tag, melody



Krepko je že zamujal, tega se je zavedal, a na vratih fakultete ga je ustavil eden izmed lanskih profesorjev, s katerim se je nehote zapletel v daljšo debato. O vsem, najprej o gledališkem delu in o tem, kakšne spremembe letos čakajo oba, nato o počitnicah, o Londonu, o Austinu, od koder je bil profesor sam. Ko je že četrtič precej neučakano pogledal na telefon, je gospod Hall, ki se je moral bližati šestdesetim, končno ugotovil, da bi bil fant raje kje drugje in razumsko mu je odstopil svobodo. Poslovila sta se, in hitro je ubral najbližjo pot na drug konec kampusa, po poti je mimogrede pozdravil nekaj ljudi, a za nikogar se zdaj ni ustavil, saj je navsezadnje zamujal že dobrih deset minut, pa za to ni imel ravno sijajnega izgovora. Za domenke s Tylerjem je bilo nekoč to okej, takovrstno zamujanje, za ostale pa se mu ni zdelo, da jim je bil dovolj blizu. Čeprav je bil sproščen bolj ali manj z vsemi, čeprav je deloval domač z vsemi, je vseeno videl tisto mejo med znancem in prijateljem. Tudi za Melody ne bi mogel ravno reči, da sta bila prijatelja, in morda je to hotel spremeniti – morda se je zato potrudil, da ni bil še bolj pozen, kot bi lahko bil. Iz daljave jo je lahko opazil, sedela je za vodnjakom v senci visokih dreves, njeni rjavkasti lasje so plapolali v lahnem opoldanskem vetriču. »Oprosti,« je zaklical, še preden ga je utegnila opaziti in nekoliko je upočasnil korak in skušal ujeti sapo. Kako prekleto vroče je bilo. »Oprosti, oprosti, vem, slaba oseba sem..« Zmajal je z glavo, malce obstal ob njej, šele nato sedel na kamnito klop zraven nje. »Zdajle sem.. res pohitel,« se je zahahljal, pogled mu je zdrsnil po njenem obrazu, da bi odkril, ali je kaj jezna nanj. »Kaj.. kaj obravnavava?« se je nato pozanimal, ko je končno ujel sapo in si šel z desnico skozi lase, kakor da bo to pomagalo, da mu bo kaj manj vroče.

tag, melody



Namuznil se ji je in skomignil z rameni, hvaležen, ker je bila tako razumevajoča, nekoliko iritiran nad samim seboj, ker ji je povzročal težave. »Ko bi vsaj,« je zmajal, ko mu je dejala, da je prepričana, da ima smiseln izgovor za svojo zamudo. »Profesor Hall me je ustavil, drugo leto te bo najbrž učil Antično tragedijo,« je sklenil, da svojo zamudo vendarle pojasni. »Izredno zanimiv predavatelj je in precej prijeten človek, ampak zdi se mi, da je v zasebnem življenju.. blazno dolgočasen. V dvajsetih minutah mi ni povedal prav nič zanimivega.« Skomignil je, kot bi hotel reči, da je takšno pač življenje, čeprav so se mu iskreno takšni ljudje precej smilili. Skozi življenje so šli po tisti zlati sredini, prav nič niso izstopali in četudi je morda to pomenilo, da niso imeli nikdar nikakršnih težav, je istočasno pomenilo tudi, da nikdar niso doživeli tistega izrednega. hall je najbrž prišel najbliže izrednemu s tem, ko je prebiral kralja ojdipa in se spraševal, če je incest razlog za jokastino smrt, njen samomor, ali pa je bilo to pogojeno z božansko kaznijo, ki jo je zadela, čeprav je bila v izhodišču ničesar kriva ženska. Kar je bilo morda lahko zanimivo v teoriji, v praksi pa je bilo potrebno iti ven, početi sranje, užiti življenje, Dylan pa je dvomil, da je profesor kadarkoli užil karkoli v življenju. Neporočen samski tip, visok, bradat, zguban, z očali, ki so jih izdelovali v osemdesetih. »Oho,« je presenečeno pogledal ob omembi dela, s katerim naj bi se Melody ukvarjala. Klasika, ki njemu osebno ni bila pretirano pri srcu. Shakespeare je bil prekleto nagnjen k dramatiziranju, kar sicer v gledališču ni bilo nikdar nič slabega, dokler seveda ni šlo za osebni okus. »Brez skrbi. Tudi meni ni logično,« je hitro zamahnil z roko, »ampak za to, da se vživiš, ni potrebno, da ti je zgodba logična. Da ti je lik logičen. Da je karkoli, pravzaprav, logično.« Počasi se je nasmehnil; samemu sebi je bil všeč, ko je takole resno govoril o stvareh, ki so v njem vzbujale neznansko strast. Gledališče je ljubil. »Si bila kdaj zaljubljena? Povsem noro in brezglavo zaljubljena?« Sam je bil neštetokrat. Vsakič znova. Vsakič drugače; šlo je za strast, ki je s časom izginila, a je bila izredno pomemben faktor njegovega življenja.

