tag, daniel
haha ta dva sta tako zabavna!



Ko sta odšla od bratovščine je bil že prekleto pijan, zdaj pa je komaj vedel zase. Enkrat vmes se je odmaknil za par metrov in se skozlal po plaži, malce visel tam in se spraševal, kdo za vraga bo tole sčistil – in če se bo morda gladina vode dvignila dovolj visoko, da bo njegovo notranjost želodca odnesla po širnem oceanu –, potem pa se je pridno spravil na noge, se vrnil k šanku, nekje je dobil vrečko čipsa in se nabasal z njim, potem pa, ko se je počutil malce bolje, preprosto nadaljeval z vlivanjem alkohola po grlu. Njegovo telo je imelo najbrž v sebi toliko alkohola, da je bilo čudno, da mu niso eksplodirali možgani, po tem, ko je našel Daniela in sta skadila še zadnji džul, pa se mu je povsem odtrgalo. Ni se spomnil, kje je bil ali kaj je počel pred nekaj sekundami, preprosto hodil je naokrog in delal sranje. Za trenutek mu je postalo jasno, kje je, ko je obstal na robu betonske terase bara, stran od ljudi, a še vedno v vidnem spektru, slekel hlače in se poscal po smeteh. Za seboj je lahko medlo zaslišal, kako je pričel nekdo preklinjati in ko se je popolnoma odsotno obrnil, je bil za njim eden izmed natakarjev ali morda lastnik sam – kdo bi vedel – in ne da bi pomislil, je skočil iz terase na tla, malce narobe ocenil razdaljo in precej potolčen pristal na pesku le nekaj korakov stran od smeti, kamor je prejle uriniral. Pobral se je na noge, s prsti potrepljal krvaveče koleno in se vrnil k dogajanju, vmes se je na bok obesil neki ekstremno simpatični deklini v bikiniju, ki se je njegovi nesposobnosti govora igrivo hihitala in ga nenehno spraševala, če ni on fant Dorothee Ward. Ja, da je, ve večkrat pokimal, preden se je z ustnicami spustil po njenem vratu. Potem se je odmaknila, nek tip ga je ekstremno grdo gledal in mu povedal, da mu bo razbil sleherno kost v telesu in že mu je hotel zakričati, naj si jebe mater, ko ga je ujel Danielov glas. »O, stari!« se je zarežal in ga prijateljsko objel, samo na kratko, čeprav se je zdelo kot cela večnost. »Stari, jaz ne vem, sploh ne vem, kaj se dogaja, jaz sem tako..« Zarežal se je, ker sploh ni vedel, kaj je prav zares hotel povedati, nato se je zarotniško nagnil bliže in dejal: »Greva poiskat travo.« Njemu je je zmanjkalo, še vedno pa si je obupno želel kaditi.

tag, daniel
neehaj you're doing a great job!



Zarežal se je, ko mu je Daniel pritrdil; za tisti kratki trenutek je namreč razumel, kakšen nesmisel je bil celoten njun pogovor in vse skupaj je bilo posledično še bolj zabavno. O bog, kako je sploh lahko mislil, da se bo danes samo napil na tistem prekletem vrtu in celo noč oddremal v svoji postelji? Ni variante, tukaj je bilo toliko boljše.. Glasno se je zasmejal in nato skorajda skrivnostno zmajal z glavo, rekoč, »Tole bova pa morala ugotoviti sama..« Nekaj časa je obstal na mestu, njegov vidni spekter je bil zaradi količine alkohola v njegovem sistemu vidno zmanjšan; s pogledom je potoval po prazni obali, kakor da bi pričakoval, da bo iz peska zrasel tisti diler, od katerega je ponavadi kupoval in je delal v centru mesta. Visok temnopolt tip z izoblikovanim telesom in snežne belim nasmeškom, čeprav je dilal cel kup sranja. Spraševal se je, če je sploh karkoli od tega, kar je preprodajal, kdaj poizkusil. Najbrž ne, sicer ne bi izgledal tako dobro. Morda travo, kdaj, ali gobice, enkrat; tip je bil videti vse preveč dobro za nekoga, pri katerem je bilo – menda – mogoče dobiti tudi meth. »Kaj – kdo?« je privzdignil obrvi, ko ga je Danielov glas zbudil iz misli in zasukal se je, ravno pravočasno, da je s pogledom ujel silhueto, odeto v modro, ki se jima je približala. Zakaj se je nenadoma počutil, kot da sta sredi celotne plaže ostala sama? Skupaj z gospodom policajem. »Zagotovo,« je zelo učeno prikimal v predvidevanju, da je gospod policist v tem večeru gotovo nekomu že zasegel travo in jo bo morda pripravljen prodati njima. Rjavolasec se je nemudoma policista lotil in Dylanu se je zdelo nadvse hecno, kako je flirtal z moškim, ki je bil najbrž v poznih tridesetih in je deloval izredno resno. »Gospod policaj,« je nato spregovoril Dylan in naredil nekaj korakov v njuno smer, čeprav ga je zaneslo popolnoma drugam, o bog, komaj je še stal.. »A bi nama mogoče lahko dali travo, ki ste jo danes zasegli.. prejle, danes?«

