upošteval je linekina navodila in iz omare staknil preproste črne kavbojke. večina udeležencev je bila oblečena v malce bolj elegantna oblačila, medtem ko sta bila sama oblečena povsem preprosto. kar je bilo bolje. manj dodatnega pritiska in skrbi povezanih s suknjiči, kravatami in zloščenimi čevlji. ples je bil zabaven. pobral jo je pred njenim stanovanjem, na srečo nista naletela na mindy ali nolo, nato pa sta skupaj odšla do dvorane. pila sta šampanjec, jedla tiste mini kolačke, ki so jih nosili naokrog na pladnjih in plesala. sam sicer precej katastrofalno, a vendar mu je uspelo ohraniti tace pri sebi in je ne pohoditi ob vsakem obratu. ''pridi, da ti nekoga predstavim,'' jo je zavrtel nazaj pred sebe in besede izgovoril še toliko bolj razločno, da ga je res razumela. podržal je roko ob njej, da je svojo lahko ovila okrog njegovega komolca in se namenil proti lucii, katero je poprej opazil nekaj metrov stran. ''hej!'' je pozdravil svetlolasko – ni vedel, kako točno bo reagirala, ali bo zavila z očmi ali pa sprejela dejstvo, da se vedno spotika ob njo ob vsaki priložnosti. in očitno bo obveljala prva, saj se je skušala kaj hitro spraviti stran, pri tem pa zadela ob neko dekle. ''ahm. nisem ji ravno pretirano po srcu,'' je pojasnil lineke, četudi sta že dosegla obe dekleti. ''hej, lineke lucia, lucia lineke,'' je na hitro opravil s predstavitvami, nato pa dlan ponudil neznanki, ki očtino ni bila ravno navdušena nad tem, da se nekdo zaletava vanjo: ''noam.'' luči so se zatemnile, preden bi lahko odgovorila in platno se je osvetlilo z videom s skrivnostmi. ah. zakaj bi šlo kadarkoli kdaj tako kot mora? namrščil se je, ko je prebral svoje ime skupaj z jadeinim, potem pa zmedeno prebiral še naprej. kolikor se je tam pojavilo ime lineke, je pazljivo odvil njeno dlan od njegovega komolca ter svojo roko zaščitniško ovil prek njeni ramen, ko jo je potegnil bližje k sebi.

tag:noam, lineke, jospehine
wearing1
wearing2
note: /

ni vedela, zakaj si je zvečer oblekla obleko, ne zakaj se je le ogrnila z jakno ter se samo samcata odpravila na družabni dogodek. to ni bilo v njeni naravi. še posebej ne na valentinov ples. ter še posebej ne, ko je imela toliko dela kot sedaj. a jo je neka sile vlekla iti gledat, kaj se dogaja. hvala bogu je bila dvorana topla, saj bi jo drugače pošteno zeblo. je pa bilo tudi res, da je bilo veliko deklet precej hmm... kako bi se to lahko lepo izrazilo... razgaljenih.
sama je stala v kotu ter opazovala druge ljudi. vsi so se ji zdeli tako veseli, zadovoljni. toliko veselja, kako jim to uspeva? se je spraševala. ni ji bilo jasno, kako zmorejo tako pozitivno gledati na vse. ozirala se je po prostoru ter iskala nekaj, s čem bi se lahko zamotila. mize so bile polne hrane, ki se je ni smela ter ni želela pritakniti. opazila je tudi, da so povsod le alkoholne ali sladke pijače. no, lahko se podam v lov na vodo. malce se je sprehodila, preden je odkrila prazne kozarce, potem pa se je, ker ni imela druge izbire, napotila proti kopalnicam, da si je pri umivalniku nalila vodo. tako ni rabila govoriti z natakarji, kar bi ji povzročalo precejšnje preglavice. srkala je tisto vodo ter iskala prostor, kjer bi se lahko usedla. ko je našla nekakšne stole, seje zazrla v tla, kozarca pa se oklepala kot, da bi šlo za njeno življenje.
potem pa ga je zagledala. noam si je utiral pot k njej. pa ne že spet. "hej." je na hitro odgovorila, se medlo nasmehnila ter se obrnila. punce sploh ni opazila. zaletela se je vanjo, na srečo pa v kozarcu ni bilo skoraj več nič vode. "jjjoj, o-oprosti" je zajecljala, brez najmanjšega pojma kaj naj naredi. hitro nasmehnila lineke. "p-pozdravljena" podala ji je roko. dekle je izgledalo zanimivo. prijazno.
naenkrat se je nad dvorano spustila tema, na majcenem odru pa seje začel vrteti video. ko je videla besedilo z njenim imenom je presenečeno odprla usta. pojma ni imela, kdo ta damien je. tudi to ni vedela, da je lineke gluha. no, vsaj ne more slišati mojega jecljanja. je mračno pomislila. "kdo bi si izmislil kaj takega?" se je glasno spraševala ter upala na odgovor.

