cornelia  

"Vaše eseje pričakujem najkasneje danes teden, če nameravate uspešno zaključiti letnik, pa se jih lotite čim prej," je povzdignil glas, preden bi ga šumenje, ki ga je povzročalo sprotno mečkanje zapiskov, ki so jih določeni bebci naredili tekom ure, ne glede na to, da jim je že prvi dan jasno in glasno najavil, da je vse, kar je relevantnega pri predmetu, mogoče najti v njegovih skriptah, pri predavanjih pa naj raje poslušajo in tako naredijo polovico potrebnega dela. Ja, bil je dovolj mlad, da je dobro vedel kaj mladina počne in kaj ne, vedel je kako vsaj polovico dovolj hitro in efektivno motivirati in jih spraviti čez obvezne izpite, pa če je to pomenilo dvakrat več dela zanj. Ljubil je učenje. Ja, to je bilo definitivno nekaj, kar je želel početi tudi, ko morda več ne bo v najboljši formi za optimalno izvedbo predavanj.

Preložil je še zadnjih nekaj papirjev in na kup zložil nekaj že oddanih esejev, ki jih je nameraval pregledati še danes, potem pa je s pogledom pospremil zadnjih nekaj študentov. Nekaj jih je celo poznal po imenu, ti so bili vsekakor njegovi najljubši, ti, ki so si včasih celo drznili izreči kakšno besedo med uro, tista, ki mu je najbolj begala misli, pa je bila namenjena prav v njegovo smer. Ni vedel kako za hudiča bi se ji izognil, ko pa ga je vedno tako uspešno stisnila v kot, prav tako pa je ni mogel kar tako odsloviti, če pa je večino časa čisto zares čebljala o zgodovini. Medtem se je tu in tam nevarno nagnila proti njemu, tako, da je skorajda lahko čutil prijetno in neverjetno čudno naelektrenost. "Za oddajo eseja imaš še cel teden," jo je z lahno privzdignjeno dlanjo zaustavil, preden bi se mu utegnila približati na pičlih nekaj centimetrov.
   

zasanjano je zrla v postavo pred seboj in si z roko podpirala glavo. ni bila zaspana, pa vendar je komaj gledala predse, tako zasanjana je postajala. profesor je bil vsekakor prepovedana točka v njenem življenju, a se nikakor ni mogla upreti sanjarjenju o profesor posenu. sploh pa je bil tistega dne nenavadno čudne volje, zato si je zadala nalogo, da ga spravi v dobro voljo in mu pokaže, da mu druženje z njo vsekakor ne bo škodilo. in učil je zgodovino! kar je bila še dodatna plus točka tako pri njej kot tudi pri njem. vsekakor sta imela dovolj skupnega, da bi se lahko srečevala pogosteje. četudi ne bi imela morda nič več kot le profesionalnega odnosa. pa je bilo to sploh mogoče? ob njegovih navodilih se je nenavadno hitro zdramila in opazila študente okoli sebe, ki so že zapuščali predavalnico. na srečo jih tako ali tako za zgodovino ni bilo veliko, saj se večini ni dalo učiti toliko snovi o rimljanih, ki so jih jemali v tem mesecu. tako ali drugače, pa si je dolgočasne snovi vedno znala narediti zanimive, zato je v zgodovini videla tisti čar. " profesor? " je precej bolj plaho dejala in se približala bradati postavi pred njo. " jaz.. no, mislila sem, da bi vam esej oddala jutri, ampak ne vem ravno o čem bi pisala, " frdamano dobro je vedela o čem pisati in za nameček je imela esej že napisan! " sem pa malo premišljevala o rimljanih. morda bi lahko pisala o mark licinij kras, glede na to, da je uvedel tribunat in da je bil konzul in da ima kar pestro zgodovino, vendar sem v dvomih, " je dejala in se posledično nagnila bližje k njemu, tako, da sta si bila oddaljena zgolj nekaj centimetrov. dišal je po kolonjski vodici, kar jo je samo še bolj vleklo v njegovo smer. šele po nekaj sekundah transa, v katerem se je znašla, se je zavedala, da je šla predaleč in da se najbrž sploh ne bi smela znajti sama z njim. niti si ni upala. " kaj pa vi mislite? " naredila je korak vstran, potem pa se sramežljivo nasmehnila in se zazrla v njegove oči z upanjem, da je ne bo nesramno napodil stran.