Tag; Dylan<3

Odločila se je, da bo poslušala njegovo razlago in ob tem je komaj zadržala hehet. "Potem pa upam, da ga ne bom spoznala v zasebnem življenju. Dolgočasni ljudje so tako... dolgočasni. Nezanimivi. Popolnoma brez domišljije." Verjela mu je na besedo in nekako se je že veselila predavanj, kljub temu da bo imela naslednje leto dosti več dela. In glede na to, da je imela dva različna študija... Očitno bo morala več časa posvečati učenju kot zabavi in sprostitvi. Ob tem spoznanju je nekoliko žalosto zavzdihnila, na koncu pa je le v sebi skomignila z rameni. Ji bo že uspelo. Nekako. Ljudje, ki so bili dolgočasni in niso imeli ravno najboj vznemirljivega življenja so se ji celo nekoliko smilili. Kljub temu, da je njeno otroštvo mejilo že na neko čudno sprevrženo zgodbo, je imela še vedno rada vznemirljive reči. In v gledališču je bilo zmeraj razburljivo, tako kot v svetu psihologije. Prav nič ni obžalovala, da je izbrala ta dva študija, čeprav je nekoliko dvomila, da bo kdaj uspela v katerem od njiju. Igranje bo vedno njen hobi in vedno bo imela raje prakso kot teorijo, psihologija pa ji bo, tudi če ne uspe, vedno koristila v življenju, četudi je imela slabe strani. Mar jih ni imel vsak poklic? Namuznila se je ob Dylanovem odzivu, ko mu je povedala, kaj obravnavata. Začutila je nekakšno olajšanje, ker ni bila edina, ki ni razumela Williamovega pisanja. Človek je bil morda res odličen dramatik in vse, a presneto zatežen. "Ko sem bila še majhna sem oboževala Romea in Julijo. saj veš, mogočna ljubezen zaradi katere sta pripravljena umreti in vse to. Komaj sem čakala, da bom lahko prebrala to prečudovito delo, ampak sem bila razočarana. prišla sem do sedme strani pa že nisem več razumela o čem se gre." Zavila je z očmi. Poslušala ga je in zraven prikimavala. Imel je prav. In prav zato ga je prosila za pomoč. Postavil ji je vprašanje in v trenutku je začutila, kako ji je kri bušnila v lica. "Pravzaprav ne. Še nikoli nisem bila zaljubljena. Niti malo, kaj šele noro in brezglavo."

