tag, spencer



Ena izmed njegovih zadolžitev ta večer je bila tudi to, da poskrbi, da se imajo vsi na zabavi prav fino. Ni mu bila formalno naložena, to je bila zadolžitev, ki jo je preprosto prepogosto vzel nase, ker se mu je zdela dobra. Tokrat je čutil nekakšno dolžnost tudi, ker je vedel, da se je Thea prekleto potrudila za zabavo – in morda tudi zato, ker je imel precej slabo vest glede poljuba, ki se je pripetil med njim in Zoey, čeprav je istočasno hrepenel po čem večjem. O bog, bil je tako razdvojen, da ni vedel kaj naj, zato je preprosto bezljal naokrog, tu in tam nazdravil z ljudmi, koga predstavil komu drugemu, vse, da je zabava zaživela v še večjem sijaju. Navsezadnje je bil na poti proti osrčju zabave, od koder se je razlegal zvok karaok in kjer se je slišal glasen vrvež vseh udeležencev – bog, bilo jih je več, kot bi pričakoval, navsezadnje pa je imelo smisel, navsezadnje je bila zabava delo dveh sestrščin, dvoje več ljudi, torej. Par na odru je ravno prepeval eno izmed Abbinih pesmi, zdelo se mu je, da ju je večkrat že videl, kako sta lepila jezika skupaj na faksu. Bila sta kičasto prisrčna, drug drugemu sta se smehljala, kot da zanju prav zares ne obstaja nihče na svetu; patetično in ljubko istočasno. Ni se mogel odločiti, če jima zavida ali privošči, želel si je takšno ljubezen in vedel je, da bi ga najbrž ubila. Najraje bi našel Zoey. Prekleto, nehati je moral razmišljati o njej, sleherna misel ga je razjedala. Najraje bi.. moral bi.. moral bi.. Takrat je mimogrede v precej hitrem tempu pograbil za roko neko svetlolaso dekle, ki se je, kot je izgledalo, izredno dolgočasilo na svojem stolu ob robu odra; povlekel jo je za seboj, ko je prejšnji par ravno zapuščal oder; in nenadoma sta se znašla pod soji žarometov. »Zaupaj mi,« se ji je široko zarežal in v trenutku je lahko začutil, kako se je po njegovih žilah znova pričela pretakati tista tipična flirtava norčavost, s katero je sprejemal svet. Na ekranu pred njima se je izpisal naslov pesmi. Briljantina. Kako pričakovano. You're the one that I want. Tesneje je oprijel svoj mikrofon in se znova široko nasmehnil svetlolaski.