Prvič po dolgem času se ji ni bilo potrebno pretvarjati, da se zabava. Da ji - obkroženi z gručo govorečih študentov - ni bilo niti malo neprijetno, namreč Noam je vse skupaj naredil precej prebavljivo. Ne le, da sta oba vložila kar nekaj truda v to, da sta ostala čim bolj nevidna, nazaj sta se držala celo pri plesu, ki sicer več kot očitno ni bil ravno njuna najboljša vrlina. Dosti bolje ji je šlo na primer pitje šampanjca, ki ga je tako zavzeto dolival njenemu kozarcu. Nista veliko govorila; ona se je sicer v teh okoliščinah dobro znašla, je pa temnolasec, za razliko od nje, še predobro slišal glasno glasbo, sposobnost branja ustnic pa definitivno ni bila na njenem nivoju. Ko jo je iznenada nato povlekel v popolnoma drugo smer, je storila edino, kar se je takrat zdelo naravno; dlan je površno oklenila okrog njegove roke in se, z bokom tesno ob njegovem, prebila do svetlolase študentke, ki nad vsem tem ni bila pretirano navdušena, toda ni oporekala. Nikoli ni oporekala, le nasmehnila se je in, vljudno kot vedno, sprejela ponujeno dlan. "Živjo."

Začetna dvojica se je počasi širila in ne glede na vse, ni imela nič proti, ko se je pridružil še en svež obraz. Le da ga prav dolgo ni uspela preučevati; kar naenkrat so se pogasnile luči, in slabih deset sekund kasneje so se na platnu visoko nad njimi izpisale besede. Noam je očitno ob prebiranju dejstev začutil, da potrebuje oporo, da je vse to preveč zanjo, ona pa se je spretno izognila edini stvari, ki je v tistem ne bi mogla prenesti - njegovega pomilovanja.  "Ne … ne potrebujem usmiljenja … na podlagi dejstva, ki se ga ne sramujem." Je mislil, da je … kaj? Prešibka, da bi se lahko z vsem tem spopadla na podoben način, kot so se morali ostali. Ker je pač gluha? Ker … ker je dovolj spodobna, da je nihče ni mogel označiti za kurbo in so se je zato lotili na nedvomno najbolj podel način.

ples je bil mešanica tako patetično pocukrane zadeve, da sploh ni vedela, zakaj točno se je sploh trudila s tisto obleko in z vsem skupaj. novi ljudje? ja, to je bil dober razlog, da se je odločila, da bo šla na ples, čeprav je bila večino časa povsem zadovoljna s tem, da je čas preživljala s svojima najboljšima prijateljema. večino časa. zdaj ni bil trenutek za premišljevanje o tem, da je bilo slednje zadnje čase vedno bolj čudno. zavzdihnila je in se po par desetih minutah odločila, da bo ples poslala k vragu. tako je zakorakala proti vratom, v tistem trenutku pa se je nekdo zaletel vanjo in nejevoljno se je namrščila. »hej, kaj za vraga?« je dejala in pogled uprla v svetlolasko, potem pa je njeno prozornost pritegnil tip, ki se je odločil, da jih bo… predstavil ali nekaj podobnega.

zakorakala je naravnost v neko… situacijo. se je temnolasec predstavil zaradi nje? namrščila se je, ampak še preden bi lahko karkoli rekla, se je dvorana pogreznila v mrak in potem je izbruhnil kaos. z očmi je spremljala cel kup besed, ki jih je nekdo s takšnim trudom spravil na tablo, potem pa je njeno pozornost ujel en sam stavek in njene oči so zavrtale v svetlolasko, ki se je zaletela vanjo. »jaz sem jo,« je mimogrede navrgla proti noamu, »in zelo nezadovoljna. nekaj ur pred plesom si naredila kaj natančno?« je rahlo privzdignila svoje obrvi v čakanju na pojasnilo.