tag, melody



Nasmejal se ji je; dober opis gospoda Halla, to je bilo vse, kar si je lahko mislil. Velikanski dolgočasnež, ki je v svetu teatra obstajal povsem nerazumljivo. Kako je lahko tako brezizrazen človek sodeloval pri čem tako nabito raznolikem? Najbrž je bil ravno zato načitan teoretik. Z zanimivimi predavanji, ki se žal niso raztegnila v njegovo osebnost. »Najbrž bo to delno tudi zaradi jezika in verziranosti.« Angleži so to nekoliko lažje razumeli kot američani, a vsem je Shakespearov arhaični jezik delal vse vrste težav. Veliko bolj razumljivo zanje bi velikokrat bilo, če bi lahko besedilo brali v preprosti angleščini; istočasno pa bi taisto besedilo izgubilo ves svoj čar. »Dobro, ni ti potrebno biti,« je nemudoma prikimal, ker to vsekakor ni bil pogoj za nadaljnje delo. Spraševal se je, če so vsi razumeli, kaj pomeni igralstvo; ne pomeni pretvarjanja, ne pomeni igranja. pomeni sposobnost, da se kljub najbolj neverjetnim situacijam lahko oseba vživi v neznano, da je lahko eno z neznanim, kljub temu, da tega ne razume popolnoma. S časom je to razumevanje prišlo. »Julija je bolj ali manj vsako med temi dekleti,« je zamrmral, z roko je nakazal na ljudi, ki so ju obkrožali; ogromno deklet takih ali drugačnih starosti in izgledov, vsaka je v sebi nosila to. »Tudi ti si Julija. Njena esenca je sestavljena iz upora proti sistemu, proti domačim, iz ljubezni do neznanega, iz trmastega vztrajanja, iz neznanskih žrtev.« Nekaj od tega je morala poznati. Nekaj od tega je gotovo nosila v sebi, tako ali drugače. Vsak je nosil to v sebi; tudi on sam je bil nekoliko Julija. »Njena ljubezen je.. nora. Naivna. Eksplozivna. Zapri oči.« Nasmehnil se ji je, tole je hotel poizkusiti. »Daj, zaupaj mi, nič ti ne bo. Zapri oči in se povsem sprosti.« Bilo je butasto in bilo je nepričakovano. Bilo je nekaj, kar je bilo za razumevanje vredno narediti. »Pozabi name in na vse tukaj. Vztrajaj.«

Tag; Dylan<3

Skomignila je z rameni, čeprav bi mu najraje prikimala. Saj je razumela, nekaj majhnega, a bilo je preveč kompliciranja in jezik... No, lagali bi, če bi rekli, da ji je bil všeč. Bilo je res nekaj posebnega, občutek, da bereš antični zaklad in ne vem kaj pametnega, in če bi to napisali v sodobnem jeziku zagotovo ne bi bilo več tako cenjeno. Nasmehnila se je in olajšano izdihnila, ko ji je povedal, da ne rabi biti. Postajala je radovedna, kam bo zdaj vse to vodilo. Navadno se je učila sama in niti ni imela prevelikih težav s vsem tem, a nikoli še ni prosila koga za pomoč, zato ni vedela, kako bo vse to potekalo. Upala je le, da je ne bo napiflal s teorijo, potem pa bo morala vse narediti sama, kot so to počeli mnogi profesorji, ki jim je bilo pravzaprav vseeno zanje. Čakala je nadaljna navodila, potem pa je začel razlagati. Odprla je usta, da bi mu postavila vprašanje, a jih je kmalu potem tudi zaprla. Odgovor je namreč dobila še preden je utegnila vprašati. Ozrla se je naokoli in pogledala po dekletih. Na prvi pogled s niso bila niti najmanj podobna. No, razen dvojčic, ki sta se hihitali tam pod drevesom. Nenadoma je razumela, kaj je mislil s tem. Upor proti domačim, trmasto vztrajanje.. To je zagotovo zvenela kot ona. "Čudno. Prav imaš. Mislim... mislim da nekako razumem." Bila je Julija, dekle, ki jo je že od malega tako oboževala. In sedaj jo je končno razumela.
Ukazal ji je, naj zapre oči in pogledala ga je, kot da je padel na glavo. Nič ji ne bo... zaupala mu je. Morala mu je zaupati, druge izbire tako ali tako ni imela. Bilo je to, ali pa da pade. In slednjega nikakor ni hotela. Vse, kar je potrebovala je bil en globok vdih, in pozabila je na vse okoli sebe. Počutila se je tako svobodno. Na koncu je šlo že tako daleč, da ni čutila niti klopi, na kateri je sedela. Sproščeno je zadihala in uživala. Vprašala bi ga, kaj zdaj, a ni hotela prekiniti tega čudovitega trenutka. Ji bo že povedal.

