my heart is beating like a disco drum,

my adrenaline is high and you're standing there all alone

Ni bila človek, ki bi vztrajal tam, kjer očitno ni bil zaželen. Toda prav tako ni bila tip osebe, ki bi se zaradi ene samcate ovire vdal v usodo. Že lani je skrivaj opazovala skupino študentov, ki je vedno počela najrazličnejše nevarne bedarije, kot je bilo skakanje z rolko čez stopnice ali pa iz stavbe na stavbo, čeprav je bilo za slednje na Androsu bolj malo prilik. Fantje so se ji vedno zdelo fascinantni, toda lani tega ne bi priznala za nič na svetu, letos pa je pri tem, da bi se jim pridružila, ni obiralo čisto nič. Nič razen enega izmed članov skupinice, ki je svoj pogled vanjo vedno upiral zviška in ji nikdar ni namenil niti besedice, če ta ni vključevala glagolov ''ne'' ali pa ''oditi''.

Čudno je bilo, da so bili ostali fantje precej navdušeni nad njeno družbo in so ji bili celo pripravljeni izdati nekaj trikov, toda to je bilo bolj ali manj vse. Očitno je bil Dexter Archer nekakšen neuradni vodja skupine, kajti ko je vprašala, če bi kako stvar lahko tudi poskusila, je kdo od njegovih pajdašev pogovor hitro obrnil na kako drugo temo . Zato mogoče ni bilo tako presenetljivo, da je temnolascu tokrat, ko ga je videla z nahrbtnikom zakorakati proti hribu, sledila.

Ko se je ustavil pred slapom je bila ona še vedno hudo zadihana. Ne, sandale vsekakor niso bile obutev za pohodništvo, pa tudi svetle, lahkotne oblekice ne, toda to je bilo v tistem trenutku zadnjega pomena, kajti Dexter je plezal po slapu. In ona je bila v trenutku za njim. Odvrgla je sandale in ravno stopila v hladno vodo, ko se je temnolasec obrnil in ji namenil enega svojih slavnih pa-ne-že-spet-ti pogledov. »Aaaam… Hej?« se je v trenutku šibkosti, ki ga je povzročila mini panika, odločila, da se bo pretvarjala, da mu niti slučajno ni sledila sem. »Kaj pa ti tukaj? Občuduješ naravo?« Bravo Thea. Zmajala je z glavo, nato pa opustila vso fraso in njene oči so nenadoma navdušeno zažarele. »Skočil boš, kajne?«

my heart is beating like a disco drum,

my adrenaline is high and you're standing there all alone

Ob nejevoljnem izrazu na njegovem obrazu se je namrdnila, toda premaknila se ni niti za centimeter. Navsezadnje slap ni bil njegova last, če bi hotela bi se lahko tu tudi stalno naselila, prekleto. Roki je trmasto prekrižala na trebuhu in nekoliko privzdignila glavo, s čemer mu je hotela pokazati, da tokrat ne bo popustila. »Stojim v vodi. Sem mislila, da je dokaj očitno.« Prijaznosti vsekakor ni nameravala tratiti za nekoga, ki ni našel niti kančka tega čustva zanjo, niti če je bil ta nekdo čisto slučajno Dexter Archer, kateremu so dekleta dobesedno padala pod noge.

»Tej krpici se reče obleka in je povsem običajno oblačilo, kar se tiče tistega ne moreš dela pa – glej me.« Iz čiste trme in kljubovalnosti je naredila dva koraka proti njemu, previdno, da ji n bi spodrsnilo, toda tudi če bi ji se verjetno ne bi ustavila. Sedaj je bila dovolj blizu, da je videla čez rob slapa, slišala njegovo bobnenje ob skale in srce ji je začelo biti hitreje. Slišala je fante v njegovi klapi, kako so se pogovarjali o tem slapu; ker so predvidevali, da ne ve zanj, se niso pretirano zadrževali pri raznih napotkih. Povedali so vse: da je bil edini trik skoka skočiti iz prave točke, ki je bila nekoliko nižje – do nje si moral zakorakati do ene od skal pri robu. Naredila je manjšo napakico in takrat vprašala, če je to vse – da moraš samo najti pravo skalo in takrat so vsi nenadoma utihnili, toda način, na katerega so si izmenjali poglede, ji je povedal, da so izdali preveč.

