| Naslov sporočila: Re: havana pier [yann & dylan] Tor Okt 29, 2013 3:14 pm | | |
dylan! what is this shit, god, i can't even write anymore, i'm so sorry!sloneč na beli ograji je strmel v od rahle sapice nakodrano morje, s steklenico nečesa močnega v rokah in bedastim nasmeškom na obrazu. vse na njem je kričalo alkohol, veliko alkohola. noge so bile nestabilne, roke brez cilja in možgani povsem brez orientacije tako v času kot v prostoru, toda bil je srečen. njegove misli so že zdavnaj izgubile rdečo nit in so bolj ali manj preprosto utripale v ritmu udarne glasbe, ki se je slišala iz kluba nedaleč od njunega stojišča. »tup tup, tututup, dum di damdam,« si je nerazločno momljal in smešno trzal z glavo, ne meneč se za zunanji svet – dokler ni zopet potegnil iz steklenice ter se z gorečim grlom obrnil proti dylanu. nekaj časa ga je opazoval, z motnimi očmi je preučeval sleherni centimeter njegovega telesa in si predstavljal, kako lepo bi bilo imeti takšno mojstrovino na sebi. na (njegovo) žalost je moralo ostati le pri brezupnih fantazijah, ki so povečale napetost v njegovih hlačah. kako patetično. »stari, misliš da se lahko skozlam v morje?« je z odsotnim izrazom vprašal temno silhueto poleg njega, čeprav mu sploh ni bilo slabo. hladen nočni zrak mu je prijetno blažil pekoče grlo in njegovi možgani so bili v blaženem stanju nevednosti, ki je bilo pravi balzam za yannovo dušo. smešno, glede na to, da je tudi sicer prava kepa sproščenosti in veselja, ki včasih celo preseže meje normale in postane zoprno. Brez nadaljnjega obotavljanja se je z levo roko trdno oprijel ograje in nagnil steklenico ter izpil še zadnjih nekaj požirkov prozorne tekočine. Odvečne embalaže se je znebil z enim samim zasukom zapestja, nezainteresiran za kakršnokoli spoštovanje okolja. »greva popestrit zabavo tja,« je s prstom pomignil proti najbližjemu klubu, »ali ostaneva pri privatnem nalivanju tukaj?« |
|
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: havana pier [yann & dylan] Sre Okt 30, 2013 6:44 pm | | |
tag, yannyours is no shit, mine actually is, i'm sorry bout that babe -.-' To, da mu je pijača danes tekla bolj počasi, ni niti slučajno pomenilo, da ni toliko intenzivneje vplivala na njegove miselne sposobnosti. Takole je na pol slonel na umazano beli ograji, nekaj korakov stran od svojega pivskega prijatelja, ki je bil, iskreno, tudi veliko več kot to, bil je namreč eden izmed tistih, ob katerih je Dylan užival sleherni trenutek druženja. V eni roki je držal steklenico nekega ubijalskega viskija, ki ga je dobil v bližnji trgovini za nerazumljivo nizko ceno, v drugi je držal cigareto in opazoval, kako so se iz nje počasi valili dimni oblaki, iz njegovih ust prav tako. včasih je kar takole.. pozabil inhalirati. Nedvomno, ker so bile njegove telesne sposobnosti nekje na luni, njegove misli prav tako. skozi zaveso cigaretnega dima je tu in tam s pogledom oplazil Yanna, malo sta govorila, potem sta spet utihnila in pila dalje. Tale miselna epizoda, v kateri sta oba molčala – in, iskreno, verjetno razmišljala bolj malo – je trajala najbolj dolgo in še preden sta spregovorila, se je njegov pogled zopet ustavil na temnolascu. »Itak,« je nemudoma podprl predlog, čeprav se mu je zdelo, da se bo sam prej ali slej moral vanj olajšati na drug način. Nekaj sekund je molčal, nato se je razigrano zarežal: »Te sploh sili na kozlanje?« Njegov sogovornik je namreč deloval neverjetno spokojno, vsekakor ne kot nekdo, ki bi potreboval črpanje in intenzivno nego, bolj kot nekdo, ki blazno uživa, z alkoholno rdečico v licih, a nikakršnim občutkom fizične slabosti. »Stari, ne,« se je zopet zarežal, ko je temnolasec tako odločno pričel govoriti; očitno je čutil potrebo po tem, da se premakneta, med tem ko bi Dylan najraje na svetu ostal tukaj. Klubi so bili polni.. ljudi. Tale mir je bil veliko boljši. »Sploh pa,« je nadaljeval, dvignil steklenico z viskijem v višino svojih ramen in z njo rahlo pomahal, da bi pokazal, da sam vsekakor ni tako hiter, kot je bil hiter njegov francoski prijatelj, »me s tem sranjem ne bodo spustili nikamor. Si moraš malo oddahniti, ali boš kar nadaljeval?« steklenico, ki jo je držal v roki, je ponudil Yannu, da bi se morebiti odžejal z nečim, kar ni prozorno in nima vonja po toksični snovi, ki bo razžrla njegove notranje organe. |
|