da bi bilo vsaj približno tako kot nekoč, da bi bila preprosto prijatelja, kateremu lahko potrkaš ob treh ponoči na vrata in veš, da te ne bo zavrnil. tako kot je bilo nekoč, pa čeprav je vedel, da čustva do nje ne bo uspel, tako hitro in preprosto urediti. že sam pogled nanjo je povzročil val občutkov, ki mu jih je lahko dala le ona in v tistem trenutku si jih je prekleto želel zatreti. ker je preprosto vedel, da iz tega ne bo nič drugega, kakor morebitni zlom srca. le pokimal je ob tem, ko je dejala tudi sama, da ni več pomembno. odgovoriti dejansko ni mogel, kajti navsezadnje – njemu je bilo dejansko več kot le pomembno, vendar v tem trenutku tega ni mogel in ni smel priznati. »hej, tisti medvedek je še sedaj na moji nočni omarici. in ja, moj je« je trmasto zatrdil, pa čeprav v šali, saj ga je kmalu premagal smeh. čeprav iskreno, še vedno ni vedel ali je bil dejansko njegov ali njen, vendar vseeno, prisvojil si ga je. »drugega pa… niti ne vem, če je še kaj novega. titanik me še vedno spravi v jok. še vedno obožujem želve in ja, jagodna čokolada je še vedno moja najljubša« se je nasmehnil nato pa zazrl proti njej. »in ti? glede na to, kakšne spremembe so se zgodile pri tebi, bi pričakoval cel kup novosti. ali pač?«/size]
[size=11]tag; dorothea
tamara
prispevki : 587
točke : 112
kraj bivanja : la, usa
starost lika : 21
tvoja starost : 30
Naslov sporočila: Re: room no.6 Čet Nov 21, 2013 11:21 pm
baby, you light up
my world like nobody else
»če bi zamudila že prvi dan bi te ubila. resno.« njen glas je bil mrtvo hladen, toda kotički ustnic, ki so rahlo trzali, so izdali njeno muzanje. »in povej mi, kako za vraga me naj ne bi bilo strah, če pa si na vaje za ples prišel samo prvič!? kar ti, mimogrede, še vedno zamerim, ker sem vedno sedela v kotu ali plesala z inštruktorjem.« sicer se je za maturantski ples odkupil s tem, da je na koncu na samem plesu dejansko dokazal da resnično obvlada in so bile na kocu vse njene sošolke, ki so se ji prej posmehovale, ker ni imela soplesalca, ljubosumne, ker je plesala s fantom, za katerim so vzdihovale prav vse do zadnje. ampak zakaj bi mu po nepotrebnem napihovala ego? »torej lahko preprosto zaključiva, da si ti razlog za čisto vsak moj panični napad.« šele kasneje je dojela, kaj je pravzaprav sploh priznala in še v istem trenutku so se njena lička obarvala živo rdeče, čemur tudi njegove naslednje besede niso ravno pomagale. priznanje je bilo več kot očitno – bil je edini, ki ga je spustila dovolj blizu. kljub temu, da je bila sedaj ta oseba zoey stvar ni bila čisto enaka – prijateljici še vedno ni povedala čisto vsega, njemu pa je. takrat mu je zaupala prav vsako stvar razen malenkosti, da je pravzaprav že ves čas zaljubljena vanj, pa še to verjetno samo zato, ker je ni nikoli vprašal. lagati mu nikoli ni ne zmogla ne znala, kajti vedno jo je prebral kot odprto knjigo.