''lineke?'' se je namrščil, ko mu je nasprotovala. ali bolje rečeno njegovi roki oprti prek njenih ramen. ''ne gre se za to,'' je nemudoma odkimal, ker je gesto več kot očitno narobe razumela. ni se šlo za to, da bi jo hotel zaščititi pred nekimi bedastimi besedami izpisanimi sredi dvorane. ''občutek imam, da bo izbruhnil precejšen kaos. samo hočem, da si ob meni, v primeru, da se hoče kdo stepsti ali kaj podobno bedastega,'' je skušal pojasniti, medtem ko sta se svetlolaski očitno spustili v debato glede... nekih izmišljotin? da, večina izpisanih stvari je bila navadno sranje. ''prosim, ne išči zdaj izgovorov in razlogov, da me odrineš stran. samo ob tebi sem. in precej očitno nisem z jade. sranje,'' je gledal navzdol proti njej ob preblisku o njegovi prijatelji pa pričel pogledovati naokrog. zadnje čase je imela dovolj problemov. zadnje kar je manjkalo je to, da bi nek idiot njun odnos napihnil in ga predstavil v povsem drugačnih luči. vendar v že prihajajočem kaosu in med številnimi obrazi najboljše prijateljice ni razločil. ''večina stvari je izmišljenih, lucia,'' je zamrmral, nato pa se je njegov pogled osredotočil na tetovirano neznanko, ki je končno dobila ime. jo. prav, naj bo jo. ''hej, ne znašaj se nad njo. večina sranja je izmišljenega. ne napadaj je brez razloga,'' je nemudoma posegel vmes. dvomil je, da je bila reč o lucii resnična. izraz na njene obrazu je povedal vse – izpisano ni bilo resnica.

tag:noam, lineke, jospehine
wearing1
wearing2
note: /

zmedeno se je ozirala po dvorani. večina ljudi je izgubljala razum, vsaj tako je zgledalo v skorajšnji temi. no, pa saj jih je razumela. tudi ona ni marala govoric. "upam, da res. nekaj ljudi bi lahko bilo v velikih težavah, sodeč po tem." z roko je zamahnila proti odru, čeprav je vedela, da je ne more videti. čeprav, večine ljudi v takšnem primeru, v takšni situaciji ne zanima resnica. le vidijo tisto laž, jo jemljejo kot sveto resnico ter napadejo drugo osebo. točno to je jo tudi naredila. "n-nič." lucia se je rahlo tresla. ni marala obsojanja. preveč jo je spominjalo na njeno preteklost, čeprav se je trudila, da tega strahu ne bi pokazala. "pred nekaj urami sem se še učila." pogledala je naokoli, da bi našla izhod. a ga v temi ni našla. zato je le stopila nekaj korakov vstran od tetovirane blondinke jo, ki jo je malce strašila. "tega damiena sploh ne poznam! tako ali tako vem imena mogoče petih ljudi na kampusu!" se je obupano branila. vedno je delala le to - branila se je. obrnila se je k noamu. no, vsaj tja kjer je predvidevala da je stal. "in hvala noam." nenadoma se je nasmehnila. "verjetno je kliše, ampak mislim, da bi morda celo zmogla brez tvoje pomoči." še en poskus, bolje rečeno, pomilovanja vreden poskus šale. ampak, mogoče pa celo bi zmogla. nikoli je ni nihče branil, zato je razvila precej dobre sposobnosti kar se tiče tega. še vedno ji ni šlo v glavo, kdo bi kaj takšnega naredil. seveda, oseba ni ubila novorojenčka, ali legla psičkov. pa vendar je bilo še vedno ... čudno. "kakšen človek bi si iskal zabavo v zlobi do drugih?" samo še en dokaz, da je včasih bolje biti osamljen. vendar, kako je ta človek poznal njeno ime? v tolažbo ji je bilo, da je očitno niso poznali dobro, saj ona česa takšnega ne bi naredila. no, brez da bi osebo res dobro poznala. pa še takrat verjetno ne.

Tako neumno se ji je zdelo. Prekleto neumno. In razumela vsako čustvo za besedami, ki so se ena za drugo izrisovale na platnu. Ker danes … danes je večina ljudi na svetu imela več razlogov za izogibanje se ljubezni, kot pa nasprotno. Ljubezen, nekako tako kot prijateljstvo, je skrb, nevarnost, šibkost, ki te prisili, da se popolnoma odpreš, da stopiš iz okvirjev, ki ti nudijo varnost, ljubezen je izgubljanje, izgubljanje svobode in individualnosti. In čeprav sama ni bila dovolj podla, da bi zaradi tega vsega počela bedarije in kvarila življenje drugim, je vedela, da se bo v prihodnosti težko ponovno predala brutalni iskrenosti, fizični in psihični goloti … ker točno to … točno to si, ko v svoje življenje spustiš sočloveka.

