s knjigo pod roki je korakala proti svojemu stanovanju in se sama pri sebi zadovoljno smehljala. njeni temni lasje so bili razmršeni zaradi vetra. a tokrat ni snežilo in nenadoma se je zalotila pri misli, da sneg že skoraj pogreša. to je bila morda čudna misel,  ampak nola se je dejansko že tako zelo navadila na sneg, da ji je do zdaj prirasel k srcu in ga je pogrešala, kadar ni snežilo. ampak tako ji vsaj ni bilo potrebno skrbeti zaradi knjige, ki jo je stiskala v roki. zakorakala je mimo paviljona, potem pa je tam zagledala znano postavo in v nenadnem zagonu se je napotila naravnost tja.

»živijo, neznanec,« se je ustavila ob ograji in se naslonila na les, medtem ko so njene oči zaobjele temnolasca, ki ji je zaenkrat še obračal hrbet. lahko bi vedela, koga bo našla tukaj. odpravila se je preko lesenih tal do njega in se s hrbtom naslonila na ograjo, ob kateri je stal. »ja, spet motim tvoj mir,« se je namuznila ob misli na njun prejšnji pogovor, potem pa pogled uprla v njegove oči. »ampak tokrat sem tukaj bolj mimogrede; videla sem postavo tukaj in se mi je zdelo, da bi lahko bil ti,« je pojasnila in potisnila pramen temnih las nazaj. »hočem, da greš z mano na ples,« je povedala bistvo. brez ovinkarjenja in brez olepšav. imela je občutek, da bi se lahko zabaval na tem plesu in to je bil tudi edini razlog, da je zdaj stala pred njim z nasmeškom na obrazu.

stal je na svojem običajnem mestu, z dlanmi uprtimi v hladen les, pogledom uprtim nekam v daljavo. obraz je bil deloma skrit za toplim šalom, dodatno so ga zakrivali prameni temnih las. kot, da se sploh ne bi premaknil od prejšnjega obiska paviljona. in vendar je bilo tokrat popolnoma drugače. na njegovih ustnicah je počival širok nasmešek.
njenih korakov ni slišal, vendar jih je tiho pričakoval. želel si jih je. lagal bi, če bi zanikal, da se vse od njunega srečanja ni nezavedno oziral po obrazih sicer nepomembnih študentov in iskal njenega. kajti del njega je bil trdno prepričan, da je bila ona vir te energije, ki ga je preplavila. »nola,« je toplo pokimal v pozdrav, kotički ustnic so poskočili še višje. »kdo drug bi pa lahko bil. to je vendar moj paviljon,« se je pogovor začel precej podobno kot nazadnje. vendar hkrati popolnoma drugače – njegov glas je bil mehak, pogled topel. od prvega srečanja jima je ostal le še šaljiv spomin. ob njenem povabilu, če se temu sme tako reči, je zgolj privzdignil obrv, nekaj dolgih sekund je zgolj presenečeno zrl vanjo. »aha,« je naposled le zavzdihnil, za kratek trenutek je prekinil očesni stik. »in jaz nimam nobene možnosti, da se temu uprem?« se je namrščil v rahlem odporu. morda so bili zadnji dnevi zanj pravzaprav revolucionarni, vendar to še zdaleč ni pomenilo, da je bil pretirano navdušen nad človeško družbo, ki ni bila ona. »daj no, nola. predobra sva za tisti neumni ples. lahko se preprosto dobiva v paviljonu, veš? in sva tukaj,« se je optimistično namuznil, četudi je dvomil v lastne sposobnosti prepričevanja. vsaj, ko je prepričeval njo. »hm, ali pa me hočeš namenoma spraviti pod tiste romantične luči in plesati z menoj na pocukrano glasbo? mi kaj namiguješ, nola?« je smeje privzdignil obrv ter pospremil svoje besede z rahlim odkimavanjem.

ni si mogla pomagati, da se ne bi ob njegovih besedah zasmejala. »pa to resno deluje zate? stojiš tukaj in se ti nihče ne upa približati?« se je preprosto morala pozanimati, ker del nje ni popolnoma verjel, da bi to lahko bilo res. prav, morda je bil nekoliko zastrašujoč s tistim svojim ostrim tonom in grdim pogledom, ki ga je namenil tudi njej, ampak kljub temu ni bila prepričana, če je to ljudi dejansko odvračalo v takšni meri, da si je paviljon lahko kar lastil.