tag, melody



Pustil ji je, da je odtavala. Sledil je njenim zaprtim vekam, ki so bile vedno bolj mirne, njenemu obrazu, ki se je počasi sproščal. Postavil se je na noge; opazoval jo je naprej. Trajalo je kakšnih pet minut, preden se mu je zazdelo, da je rjavolaska povsem sproščena. Ko se mu je zazdelo, da je pozabila na svojo okolico, nanj, celo nase. Približno kot tisto stanje posna, preden je človek končno potonil v popoln spanec. Ko ni bilo mogoče sanjati in ko se istočasno situacije ni bilo mogoče zavedati; želel je, da bi prišla tako daleč, ker bi potem to, kar ji je imel namen storiti, prišlo do največjega izraza. In ko se mu je zdelo, da je dovolj daleč, je končno pristopil k njej, čisto po tiho, da ne bi s svojo prisotnostjo zmotil njene spokojnosti, obstal je nad njo, nekaj časa jo je gledal, na njegov obraz je legel nagajiv nasmešek.. in nato jo je porinil, da ji je spodneslo tla pod nogami in jo je skorajda prekucnilo na drugo stran. Z glavo bi lahko prav grdo treščila ob tla, lahko bi si jo razbila, če je ne bi samo nekaj centimetrov nad tlemi ujele njegove roke. Njegove dlani so jo čvrsto oprijele nekje pri njenih lopaticah in obstala je nekako v zraku, noge še vedno preko klopi, on skorajda na njej, njegov obraz nad njenim, zgornja dela njunih teles v komaj zaznavnem dotiku. Smehljal se je, pričakujoč vsaj majhen naval jeze iz njene strani, glede na to, da najbrž takšnegale natega ni pričakovala. »In tole zdaj,« je začel, še preden bi ji uspelo popeniti nanj, ker je, kaj, izrabil njeno zaupanje ali kaj podobnega, »je tisti občutek. Ko ti spodnese tla. Ko odpreš oči in te nekdo kljub temu, da si skoraj zletela, drži v rokah in ne bo pustil, da padeš. Ko ti srce razbija, ker nisi niti slučajno pričakovala česa takega, in vendar te je zadelo.« Njegov obraz je bil njenemu tako blizu, v njegovih očeh nekaj, kar je povzročil celoten tok dogodkov, kot nekakšna strast, za katero je sam vedel, da jo je iz njegove podzavesti privleklo to, kar sta počela, ne pa ona sama. Lahko bi jo poljubil. Njegove oči so ujele njene rožnate ustnice, ki so se mehko nastavljale njegovim. »Ko se za trenutek zazdi, da svet naokrog ne obstaja.« Zadnje je zašepetal, preden se je počasi odmaknil in ji pomagal, da se je znova vzravnala.

