tag is indigo; abel wearing this and yeah, začetki -_-

Ni je zasledoval. Samo kaj boljšega ni imel za početi kot hoditi naokrog in opazovati, ob tem pa ugibati, kakšne skrivnosti se skrivajo med platnicami. Le kaj piše v tej mali črni knjižici? Pogladil se je po bradi in vstal iz klopce, ko je predmet opazovanja, Indigo McCormak, šla za vogal. Ah ja, očitno še ni opazila, da ji med stvarmi nekaj manjka. Pa saj je bilo prehitro, v predavalnici ga je pozabila pred komaj dvema urama. V torbico zagotovo ne bo pogledala dokler ne pride domov. Naslonil se je na steno in začel v rokah obračati knjižico, med tem ko se je svetlolaska pogovarjala z skupino rjavolask. Je v dnevnik pisala trače? Mnenja o puhloglavkah? Ni pogledal notri, toliko razumnosti pa je že imel. Vendar ga je mikal, toliko kot njegova lastnica. V kakšnem drugem primeru bi knjigo takoj vrnil, dobil kakšen poljub v zahvalo in konec zgodbe, zdaj pa ga je nekaj ustavljalo da ni takoj stopil do pegice. Vedno je rad opazoval druge, jih preučeval, preprosto se mu je zdaj zdelo zabavno gledati njo in na podlagi videnega sklepati kaj je napisano z lično pisavo, ki jo je slučajno uzrl. Dekle se je premaknilo naprej in spravil je stvarco v torbo, potem pa se na primerni razdalji odpravil za njo.
Kje pa je? Ozrl se je naokoli, ampak slapa plavih las ni opazil, dokler ni bil točno pred njim. Prišla je izza vogala, on pa preveč zatopljen v Hodgenovo domnevo, da bi opazil da ga je opazila. Zamigal se je na stopnici na kateri je stal, potem pa le ulovil ravnotežje in pogledal pege na licih in velike modre oči.“Živjo.” Kljub presenečenju samozavestni in nasmeha ni izgubil. “Lep dan kajne?”

[ abdel, :3 ] oh he is such a cute ass!  

Predavalnica se ji je vedno zdela tako gromozanska. Polno ljudi, morda za njen okus celo preveč. Res, da je bila zgovorna in da je rada dobila zadostno količino pozornosti, a prevelika količina ljudi, jo je nekoliko utesnjevala in dobila je občutek, da celotni razred tako ali tako nima nobene miselnosti in nobene določene topline, pač pa zgolj tista hladnost in neprepoznavnost drug drugega. Čeprav so se seveda tudi ti problemi počasi pričeli razreševati in dlje ko je bivala na tem prijetnem otoku, bolj in bolj se je zavedala, da ima očitno res srečo, da je pristala tu. Svoje misli in probleme je skrbno zapisovala v majhen črni zveščič, ki ga je dobila kot Božično darilo od ene izmed tet. Seveda je bila Indigo nad dnevnikom nenavadno navdušena in ga od takrat naprej nosi s seboj in pazi nanj bolj kot na lastno denarnico. Skrivnosti so bile seveda pomembna stvar, ki jih ni delila z vsakim, pač pa so bile del dnevnika. Kakorkoli že, tri zaporedne ure psihiologiije so jo zadosti izmučile, da je ob prvem primernem trenutku zapustila prizorišče neprestanega učenja in odšla v mesto. Trgovinice so je po pričakovanjih sodeč sproščale in da je zapravljala družinsko premoženje obleko ni skrbelo prav nikogar. Njena mama je bila nad hčerko vsekakor navdušena, glede na to, da je bila tudi sama urednica modne revije in je za modo živela. Precej nerodno se je z kupom vreč napotila proti skupini deklet, s katerimi so pred nekaj dnevi zunaj žurirali in se za nekaj trenutkov ustavila pri njih. Drugo za drugo je potem objela in se zgolj zaradi dolgočasja odpravila naprej, proti glavni ulici kjer je nameravala poklicati taksi, ki bi ji nudil prevoz do doma. Ni bila ravno dobre volje za pogovor z ljudmi in želela je samo domov, v toplo in varno zavetje svoje postelje in h skodelici dobrega črnega čaja, pa vendar je dobivala občutek, da še zdaleč ne bo kmalu doma. Moški, ki jo je ujel v trenutkih njenega razmišljanja, je bil postaven, črne polti in prijeten na pogled. Njen pogled je postal v trenutku nekoliko kaotičen in jo je zagrabila panika, da je morda ime postavnega tipa pred njo na žalost pozabila, zaradi litrov pijače, ki jih je spila na zadnji zabavi. Seveda bi bilo povsem možno, da se je prav z njim predajala seksualnim užitkom, a ker se le ta ni tako obnašal do nje, je sklepala da ga pozna od kod drugod. » Pozdravljen tudi ti, « ga je z vljudno gesto pozdravila in se vprašujoče nasmehnila. » Um, ja seveda. A se poznava? « kar takoj je prešla k bistvu  in ga premerila od glave do peta. In šele takrat je opazila, da je v rokah stiskal identično črno knjižico, kakršno je ona dobila prejšnji Božič.