location; somewhere around the main hall
note; here we go

Stati na odru in biti v središču pozornosti je bilo obupno že samo po sebi. A stati na odru in spremljati zdaj z leve in zdaj z desne dvigovanje tablic in kričanje različnih številk, je bilo še toliko bolj neprijetno. Počasi je obžalovala svojo udeležbo, vendar izhoda ni bilo. Morala je ostati mirna in z nasmeškom na obrazu. Navsezadnje se je šlo za dobrodelnost in to jo je ohranjalo na glavni poziciji. Zaradi žarometov je videla bolj malo, a razločila je žensko in moško postavo, ki sta vneto dvigovala tablice vse dokler ni odzvonilo in je pripadla neznancu. Misel na to je ni veselila. Bolj prijetno bi se počutila v ženski družbi in po tihem je navijala za dekle, njene želje pa se vnovič niso zares uresničile. Stopila je z odra in počakala da se njen kupec pojavi pred njo.

Zadnje kar je Maddie pričakovala je bil Elias. Po njunem zadnjem srečanju je nekako pričakovala da bo res njuno zadnje ali pa da si bosta delila vsaj tiste nerodne pozdrave. Sedaj pa je bila obsojena na večer z njim in nikakor ni predvidela njegove udeležbe na dobrodelnem dogodku in njegovega dvigovanja tablic ob njenem imenu. » Petdeset evrov, zame?« je osuplo komentirala in se namuznila v poskusu da deluje čim manj nervozno, čeprav je bila lahko vesela, da je dobila Eliasa in ne zares nekega neznanca od katerega ni vedela kaj lahko pričakuje in kaj ne. »Mislim da bom pijačo plačala jaz. Ti si že pregloboko pogledal v denarnico,« je komentirala in se nasmehnila. Pogled je usmerila proti njemu in nato še po prostoru. Pravzaprav pa niti ni vedela ali je iskala bolj miren ali bolj hrupen kotiček.

nekaj minut po koncu dražbe je bil prepričan, da je izgubil. navsezadnje je bila isla tista, ki je zadnja ponudila višjo izklicno ceno a je kmalu ugotovil, da je svetlolaska očitno stavila svoj denar še na nekoga drugega in po pravilih je bila maddie očitno njegova. tudi prav. saj ne, da ni bil pripravljen sam ponuditi več denarja od zadnje ponudbe isle, a nekako se mu ni zdelo vredno zapraviti več kot petdeset evrov za katero koli dekle. in glede na to, da je maddie takrat videl prvič in zadnjič in mu konec koncev mogoče sploh ne bo tako všeč, je ni bil pripravljen dobiti za vsako ceno. nad to malo zmago se je nasmehnil in namenil opravičujoč nasmeh isli, potem pa ga je eden od zaposlenih usmeril proti blagajni, kjer je plačal izklicno ceno ter se namenil nazaj proti odru, iz katerega je pravkar stopala maddie.

porinil je roke globoko v žepe hlač ter se z nasmehom na ustnicah ustavil le kakšen korak pred njo. »pozdravljena, maddie,« jo je namuznjeno pozdravil in skomignil z rameni ob njenih besedah. »misliš da nisi vredna tega denarja?« se je vprašujoče zazrl vanjo in se nasmehnil. »sploh pa je to očitno edini način, da boš morala pristati na zmenek z mano,« se je zasmejal in jo tako opomnil na njuno zadnje in hkrati prvo srečanje. »si mogoče pričakovala koga drugega?« je potem vseeno previdno povprašal, saj kljub vsemu ni želel, da bi ji bilo to njuno druženje popolnoma odveč. »mislim, če res nočeš preživeti večera z mano ti ne bom zameril, če odideš. obljubim da te ne bom zatožil,« se je rahlo nasmehnil in s tem mislil na pravila dražbe. »in prosim, ne obremenjuj se glede denarja. po dolgem času ga bom vsaj pokoristil za kaj pametnega,« je pripomnil in ji pomignil, naj stopi za njim do točilnega pulta. naslonil se je na polakiran les in se pričakujoče zazrl vanjo. »kaj bova? tekilo?« z nasmeškom vprašal in se namuznjeno zazrl vanjo.

