melody!  

počasi, čisto počasi in z naporom je odprl oči, ker so se mu veke zalepile skupaj – ali pa se mu je tako le zdelo. Pozdravila ga je vseobsegajoča bolečina, odmevajoč v njegovi glavi, želodcu in najbrž v vsaki obstoječi mišici, ki se je skrivala v njegovem telesu. Za trenutek se je v njegovih mislih instinktivno pojavila domneva, da ga je najbrž zbil avto in je pristal v bolnišnici, vendar jo je ovrgel takoj, ko se mu je vid zbistril in je prepoznal svojo sobo v bratovščini. Očitno je bila noč milo rečeno divja, ker se na žalost (ali pa na srečo) ni spomnil skoraj ničesar, razen prihoda v bar in prikupne temnolaske, s katero sta se zapletla v pogovor. Najbrž se je potem konstantno nalival z alkoholom in bog ve kako končal v svoji lastni sobi z ničemer razen boksaricami na telesu. Ušel mu je naveličan vzdih, ki je povzročil verižno reakcijo bolečine v različnih delih telesa in zoprno zvonjenje v ušesih. »ugh,« je siknil skozi stisnjene zobe in se z rokami privlekel do vzglavja, kjer se je zbrušenega lesa oprijel kot bi mu šlo za življenje ali smrt. Členki so se mu pobelili s silo prijema, medtem ko se je počasi dvignil v sedeč položaj, da je dobil pregled nad morebitno škodo, ki jo je povzročil v stanju izključenih možganov.

»o bog,« je nejeverno zamrmral, ko so se njegove oči ustavile na še eni postavi, ki je ležala poleg njega. Njeni svetleči temni lasje so bili razsuti po kontrastno beli rjuhi in takoj je prepoznal dekle iz bara, čigar ime je pozabil. Ampak, ali je res… se je res kaj zgodilo? Glede na zanemarljivo majhen kos blaga v obliki boksaric na njem in nič več kot spodnje perilo na njej – no, obstajala je možnost, že to je bilo preveč. Hitro (kolikor je pač lahko v njegovem stanju) se je dvignil s postelje in začel nase vleči prve hlače, ki se jih je oprijela njegova dlan. Na pol poti do pasu je nekje za sabo zaznal šumenje posteljnine in refleksno zaprl oči, medtem ko si je trenirko z enim sunkovitim potegom oblekel do konca.

melody! sorry for late and i dunno what is this post because it's almost 1 am and i'm still up (without coffee!) so please forgive me if this is a total nonsense shit ugh.

za sekundo se je ustavil in pomislil, zakaj ga je situacija pravzaprav sploh tako spravila iz tira – nenazadnje ni bilo nikogar, ki bi mu imel pravico zapovedovati kaj lahko počne in česa ne. sploh pa, sodeč po njegovem neuporabnem spominu kar se tiče prejšnje noči, sta bila gotovo oba dovolj neprištevna, da lahko karkoli se je (če se je) med njima zgodilo brez slabe vesti razglasita za nepomembno. iz te perspektive pravzaprav nima nobenega smisla, da paničarita in si belita glavo s hipotetičnim vprašanjem seksa. da, tako je. nevede je globoko izdihnil do tedaj zadrževani zrak in se s širokim nasmeškom obrnil proti postelji, s katere ga je prestrašeno opazovalo črnolaso dekle. s tresočim glasom je ponovila njegove prejšnje misli, le da so imele nanjo še veliko večji vpliv kot nanj (tako se je zdelo). »erm, žal je moj spomin neuporaben od drugega kozarca naprej,« je opravičujoče skomignil z rameni. zdelo se mu je najbolje, da ji pusti nekaj trenutkov za notranji razmislek, upajoč, da bo prišla do enakega zaključka kakor on sam.

ko je v vidno polje zopet vkomponiral posteljo, mu je bilo takoj jasno, da napetost ne bo odpravljena tako gladko. neznanka se je komaj opazno tresla in v njenih očeh je odsevala panika, pospremljena z jezo. spraševala se je, zakaj se je to moglo zgoditi prav njej, kako se je lahko tako… prekršila. ali pa je bila to le ena izmed njegovih rahlo prepotentnih domnev, v trenutkih ko si je rad predstavljal, da zna brati ljudi. kakorkoli, njeno stanje mu gotovo ni vlilo največ upanja, čeprav mu ni bilo jasno, zakaj se tako sekira. »torej, upam da mi nameravaš povedati vsaj svoje ime, ker si garantirano ne želiš, da te naslavljam s kakšnim izmed mojih čudaških zaimkov.« njegov klavrn poskus razblinjanja napetosti je nerodno obvisel v zatohlem zraku in tišina, ki je sledila, je bila milo rečeno težka.

