tag, daniel



Bil je že precej okajen – dobra rešitev vseh morebitnih težav, skozi katere je šel –, ko je takole posedal na udobnem sedežu na vrtu. Fantov bolj ali manj ni bilo sem, nikogar ni brigalo za urejen vrtiček, njihov košček paradiža pod žgočim soncem. Sem je enkrat na dan hodil vrtnar, ki je zalival rastline in obrezoval veje drevja in grmičkov, ki so se preveč razrasli, sicer pa je bil tudi sam tukaj bolj poredko. Zdaj, ko mu je v glavi vse plesalo in ko je bila prva džola pokajena, prva dobra četrtina steklenice vodke pa izpita, se je spraševal, zakaj ni prišel večkrat sem. Tukaj bi se lahko počutil zelo filozofsko; resnobno je strmel predse in se delal, da je prav zares filozof. Kakšen Platon ali Aristotel. Ali Kant, ali morda Descartes. Joj. Zahahljal se je ob misli, da bi se najbrž v takem stilu življenja počutil precej nelagodno, in znova je nagnil steklenico, da je tisti brezbarvni strup zdrsel po njegovem odprtem grlu in mu še malce omrtvičil možgane. Prav zares, kakor da najboljšega prijatelja sploh potrebuje. Ha! Kot da se mu bo opravičeval, ker je skupaj s punco, ki jo je Ty po 'pomoti' enkrat položil. Kot da mora iskati izgovore, da je zadnjič govoril z njegovo sestrico. Za katero, mimogrede, sploh ni vedel, da je njegova sestra! Če bi bil Ty kdaj pravi prijatelj, bi mu menda povedal, da ima sorodnico, ki hodi na to prekleto fakulteto, mar ne? Kakšen kmet. Še enkrat je nagnil, nato je steklenico odložil na stekleno mizo ob svojem sedežu. Iz žepa je privlekel cigarete, ki jih je med sedenjem uspel že nekoliko zmečkati, in iz škatlice je enega izbezljal, ga med kazalcem in sredincem zgladil, da ni bil toliko upognjen, in ga vtaknil med ustnice. Ravno, ko je pritiskal na gumb za prižiganje vžigalnika in se jezil, ker je bil očitno v zadnjih izdihljajih, je na to od boga pozabljeno mesto priromala še ena izgubljena duša. Z zanimanjem je povzdignil pogled, da se je srečal z enim izmed članov bratovščine, katerega ime je poznal – bil je Daniel, Daniel Wilder –, kaj več pa o njem prav gotovo ni vedel. Morda ima tokrat priložnost, da ga bolje spozna. »Hej, Daniel,« je pozdravil in pomignil na stol na drugi strani mize, nasproti njegovega. »Se mi pridružiš?«

tag, daniel



Njegove obrvi so se dramatično privzdignile, ko je rjavolasec spregovoril; koga drugega bi morda njegove besede iztirile, na Dylanovem obrazu pa se je skoraj v trenutku izrisal širok nasmešek. Bil je dober, vsekakor je bil dober – a navsezadnje je bil on sam kralj prepoznavanja človeških obrazov, zaradi česar se niti slučajno na svojem položaju ni počutil ogroženega. Vsekakor je bilo branje ljudi zavidanja vredna lastnost, ki jo je Daniel premogel. Dobro zanj. »Recimo,« se je nekoliko skremžil in z glavo nekajkrat zanihal iz leve na desno. Grob opis situacije bi to morda lahko bil, čeprav je bilo za vsem skupaj veliko več kot le to. »Kregal se nisem jaz, jaz sem samo poslušal njegovo pridigo,« je pojasnil prvi del situacije; prav zares ni bil tip človeka, ki bi se rad spuščal v komplicirane argumente. Večino stvari je bil, sploh pri Tylerju, pripravljen požreti in ničkolikokrat mu je uspelo, da se ni razpočil, ko je njegov – nekdanji? – najboljši prijatelj stresal tako kisle, da mu je skoraj postalo slabo. Zdaj, po temle argumentu, pa se mu je izrisovalo nekaj, kar bi menda moral vedeti prej, pa tega ni opazil, ker je bilo vse dobro. S Tylerjem sta izhajala iz popolnoma drugačnih svetov. Njuno prijateljstvo je bilo morda že od začetka obsojeno na propad. »In izdajalec..« Široko se je nasmejal ob tej besedi, ki se je zdela tako banalna, tako šibka za opis situacije, ki jo je sam videl popolnoma drugače, kot jo je videl Ty, »sem menda jaz.« Z nedolžnim pogledom, s privzdignjenimi obrvmi je znova ujel sogovornikove oči, kot bi hotel nemo reči, si lahko zamisliš to sranje? Nato je segel po vodki na mizi, jo privzdignil v znak nekakšne zdravljice, nato je vrat steklenice prislonil k ustnicam in naredil še en globok požirek. Naj gre vse k vragu, Ty pa naj se kurči, kolikor mu je drago; on bo vsekakor preživel, z najboljšim prijateljem ali brez. »Si želiš tudi ti postreči?« se je nato pozanimal, ko je steklenico znova odložil na mizo. »Nimam sicer nobenih kozarcev tukaj, ampak obljubim ti, da nimam prav ničesar kužnega, kar bi lahko staknil, če piješ iz iste steklenice.«