for dylan, hope it's okay

odločitev, da gre na zabavo sestrščin je bila narejena zgolj v zadnji minuti. ni bila ravno oseba, s katero bi se ljudje radi zabavali ob kozarčkih alkohola in glasni glasbi. v resnici, je bila čisto nasprotje tega. že odkar ve zase, je bila tista mila in prisrčna punčka, ki so jo starši zmeraj držali pod svojim okriljem. čeprav je zdaj kilometre daleč od svoje družine in lahko brez zadržkov počne, kar ji srce poželi, je vedela, da ne glede na to, kako postavi situacijo, se bo počutila presneto neudobno in neprijetno na prvi uradni zabavi. popivanje in zabavanje je bila ena izmed redkih stvari, ki jih ni šla od rok. navsezadnje pa tudi ni še spoznala veliko ljudi iz otoka, le s nekaj dekleti iz vile se je spoprijateljila in koga vprašala za zapiske. to je pa tudi bilo vse. sovražila je to, da se je skrivala v svojem malem mehurčku, to je počela še toliko bolj intenzivno, odkar je prišla sama v novo okolje, namesto, da bi uživala študentsko življenje, takšnega kot si je predstavljala.
tako je sama sedela, medtem ko je zaljubljeni par na odru, ki je bil le za nekaj metrov oddaljen, prepeval pesem, ki ji je že šla rahlo na živce. med množico, ki se je počasi začela nabirati okoli prostora za karaoke, je iskala kakšen znani obraz, s katerim bi rekla besedo ali dve, saj ni mogla zanikati, da se je počasi začela dolgočasiti in sama sebe spraševala, zakaj se je na koncu sploh odločila, da pride sem. saj je jasno vedela, da bo rezultat tak kakršen je. sama je bila preveč sramežljiva, da bi do koga pristopila, tako ali tako so pa že vsi ob sebi imeli prijatelje in se ni hotela nepovabljeno vštuliti v pogovor. preden se je sploh lahko zavedala, jo je nekdo zagrabil za nadlaht in s svetlobno hitrostjo povlekel na oder. "kaj za vraga je tvoj problem?" je ostro in ne prav prijazno rekla blondincu, ki jo je nepričakovano zvlekel pred mikrofon, vseeno dovolj šepetaje, da ni množica študentov slišala njen besni pozdrav. karaoke? ne, ne in, še enkrat, ne. saj je rada pela, ko je bila sama doma, najverjetneje pod tušem, ne pa pred občinstvem, ki se je razpostiral pod odrom. na zaslon se je pojavil naslov pesmi, začetek si že lahko slišal iz zvočnikov. besedilo se je pojavilo, prva kitica je bila za študenta, ki jo je zvlekel sem in se ji je zdaj prav bedasto nasmihal, drugo bo pa mogla zapeti ona. zdaj se lahko samo še pogrezne v zemljo, drugega ji ne preostane. vedela je, da bo za razliko od svojega nadutega sopevca, komaj kaj izcimila iz sebe in tako je tudi bilo. "you better shape up... 'cause i need a man," je brez ritma sramežljivo zapela v mikrofon in ker je pesem hitro se nadaljevala, je spustila naslednje vrstice in bila rdeča kot rak. večer ne more biti slabši.

tag, spencer



V trenutku je lahko videl, da je svetlolaski s tem, ko jo je za seboj potegnil na oder, naredil precejšnjo sramoto; rdečica v licih jo je izdajala in čeprav se je trudila biti čimbolj, oh, 'naravna', mu njeno sikanje niti slučajno ni ušlo. Prav nič je ni veselilo, da je morala stati tukaj z njim in očitno si je poznanstvo, ki bi bilo lahko od začetka zaznamovano kot prijetno in dobro, če bi preprosto šel do nje in malce klepetal z njo, zacementiral v nekaj povsem drugega. Dvomil je, da bo kdaj kmalu postal njen najljubši človek pod soncem, kar pa je bil, čisto iskreno, izziv, ki ga je rade volje sprejel. Ni ji odgovoril – lahko bi ji, imel je še dovolj časa pred začetkom njenega dela – pa je, namesto, da bi ji pojasnjeval lastne norosti, raje samo pomignil proti velikemu ekranu, kakor da bi hotel reči, naj bo pozorna, ker gre za resne zadeve. In v trenutku se je široko zarežal, preden je pričel peti. Sploh ni bil slab, karaoke so bile nekaj, v čemer je užival, glasbo na sploh je imel izredno rad, predvsem pa je rad bril norce iz vsega okrog sebe, vključno s seboj. Najbrž je bil to razlog, da je verz 'It's electrifying!', zakričal v kar pretirano doživetem glasu Johna Travolte. In potem ji je dovolil, da je pričela peti; čutil je, da ji je izredno neprijetno, zaradi česar je precej nesebično sklenil sprostiti atmosfero s popolnoma bebavim plesom, podobnim tistemu, ki ga je bilo v Briljantini mogoče videti. Vedel je, da bo s tem dodatno pritegnil kar nekaj simpatičnih deklet, ki bodo verjela, da je izredno prijeten, zabaven, igriv fant; istočasno je vedel tudi, da bodo vsi, ki jim ni bil pretirano pri srcu, govorili, kako neizmerno 'pedersko' se je obnašal na odru in da je izpadel kot popoln idiot. Pa mu je bilo iskreno vseeno; tokrat tega prav zares ni počel zase, temveč zanjo, da bi se vsaj malce bolj sprostila, ko jo je že spravil v tako neprijetno situacijo. »You're the one that I want,« je v trenutku, ko sta prišla oba na vrsto, zacvilil v mikrofon, zdaj je bil spet blizu nje, nagnjen k njej, zabaval se je; iskreno se je zabaval. Smehljal se ji je, ji skušal s pogledom, z nasmeškom zagotoviti, da bo vse še okej. Kitica in pol, pol refrena in še en, pa sta konec. Saj vendar ni bilo tako hudo, tudi ona je vedela, da ni.