cornelia  

Ob domala neslišni besedici, ki se je izvila iz njenih ust, se je vprašal, če morda le ni bil pretirano nesramen. Saj ni bila ona kriva, da se je moral že večkrat zapored opozoriti, kako zelo neprimerno je druženje s študenti izven predavalnic. Ampak saj sta bila v predavalnici … saj sta govorila samo o stvareh, ki so se definitivno dotikale tistih, o katerih je govoril vsem. Pa vendar se je zdelo napak. Zdelo se je, kot da bi tako zelo enostavno znal zaviti kam drugam, v zanj prepovedano smer. Saj ne, da ne bi smel prijateljevati s študenti, sploh ne, ampak zanj je bilo skorajda preveč značilno to, da je prijateljstvo ekstremno hitro prešlo v kaj več. V kaj ne tako zelo nedolžnega. "Ja, vsekakor, Cornelie, vsekakor. Imaš več kot dovolj časa, da previdno razmisliš, esej naj bi bil polovica ocene, in če prav razumem, ciljaš visoko," je s prstoma razmišljujoče zaobjel brado. Če bi ga prosila, bi ga gotovo pregledal in ji ga nato, vključujoč popravke, vrnil še pred rokom za oddajo. "Dobra ideja, kaj naj rečem. Ampak ali si morda imela v mislih tudi kaj bolj … kompliciranega? Nekaj ne tako lahko predvidljivega? Saj ne, da pričakujem same unikatne tematike, ampak od tistih, ki želijo boljšo oceno … no, upam na najboljše." Vsekakor ni udarila mimo, polovica študentov po verjetno najladala o nastanku Rima, o temi, ki je bila tako osnovna, da jo je brezhibno znal razložiti še v prvem razredu.

"Če želiš, ti posodim še kakšno izmed knjig, o Marku Krasu je napisanega toliko, da se boš do naslednjega tedna prebila čez slabo desetino. Zanimive stvari, zanimive stvari me zanimajo. Takšne, ki ne interesirajo vsakogar, ampak to ti že veš, Cornelia."
   

po tiho je občudovala ljudi, ki so svoje življenje namenili mladim - takim kot je bila ona. vedela je, da jo je razumel, da je točno vedel zakaj se grebe za takšne ocene in da je morda celo razumel, da živi za zgodovino. po tiho si je morda celo zaželela, da bi nekoč tudi sama postala takšna profesorica kot je bil on. tako preprost in hkrati tako zakompliciran v pravem pomenu besed. občudovala je njegove gibe in njegovo razmišljanje. kako je z rokami zaobjel brado, potem pa z rokami nakazal na eno izmed starih knjig, ki je ležala na drugem koncu mize. tiho in učljivo je prikimala in se zvesto nasmehnila, kot bi bila njena naloga, da se strinja z vsem rečenim. " seveda, gospod profesor, " je marljivo dejala in še vedno nepremično zrla v kroga rjavo modrih oči. bile so čudovite, in hkrati tako resnobne, da se je skorajda ustrašila njegovega pogleda. morda pa ni bila edina, ki se je bala takšnega pogleda. morda je seje za tem pogledom skrival strah in ne kolikšna žalost. " vsekakor ciljam najvišje kakor se le da, " je dejala in mapo s vso snovjo, ki jo je držala v rokah, postavila na mizo. " zdelo se mi je, da bi mark licinij kras znal biti kar kompliciran in če vam je prav bi si vsekakor izposodila knjige, " če je bil tako prepričan, da se v roku tedna dni ne bo prebila skozi knjige se je namreč hudo motil. takšno snov je imela prebrano v maksimalno treh dneh, saj je za knjigami presedela cele dni in noči in je zaspanost niti malo ni zadržala proč od zarisanega cilja. najboljše ocene so bile že stalnica v njeni redovalnici. " resnično bi me počastili, če bi si smela izposoditi vaše knjige. in obljubim, da bom lepo pazila nanje, " je veselo dejala in se iz srca široko nasmehnila. pogled je za trenutek uprla v tla in premlevala besede v svoji glavi. niti ni bila prepričana ali bi morala še kaj reči ali pa je bil pravi trenutek za odhod. " lahko se kasneje ustavim v vašem kabinetu, če vam je prav. ali pa mi jih daste kar sedaj, " po tiho si je želela, da bi ji bilo tokrat res toliko mar za stare zaprašene knjige, a kaj ko si je bolj od knjig želela njega. njegovega dotika in sape na svojem licu. prejšnjo noč je celo sanjala o tem, da jo je rešil, predno bi se lahko osmešila pred celotno šolo. in bil je tako eleganten in bilo mu je mar zanjo. a nenazadnje so bile to le njene sanje, nekaj čemur bi se morala že davno odreči, a je ležalo na dnu njene podzavesti in za to tega ni mogla kar tako pozabiti. v toku svojih mislih je z mize pobrala kup listov, potem pa zaobšla mizo in se nekoliko prepozno zavedla razdalje med njim in stolom. nogo je zataknila ob stol, potem pa poletela čez celotni prostor, z listi čez celotni razred, sama pa pristala tik ob njem. komajda se je zavedala kaj se je pravkar zgodilo, saj je na sebi začutila par močnih rok, ki so jo že držala gor. " oh jej, " je osramočeno zašepetala, a se hkrati srečno zavedala, da jo je rešil grdega padca.