location; somewhere around the main hall
note; here we go

Ob temnolaščevem vprašanju je zgolj skomignila z rameni. »Kaj pa vem. Petdeset evrov za skoraj popolno neznanko se mi zdi nekako pretirana vsota, ampak glede na to da je dobrodelnost v ozadju, potem bi najbrž morala biti navdušena in imeti mehka kolena ob tvoji dobroti,« je dejala v komentar presenečena nad svojim dolgim izgovorjenim stavkom. Mogoče je bila res pretirano navdušena nad tem, da se je znebila odra in je uspela celo pozabiti na nervozo, ki jo je čutila zaradi njega in njegove prisotnosti. »Kaj? Zmenek? Tole…?« je reagirala in zmedeno pogledala proti njemu, »Hm. Zvito vprašanje. Ali si toliko denarja porabil name zgolj zaradi tega, ker si me hotel pretentati v zmenek ali, ker ti je stalo do dobrodelnosti?« Že sama beseda zmenek je bila tako smešna v njeni glavi. Če je dodala poleg nje še svoje ime, pa je bilo vse skupaj še toliko bolj komično,a hkrati srhljivo. Elias ni bil napačen, vsaj takšen občutek je imela, ampak je bila napaka pri njej. Nikakor ni bila pripravljena na spoznavanje nekoga in razvijanje nečesa več. Vseeno pa se je odločila sama pri sebi dati Eliasu možnost. Že tako ali tako je bila obsojena nanj, pobegniti ni imela namena in če je on hotel vse skupaj označiti kot zmenek, potem je očitno bila na zmenku.

»Ne!« ga je precej glasno in hitro zavrnila, da se je morala kar malce odkašljati in pogled umakniti v tla, ko je množica pogledala proti njej. »Mislim navijala sem za tisto dekle, ampak tudi ti nisi napačen. Sploh pa sem že tako ali tako spala s teboj. Kaj se lahko sploh še zgodi?« je podala svoj komentar, ki ga je rahlo obžalovala in sovražila dejstvo kaj je živčnost potegnila ven iz nje. Nedolžno se je nasmehnila in trudila ublažiti tisto kar je prihajalo iz njenih ust, ki so res potrebovale lepilni trak za sekundo ali dve. Stopila je z njim do pulta in prikimala z glavo ob njegovem predlogu. Kaj pa je ona vedela kaj je hotela. Tekila, vodka, viski, karkoli bi ji dal bi izpila do dna. »Na kaj sicer porabljaš denar, če je sedaj bolj pameten nakup tekila?« ga je vprašala in se zazrla vanj. No, ja. Pogovor o financah najbrž ni bil tema prvega zmenka. Oh, prekleto.

»petdeset evrov se ti zdi pretirana vsota? hm… povej mi, koliko pa si zapravila za zadnje čevlje, ki si jih kupila?« je vprašujoče dvignil obrv elias in se rahlo nasmehnil. sicer je bilo možno, da maddie ni sodila v to skupino žensk, ampak skorajda ni poznal pripadnice nasprotnega spola, ki ne bi vsaj enkrat v življenju zapravila nerazumno vsoto denarja za čevlje. sploh pa, kaj si v teh časih sploh lahko privoščiš za petdeset evrov? ne veliko. »sploh pa je žalostno, če misliš, da nisi vredna niti petdesetih evrov,« je zmajal z glavo. »še dobro da si ne služiš denarja kot kurba,« je nato z nasmeškom še tiho zamrmral, v upanju, da njegova pripomba ne bo naletela na zgražanje z njene strani. »seveda. lahko pa poimenujeva to kako drugače. skupno preživljanje prostega časa in izmenjava mnenj? ne vem, kaj pa je narobe z besedo zmenek? mislim, če te takrat nisem uspel prepričati, da bi šla z mano ven, sem se moral poslužiti nekoliko drugačnih sredstev. reciva tako… če dobim v zameno zmenek s tabo, z veseljem prispevam za dobrodelnost,« je nato še dodal in povsem po pravici odgovoril na njeno vprašanje.

vprašujoče je dvignil obrv in se zazrl vanjo. čeprav je očitno zavrnila njegov predlog, po katerim bi se ga lahko brez problemov odkrižala, nekako ni bil najbolj navdušen nad njenim komentarjem. »vau. ne ne, ti kar nadaljuj. mislim da še nikoli nisem slišal toliko lepih besed o meni,« je seveda povsem ironično odvrnil in se zasmejal. če ne drugega mu je bilo všeč, da je očitno povedala stvari brez dlake na jeziku. »saj. tako ali tako si že spala z mano. najbolj grozni del je že za tabo,« je sedaj s precej omajanim samozavestnim nasmeškom pristavil in se naslonil na pult. »pod pameten nakup si bila mišljena ti. tekila pa je tista, za katero ponavadi zapravljam denar. ampak, če prav pomislim, zadnjič mi je tekila v posteljo pripeljala tebe, tako da jo bom očitno moral smatrati tudi ko pameten nakup,« se je zasmejal in pomignil barmanu ob pultu. naročil jima je dve rundi tekile ter se obrnil nazaj k njej. »in, povej mi, kako to, da si se odločila sodelovati na dražbi? mislim, a veš kdo vse bi te lahko kupil? kakšen vase zagledan kreten, ki te je spravil v posteljo in potem nikakor ni dojel tvojega namiga, ko na noben način nisi privolila v zmenek z njim. to bi bilo grozno, kajne?« je zadržujoč nasmešek dejal. »še dobro, da sem te rešil pred tem,« je po kratkem premoru dodal ter se namuznil.