Preplavilo jo je navdušenje in nenadoma je v sebi začutila tolikšno energijo, da bi lahko poletela. Ne, da bi se ozirala na temnolasca, katerega razpoloženje je bilo kot ena velika limona, je naredila nov korak proti robu, pa še enega, in še enega, pri čemer je čutila vedno močnejši tok okoli nog in se temu primerno previdno premikala, dokler je ni zagledala – skale, o kateri so fantje govorili. Brez pomislekov je naredila še tiste tri korake, ki so jo ločili od nje, nato pa se ustavila in končno registrirala Dexterjeve besede. »Resno? Kaj pa bi se mi lahko zgodilo?« Bila je tako zaverovana sama vase, da sploh ni opazila, da ji je na skali čisto počasi, milimeter za milimetrom, drselo. »Saj je samo malo vode, kaj pa si lahko človek tukaj nare-« Sredi stavka se ji je iz grla utrgal divji krik, ko je nekoliko večji val vode spodnesel njeno levico, da je izgubila oprijem na skali. Zajela jo je divja, vrtoglava panika, v kateri je skušala obdržati ravnotežje, a bilo je prepozno; tik za levico je zdrsnila tudi desna noga in v naslednjem trenutku je padala, pri čemer je v njenih ušesih odmeval divji krik, za katerega sploh ni vedela, da je njen.

my heart is beating like a disco drum,

my adrenaline is high and you're standing there all alone

Ni si zapomnil njenega imena, ampak to tako ali tako ni bilo pomembno. Tudi ona si najbrž ne bi njegovega, če ne bi njene sestre v Zeti kar naprej sanjarile o njem ter tej ali oni stvari, ki jo je storil ali rekel. Bilo je prekleto nadležno in ob vsem tem se je ime Dexter Archer nekako usidralo v njene misli. Tudi dejstvo, da je imel očitno nekaj proti njenim kodrom je raje spregledala, kot pa se zapičila v brezsmiselno debato, ko pa je lahko namesto tega zrla preko roba slapu, navzdol proti tlem, ki so se zdela tako daleč, da je njeno srce že samo ob misli na vso to razdaljo bilo s polno močjo. Njeno dihanje je bilo pospešeno in lahko bi prisegla, da je imela občutek, da ji ves ta kisik v njenem telesu povzroča vrtoglavico. Toda hkrati se je vsake stvari okoli sebe zavedala veliko ostreje, kot prej, ko je stala na obrežju rečice. Občutek ji je bil neznan, toda vznemirjenje, ki ga je prinašal s sabo, je bilo naravnost fantastično.

»Resno? Jaz pa sem mislila, da je skakanje s slapov za fante nekaj takega kot nakupovanje za punce.« Jasno, njen glas je bil prežet s sarkazmom in že tako se je morala upreti sama sebi, da mu ni odgovorila s svojo priljubljeno 'No shit, Sherlock!' frazo. Še zadnjič se je ozrla po okolici, nato pa se obrnila proti njemu, da bi mu razložila, kako zelo ji gre njegovo obnašanje na živce, ko se je vse začelo odvijati s pospešeno hitrostjo in nenadoma ni več stala na skali, ampak je po trenutku lebdenja, ko je bila popolnoma prepričana, da je to njen konec in bo umrla z zlomljenim tilnikom na dnu prekletega tolmuna, pristala na nečem trdem, a hkrati udobnem in toplem. »Kaj za vra-« je začela bentiti v mislih, nato pa utihnila, ko se je v njeni podzavesti ustvarila misel, da v nebesih ne sme preklinjati. Kaj? Čakaj malo, time out. Nebesa? Saj ni bila mrtva, ali pač? Šele takrat se je zavedla, da pravzaprav še vedno sliši šumenje slapu, da ji srce v prsih še vedno razbija kot noro in da kapljice vode še vedno pršijo okoli nje. Naposled je le previdno odprla oči in se zazrla namuznjen obraz. Oh.