cornelia  

"Se mi je zdelo," je pokimal, ko je slišal točno tisto, kar je želel. Že od samega začetka je vedel, da ima opravka z ambicioznim dekletom, s takšnim, ki dejansko niti ni potrebovalo pomoči, da bi lahko svoje opravilo na najboljši možen način. "Ja, imaš prav, če se boš dovolj poglobila, lahko napraviš marsikaj, brez dvoma, od tebe sem navajen le najboljšega," ji je laskal, čeprav je vedel, da bi s tem znal narediti več škode kot koristi. "Kar počakaj, nekje tu mora biti, saj se ti ne mudi na naslednje predavanje, kaj?" Ni hotel biti razlog za kakršnokoli izogibanje drugim obveznostim, čeprav bi mu verjetno ne glede na vse bila sposobna lagati.

Predali so bili polni knjig, njegova mala osebna knjižnica jim je rad rekel, ko je s palcem zdrsel preko usnjene platnice. Oboževal je knjige, tiste stare s posebnim vonjem so bile njegove najljubše, pa ne le zaradi njemu ljube vsebine. "Tale ti bo gotovo prišla …" je že začel, s knjigo v eni roki, z drugo pa je na hitro zaprl predal. Stol se je treskoma prevrnil, prav tako pa ni veliko manjkalo Cornelii, ki jo je še zadnji trenutek zagrabil za podlaht in preprečil padec. Ni mu bilo jasno kako ji je uspelo, pravzaprav ni imel občutka, da bi lahko bila tako brezglava in nerodna, ampak ko je dlani vendarle odložil na njeno golo kožo, je vsa tresoča izdala marsikaj. Še sama se verjetno ni poznala takšne, moralo se ji je dogajati ravno tisto, česar se je najbolj bala, ampak … ampak vse to je bilo tako zelo simpatično. "Ne skrbi, si v redu?" jo je vprašljivo pogledal izpod čela, potem pa momentarno odmaknil dlani, kot da bi čeznje švignila elektrika. Ne, vsekakor ni bilo primerno, njegove roke na njej … ne, to se ne bo smelo ponoviti.
   