for dylan, i'm late and this pretty much sucks fml

prekleto, kaj je on imel od tega, da je ravno njo zagrabil za roko? verjetno je mislil, da je na oder zvlekel neko nacejano študentko, ki bi z njim sproščeno plesala in pela v mikrofon, tako bi oba uživala. na žalost je za sabo potegnil najbolj neprimerno osebo za karaoke. njen pevski talent ni bil bog ve kakšen, živčno je gledala okoli, rdečica se ji je oblivala v eno in drugo lice in stala je kot prilepljena na istem mestu. medtem ko je g. neznani zraven nje skakal na vse strani in z vso strastjo pel v mikrofon, da je, še posebej, ženski del občinstva bil navdušen in so tu pa tam vzkliknile, ko je storil kakšno šarmantno potezo. sama pri sebi je prhnila, ker je ugotovila, da je njen sopevec le kakšen običajni lomilec ženskih src, ker so ga, kot očitno, vse študentke poznale. le upala je, da bo pesmi čim prej konec, večje sramote na prvi uradni zabavi si tako ali tako ne bi mogla storiti. blondinčev neumen ples, ki ga je takoj za tem začel izvajati, jo je spravil v rahel smeh. ni mogla zanikati, da obvlada gibe johna travolta. medtem ko se ji je približal ob refrenu, ji je malce poskočil srce. saj ne, da bi ji bil všeč ali karkoli podobnega, vendar takšno reakcijo je vedno imela, ko se ji je nekdo nasprotnega spola na kakršenkoli način približal. "you're the one that i want," je skupaj z njim zapela in takoj zatem padla v smeh, ker je cvileč glas, ki ga je sopevec ravnokar spustil iz sebe, bil naravnost otročji in bedast. nekoliko bolj sproščeno je z njim dokončala refren, medtem ko se je vsake toliko časa zahihitala, ker jo je oseba, ki jo pred minutko ni prenesla, spravljala v smeh. "ti si nor," mu je s širokim nasmehom dejala, ko je bila pavza med refrenom in njenim delom. za razliko od prve kitice, je to odpelo mnogo bolj nefrustrirano, naredila kakšen gib ter ne samo ledeno stala pred mikrofonom. tudi nekako se je bolje počutila. verjetno zaradi svetlolasca zraven nje, ki je nedvomno sprostil ozračje. preden je nastopil njegov del kitice, se mu je prijazno nasmehnila, čeprav je, ne prav dolgo nazaj, nanj raztresla svojo slabo voljo. malo se je začela gristi zaradi nepotrebnega izpada, katerega je bil deležen študent, saj jo je le hotel malo razvedriti, vendar je to šele zdaj dojela."i need a man, who can keep me satisfied," je bolj odločno zapela in zraven se zavrtela. četudi je nekaj kitic nazaj dobesedno trpela na odru, bi tokrat lahko rekla, da se je zabavala..