Očitno je nekako pristala v Dexterjevih rokah. Kar je bilo definitivno boljše od pristanka na kaki skali, pa še dišal je veliko boljše. »Če bi mi povedal, kako moram skočiti, se mi ne bi zgodilo popolnoma nič,« je užaljeno zamrmrala in se počutila kot petletna deklica, ki je bila ravnokar okarana, ker je iz torte kradla smetano. Po nekaj sekundah tišine je pogled kradoma znova dvignila k njegovemu obrazu, kjer jo je pričakal nasmeh, za katerega se nikakor ni mogla odločiti, ali ji je všeč ali ne. Nasmeh, ki ni prinašal čisto nič dobrega. Potem pa so se njegova usta že spet odprla in ona se je neprostovoljno premaknila naprej, da je bila sedaj točno nad slapom in so jo ped padcem v globino ločile samo njegove roke, ki so jo držale, kot da ne bi bila težja od vzglavnika. Njene dlani so avtomatsko segle po njemu in se ga oklenile z železno močjo, toda njen pogled je bil usmerjen v globino pod njo in po njenih žilah je znova butnila mešanica vznemirjenja in čiste energije, ki ji je, ko je pogled usmerila nazaj proti njemu, na obraz narisala širok nasmešek. »Ja,« je bil njen odgovor kratek in jedrnat, ko je sklenila očesni stik in ga ni prekinila niti z mežikanjem, s čemer mu je dala vedeti, da misli smrtno resno in sprejema njegov izziv.

my heart is beating like a disco drum,

my adrenaline is high and you're standing there all alone

Lahko je opazila, da je njegov prezirljiv pogled zamenjala radovednost, pomešana z izzivalnostjo, in sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila. Ljudi, ki so o osebi sklepali zgolj na podlagi videza ali tega, kar so slišali, načeloma ni prenašala najbolje, toda na Dexterju je bilo nekaj, kar jo je prepričalo v nasprotno. Neka energija, ki jo je k sebi privlačila kot magnet, ne glede na to, da se je do nje večino časa vedel kot šolski primer kretena. »Predvidevam, da ja,« je jezikavo odvrnila, nato pa priprla oči in kazalec uprla v njegov prsni koš, da bi poudarila pomen svojih naslednjih besed: »Ker če sem prej poslušala cele litanije o tem, kako ne moreš kar skakati po slapu, ne da bi vedel, kam stopiti in od kje skočiti, ti pa si prvič počel natanko to, situacija ne bo rožnata.« Morda je nekoliko pretiravala, a hotela mu je dokazati, da ni ena od tistih bogatih deklic, kakršnih je bil otok poln – majhnih, ljubkih in predvsem krhkih porcelanastih lutk, ki zaradi družinskega premoženja niso bile nikoli primorane početi nič. Ona je bila drugačna, polna življenja in želje po novih stvareh, ne glede na to, ali jo bodo stale potolčenih kolen ali ne. Nenadoma se je znašla na tleh, tik ob robu police, ki je bila edina stvar, ki je preprečevala njen padec v globino. Nepripravljena je za trenutek izgubila ravnotežje na spolzki podlagi, zaradi česar so njene roke avtomatsko šinile nazaj in se oklenile mišičastega telesa za seboj. Zagrabila jo je panika in skoraj bi si premislila ter prekinila to norost, dokler jo je še lahko, ko je zaslišala temnolaščev pomirjujoč šepet. Prisluhnila je vsaki besedi in storila natanko to, kar je storil, tako osredotočena, da njegovih dlani na sebi ni začutila vse do trenutka, ko je zopet spregovoril ter ji z gibom rok pomagal, da se je na ozki polici obrnila. Med njima je bilo zgolj nekaj centimetrov razdalje in če ji ne bi srce od navala adrenalina že tako razbijalo kot noro bi se to najverjetneje zgodilo v trenutku, ko jo je potegnil obse in izničil še tistih nekaj centimetrov prostora. Njena možnost govora je skupaj z vodo izginila v prepad, zato je zgolj pokimala in najprej roki ovila okoli njegovega vratu, nato pa je drugo za drugo dvignila tudi nogi in se ga z njima oklenila okoli bokov. Situacija bi lahko bila izredno nerodna, če bi stala kjerkoli drugje kot na tisti ozki polici nad prepadom, toda tam se je to zdelo kot nekaj popolnoma naravnega. In nato je, še preden bi se uspela zavedeti, kaj počne, temnolasec naredil korak naprej in nenadoma je padala, tokrat zares. Iz grla ji je ušel divji, prvinski krik strahu, pomešanega z navdušenjem, naslednji trenutek pa jo je utišal dotik njegovih ustnic, ki so njene ujele v povsem prvinski poljub. In nato mu je, tik, preden sta pristala v vodi, poljub vrnila.