tag, daniel



Nasmejal se je in skomignil z rameni. »Izvoli.« Njegovo naslednje predvidevanje je na Dylanov obraz zopet priklicalo nasmešek; no ja, navsezadnje to ni bila državna skrivnost, kajne? Menda so vsi vedeli, da se je lani nekaj pletlo s Tylerjem in Theo in kljub temu, da se o tem ni veliko govorilo na glas, je predvideval, da se šušlja po najrazličnejših koncih in krajih. Ljudje so vedeli, pa kaj. Tudi on je vedel. »Vedno se gre za punco,« je neafektirano skomignil še enkrat in zmajal z glavo, med tem ko je svojo cigareto znova približal ustnicam. Njegov pogled se je za nekaj trenutkov zamišljen izgubil v daljavi, ko je cigareto znova odmaknil, je skozi dimno meglico zamrmral: »Kako izredno dolgočasne bi bile stvari, če jih punce ne bi nenehno komplicirale.« Sam pri sebi se je namuznil; Thea ni bila niti najmanj zakomplicirano dekle, in vendar so bile tudi z njo komplikacije. Morda je bilo preprosto na svetu tako, da nobena zveza z dekletom ni funkcionirala do popolnosti, ker so same nase vlekle težave. In zdaj je bil zaradi tega – in zaradi sestre, ki se je sploh ni spomnil, pogovora pa tudi ne – ob najboljšega prijatelja. »Oh, družinske vezi,« se je nekoliko zamišljeno zahahljal; njegov brat in on sta bila v precej dobrih odnosih, za kar je bilo najbrž krivo dejstvo, da sta bila otroka brez matere. Sta se v otroštvu dovolj natolkla, da zdaj več ni bilo pomembno in sta lahko odlično shajala. »Imam, seveda imam,« je nasmejano prikimal, segel v žep po pomendrano škatlico, jo položil na mizo in potisnil na drugo stran, proti Danielu. »Malce je zmečkana, prejle sem nevede sedel nanjo,« je priznal in igrivo zavil z očmi, kot bi hotel reči, kakšen tepec je, da lahko kaj takega stori. »Cigaret?« se je z povzdignjenimi obrvmi pozanimal; ker prav zares ni vedel, na kaj je rjavolasec namigoval – na tobak, na alkohol, morda na tisti joint, ki ga je prejle pokadil. »Ne vem, ogromno, najbrž,« je s skomigom nadaljeval, še preden bi lahko Daniel odgovoril. Ni štel svojih cigaret, je pa veliko pokadil.

tag, daniel



namuznil se je, ko mu je daniel pritrdil. ja, prav vedno je šlo zanje, za ta ljubka bitjeca, ki so nekako uspela omrežiti srca moških, četudi so vedeli – vedno so vedeli – da se iz teh poznanstev ne bo izcimilo prav nič dobrega. oh, če bi imel res gejevska nagnjenja, kot se je iz neke sovražne strani zadnje čase razlegalo po kampusu (zadnjič je namreč videl, da je nekdo na steno veceja napisal, da je peder; ja, menda), bi se imel verjetno veliko bolj fino in vse skupaj bi bilo verjetno veliko manj komplicirano. na žalost – morda pa tudi na srečo, pa saj ni vedel – so mu dekleta izredno dišala. »seveda sem,« se je zarežal nazaj, ko se je daniel pozanimal o njegovem stanju prisebnosti. od cigaret? da, od cigaret je bil prav zares popolnoma priseben. alkohol v žilah in tisti joint, ki ga je pokadil prejle, to so bili razlogi za nekoliko oddaljen pogled, za norčav nasmešek, ki ga ni šlo pojasniti in za nekakšno butanje v glavi, ki se je samo stopnjevalo z vsakim novim požirkom. »a morda delujem, kot da nisem?« znova se je zarežal, njegova dlan se je spet oprijela steklenice, znova jo je približal svojim ustnicam, naredil je nekaj globokih požirkov. »nekako je treba obeležiti razpad prijateljstva,« je nazadnje dodal in čeprav je hotel zveneti povsem okej, je bilo mogoče v njegovem glasu zaznati grenak priokus. pogrešal bo tylerja, če se ta zadeva ne bo polegla, če se vse skupaj ne bo uredilo. morda.. morda bi se moral iti opravičiti njegovi sestri. nekako urediti vso zadevo, če je bilo to še sploh mogoče. »in seveda, nastanek novega.« ob tem je imel zelo očitno v mislih rjavolasca, ki se mu je pridružil in veselo je privzdignil steklenico v znak zdravljice, naredil še en požirek in jo navsezadnje preko mize potisnil do daniela. »kaj študiraš?« je nenadoma speljal pogovor na novo temo.