tag, melody



Vsak njen odziv je bil na nek način pričakovan, spet na drug popolnoma nov in nepoznan. Podobne stvari so delali na gledaliških vajah v prvem letniku; čeprav si po prvih padlih borcih vedel, kaj te čaka, je bila evforija, ki si jo začutil ob občutku povsem nekaj novega. Bila je finta, bilo je nekaj, s čimer si na silo izzval občutke – in čeprav je bila samo finta, je bila dobra finta. Dovolil ji je, da se je sprostila, odmaknil se je od nje in pogled usmeril stran, na drugo stran, proti torbi, ki jo je odprl in v katero se je spustil v lov na škatlo cigaret, ki jo je prejle nekam odvrgel. »Me veseli,« se je nasmejal, ko mu je bila nesposobna vrniti konkreten odgovor; jecljala je, očitno precej zmedena zaradi tega, kar se je pravkar zgodilo. Bil je zadovoljen, da mu ni zamerila, da ni vsega skupaj razumela kot hudoben nateg. Našel je vžigalnik in ga odložil na kamnito klop, nekaj trenutkov kasneje je iz torbe privlekel tudi škatlico s cigareti. Enega je izbezljal, ga vtaknil med ustnice in ožgal konico z vžigalnikom. »Fora je v tem, da ne moreš ostati v konstantnem padcu.« Večkrat se je zaljubil, nikdar ni čutil večne evforije. »Med tem se v Romeu in Juliji pričakuje prav to. Večni padec. Totalna obsedenost. Zaradi česar ima na koncu koncev vse skupaj smisel.« Znova je premolknil, potegnil dim iz cigatere, nato pred Melody pomahal s škatlico, da bi videl, če morda želi enega. Sploh ni vedel, če rjavolaska kadi; še nikdar je ni videl kaditi, to je bilo gotovo. »Ker ne moreta živeti brez drug drugega, kajne? Ker sta v konstantnem padcu. Nič ne pomeni ničesar, če ni drugega tam. Ves čas se počutita točno tako, kot si se ti, preden sem te ujel. Zato ima konec smisel. Ker je ta sunek tako močan, da brez njega nista sposobna živeti. Zato se raje ubijeta, kot da bi ostala prazna.« Spraševal se je, če se mu bo to kdaj zgodilo; in na tihem upal, da ne. »Naivna in zaletava otroka. Nič nenavadnega, ko dobro pomisliš.«

tag, melody



Ko je spregovorila, se je namrščil in za nekaj trenutkov je njegov pogled pobegnil po zelenici pred njima, kjer so se nabirali študentje, na pogled poznani obrazi, ki sta jih oba dnevno srečevala na hodnikih. Prava ljubezen? Kaj naj bi to pomenilo? Njemu se je takšnale začetna zatrapanost prav tako zdela prava ljubezen, ravno ta je bila tista, ki je premikala gore in prečkala oceane. Ne to, kar je prišlo po tem – stvar navade, nenaden hlad, odtujenost, sprijaznjenost z usodo. Želel si je, da ne bi tega nikdar doživel; zdelo se mu je, da je poroka – in leta, ki jih je par preživel skupaj – samo pokvarila to, kar bi lahko bilo, če do takšnih obvez nikoli ne bi prišlo. »Tisto je prijateljstvo,« je skorajda grenko navrgel opazko, ki je najbrž ni hotela slišati. Vedel je, da ni zvenel nič kaj romantično, preprosto bil je tip človeka, ki v tako trajno ljubezen ni zaupal. Vsakič, ko je to poskušal, se je spomnil na svojo mamo in na njeno odsotnost in počutil se je, kakor da je imel v življenju neizpodbiten dokaz, da nič ne ostane tako, kot je bilo, samo zato, ker sta med dvema zaljubljencema zakon in otrok. »Mislim,« je skomignil z rameni in sprostil izraz na obrazu, da ne bi deloval tako zelo nastrojen proti tej ideologiji. »Ne vem. Ne verjamem v tako imenovano trajno ljubezen.« In to je bilo vse, kar je imel namen reči. Ljubezen je bila vseeno še vedno pretežka tema, da bi jo spoznal do potankosti. Je pa zato povsem razumel ljubljenje, ha, to pa. »Mislim, da..« Daleč sta prišla v njuni debati. Uspela sta se zresniti, nekako preiti na nekaj veliko kompleksnejšega, kot sta si oba zadala na začetku. »Mislim, da ne bi bila tako dobra zgodba, če se ne bi ubila drug prek trupla drugega,« je navsezadnje dejal s hudomušnim nasmeškom na obrazu, a mislil je precej resno. »Pa še roman bi bilo treba spisat, ker v tako kratko tragedijo njuna raztegnjena ljubezenska zgodba ne bi šla,« se je dodatno nasmejal. Romeo in Julija sta morala umreti, da ju je bilo sploh zanimivo brati.