stopila je na oder, ker so jo ravnokar poklicali in si spotoma popravila lase, ki so ji zlezli v oči. poslušala je dejstva o sebi in se malce namrščila ob omenjanju aleca, ampak se je spomnila, da se je tudi on prijavil za dražbo in verjetno je potem to že odobraval. saj je vse za dobrodelne namene.. ampak je bila prepričana, da bi se zgrozil nad tem, da bi jo kdo kupil. nasmehnila se je pod sojom žarometov in se razgledala po občinstvu. na odru se je počutila kot doma, edina stvar, ki ji je bila malce čudna so bili ljudje, ki so se 'borili' za en večer z njo. malce jo je zaskrbelo, ko so omenili njeno preteklost, ampak se je takoj v naslednjem trenutku sprostila. bila je prepričana, da je imel vsak v tej dvorani neko grdo skrivnost, ki je ni želel deliti s svetom. in ona ni bila tako naivna, da bi svojo izblebetala vsakemu, ki ga sreča.

posedal je na stolu, ki si ga je takole mimogrede priboril, ko je zakorakal v prostor. če bi vedel, da bo prisotnih toliko ljudi, ne bi prišel. če bi vedel, da bo vsepovsod toliko neznanih obrazov, bi vsekakor ostal na varnem v svoji sobi, kjer bi lahko prebral kakšno izmed svojih knjig ali pa morda rešil par enačb. tako bi se lahko sprostil. zdaj se je počutil zgolj neudobno med neznanci in njegove oči so begale po prostoru in iskale izhod. lahko bi kar odkorakal, ampak ker je po nekem naključju sedel na sredi vrste, bi to vzbudilo veliko pozornosti, prav tako pa bi moral zbezati ljudi iz njihovih stolov samo zato, da bi prišel ven. ni bilo vredno. njegovo skoraj panično iskanje izhoda je prekinilo znano ime in dvignil je pogled, ko je na odru opazil znan obraz. njegove ustnice so se samodejno ukrivile v nasmešek. ni pričakoval, da bo lahko uporabil svoj loparček, ampak ko so se njegove oči srečale z njenimi, je brez oklevanja dvignil loparček ob izklicni ceni – ker si je to navsezadnje lahko privoščil – in ji poklonil nasmešek, čeprav ni vedel, če ga je sploh videla v množici.