Razumela je, da je v ljudeh hotenje, da potlačijo drugega, zato da se sami počutijo bolje in … in preprosto ni več zaupala. In ko je njen pogled nekoliko prestrašeno švigal okrog prostora, je uvidela, da so drugi v občutno slabšem položaju kot ona sama. Niso ji prišli do živega, ni bila slab človek. Ni … res ni počela stvari, ki bi se jih sramovala, le na napačnem mestu je bila, ob napačnem času. Z - morda - napačnimi ljudmi. "Noam, prosim. N-ne potrebujem živega ščita ... nisem, nisem pa prepričana zate." Njen pogled je zdrsel proč od njegovega. In čeprav je - za njegovo dobro - upala, da nič od napisanega ni bilo res, je vedela tudi, da človeška neumnost ni imela meja … da je bil to zgolj začetek. Da bodo sledile besede, ki bodo resnične. In to je bilo edino, česar se je zares bala. Spoznati resnico o človeku, ki ji je pravzaprav prirasel k srcu.

njene ustnice so se čisto počasi ukrivile v nasmešek, ko jo je ogovoril temnolasec. »hej, kolega, to ni niti blizu znašanju nad nekom,« ga je obvestila in nekoliko privzdignila obrvi. »poleg tega ti lahko zagotovim, da bo tam tudi cel kup resničnih zadev in navsezadnje se človek mora prepričati,« je dejala in pogled zdaj uprla v svetlolasko. »saj ne zameriš, kajne?« morala bi vedeti, da se damien ne bi šel zapletati z njo. ali s komerkoli, res. »no, zdaj veš imena šestih ljudi,« jo je obvestila, medtem ko so se njene ustnice ukrivile v čisto droben nasmešek. ni bila zaupljiva do dekleta in ni bila prijateljska, ampak lahko je počela to celotno zadevo z… normalnim pogovorom, ja.

zdaj je bil njen pogled uprt v temnolasca; noam, očitno. privzdignila je obrvi ob besedah, ki so od obeh deklet letele proti njemu in mu poklonila enega izmed svojih najbolj očarljivih nasmeškov. »noam, glej, nič osebnega, ampak… na tvojem mestu bi se raje ubadala s svojimi problemi kot pa z mano,« je dejala; njena opazka je očitno letela na njegove prejšnje besede glede znašanja nad svetlolasko. kako zabavno; zdaj sta ostre besede na njemu uporabili obe in noam se ji je kar malo zasmilil; čeprav jo je v veliko večji meri vse samo zabavalo.

prva je bila lucia, ob besedah katere je samo skomignil z rameni. to je bilo tisto – nekateri preprosto niso želeli pomoči. ne glede na to, kako zelo pretirano trmasto s strani drugih se mu je to zdelo, je vedel, kdaj se pride do limita. ni nameraval vztrajati. jo ni delovala ravno hladno, ko se je šlo za tipa, ki naj bi ga lucia poljubila. le da se je sam verjel njenim besedam – pred nekaj urami se je učila. ''jaz bom v redu,'' je zamrmal lineke, obljubil ji je, da ji ne bo lagal. to je bil edini razlog, zakaj ni rekel 'jaz sem vedno v redu'. njegov pogled je drsel po silhuetah okrog njih, z namenom, da bi našel jade. tudi nolo. sicer s sestro ni govoril od manjšega prepira v njegovi sobi po tistem, ko mu je jackson razbil obraz, a bil je precej prepričan, da je nekje v množici. kakor tudi mindy. ''in kdo je damien?'' se je lahkotno nasmehnil proti jo, ki je za njegov okus malce preveč uživala v tej situaciji. njegov pogled je znova ujelo platno in na njegov obrazu se je verjetno precej očitno zarisalo tisto dokončno spoznanje, da so vmes tudi resnice. ''sranje,'' je zamrmral. od vseh stvari, ki bi jih lahko objavili, so našli tisto eno, ki zna povzročiti največ problemov. predvsem pri univerzi. predvsem za nadio. ''torej, hoče kdo še kaj deliti z ostalimi? tako ali tako se bo v nekaj minutah vse razkrilo na platnu,'' je na nek način potrdil, da je bil zadnji stavek resnica. in ko so se tam zgoraj izpisale še besede o lucii, je njegov pogled ostal preusmerjen navzdol v tla. če ni hotela pomilovanja, vprašanj in pomoči, potem se ne bo pritaknil ničesar več. ''morda bi morala oditi,'' je na koncu pogledal k lineke.