tag, spencer



Opazil je lahko, kako se je na njen obraz počasi plazil nasmešek, ki ga je svetlolaska skušala precej uspešno prikriti; a bolj, kot sta pela, bolj očitno je bilo, da je dosegel nekaj, česar malodane skorajda ne bi pričakoval. Zabavala se je. Kotički njenih ustnic so se vihali navzgor, njeno petje je postajalo bolj glasno, absolutno in očitno bolj samozavestno. Morda je potrebovala to, da iz samega sebe naredi Dylan bedaka, je pomislil sam pri sebi, zadovoljen, ker mu je uspelo privabiti nasmeh na obraz nekoga, ki ga je še nekaj trenutkov nazaj prebadal s pogledom. Zadovoljno ji je prikimal, ko je lahko iz njenih ustnic med njegovim petjem razbral, kaj mu želi povedati; široko se je nasmejal in ujel njeno roko, da jo je lahko zavrtel, kakor se je zdelo prikladno za njuno, no ja, precej doživeto obliko pesmi, ki je bila že tako ali tako ekstremno energična. »Are you sure,« je bilo v trenutku jasno, da sta prekoračila mejo popolnih neznancev in za tistih nekaj minut sta postala.. veliko več, kot le naključna človeka, ki si delita oder, »yes, you're sure down deep inside..« Bog, bilo je tako zabavno. Oboževal je karaoke, oboževal je takšnole izživljanje na tem mini odrčku in čeprav je bilo jasno, da si je delal nekolikšno blamažo, mu je bilo za to povsem vseeno. Vedno mu je bilo za take reči povsem vseeno in to je bilo najbrž tisto, kar ga je držalo pri tolikšni večni življenjski energičnosti. Zdavnaj bi ga pokopala depresija, če ne bi bilo tako. »The one I need, oh yes, indeed,« sta bila že pri delu, kjer se konstantno ponavljata dva verza, pa je bilo še vedno prijetno. Lahko bi tukaj ostal za še kakšno pesem, dve; še enkrat je zavrtel svetlolasko, katere imena še ni poznal, pod svojo roko, da so njeni lasje zaplapolali v tropskem večeru, in se široko nasmehnil, ko je glasba, ki ju je spremljala, potihnila, in jima je skupina pod odrom pričela ploskati. »Hvala,« se je zarežal v svoj mikrofon in navsezadnje pristopil k stojalu zanj, kamor ga je odložil. Nato je roko previdno položil na svetlolaskin hrbet, njuno delo je bilo končano – in popeljal jo je proti stopnicam, ki so vodile iz odra. »Oprosti, a sem si dovolil čisto preveč s vsem tem?« se je pozanimal.

for dylan,

mogoče celotno ideja o karaoku sploh ni bila toliko slaba - čeprav se je prvih nekaj minut lovila in le začasno zasovražila osebo, ki jo je v svetlobni hitrosti popeljala na oder, se ji je zdaj dogajalo ravno nasprotno. lahko bi celo rekli, da je uživala ob petju, vendar sta se oba na vsake toliko časa pošalila in iz svojih ust izpustila vse prej, kot petje. a to jo ni motilo, kvečjemu jo je spravilo v dobro voljo in v smeh, ki ga je pa definitivno potrebovala in, kot je spoznala, ji je to nudil študent, ki ga je prvič v življenju videla. "yes, i'm sure down deep inside," je skupaj z njim izpustila svoj nežen glas, medtem ko ni odmaknila svojega pogleda iz njegovih oči. močno je čutila to, da sta se oba vživela v svojo vlogo, a je spencer natanko vedela, da bo naslednji trenutek se le zarežala v mikrofon. vse skupaj jo je preveč zabavalo. on jo je zabaval. "oh honey, the one that i want," sta skupaj prišla do dela, kjer se je isti verz ponavljal do konca pesmi, prepustila se je še zadnjim minutam karaoka, se vrtela, nato pa je bilo njunega časa konec. na nek način je bila žalostna, ker ji je prehitro minilo in bi bila brez težav še za eno skladbo ali tudi več gor na odru, sploh pa zdaj, ko se je čutila mnogo bolj samozavestnejša in pripravljena na novo dogodivščino. "v bistvu si si ja, " mu je s hudomušnim tonom razložila, medtem ko je stopala po stopnicah iz odra na tla. "vendar sem se zabavala. res zabavala," je pritrdila in ga pogledala v oči, saj ni hotela, da misli nasprotno. drug ob drugem sta odkorakala proti manjšemu baru, se vsedla za manjše stolčke, ki so bili ravno prav oddaljeni od odra, tako da si lahko opazoval študente, ki so se trudili peti na istem mestu, na katerem sta bila prej ona in blondinec, čigar še vedno ni vedela imena. tokrat je imela idealno možnost, da si ga je ogledala od glave do pet. s svojo držo je vsekakor izražal, da je frajer, sproščen in njegov šarmantni, nekoliko nagajiv nasmešek je bil vedno na mestu. to ji je bilo všeč. "ampak kakorkoli, še vedno ne vem tvojega imena, nekega dne mi ga boš moral zaupati," mu je z nekoliko skrivnostnim nasmehom dejala, medtem ko je glavo oprla na dlan in se zazijala vanj. zatem se je zasmejala, nekaj je bilo na njem, ki jo je spravljalo v nenapeto razpoloženje, ki ga ni bila vajena ob spoznavanju novih ljudih, še posebej predstavnikih nasprotnega spola.