ob njegovem komplimentu se je prijetno zahahljala potem pa hvaležno prikimala. " hvala vam, " ni bila povsem prepričana ali pa ga morala na tej stopnji še vedno tikati, a hkrati ni bila povsem pripravljena tvegati in izgubiti njegovega zaupanja vanjo. naslonila se je na mizo, med tem ko je še vedno komunicirala z njim in ga po tiho željno občudovala. sama sebi se je zdela nenavadno usmerjena nanj, česar ni nikoli počela, sploh pa ne s starejšim moškim, ki je bil njen profesor. čeprav je bilo v njunih letih komaj kaj razlike je bilo že to preveč. moral bi ji biti vzor in ne zatreskanost! " ne, nobenega nadaljnjega predavanja ni, zato si kar vzemite čas, " je dodala in se nasmehnila. ob njem se je kar nekoliko veliko smehljala, čeprav je bila že po naravi sproščena in vedno dobre volje, pa je bil njen nasmeh tokrat bolj kot ne nervozen in poln upanja. [ki ga vsekakor ne bi smelo biti.]  zrla je v njegov hrbet in del frozure, ko se je sklanjal h enemu od predalov in iskal knjigo. videti je bilo kot, da ji je zares mar zanjo in da očitno res želi, da bi dobila dobro oceno. zanj in tudi zase se je nameravala resnično dobro pripraviti, saj je želela, da bi na koncu lahko s ponosom oznanil, da je bila njegova najboljša učenka do sedaj. in če bo morala zato ponovno napisati esej, je bilo vseeno. dokler rjavolasec ne bo izgubil zanimanja zanjo, bo vse kot je moralo biti.

zgodilo se je iznenada. ležala je na pol na tleh, še vedno ujeta v njegov oprijem in pospešeno dihala. krivec je bil zagotovo padec, hkrati pa tudi njegov dotik, ki je v njej sprožil val misli in občutkov. nikoli v življenju ni čutila takšne energije ob dotiku drugega človeka. in vedela je, da tega ne bi smela občutiti niti sedaj, ko ji je življenje rešil njen profesor zgodovine. " rešili ste mi življenje, " je šepnila in se nerodno sesedla na tla, potem pa se z njegovo pomočjo tudi pobrala. tako hitro kot so njegove roke segle po njej, so se kasneje tudi umaknile. kot bi skoznjo treščilo tisoč voltov elektrike, le da tu ni bilo nobene elektrike, pač pa njegov dotik. " no, teoretično gledano ste me rešili modric, ampak vseeno, rešili ste me, " je še naprej govorila, čeprav se niti sama ni bila vajena. kaj sedaj? kaj naj mu sploh še reče? njene prilike, da bi se karkoli kdaj zgodilo je bilo konec. zapravila je priložnost, čeprav si je nenavadno želela, da bi se sedaj sklonil k njej in jo objel. mogoče celo poljubil. čeprav je bil poljub prepovedan med njima. a želela si je tolažbe, da nikoli nič ne bo smela imeti z njim. " jaz... kako naj se vam zahvalim? " je upajoče vprašala in se s tresljavimi nogami prestopila h mizi in se z rokami naslonila nanjo. nekaj časa je tako vprašujoče zrla vanj, potem pa se spomnila na kup listov, ki so ležali na tleh in se nervozno zahahljala " pa še listi, " z roko je naredila značilno gesto in razkrila belino svoji zob, potem pa pazljivo pokleknila in jih začela pobirati. " dovolite mi, da vam v znak svoje hvaležnosti vsaj kupim čaj, kavo. karkoli imate pač radi, " bila je že bolj kot neka prošnja, morda celo moledovanje, naj je ne odslovi tako hitro.

cornelia  

"No, daj, daj, prihrani te hvalnice za tistega, ki te bo res odrešil česa hujšega," se je zahahljal, ko je tako nežno zašepetala nekaj o tem kako ji je rešil življenje. Tega ne, prav gotovo pa ji je prihranil par modric, ki bi se utegnile narediti preko njenih kolen in komolcev. "Kako naj se mi kaj?" ji je obrnil hrbet, saj so mu ob pogledu nanjo misli zbežale v povsem drugo smer, točno čez tista vrata, ki jih je nameraval obdržati zapečatena. "Naj kar ostane pri tem, mlada dama, naslednjič pa pazi, ne vem če bi se še kak profesor tako požrtvovalno pognal za tabo." Pomežiknil je, kot da besede preprosto ne bi bile dovolj, je pa imel vsekakor občutek, kot da pretirane škode s tem ne bi mogel narediti. Dobro ji je dal vedeti, da si prijateljstva ne more obetati, pravzaprav si ne more obetati ničesar; trdno je bil namreč prepričan, da s študenti ni primerno sklepati kakršnihkoli zavezništev.