melody!

opazil je spremembo – njeno telo se je pomirilo in obraz se ji je malenkost sprostil, kar je vzel kot dober znak. mogoče je še vedno lahko upal, da mu ne bo treba miriti histeričnega napada in ob tem so se mu ustnice privihale navzgor. »melody.« okušal je njeno ime in napenjal možgane, iščoč karkoli znanega; potrdilo, da je ime že slišal. toda očitno je že drugič tistega dne preveč pričakoval, ali pa je preprosto podcenjeval luknje v spominu. prekleto. »yann chauvette, na uslugo,« se je predstavil z močnim francoskim naglasom ter se za dobro mero še priklonil s polovičnim nasmeškom na obrazu. gesta je bila v resnici že pošteno obrabljena, toda nikoli ni razočarala z izvabljanjem smeha v še tako napetih situacijah. ko se je zopet zravnal se je melody začela opravičevati, kar se mu je zdelo… no, ljubko. »hej, ni problema. tudi jaz nisem najbolj navdušen nad domnevnim potekom dogodkov toda če sklepam da sva bila oba pošteno nalita… hm, najbrž nisva bila niti dovolj prištevna, da bi… saj veš,« je rahlo zadržano rekel in smešno zakrilil z roko skozi zrak, »našla prave luknje...« konec stavka se je izgubil v krčevitem smehu, ki ga je zvil v dve gubi in nekaj sekund se je nemočno izgubljal v kaosu refleksov, ki so mu stiskali želodec in potrebi po zraku. opomin za prihodnost: nikoli se ne smej ko imaš hudega mačka. bolečina je bila milo rečeno obupna, celoten prizor pa nedvomno izredno komičen. »op-oprosti,« je uspel izdaviti z malenkost solznimi očmi in se naslonil na zid za sabo. »o bog, ne vem kaj je bilo to. kakorkoli, bistvo je, da ni razloga za paniko, vsaj po mojem mnenju.«

Tag; awsome Yann<3


Prikimala je in si dovolila majhen nasmešek, ko je izgovoril njeno ime. Zvenelo je kot magična beseda in slišati svoje ime v takšnem tonu je bilo tudi zanjo nekaj posebnega. Fant je imel dokaj lep nasmeh in ni vedela, ali naj bo tega vesela ali jo to straši. Največji lepotci so bili navadno tudi največje barabe, zato pa ni zaupala čisto nikomur. Predstavil se je in nekoliko je dvignila obrvi ob francoskem naglasu. Kako za vraga ji je uspelo pristati tu s čednim Francozom?! Kljub temu, da ji je to vzbujalo strah je morala priznati, da je imela prejšnji večer očitno veliko srečo. Začutila je, kako ji je kri bušnila v lica, ko se ji je tako priklonil in da bi jo prikrila, je zavila z očmi. Kljub temu so se ji ustnice proti njeni volji ukrivile v nasmešek. Hitro ga je zatrla in se za vsak slučaj pokrila z odejo. Poslušala ga je z dvignjenimi obrvmi, ko je začel govoriti, potem pa ga je zajel napad smeha, ob katerem se je rjavolaska le nasmehnila njegovi pojavi, kljub temu da se ji vse skupaj ni zdelo čisto nič smešno. Res odlična izbira besed, moram priznati, je rekla. Počakala je, da se je umiril, ko pa se je še opravičil je zamahnila z roko, češ, saj ni pomembno. Z naslednjimi besedami jo je spet spomnil, da tu ni bila le na obisku. Ne razumeš, saj ne gre za to. Jaz.. prekleto ne morem govoriti o tem. Lahko ti samo povem da je bila to grozna napaka ki jo bom obžalovala do konca življenja. Mislim, nič ni narobe s tabo, nekaj je, o čemer pač ne morem govoriti. Vse skupaj je zdrdrala v eni sapi, potem pa globoko zadihala in se začela ozirati naokoli. Verjetno je še najbolje, da se spravim od tukaj. Še enkrat mi je žal… Lahko bi imel tako čudovit večer in jutro, pa sem ti ga uničila. Si kje videl mojo majico? S pogledom je prečesala že celo sobo, pa je ni nikjer videla. Le njene kavbojke so ležale tam na tleh, ampak brez majice zagotovo ne bo skakala po otoku.