in potem je beseda nanesla na ples. morda k zadevi ni pristopila pravilno in bi morala ubrati bolj elegantno pot, ampak tako ali tako ni bila nikoli pretirano elegantna ko se je šlo za takšne zadeve. tako se je zdaj nasmehnila in zmajala z glavo. »to bi bilo blazno nevljudno, se ti ne zdi?« je odgovorila. ni bil videti preveč navdušen. saj dejansko niti ni pričakovala, da bo navdušen – ampak tako ali tako se je na vse skupaj spomnila bolj mimogrede. »seveda bi se lahko dobila tukaj in večer preživela na tak način, ampak ga ne bova,« ga je gladko zavrnila z nasmeškom na obrazu in iskrico v očeh. vse skupaj jo je po svoje res zabavalo. »povabila sem te na ples, kael.« skomignila je z rameni. bilo je dejstvo. in on navsezadnje niti ni imel veliko izbire. ob njegovih besedah se je zasmejala in potisnila pramen temnih las nazaj. »namigujem na to, da ti ne bi škodilo, če bi poleg ljubosumnega branjenja svojega paviljona počel še kaj drugega. in hej, ta ples deluje kot idealna zadeva zate,« je odvrnila in mu poklonila nasmešek.

njen smeh je pospremil s priprtimi očmi, resnim izrazom na obrazu. seveda, da mu je uspevalo. lahko se je prepričeval v le-to. lahko je druge prepričeval v le-to. lahko je to rekel. vendar ne njej. »ne,« so se resno nagubane ustnice naposled le predale in raztegnile v nasmešek. »veliko se jih približa,« je dejal ter skomignil z rameni. »razlika je potem le v njihovi odločnosti. in ti si več kot očitno zmagovalka.«

včasih je hodila na te neumne plese. včasih je bil tisti, katerega povabilo si je želela prejeti vsaka. sčasoma se je naučil vse skupaj prezirati. »morda,« je počasi prikimal. »ampak ali si kdaj dobila občutek, da imam sam težave z nevljudnostjo?« se je kratko zarežal ter nekoliko nagnil glavo. zavrnil bi vsakega drugega kot njo. dejstvo. vendar se noli ni hotel zameriti, niti se ni znal upreti njeni odločnosti. zavedal se je, da bi bil vsak poskus prepričevanja zaman. in vendar ni bil pripravljen takoj privoliti. »in jaz ti že vnaprej povem, da bo ples beden, nola,« je zavzdihnil, nekaj dolgih sekund je s privzdignjeno obrvjo zrl v dekle. ni točno razumel, kaj počne. ples ni bil nikakor idealna zadeva zanj. niti ni bil idealna zadeva zanjo v njegovi družbi. njemu bo neprijetno med ljudmi, njej bo neprijetno z njim. in vendar… »prav,« je počasi prikimal, na ustnice mu je ušel majhen nasmešek. »lahko greva skupaj na ples. ampak potrebovala bova pijačo. veliko pijače. in v trenutku, ko začnejo predvajati adele odideva, prav?« zgolj upal je lahko, da bo to čimprej.

zdaj so se njene ustnice samodejno ukrivile v nasmešek, medtem ko je nekoliko privzdignila svoje obrvi ob njegovih besedah. »si prepričan, da je odločnost prava beseda?« je dejala in nekoliko nagnila svojo glavo, medtem ko je s pogledom zavrtala v njegove oči. imel je zanimive oči. nekaj je bilo na njem, kar jo je pritegnilo. morda že samo dejstvo, da je tako vztrajno odbijal ljudi. »sama bi to poimenovala vztrajnost. veš, z lahkoto me šteješ med blazno vztrajne ljudi,« se je namuznila. »poleg tega me ne strašiš. čeprav lahko vidim, zakaj bi lahko na koga imel takšen učinek,« je še dodala in ga ošinila s pogledom. na njem je bilo nekaj temačnega, brez dvoma.

»nevljudnost te zabava, kajne?« je dejala, medtem ko se je na njenih ustnicah pojavil droben nasmešek. »in obenem misliš, da je nujno potrebna. ampak da bi imel probleme z njo? ah, kje,« se je morala zasmejati ob sami misli na to, da bi se obremenjeval s čim takim. »tako da ne, nimaš težav s tem. ampak imaš pa težave s komunikacijo z ljudmi. na tem bi vsekakor moral delati,« se je nasmehnila. tako ali tako njene besede niso bile mišljene kot kritika; prej nasprotno. bila je opazka. komentar. ob njegovi napovedi je skomignila z rameni. »potem boš to pač moral preboleti. ampak imam krasno obleko. res bi bilo škoda, če je ni bi imela priložnosti obleči, se ti ne zdi?« je pogled skoraj izzivalno uprla v njegove oči in se nasmehnila. roko na srce, obleka je bila res krasna. »nisem prepričana, če bom pripravljena popolnoma upoštevati tvoje pogoje, ampak lahko poskusim,« se je nasmehnila. zahteve so ji težko prišle do živega. »me boš prišel iskati ali te bom morala počakati tam nekje?« je zdaj postavila naslednje vprašanje, čeprav je imela občutek, da pozna odgovor.