"Si vedno tako … nerodna in prestrašena?" se je nazadnje zarežal v njeno smer, čeprav je dobro vedel, da temu ni bilo tako. Čisto iskreno si je moral priznati, da se je v zadnjih tednih počutil, kot da bi imel v telo vgrajen poseben radar, ki je zaznaval njeno prisotnost, pogled se je vsakokrat, ko mu je prečkala pot, zacementiral na njej in bil je prepričan, da jo pozna vsaj dvakrat bolje kot ona njega. Vedel je, da je sicer samozavestno in družabno dekle, pa vendar vsi ti zidovi padejo, čim se mu približa. "Aja … in seveda pozorna. Se mi vidi, da sem potreben vsaj dobrega litra kave?"
   

bolečina se je nerodno razbohotila čez celotna kolena, a kmalu nekoliko poejanjala tako da ni bilo hujšega. bila je ob pravem času na pravem mestu in on je poskrbel, da se je vse lepo izteklo. " zahvalim. želela sem reči kako se vam lahko zahvalim? " počutila se je tako brezupno in za nameček se je vedla še kot nerodna prestrašena tepka, kar je on tudi opazil. tega vsekakor ni bilo v njenem učnem načrtu, ki ga je naredila na začetku leta, ko je čudoviti vitez prvič vstopil skozi vrata predavalnice. in vsekakor si ni predstavljala, da bo zletela naravnost v njegov objem, čeprav si je morala priznati, da se tega že od začetka zagotovo ne bi branila. je pa zato toliko bolj pazila kaj je govorila pred njim. zaradi nervoznosti in rahle omame njegovega videza je znala reči kako trapasto, zato je bilo toliko bolje če je držala jezik in se izogibala osame z njim. " saj vem. in kot sem rekla, resnično sem vam hvaležna za reševanje, gospod profesor. " je nalašč izgovorila njegov naziv in poudarila zadnjo besedo, kot bi želela, da bi jo že odrešil teh muk in ji dovolil, da ga kliče kako drugače. karkoli bi bilo bolje, saj nenazadnje ni vedela niti njegovega imena. v tistem trenutku je razmišljala o različicah, ki bi mu pristajale. glede na to, da je imel tipičen angleški naglas je ciljala na kaj bolj starinskega in njemu pri stoječega: edward, alexander, austin, victor? ne, ni prišla do sklepa, saj jo je iz sanjarjenja prebudil globok glas postavnega profesorja in je nadaljevala s pobiranjem učne snovi, ki se ji je razletela po tleh. nameraval se je spraviti stran od vse te norčije. od neprijetne učilnice in od njega, ob katerem se je sedaj počutila tako krhko in izpostavljeno - česar vsekakor ni bila vajena.  " samo včasih, " je priznala in pogled usmerila v kup listov, ki jih je sedaj zbrala skupaj in uredila v lep kupček. " vsakdo je kdaj neroden in prestrašen, se vam ne zdi? " mu je postavila bolj retorično vprašanje potem pa pogoltnila slino in naredila korak vstran. " to bom vzela kot kompliment, gospod, " široko se je nasmehnila in se zazrla vanj. " če želite, no, poznam majhno kavarnico nedaleč stran, kamor ne zahaja veliko študentov in če želite vam lahko v znak hvaležnosti kupim vsaj skodelico kave, " se je ponudila in še vedno gledala v njegovo smer. s tal je pobrala pisano torbico in se še tesneje oprijela šumečih listov v njenih rokah, ki so na srečo s svojim šelestenjem prekinjali grobo tišino, ki je nastajala vsake toliko časa. " torej? " je še zadnjič vprašala, predno bi sprejela poraz in odšla neznano kam. nenazadnje ni imela ničesar izgubiti če ga povabi ven, glede na to, da je bil on profesor in tega najbrž ne bi naredil.

cornelia  

"Razumem, nič ni, res, saj je samo nekaj papirja. Poleg tega mi je bil tale stol že nekaj časa v grozno napoto, zdaj vsaj imam oprijemljiv razlog, da ga odpeljem na odpad." Bil je eden izmed tistih socialističnih vrtljivih stolov, ki so ga molji že domala polovično razjedli, nikoli ni sedel nanj, le tu in tam je služil kot naslonjalo ali pa odlagališče teh in onih reči. Zdaj je imel izgovor, kazil je izgled predavalnice, poleg tega ni želel poškodovati še kakšne nedolžne dušice. "Oh kako uradno se to sliši, gospod profesor, nisem si mislil, da mi bo kdaj kaj takšnega odveč," je nevajen tolikšnega spoštovanja zmajal z glavo, potem pa z nekoliko bolj razigranim tonom nadaljeval, "Roy. Roy Posen. Profesorji imamo imena."