Na začetku se je zdelo, kot da jim gre - od vseh v dvorani navzočih - še najbolje. Niso si pretirano skakali v lase in še vedno se je, ne glede na to, da ni slišala ničesar in da je bila to vrsta smrtne tišine, ki jo je najbolj sovražila, počutila dokaj varno. Ni se zavedala, ko je tip par metrov stran napadel nekega drugega in dosti je zaradi mučne teme pravzaprav ostalo neopaženo, ne pa tudi izrazi, ki so se risali na obrazih njenih treh kompanjonov, če bi jim tako sploh lahko rekla. Za Noama je bila prepričana, da bo zdaj, zdaj zgubil živce. Sploh ni vedela zakaj je svoj nos tiščal tja, kamor mu ga ne bi bilo treba; če bi ostala tam, kjer sta bila, bi se mogoče lahko na hitro pobrala … in vse bi bilo dobro. Verjetno. Mogoče.

Sama je bila v vsem tem lahko še najbolj mirna. O njej zaenkrat še niso širili neresničnih govoric, resnične pa je niso skrbele. In prav lahko bi uživala v besednih dvobojih dveh svetlolask … če bi seveda bila takšen človek. Pa ni bila. Rada se je zabavala, nekako tako kot danes, je včasih celo rada pogledala v kozarec, v nelagodju drugih pa ni uživala, zato je skušala stvar rešiti na svoj način. "Torej … torej več kot očitno je ne moreš kriviti za tisti poljub, če se je sploh zgodil … ne zdaj, ko cela dvorana ve kaj imaš na grbi ti. Je … je tvoja prijateljica tu? Je on tu?" je vprašujoče pogledala proti Jo, proti dekletu, ki ga sodeč po prebranem čaka pester večer. Pa ne le nje; sprva je tisto o Noamu kar spregledala. Ni verjela, da bi bil sposoben česa takšnega, niti slučajno. Upala je, da bosta naslednji dan … ali naslednji teden, vse to skupaj odsmejala proč, toda čim je ujela izraz na njegovem obrazu in razbrala besedo, ki je sledila, je vedela več, kot je bilo potrebno. "Ja, morda bi res morala oditi. Sama."

tag:noam, lineke, jospehine
wearing1
wearing2
note: /

ni razumel. seveda, kaj pa je pričakovala. bolje bi bilo, če bi ostala tiho. ampak, vsake toliko časa pač more poskusiti. da ji lahko spodleti. začela se je spraševati, kaj sploh dela tukaj. temu vsemu bi se lahko izognila če bi preprosto ostala v sobi in brala ali gledala film ali kaj podobno preprostega. namesto tega je šla na ples. ker je mislila, da se je kaj spremenilo. tipičen, nadležen optimizem. spravlja jo v pogubo. stresla je z glavo. "n-ne, ne zamerim." jo ni zamerila, pa tudi če ji bi, tega ne bi priznala. najbolje, da se le tiho reši od tukaj. šibko se je nasmehnila jo. mogoče pa bo še vse v redu. tudi lineke se je odločila pomagati. kaj je jo naredila? lucia ni razumela. potem pa se ji je posvetilo, da so se govorice na tabli verjetno zamenjale. ni želela pogledati. le poslušala je noama, ki je očitno nekaj priznaval. niti je ni zanimalo. vsaj tako si je dopovedovala. a v resnici, jo je radovednost, potreba po znanju, kar razžirala in zelo se je trudila, da bi usmerila svoj pogled kamorkoli drugam kot v tablo. a na koncu jo je želja po znanju premagala. previdno je pogledala navzgor. prva poved. namrščila si je. predvidevala je, da je noam precej priljubljen pri ženskem spolu, ni pa pričakovala afere s profesorico. to mu je pomenilo precejšnje težave. pomagati mu ni mogla. le upala je lahko, da se bo zanj vse izteklo dobro. še preden je prebrala drugo vrstico se ji je zvrtelo ter trdno se je oprijela roba mize. roke so se ji tresle. kaj, cela se je tresla. kako so prišli do teh informacij? se je panično spraševala. vse, kar se je tako trudila skriti je prišlo na dan. no, ne vse, vendar le zakaj bi bil človek zaklenjen v kleti? bilo je precej očitno. samo sebe je preklinjala. ni vedela zakaj. ker je bila tukaj. ker so nekako izvedeli njeno preteklost. končno se je zbrala ter še bolj bleda kot običajno prebrala še zadnjo alinejo. jo in noam sta bila v večjih težavah. a lucia je vseeno bolj pomilovala sebe. čeprav se je zavedala kako patetično to je.