ni bil pretirano dober poslušalec. niti se ni trudil to biti. ampak z njo je bilo drugače. njene besede so tako lepo spolzele do njegovih misli ter se tam uspele tudi za lep čas zadržati. bile so kot tako zelo potrebno razsvetljenje, ki je prišlo po vseh teh letih. »vztrajnost in odločnost, ali ni to bolj kot ne isto?« je skomignil z rameni. z dlanjo je popravil temen pramen svojih las, pogleda ni s temnolaske umaknil niti za trenutek. »no, ti si vsekakor odločna in vztrajna. in še veliko več,« je dejal z nasmeškom na obrazu. »strašljiv, jaz? ne, nikakor,« je smeje zmajal z glavo.

»seveda,« je moral prikimati. »nevljudnost je strašansko zabavna. poizkusi kdaj,« je smeje pomežiknil. nevljudnost ni bila zanj nikoli slaba stvar. prej ravno nasprotno – zgolj nekaj podobnega kot odkritost. in odkritost je bila vedno dobra. »težave s komunikacijo? ne, ne bi rekel,« je preprosto zavrnil njene besede. »znam sestaviti popolnoma zadovoljiv pogovor, če je le moj sogovornik dovolj zanimiv. ne ukvarjam se z ljudi, ki mi niso všeč. nisem oseba, ki bi se kar tako smejala,« je pojasnil z nasmeškom na ustnicah, kajti nola je bila ena redkih oseb, ki je zvabila njegov nasmeh na plan. bila je tako zelo drugačna od te neumne, presneto neumne populacije. da, bila mu je tako zelo posebna, da jo je bil pripravljen peljati na tisti prekleti ples. »si bila tako zelo prepričana, da te ne bom zavrnil, da si že kupila obleko? lahko bi te zafrknil, veš,« se je namuznil. njeno vprašanje je imelo v resnici že od samega začetka en sam odgovor. »prišel te bom iskat,« je prikimal. »tole zadevo, sicer  skrajno nepotrebno in neumno, bova izpeljala tako kot je treba. prišel te bom iskat in dobila boš rože. poskrbel bom za pijačo in poskušal biti vsaj približno v redu družba,« je skomignil z rameni. »zadovoljna?«

namrščila se je, ko je takole spretno izpostavil nekaj, kar je sama prej raje spregledala. »bolj kot ne,« je ponovila njegove besede in nato skomignila z rameni. »prav, torej sem oboje. ampak še vseeno mi je bolj všeč izraz 'vztrajnost',« mu je poklonila širok nasmešek. nekaj je bilo na njem, zaradi česar se ji je zdelo življenje nekaj odtenkov bolj zabavno. bil je fascinanten sogovornik. »nisem prepričana, koliko stvari še sem. ponavadi ne premišljujem o tem,« je dejala in skomignila z rameni, čeprav je v njegovih besedah prepoznala kompliment. no ja, vsekakor nekaj, kar je bilo dovolj podobno temu. »o ja, strašljiv,« je odločno pokimala. imel je ta odnos do sveta, ki je marsikoga kar takoj odbil. ampak nola ni bila marsikdo.

nagnila je svojo glavo. »nevljudnost? kaj pa vem, ne več, če je čisto moj stil,« se je namuznila, čeprav njen ton očitno ni bil popolnoma resen. ljudje so jo kdaj pa kdaj označili tudi kot takšno in s tem se pač ni obremenjevala. poslušala ga je in potem nekoliko privzdignila svoje obrvi. »in vendar imaš na obrazu že ves čas nasmešek, ki dokazuje nasprotno,« si ni mogla pomagat, da ne bi komentirala njegovih besed o tem, da se ne smeji. njegova naslednja pripomba o obleki jo je spravila v smeh. »oh, ne bi si drznil,« je dejala in mu pomežiknila. imela je veliko zaupanja v svoje sposobnosti prepričevanja. morala se je namuzniti, ko je naznanil, da bosta stvar opravila tako, kot je treba. »resno? ali to pomeni, da hočeš za dovoljenje prositi mojega brata? v bistvu je samo par minut starejši, ampak mislim, da to šteje,« si ni mogla pomagati, čeprav niti pomotoma ni mislila resno. noam je bil še vedno prepričan, da je bil peetu krasen zanjo. in kael… no ja, bil je popolno nasprotje peetuja. »seveda sem zadovoljna. oziroma bom, dokler bom dobila tulipane!« se je zasmejala in skomignila z rameni. »načeloma me ni težko osrečiti, tako da ja, velja!«