Naj je bila to vnovična spodbuda k tistemu, česar si pravzaprav ni želel, pa vendar se je niti ni dobro zavedal. Samo stremel je k dobremu odnosu s svojimi študenti, poleg tega je bil od večina starejši za dobrih pet ali šest let, to pa mu niti slučajno ni dalo pravice, da zahteva, da ga naslavljajo kot gospoda. Bil je daleč od tega, pravzaprav je bil po duši še vedno mladenič, tako zelo nepripravljen za karkoli resnega, z veliko željo po zabavi, ki si jo je privoščil vedno redkeje. Smeh, pogrešal je smeh in zabavo, kakšen kozarec viskija preveč in neumnosti. Ja, pogrešal je neumnosti, četudi se jim je bil zdaj primoran izogibati. "Mislim, da bi moral zdaj že iz preproste vljudnosti zavrniti tvojo ponudbo in vztrajati pri tem, da plačam jaz. Kava zveni krasno, Cornelia."
   

ob njegovem komentarju se je nadobudno nasmehnila in ubogljivo prikimala. seveda, je bil stol dovolj dober razlog za njeno nepazljivost in rahlo zatreskanost v profesorja zgodovine. zavedala se je, da bi morala biti veliko bolj pazljiva, a hkrati je bila tako ljubka s to svojo preprosto naivnostjo in ljubeznivim ravnanjem. in on je bil.. še toliko bolj prijeten, lep in skratka dovolj čudovit, da ji je zamajal tla pod nogami in sta na koncu tako slabo očitno krivila stol za takšen malenkosten pripetljaj. takšen malenkostni pripetljaj na koncu le ni bil tolikšna malenkost, saj je rjavolaski izboril morebitni zmenek s čudovitim profesorjem. ko se je tako prijetno sprostil ob njej in ji je uspelo, da si je izborila vsaj njegovo ime, se je počutila kot bi lebdela. bila je prežeta z veseljem in malo je manjkalo, da je ni popadel kričeč jok, v katerem bi se mu iz samega veselja vrgla v objem in se mu zahvaljevala za njegovo naklonjenost in dobroto. a nenazadnje se je zavedala, da bi si s tem izborila samo čudaški pogled in neodobravanje z njegove strani, česar vsekakor ni želela. želela je izpasti kul, prijetno in nekako tako, da bi se tudi on počutil dobro v njeni družbi, saj je sama več kot očitno to že doživljala. " seveda jih imate, " je z nasmehom na obrazu dejala in se pri tem široko smehljala. " čudovito ime, resnično, " ga je pohvalila, potem pa se zavrtela na petah in se počasi oddaljila od samega katedra, kjer sta se malo poprej zadrževala.

globoko v sebi je bila zadovoljna, da si je izborila nekaj časa z njim, hkrati pa jo je bilo dovolj strah, da ni imela pojma o čem bosta govorila in o kakšnih stvareh bi kot učitelj in učenka sploh morala govoriti. in manire ! vedela je nekaj reči o manirah, a kako se vesti v družbi profesorja, o katerim je malo da ne sanjala, je bila seveda nekaj povsem drugega. " super, super, super! " je kar trikrat ponovila in prikimavala, med tem ko sta se počasi približevala vratom. želela je ugovarjati njegovi ponudbi in vztrajanju, pa se je že iz same vljudnosti zadržala in se brezbrižno nasmehnila. počutila se je tako prijetno in tako ljubeče, da niti ni vedela kaj naj drugega naredi kot skorajda ne poskakuje na poti do vrat. s hrbtom se je obrnila proti vratom in se še enkrat prepričala, da ji je dobro oblečeni profesor resnično sledil, potem pa odprla vrata, da je vanjo bruhnil val vročine in vstopila na hodnik. " torej, greva z avtom ali peš? " se je pozanimala v roki še vedno držeč kupe listov, ki so ji prej popadali iz rok.