tag, spencer



Zahahljal se je, ko mu je pričakovano pritrdila, in skomignil z rameni, kot da ne bi bil ničesar kriv, čeprav je več kot očitno bil. Oh, ko bi lahko rekel, da mu je bilo za karkoli od storjenega žal – morda bi mu bilo, če bi na oder privlekel kakšno leseno kravo, ki se ne bi znala sprostiti, za svetlolasko pa se mu je zdelo.. zdelo se mu je, kakor da je bilo že iz samega izhodišča, ko jo je opazil sedeti nedaleč od odra, namreč, jasno, da bo padla not. Da bo sodelovala, da se bo zabavala. Morda ga je za trenutek zaskrbelo, samo za trenutek in nič več. »Me veseli, da si se,« se ji je nasmehnil in za kratek trenutek sklonil glavo, se skorajda sramežljivo nasmehnil tlom, med tem ko so njegove misli nepričakovano odjadrale. Lahko bi jo osvojil, mu je pravil smešen glasek v glavi. Lahko bi jo osvojil, lahko bi jo imel za svojo. Zdela se je prijetna in prav gotovo bi bilo tudi njemu prijetno v njeni družbi. Lahko bi jo imel za svojo novo punco. Marsikatero od deklet v gruči, mimo katere sta se prebijala, bi lahko imel. Namesto tega je bila v njegovo srce zacementirana Zoey. Kakor da ga je.. povsem omrežila. Skorajda krivega se je počutil, ko je kadarkoli pomislil na seks s punco, ki ni njegovo dekle – in ne zaradi Thee, Thea je vedela, Thea ga je poznala. Čeprav je bila njegova punca, do nje ni čutil niti približno iste mere dolžnosti, kot jo je čutil do.. preklete rjavolaske z gostimi obrvmi, ki je slišala na isti priimek, ki ga je nosil njegov najboljši prijatelj. Svetlolaska se je ustavila in skorajda se je zabil vanjo, tako zelo so ga misli odnesle; zasmejal se je, ko je vanj v obliki podobe pred njim treščila realnost in odstopil za korak, ker se je v njenem osebnem prostoru znašel precej nepričakovano. »Enako bi lahko rekel tudi jaz, draga tujka,« se ji je široko nasmehnil, se s komolcem naslonil na pult, pri katerem sta obstala, njegove oči pa se niti za trenutek niso odmaknile od nje; ni si želel zopet odtavati, misli o njegovih ne pretirano dobrih odločitvah so ga samo spravljale v slabo voljo. »Ampak če vztrajaš,« se je nato zahahljal, »sem Dylan. Cunningham.«