vse skupaj je bilo kot kakšna zoprna situacija iz še posebej nadležnega romana. in potem se je pojavila nova runda govoric; samo za trenutek se je nejevoljno odločila, preden je sama pri sebi zavila z očmi. sranje. vedeli so; ampak po drugi strani jo ni bila tip človeka, ki bi takoj zagnal paniko. »damien? zelo dober prijatelj,« je na hitro odpravila noama. preveč dober prijatelj. je bilo pomembno? namenila mu je nasmešek, ko je ugotovila, da je priznaval svojo govorico. kako zabavno; spati s profesorji namreč. »ni slabo,« je komentirala, čeprav sta oba vedela, da bi ga to lahko spravilo v težave. ampak nihče ne bo verjel tem govoricam. bile so preveč naključne in vmes je bilo pomešanih preveč neresnic. kajne?

potem se je oglasila njegova spremljevalka in njene oči so obstale na njej. »torej si ti eno izmed tistih pridnih deklet, ki se držijo stran od alkohola in vsega zabavnega?« je dejala in ji namenila nasmešek. »morda bi me morala kdaj poiskati, če se ti bo zahotelo kaj zabave,« ji je pomežiknila in se namuznila. »ni ju tu. poleg tega ohrani v mislih, da je polovica zadev tam zgoraj navadno sranje,« je skomignila z rameni. lahko je bila ledena kraljica; poleg tega je vedela, da se bo z nastalo situacijo soočila kdaj drugič. kolikor je vedela, se njena najboljša prijatelja niti nista udeležila plesa, čeprav bi bilo naivno pričakovati, da ne bosta izvedela za celotno dramo. »ah, daj no, ravno smo se tako lepo spoprijateljili,« se je morala nasmehniti ob temnolaskinih besedah, potem pa so njene oči obstale na svetlolaski. »hej, si v redu?« se je rahlo namrščila, medtem ko je njena dlan obstala na svetlolaskini v pomirjujoči gesti.

njegove ustnice so oblikovale ravno napeto linijo, očiten znak, da nekaj hudo ne štima. njegove misli so se vrtele s svetlobno hitrostjo. zgolj za en sam trenutek so obstale na njem in kaj bi morebiti izpisana govorica pomenila zanj. le da ni bila govorica, bila je resnica. in dobro, da niso navedli celega seznama profesoric. tako so bile njegove misli nemudoma pri nadii, in nato pri lineke, katere pogleda na sebi se je še kako dobro zavedal. ''sama? ne,'' je nemudoma odkimal, ko se je zasukal v njeni smeri. ni imel pojma, kaj mu je pisalo na obrazu. nekaj zmede, nekaj razočaranja, obžalovanje, kes, krivda, kanček jeze. najverjetneje široka paleta čustev.

takoj, ko se je lucia rahlo opotekla proti robu mize, se je njegova pozornost vrnila nanjo. zaskrbljen pogled je povedal vse. a ostal je prikovan na svojem mestu, sploh ker je jo že stopila k njej in ukrepala. verjetno bo to najbolj zanj? da od sedaj naprej samo stoji na mestu. pusti, da vsi počnejo, kar želijo. se sami znajdejo, kakor se pač znajo. ''slej kot prej bo nekdo ustavil video. mora ga. če ne kdo drug eden od profesorjev...'' se je ozrl naokrog, vendar je bilo povsod moč videti le prepirajoče se skupinice. nihče ni odkorakal ven, nihče ni potegnil kabla iz vtičnice. ''da, polovica zadev je res navadno sranje. nima se smisla spraševati, kaj je res in kaj ne. ne splača se verjeti ničemur,'' je hitro prikimal josephine in že nekaj časa nazaj je odmaknil svojo roko z lineke. ni ga hotela tam poleg, torej ji je dal... prostor. ali karkoli pač je že hotela. čeprav je za njegove pojme le izkoristila prvi oprijemljiv razlog, da ga potisne stran. ''bo kdo šampanjec?'' je z bližnje mize vzel pladenj s kozarci. sklepal je, da se ga jo ne bo branila. tudi sam je bil konkretno potreben novega požirka.

Seveda. Reva ni smela. Reva je prišla z varstvom in z varstvom bo odšla. Toda ne glede na vse, je imelo smisel. Malo prej izpisana skrivnost je bila resnična in dejansko je bila takšna precej izgubljena v gruči podivjanih študentov. Prav nič niso izbirali besed in imela je občutek, da je za vsem tem moral stati resnično brezčuten prasec - po prvem valu, ki je v jok spravil slabo tretjino dvorane, je sledil še obsežnejši, hujši del govoric, katerega efekt je bil majav. Pojavljala so se dejstva, ki so sodu ali popolnoma odbila dno ali pa poskrbela za nekaj malega dvoma, kar je bilo absolutno pozitivno. "Prav, pa čakajmo. Čeprav bi vas vse dosti raje spoznavala malo drugače … ne preko … preko tega," je pomignila proti platnu, potem pa pogled ustavila na temnolascu. Verjetno je pričakovala preveč. Ko sta govorila prvič, ji je zagotovil, da ne bo lagal. In tudi ni. Pravzaprav je bila ona tista, ki ga je očitno napačno prebrala ali pa slepo preletela tiste strani, ki so govorile o tem kako natepava profesorico. Nekaj izmed tega.