beseda za besedo je grela njeno srce in ji prinašala drobne trenutke čiste, opijajoče sreče, ki je nenehno širila nasmešek na njegovem obrazu. pa saj je bila za to pravzaprav dovolj že samo njegova bližina – že samo dejstvo, da je v istem prostoru kot ona ji je zmeraj povišalo srčni utrip, sedaj ko je sedel tako blizu, da je lahko zavohala njegov parfum in skoraj čutila toploto, ki jo je oddajala njegova koža, pa je imela na trenutke občutek, da je od sreče praktično omotična. »morda? tyler, je to največ kar zmoreš?« namuznjeno je zmajala z glavo in neodobravajoče zatleskala z jezikom: »tsk, tsk, tsk. nekako sem od tebe kot študenta prava pričakovala več.« karkoli, samo da je pozornost odvrnila od tega, da se je pravzaprav obnašala kot zatreskana najstnica, s tem, da sama sebi še veno ni hotela priznati, da ga ima še vedno rada. da njena čustva do njega preprosto nikdar niso izginila in bodo očitno ostala še precej časa, pa čeprav so kakršna koli čustva, ki jih je on gojil do nje, že davno ugasnila. na njegovo vprašanje je zgolj skomignila z rameni, preden jo je ob omembi medvedka premagal smeh. glasen, sproščen smeh, kakršnega si v njegovi bližini ni privoščila že zelo, zelo dolgo. »ne, v bistvu je moj. ampak ker si ravno ti recimo, da ti ga posodim. da te ne bo strah in boš imel nekaj, kar te bo spominjalo name.« ob teh besedah mu je igrivo pomežiknila, s čemer je prikrila, da je bilo v besedah pravzaprav več resnice kot je želela, da bi on vedel. ob omembi titanika se je znova zakrohotala in zmajala z glavo: »tega preprosto ne bom nikoli razumela. kako lahko moški joče zraven tako klišejskega in dolgočasnega filma kot je titanik, punce pa to niti ne gane?« s punco je seveda mislila nase. ko je prišlo do romantičnih filmov se je namreč zdelo, da je v njeni glavi prišlo do nekakšne okvare – ne damo, da je taki filmi nikdar niso spravili v jok, še dolgočasili so jo. »kar se mene tiče – kaj pa vem. v bistvu se nisem bog ve kaj spremenila, samo končno sem se nehala skrivati za knjigami. po novem povem, kaj mislim in nisem vedno vljudna, perfektna deklica. tudi pridna ne več najbolj. sicer sem pa še vedno dobra stara thea, tista, ki te je vedno znova nadirala, ko si jo spravljal v najrazličnejše težave. samo, da se zdaj vanje spravljam sama.« zarežala se je, preden se je iz sedečega položaja spravila na kolena. »kar me spomni – odpisati moram očiju, če ne bo spet cela scena.« zavila je z očmi, nato pa po kolenih prilomastila do konca postelje, kjer je sedel tyler, čez katerega se je tudi iztegnila, da je lahko s konicami prti dosegla na mizo odložen telefon. po nekaj sekundah zamahovanja s prsti v prazno ga je le dosegla, ob čemer je na njenih ustnicah zaigral vesel nasmešek, ki pa je izginil takoj, ko je znova sedla na pete in ugotovila, da je pravzaprav pristala zelo blizu tylerja. pravzaprav kar prekleto blizu, kajti njena usta so bila nenadoma povsem suha, njene misli pa so bile iz neznanega razloga kar na lepe osredotočene zgolj in samo nanj, medtem, ko ji je srce razbijalo tako močno, kot bi ji hotelo uiti iz prsnega koša.
Naslov sporočila: Re: room no.6 Ned Dec 08, 2013 12:50 pm
»ah, ne verjamem. veš kaj bi bilo, če bi zamudila? dejansko ne bi šla v šolo, pač pa v najbližjo gostilno in praznovala začetek šolskega leta. morda bi te tako celo prej naučil na srednješolko in študijsko življenje,« je dejal ter ob tem narahlo privzdignil obrvi, na videz ob razmišljanju, da je bila to prekleto dobra ideja in da je bilo prekleto narobe, ker jo dejansko nista doživela. »boš dejala, da nisem bil na koncu koncev najboljši soplesalec? priznajva, najbolje sem plesal od vseh drugih in dejansko vedel zakaj se gre« je dejal ter ob tem skomignil z rameni, češ da se ne more pritoževati, da maturantski ples ni prav super uspel. »in kar se vaj tiče… verjela ali pa ne, ampak tistega tipa, da mi