tag, daniel



Zahahljal se je, ko je Daniel protestiral, da je tukaj preveč stvari. Kakor, da bi se nekje v ozadju svojih pretirano opitih in okajenih možganov zavedal, kako izredno bedasto je to izzvenelo. Vsake toliko je postal nekoliko bolj luciden, to in ono mu je bilo tu in tam jasno, potem pa ga je nenadoma posrkalo nazaj v svet, kjer je bilo vse lepo, vse pretirano zakajeno, kjer je čutil otopelo srečo in – predvsem – kjer njegove vsakdanje težave sploh niso obstajale. Ni bilo prostora zanje. Opazil je, kako je Daniel nenadoma zletel po tleh, čeprav ni ujel tega, kako ga je neznanec v modrem porinil; preprosto predvideval je, da je rjavolasec po tleh zletel sam od sebe in to se mu je zazdelo še toliko bolj smešno. Na glas se je zarežal in se z rokami v afektu počil po kolenih, ob čemer je začutil malce pekoče bolečine na levem, ki je – skoraj bi pozabil – še vedno rahlo krvavelo, med tem ko se je velika količina krvi že strdila. Zresnil se je, ko je po policistovem nepotrpežljivem glasu zažvrgolel njegov kolega, ki je očitno nadvse užival v dogajanju. »Ja,« je zelo odločno prikimal, kazalec leve roke je počil po svojih prsih nekje, kjer bi moralo domnevno biti srce. »Jaz sem Ljubi. Tako mi je ime. Ljubi.« Kimal je, kakor da bi bila ta očitna laž neizpodbitna resnica. »Včasih me kličejo Kurt Cobain, ker sem rock zvezda,« je še dodal, njegov obraz še vedno povsem resen, z roko je segel k lasem in si jih potisnil nazaj. Kot da bi imel nenadoma občutek, kakor da se je pred gospodom policistom s tistim smehom obnašal povsem neprimerno in se bo zdaj oddolžil z nedolžnimi lasmi in popolnoma resnim izrazom na obrazu. »Gospod policaj, midva sploh nisva nič, samo tukaj se zabavamo,« je zamomljal in z roko nakazal na okolico, kjer je bila prej cela gruča ljudi – zdaj, nenadoma nikogar. »Ha,« je presenečeno namrščil čelo.

tag, daniel



Policistov obraz je postajal bolj in bolj nezadovoljen in čeprav je ob tem šlo Dylanu samo na bolj izrazit smeh, si po drugi strani ni mogel pomagati, da mu ne bi ušlo dejstvo, da ju lahko pričakajo konkretne težave. In tako se je skušal zresniti – kar je bilo z Danielom ob svoji strani in s travo v njegovi glavi skorajda nemogoče. »Gospod prijazen policist,« je vskočil, ko je pričel Dan s provokacijami. Z veseljem bi se mu pridružil, pa ni imel interesa v to, da bi noč preživel v eni od dveh celic na policijski postaji v mestu. Enkrat je že bil tam, česar seveda nihče ni vedel, a navsezadnje je šlo za napako; pripeljali so ga na postajo, ker naj bi bil na varnostni kameri v neki trgovini viden, kako krade, potem pa se je izkazalo, da je imel precej trden alibi opravljanja ustnega izpita v istem času. Izpraševanje se je končalo v slabi uri, tip, ki ga je kamera ujela, pa ni izgledal niti pol toliko dobro, kot on sam. »Prosim, oprostite nama, nič slabega nisva mislila, samo malo sva..« Pogled mu je pobegnil k Danielu in smeh, ki ga je zadrževal, je butnil iz njega kakor plaz, »malo sva se preveč napila, to je vse. Saj menda nimate razloga, da bi naju kamorkoli odpeljali..« Stopil je korak bliže k policistu, da bi nadaljeval s svojimi sposobnostmi prepričevanja, ko je opazil, kako je možakar svojo roko položil na pištolo. »Dovolj bo,« je dejal z globokim glasom. »Odpeljem vaju lahko ne zgolj zaradi nespoštljivosti do uradne osebe, temveč tudi na podlagi namigovanja preprodaje, ki je, kot bi lahko vedela, ilegalna.« Pametnjakovič. Dylan je stopil korak nazaj in mrko pogledal proti Danielu. Vse skupaj je bilo preveč kompleksno za preprost večer zabave, si je mislil. Kaj kurac je moral priti tale gospod neprijazen policist, in jo pokvariti? »Ampak midva sva študenta na Withmoru,« je protestiral, kot da bi to utegnilo pomagati.