tag, daniel



Zarežal se mu je, ko mu je rjavolasec iskreno povedal točno tisto, kar je vedel tudi sam. da, bil je precej oddaljen, istočasno pa še niti slučajno ni bil pripravljen oditi. Pozabiti na zabavo. Ne, zdajle bi še malo srkal tole vodko, potem pa bi se odpravil dalje, morda v tisti en in edini klub v mestu, kjer se bo mogoče nocoj kaj dogajalo. Ne, ne, danes se zabava zares ne bo zaključila kmalu, zanj vsekakor ne. »Torej bom nadaljeval,« je prikimal, še vedno se je odsotno smehljal, in navsezadnje je k ustnicam znova dvignil steklenico, naredil nov požirek.. oh, odkar se mu je Daniel pridružil, je vsebina litrske steklenice vodke drastično izgubljala na svoji vsebini, a to ga navsezadnje niti malo ni motilo. Dobro je bilo, da je imel s seboj nekoga, s katerim lahko pije. Ker, iskreno, bi zdajle moral biti tukaj Tyler. Pa ga seveda ni bilo, ker – ker.. ker je bilo tistega poglavja njunih življenj konec. Okej. Ne bo objokoval tega, ha, naj se jebe. »In pravo ti.. ni pisano na kožo?« se je posmehnil; ni se zavedal, da bi lahko izzvenel precej nesramno, samo ironično se mu je zdelo vse skupaj, predvsem količina ljudi, ki se je znašla na študijskih smereh, ki jih niso prebavljali. On je imel prekleto srečo. On je to, kar je študiral, naravnost oboževal. Počutil se je kot doma, na odru veliko bolj, kot takrat, ko je bil dejansko doma. Tja je spadal, tako enostavno je bilo. »Ne, res jim tudi ti nisi,« je počasi prikimal, nekoliko počaščen, ker mu je ta fant povedal, da tudi on, Dylan, ne izgleda kot eden izmed 'tistih' ljudi. Sovražil bi, če bi deloval kot nekdo, ki študira kaj dolgočasnega in težkega, kot je bila denimo matematika ali fizika ali pravo ali.. prazgodovina. »Gledališka igra,« je nato ponosno prikimal, cigareto, ki je bila pri koncu, je s potisnil proti dnu pepelnika, hitro po tem si je prižgal novo. Pijanemu mu je bilo izredno prijetno kaditi.

tag, daniel



Še sam se je spačil v znak neskončne podpore, čeprav mu taka zgodba ni bila neznana. Ponavadi je šlo za bogatune, za starše, ki so hoteli, da otroci podedujejo družinski imerij skupaj s slavnim imenom, da ohranijo denar v družini, da ostanejo spoštovan priimek. Vendar pa je sklenil, da morda to ni najboljši trenutek za poizvedovanje o njegovi družini. Dvomil je, da je Daniel zares hotel o tem govoriti in nikakor ni želel dati pogovoru negativnega tona. On je že lahko govoril o njegovih težavah, navsezadnje je bil Dylan že dovolj daleč, da je lahko povsem pozabil na to, da Tylerjeva jeza nekje globoko tudi iskreno boli in da svojega prijatelja pogreša. In takšen je lahko govoril o čemerkoli; če bi imel globoke skrivnosti – ki pa jih oseba, kot je Dylan, preprosto ni premogla – bi jih najbrž v tistem trenutku izdajal po tekočem traku. »Dobro zate, stari,« je zamrmral, v glavi se mu je vrtelo vedno močneje; preprosto pozabil se je pozanimati, kaj si sploh rjavolasec želi v življenju. Ne, prav zares je bil zdaj prekleto predaleč za takovrstno prijazno poizvedovanje. Čas je bil, da gresta dalje. Čas je bil, da pijeta dalje. »Itak,« je zadovoljno prikimal in se nemudoma postavil na noge, kar je moralo izgledati naravnost smešno. Oči mu je nekako vleklo skupaj, na obrazu je imel bebav nasmešek in hotel je iti ven. »Poslušaj, stari, jaz mislim, da morava..« je začel, nekoliko ga je zmajalo na mestu, a je skoraj nemudoma ujel svoje ravnotežje. »Mislim, da morava nekam dalje. Ven, pit,« je pojasnil, česar načeloma ni bilo potrebno pojasnjevati. Daniel tako ali tako ni potreboval prepričevanja. V nekaj minutah sta bila oba na poti v mesto; le da je bil Dylanov korak, ki je udarjal ob betonska tla, veliko bolj pijan, kot Danielov. Saj bo nadoknadil.