tag is zoey, abez still wearing this; uf nekaj mi navdiha primanjkuje..

“No no, korak za korakom.” Ampak vrnil pa ji je stvari, še preden je prišel do zadnjih strani, ki so bile ponavadi najbolj popisane. Pa ne z snovjo. Ampak že tako je izvedel dovolj. Ne veliko, a videl je da je talentirana. “Ta koristni podatek si bom zapomnil.” Je malo zasanjeno zamomljal, saj je bil že v svojih mislih, v katerih je stopil skozi vrata hiše, še vprašanja ni utegnil zastaviti, ko.. Zmotil ga je njen glas. “Prav, laskal ti bom, ko dobiva oceno.” In vmes, ker mu je dajanje komplimentov prešlo v navado, še lažje pa so mu šli z jezika če je imel pred sabo nekoga takega kot je Zoey. Še enkrat jo je z veseljem premeril in užival v videnem, ob enem pa si ni mogel pomagati, da ga ne bi njegova ideja malo zamikala. Enkrat mogoče, za njen rojstni dan. En njegov predlog pa je le sprejela z nasmehom. Torbo si je prestavil na drugo ramo in v nekaj korakih sta prišla skozi vrata.
Kakšna tišina je bila v tisti sobi je uvidel šele, ko sta prišla na svež zrak, kjer je bilo že nekaj ljudi. Vedno je imel raje hrup kot tišino, celo učil se je raje med ljudmi. Ampak zdaj je Zoey raje usmeril stran od kupa študentov, ki so igrali nogomet, proti rastlinjakom, ki so bolj spominjali na zelo urejeni tropski gozd. “Torej Mali genij.. Študiraš arhitekturo in očitno si odlična v matematiki. Kaj pa šport?” je vprašal, med tem ko si jo je lahko živo predstavljal na konju. In na njemu. Razmišljaj o čem drugem! “Glasba. Igraš kaj?” je hlastno vprašal, da bi speljal neprimerne misli stran.

tag is zoey; awww thank you *blushing* well, i just love these two  

»Sva že dva. Moja pot je večinoma od hiše do šole in mogoče kdaj zaidem v mesto. Kako vznemirljivo življenje, ha.« Saj je bil na zabavah in so z kolegi delali vse vrste neumnosti, ampak tukaj je bil zaradi izobrazbe in večinoma se je posvečal njej. Zaradi tega so bile njegove ocene večinoma desetke in ga res ni skrbelo še za to, čeprav bi znala biti formula kar težka. Ampak nič ni nemogoče. Sploh pa je imel ob sebi še osebo, ki je bila očitno tako dobra v matematiki kot on. Lahko bi kmalu končala, a se je odločil da jo bo mogoče zadržal malo čez večer. »Ambiciozna tudi. Vedno raje te imam.« Še bolj, ko mu je 'dovolila', da jo po tem povabi na polovični zmenek. Če ga ni samo zafrkavala. »Ali večerjo? Prav.«

Pokimal je. »Včasih se čudim, da to ni olimpijski šport.« je tiho zamomljal. »Ta šport se obrestuje, moram poskusiti. Lepa postava v mesecu dni.« Trgovin ni maral. Imel je svojo majhno garderobo, ki jo je vsaka dva meseca malo nadgrajeval in to je bilo to. »Z ničemer redno. Zadnje čase dajem prednost ameriškemu nogometu, sicer pa počnem večinoma tisto kar mi pride na misel.« Spet kimanje. »Moj posluh.. Ne, petje ni zame. Znam pa nekaj korakov.« Bolj osnovnih, ki pa jih je verjetno že pozabil. Na zabavah se to ni plesalo, drugih priložnosti pa tudi ni bilo. »Pokaži mi jih nekaj.« je predlagal in se ustavil ter se pričakujoče zazrl vanjo.