"Ampak sem tu, vseeno sem tu. In ne bi rekla, da se ravno izogibam, te bom pa držala za besedo, če se že ponujaš," je komaj opazno odkimala svetlolaski v odgovor. Že res, da ni izkoristila vsake priložnosti, da bi se mrtvo napila (dosti raje je na primer brala), toda vsekakor je sovražila, ko so jo vrgli v koš s popolnimi dolgočasneži. "In tudi šampanjec zveni super, če že ne smem oditi brez spremstva," je, preden bi Noam utegnil pladenj ponesti naprej, prestregla kozarec zase. Morda je Jo imela prav. Morda bi čisto zares morala spremeniti svoje navade. Ta praznina, ki jo je čutila ves čas … ta praznina, ki jo je na vsak način hotela zapolniti, pa ni našla načina.

tag:noam, lineke, jospehine
wearing1
wearing2
note: /

pazila je. ni črhnila niti besedice. vse to je bilo zaman? ves ta trud, da bi se lahko razvedelo preko projekcije? rezultat bi bil popolnoma enak, če bi si na čelo prilepila listek s svojo preteklostjo in tako hodila naokoli. skrivnosti so zato, da ostanejo skrite. no, očitno ne tukaj.
takoj, ko se  je je jo dotaknila, se je zdrznila ter celo malo odskočila. "oprosti. in j-ja, v redu sem." ni prenesla dotikov. nikoli ni imela dobrih izkušenj z njimi. medlo se je nasmehnila. vsi ti nasmehi so bili toliko, da je izgledala srečneje. ljudi je tako preprosto preslepiti. vsaj večino.
malce se je odklopila od skupinice ter se ozrla po dvorani. kaos. tako bi se stanje še najbolje poimenovalo. in vse to je bil samo še en dokaz, kakšno moč imajo nad nami besede. mislimo si, da smo glavni. v resnici, nas nadzorujejo drugi. okolica. vendar mi tega ne vidimo. ne sprejmemo. v nasprotju z zdravo pametjo je, kajti ti si tisti, ki se odloča. ne, odločaš se ti, vpliv družbe pa še pritisk. in stanje, v katerem si oz. vpliv raznih substanc. ki si jih morda, spet vzel zaradi pritiska okolja. spet se jim je pridružila, tako, da je ravno ujela lineke. "se strinjam. nekatere stvari se bolje povedo osebno. in, veš ... prostovoljno." ni videla razloga, zakaj bi skrivala resnico. tako ali tako jim je njena reakcija povedala vse. med poplavo laži se je našel košček resnice. in bil je uničujoč. kot drobtine za nekoga, ki bi jim morda kdaj želel škoditi. le slediti jim je treba. ni bilo tako težko. obrnila se je k noamu, potem pa odkimala. "ne pijem alkohola." lahko si je le predstavljala presenečene obraze, ki bi se vanjo zazrli, če bi jo lahko slišali. "nikoli nisem. verjetno nikoli ne bom." je hitro razložila. še več obsojanja, pričakovanj. stereotipov. vse je zgrajeno le še na tem. nobnih presenečenj ni več. ona je od tega vedno odstopala. ni se ji zdelo slabo, a tudi ni bilo dobro. kar pa je tudi z vsako stvarjo. nič ni le dobro. ali obratno.

zdaj se je jo rahlo namrščila ob noamovih besedah. tip se je obnašal zares zaščitniško, ampak potem se je spomnila na prvi naval govoric in na dejstvo, da je bila lineke gluha. kakorkoli že, odločila se je, da se ne bo vtikala v to. »jaz na tvojem mestu ne bi računala na to,« mu je poklonila nasmešek ob njegovih naslednjih besedah. »navsezadnje so tudi profesorji videti izgubljeni. samo počakaj, da se kje pojavi kakšna njihova skrivnost, pa bodo tekali okrog kot kure brez glave… razen seveda tisti, ki to že počnejo,« se je očarljivo nasmehnila in brez oklevanja vzela kozarec s šampanjcem, ga zlila vase in postavila prazen kozarec nazaj na pladenj.