narekuje korake, res nisem mogel gledati, oprosti« je še dodal ter ob tem narahlo zavzdihnil. nasmehnil se je ob njenih besedah, še bolj pa mu je bila všeč njena rdečica na licih. tiste majhne podrobnosti na njej, katere si je vse zapomnil, katere so ga v bistvu pripravile do tega, da mu je pomenila, toliko kot mu je. zaradi njih, se je dejansko zaljubil vanjo že od samega začetka. »počaščen sem, da je temu tako« se je nasmehnil. ni trajalo dolgo, ko sta že sedela na postelji, nasproti drug drugega ter ob njenih besedah se je namuznil. »v redu, prav. hočem te nazaj, tako kot je bilo nekoč, ker… prekleto pogrešam svojo najboljšo prijateljico. zahteva je, argument je. boljše tako?« se je nasmehnil, nato pa odločno odkimal z glavo ob njenih naslednjih besedah. lahko bi popustil, vendar tega ni hotel pod nobeno ceno. tistega medvedka si je preprosto prisvojil tako ali drugače, pa čeprav je morda imela prav – predvsem zaradi tega ga je obdržal, ker je zares potreboval nekaj, kar bi ga spominjalo nanjo. drugače je imel občutek, da brez najmanjšega spomina nanjo res ni vedel, kam bi prišel. »sploh ne bova več debatirala o tem, čigav je, ker oba veva, da je moj. in iskreno ja, spominja me nate« je zadnji stavek izrekel bolj tiho in bolj resno kot je nameraval, vendar vsem skupaj dodal nasmešek, da ne bi vse skupaj zvenelo tako resno, pa čeprav je bilo – zares ga je prekleto spominjal nanjo in na vse tiste trenutke v preteklosti, katere ne bi zamenjal za nič. »oh daj, sedaj se pa še norčuj. boš rekla, da ni tragično, ker nima njegove slike? ker živi le v njenem spominu? veš kaj, sploh ne bova o tem debatirala, že sedaj me gane« je dejal ter ob tem na videz trmasto prekrižal roke na prsih. nikakor ni bil blazno romantična duša ali kaj podobnega, vendar glede na to, da je že kot otrok jokal ob titaniku, je vse skupaj le ostalo v njem, to je bilo vse. blazno smešno seveda, vendar vseeno, nič ni mogel proti tem. »prekleto všeč mi je ta nova podoba. in v bližnji prihodnosti greva izzivat težave, da vidim, kako se sedaj odzoveš nanje« je ob tem naredil resen izraz, da misli povsem resno, da bosta naredila neko neumnost v prihodnosti, ki jo povsem ne bi bilo treba, nato se pa nasmehnil. pokimal je na njene besede, vendar še preden bi se ji uspel nekako odmakniti ali sploh zavedati kaj se dogaja. bila je le prekleto blizu, toliko da je jasno vohal njen parfum in zdelo se je, da sta praktično le nekaj malih centimetrov narazen. za hip je obdržal pogled na njenih očeh, nato pa skoraj povsem avtomatsko pomaknil k njenim ustnicah in zopet k očem, nato se pa za hip namrdnil. »mislim, da bi moral iti. vendar preden odidem… od tistega večera, sem ti dolžen sposobno poslovilo« je še zamrmral, predno je razdrl tistih nekaj centimetrov med njima ter njune ustnice združil v poljub. najbrž najbolj neumna stvar, ki jo je kdajkoli naredil, vendar hkrati, v tistem trenutku je moral priznati, da se je zdelo tako prav in občutki, ki so se mu ob tem zbujali, mu jih dejansko ni povzročil prav nihče drug kot ona. samo ona. zdelo se mu je, da je po eni strani trajalo celo večnost predno se je odmaknil, vendar ko se je, se je zdelo, da je minila le sekunda. prekleto, to bi lahko počel vsak dan, vsako noč, vsako uro, pravzaprav vsak trenutek. zares bi lahko, oboževal je vse, kar je bilo povezano z njo. narahlo se je nasmehnil, nato pa vstal. »torej, kje sva ostala? oh ja, točno - v bližji prihodnosti morava storiti kakšno norčijo, da naju direktno vržejo iz univerze. dobro, to ravno ne, vendar kakorkoli – stare čase morava obnoviti v bližji prihodnosti. te pokličem,« je dejal, se ji znova nasmehnil ter odšel skozi vrata. preprosto je moral oditi, ker je vedel, da če bi sekundo dlje ostal v njeni bližini, ne bi mogel zagotoviti, da se ne bi tisto prej ponovilo. in tokrat definitivno ne bi ostalo le pri enem poljubu.
Kazalo
