For Tate

"Christine, kaj te boli, draga moja?" Dvignil je pogled s kartoteke in zagledal zagorelo temnolasko, ki je takoj začela stokati, kako jo vse boli, glava, trebuh, hrbet, da ji je slabo in še milijon drugih stvari. Takoj je spregledal za kaj se gre. "Pri katerem predmetu pa imaš izpit?" Namuznil se je, temnolaska pa se je kar takoj vdala in mu povedala. Zagodrnjal je, nato pa napisal opravičilo. "Izvoli, naslednjič pa kar naravnost povej, takim lepoticam vedno napišem." Pomežiknil ji je, ona pa je z zardelimi lici odšla ven. V istem trenutku je v sobo vstopila tista sramežljiva medicinska sestra, ki ga nikoli ni upala pogledati. Naslonil se je in jo opazoval, natančneje njeno telo. Ko je pogled končno dvignil k njenim očem, pa je opazil, da je tudi ona strmela vanj, le da je v nasprotju z njim pogled hitro umaknila in zraven še zardela. Zavil je z očmi in nadaljeval z delom.
Čez kakšno uro jo je že držal v naročju ter jo zavzeto poljubljal. Za sramežljivo dekle je imela očitno kar precej izkušenj. Moral je priznati, njene ustnice so bile na njegovih še bolj vroče kot samo od daleč. Seveda se ne bo zgodilo nič resnega. Dovolj spoštovanja je imel in uboge punce ni mogel tako spraviti ob službo. Pa vendar je bilo videti, kot da bosta šla do konca, dokler se ona ni kar naenkrat ustavila in prestrašeno gledala. Začivkala je, da bo kmalu čas, da se odpravi k naslednjemu pacientu, nato pa se hitela opravičevati in govoriti, da lahko kdaj drugič. Spet je zardela, ko se je nasmehnil, in odhitela stran. Zavzdihnil je in pogledal, kateri je naslednji. Tate Walker. Hm. Tega pa tukaj še ni bilo, zate je upal, da ne bo hotel nevemčesa od njega. On bi namreč raje počel kaj s to prelepo sestro. Odpravil se je proti fantovi bratovščini in poiskal sobo Tatovo sobo. Potrkal je in počakal, da mu je fant odprl. "Tate Walker?" je vprašal in mu ponudil roko. "Moje ime je Alex Wilder, šolski zdravnik sem." Nasmehnil se je in se ozrl po njegovi sobi.

Končno je kupil barve. Stene zdaj niso bile dolgočasne, ampak so bile točno takšne, kot jih je imel doma - temno modra, temno rdeča, siva in vijolična. Ampak od tega je bilo par dni, zdaj je samo smiselno prestavljal pohištvo po sobi. Posteljo je prestavil čisto k steni, saj se je tam počutil najbolj varno, stisnil se je lahko k steni in ni ga bilo strah, da bi prišel kakšen baw baw in ga pojedel. Mizo je prestavil k oknu, v kotu pa je bil postavljen nekakšen tabore - velika modra stvar, polna stiroporja, vendar zelo prijetna za sedenje. Kitara je bila postavljena zraven pisalne mize, čevlji pa so ležali na omarici ob vratih. Dopoldan je bil na predavanjih, zdaj pa se je zvlekel pod tuš, skadil cigareto in se ulegel v posteljo. Pokrit je bil z deko, črne barve, vendar je bila tako mehka, da je imel občutek, da bo pod njo celo življenje. Počasi je zaprl oči in odneslo ga je. Sanjal je, da je na morju in da se ima neverjetno lepo. Ravno je hotel iti plavati, ko ga je nekaj prebudilo. Glasno trkanje se je razlegalo po vratih in nič kaj navdušeno se ni odpravil proti njim. Mogoče je Dylan in bosta skupaj kakšnega skadila in kakšno rekla. Ko je odprl vrata, ni bil Dylan. "Um, dober dan, Tate Walker." Podal je roko moškemu, potem pa se zmedel. "Zdravnik? K-kar naprej," je rekel, ga spustil mimo, potem pa se zavedal, da je pravzaprav skoraj popolnoma gol - vse, kar je imel na sebi so bile rdeče bokserice. Zdravnik? Psihiater? Prekleto, so dejansko klicali iz Pariza sem in ga obvestili? "O-oprostite," je rekel med oblačenjem. "Ampak zakaj ste pravzaprav prišli?"