pogled je uprla v svetlolasko, ko je ta spregovorila. »ne smeš dovoliti, da te preteklost zaznamuje,« je navrgla prijateljski nasvet proti dekletu, ki je v preteklosti šlo skozi veliko grdega, vsaj sodeč po načinu, kako se je obnašala. jo je poznala to; vedela je, kaj pomeni zadržani pogled v njenih očeh in poznala je razlog, da se je dekle umaknilo od gručice za nekaj trenutkov samote. bila je tam. vedela je, kaj doživlja. skoraj. »ampak preveč vsega je, da bi si lahko vsi zapomnili vse. in glede na to, kako se večer razvija, lahko kmalu pričakujemo novo pošiljko,« se je nasmehnila in iz pladnja izmaknila še en kozarec s šampanjcem.

težko je bilo verjeti, da je bilo njegovo počutje še pred dvajsetimi minutami prešerno in polno navdušenja. užival je na plesu, užival je v njeni družbi. sedaj se je počutil naravnost mizerno. ni znal raztolmačiti njenega pogleda in njena drža mu je jasno govorila, naj ji ne hodi več blizu. danes ali kadarkoli? sedaj ni več namenjal dosti pozornosti ne platnu, ne preostalima dvema dekletoma. njegov pogled se je zasidral na lineke in... bilo je dobro, dokler je trajalo. počakal je, da je vzela šampanjec, prav tako josephine ob luciini zavrnitvi pa pladenj brez besed postavil nazaj na mizo. ''če res hočeš oditi, lahko greš,'' je z roko prijel linekino nadlaht in jo rahlo zasukal proti sebi, da je lahko besede prebrala z njegovih ustnic. ''vendar ne razumem, zakaj si... zakaj tako reagiraš? kar je na platnu nima nobene povezave z nama ali najinim prijateljstvom,'' besede so bile izrečene tiho, a razločno. vsekakor niso bile namenjene dekletoma v bližini. na dušek je izpil svoj kozarec šampanjca in nemudoma praznega odložil ter segel po novem, še enega pa podal josephine. ''vse skupaj je navadno sranje,'' je zamrmral sam pri sebi. ni pričakoval, da bo preobrat večera zazeval takšen prepad med njim in njegovo spremljevalko. zaradi česar točno? ker je spal s profesorico? takšna stvar je bila dovolj, da si prijatelju obrnil hrbet in mu preprosto zameril? bilo je neracionalno. in mindyjino ime ob njegovem, ki se je na platnu izpisalo kmalu zatem, je bilo dovolj, da je tudi temu sodu izbilo dno. ''nihče ni popoln,'' je kozarec vrtel med prsti.

tag:noam, lineke, jospehine
wearing1
wearing2
note: /

skoraj bi preslišala jo, kot je prezrla pogovor med lineke in noamom. "pobegniti pa ji več kot očitno tudi ne moreš." je zamrmrala. kar je najbolj skrivala, to se je razkrilo. ne bi bila presenečena, če bi se od nekod pojavila policija ter jo aretirala. nekdo očitno ve toliko o njenem življenju, kot ona. ali pa še več, saj se nekaterih dni sploh ne spomni. žal ji je bilo, da se je sploh odpravila. če je ne bi bilo, mogoče ne bi ničesar o njej pisalo na tabli. ko, da to ni bilo dovolj hudo, noam si je lahko približno predstavljal, kaj je tako zavzeto skrivala pred njim.
še vedno je bila šokirana od prejšnje pošiljke, tako da njeni možgani novih besed sploh niso zaznali. ko je videla novo razburjenje, si je mislila, da so šele sedaj dojeli, v kakšnih težavah so ali kaj podobnega. bolj se je ukvarjala s tem, kaj bo naredila. lahko bi rekla, da je vse skupaj laž. veliko jih je bilo. zveni že dovolj bizarno. sicer pa, ne pozna je veliko ljudi. verjetno so vse skupaj spregledali. prepričevala je samo sebe, da je nevidna. da v možganih velike večine študentov ni podobe majcene svetlolaske. ko se je spet ozrla proti odru, je zagledala novo govorico. "neumnost." je rekla bolj sama sebi kot komu drugemu. "josephine sem komaj spoznala." resnico je najbolje skriti med dve laži, kajne? zazrla se je v šampanjec na pladnju. zasanjala se je ter opazovala mehurčke, ki so plavali proti površju. kot skrivnost. iz globin, na površje. le da se ne razblinijo ali pomešajo z zrakom.