Šele, ko jo je z vseh strani obdal hlad in je toplota Dexterjevega telesa izginila, se je zavedla, kaj je pravzaprav ravnokar storila. Ne samo, da je skočila iz prekletega slapa (kar je, mimogrede, bilo naravnost fantastično), temveč je tudi poljubila nekoga, ki je do pred desetimi minutami nikoli ni niti obravnaval kot kaj več kot zgolj še eno od razvajenih bogatašic. Poljubila je nekoga, ki ni bil Dylan, in presenetljivo je ta misel sploh ni zmotila toliko, kot bi jo morala. Zmajala je z glavo in končno ugotovila, da je bila pekoča bolečina, ki jo je čutila v prsih, posledica pomanjkanja zraka, ter se končno odrinila na površje. Globoko je zajela sapo in uživala v takojšnjem umiku bolečine, nato pa se je njen obraz ob spominu na občutek padanja razlezel v širok nasmešek. Nasmešek, ki je nato nekoliko zbledel, ko je nekaj metrov stran zagledala Dexterja in se je v njene misli vrnil drugi del skoka.

my heart is beating like a disco drum,

my adrenaline is high and you're standing there all alone

Zmedena je bila beseda, ki bi jo v trenutku, ko je končno splavala na površje, opisala najbolje. V njeni glavi se je hkrati mešalo sto različnih misli, po drugi strani pa se ji je zdelo, kot da se je njeno racionalno mišljenje izključilo s trenutkom, ko je pokimala na Dexterjevo vprašanje ali bi še vedno rada skočila. Skok in naval adrenalina sta zbudila njeno telo, počutila se je bolj živo kot kadarkoli in nasmešek je kar sam silil na njene ustnice, tudi ko so jih sredi padca prekrile njegove. Lagala bi, če bi trdila, da ji poljub ni bil všeč, ali da ji ni še bolj zmešal glave; v stiku ustnic ni bilo nobene nežnosti, nobene ljubezni, samo divja strast in naval adrenalina, ki ju je v trenutku padca povezal. In potem sta pristala v vodi, ki je s svojim hladom zbudila njene misli in jo pripravila do tega, da je uvidela, kaj je storila.

To ni bilo prav, nikakor. Že tako je bilo njeno življenje z Dylanom in Tylerjem v njem popolna zmeda, ki je že dolgo ni več razumela, potem pa se je na njeno vest obesilo še to: dejstvo, da je v poljubu uživala in si je želela še. Toda ni smela, nikakor. Zatopljena v svoje misli Dexterja ni opazila, vse dokler se njegova dlan ni dotaknila njenega lica. Takrat se je odločila: povedala mu bo, da je ne more kar tako poljubljati, da ima fanta. Povedala mu bo, da ji je bil skok noro všeč in bi se rada naučila, kako skočiti sama in še tisoč drugih stvari, toda poljubljanje se je zgodilo prvič in zadnjič. In res mu je to nameravala povedati, ko jo je on prehitel in ji na obraz znova narisal širok nasmešek. Čudovita si. Potreben je bil zgolj trenutek in njena lica so se obarvala redeče, toda on tega ni videl; njegove ustnice so znova našle njene in v tistem trenutku je pozabila na svojo odločitev ter tisti mali govor, ki mu ga je pripravila v mislih. Vse, česar se je zavedala, je bila njegova roka okoli njenega pasu, ki jo je potegnila blizu, tako zelo blizu njega, da se je zdelo, da med njima ni prostora niti za molekulo vode, in njegove ustnice, ki so lačno poljubljale njene, ona pa mu je poljub enako strastno vračala in uživala v vsakem trenutku. Dokler se zopet ni oglasila njena vest, ki jo je kaj hitro pripravila do tega, da se je umaknila. »Dex,« je zašepetala med globokimi vdihi, »ne smeva.« Zmajala je z glavo in pogledala stran, nekam proti nabrežju malega tolmuna. »Jaz… imam fanta in… preprosto ni prav.« Kar pa ni pomenilo, da ni uživala v slehernem trenutku, ali, še huje, da si tega ni še vedno želela.