»prav, torej boš vztrajna nola,« ji je prikimal. kotički njegovih ustnic so silili v majhen nasmešek, mehak in topel, presneto neznačilen zanj. vendar točno to je nola počela. spreminjala ga je. »lahko jaz premišljujem namesto tebe. lahko si presneto tečna, vendar v dobrem pomenu besede, znaš biti prijazna in očarljiva, vendar se tega ne zavedaš popolnoma. na trenutke si zapletena oseba. in tvoj pogled na svet je…osvežujoč,« se je široko nasmehnil ob zadnji besedi, ki jo je tako lepo opisovala. bila je nujno potrebna sprememba v njegovem življenju. morda celo njegova zadnja možnost. »strašljiv,« je mrmraje ponovil za njo, v njegovih očeh je svetila igriva iskrica. »rad sem strašljiv,« je skomignil z rameni.

lahkoten smeh je pospremil njene besede. »pristajala bi ti. temačna in nevljudna nola. strašljiva,« se je smeje namuznil. drobcena rjavolaska ni bila oseba, katero bi si zlahka predstavljal kot neko nevarno, temačno bitje. »nasmešek je tu, ker imam pred seboj izredno zabavnega sogovornika,« se ni trudil z ovinkarjenjem. nola mu je bila všeč in tega se ni trudil prikrivati.

»seveda,« je igrivo zavil z očmi ob njenih besedah. »vprašal bom tvojega brata, ampak pred tem bom naredil še ovinek do los angelesa, da dobim dovoljenje tvojega očeta,« se je trudil ohraniti povsem resen izraz na obrazu. bolj kot ne neuspešno, kotički ustnic so mu vztrajno silili v nasmešek. »čakaj, ali ne bi teoretično ti morala vprašati moje starše za dovoljenje? ti si povabila mene na ples,« je dejal ter dovolil ustnicam, da skočijo v širok nasmeh. »uživaj na malti,« ji je pomežiknil. kratek smeh je sledil njegovih besedam že samo ob misli na družino in nolo. skupaj. mama bi že prvi dan hitela slikati nolin portret, oče bi ji postavljal težka filozofska vprašanja in brata bi jo skušala spraviti v posteljo. poigraval se je z mislijo, če bi jima nola podlegla ali ne. »prav, tulipani. si bom skušal zapomniti,« je pokimal, prijetno presenečen nad dejstvom, da ni hotela vrtnic. vse so hotele presnete vrtnice. »res si zmešana, da vabiš mene na ples, veš,« je smeje zmajal z glavo.

morala se je nasmehniti, potem pa je prisluhnila njegovi razlagi in se zasmejala. »vse to lahko poveš po tem, ko si me srečal dvakrat?« je vanj uprla skoraj sumničav pogled in skomignila z rameni. »domnevam, da sem lahko marsikaj. ampak po pravici povedano mi ni preveč mar, kaj si ljudje mislijo o meni. to je preveč naporno in poleg tega sem šla skozi preveč stvari, da bi mi sploh še bilo mar,« je bilo v njenem nasmešku samo za trenutek nekaj otožnega; spomin na preteklost, na čas, ko je bilo vse brez pomena in ko je storila tisto, kar bi skoraj končalo njeno življenje. nagnila je svojo glavo ob njegovem priznanju. »morda bi moral poskusiti biti še kaj drugega,« je mimogrede omenila. predlog. bilo bi zanimivo.

»izredno zabavnega sogovornika? imaš s tem v mislih mene?« se je zasmejala ob njegovih besedah in nato odločno odkimala. »mislim, da mi ne bi bilo všeč. vse preveč je tistih drobnih malenkosti, ki naredijo življenje tako lepe in če bi bila temačna, mi najbrž ne bi smele biti všeč,« je komentirala in se nasmehnila. cenila je ogromno stvari. dvignila je pogled do njegovih oči ko je nadaljeval in se nehote nekoliko namrščila, potem pa na svoj obraz priklicala nasmešek. njen oče ni bil ravno del njenega življenja. noam je bil edini človek, ki ga je dejansko štela kot družino. zasmejala se je ob njegovih besedah o malti. »pravzaprav sem si vedno želela obiskati malto in to bi bila krasna priložnost, čeprav bi bila tvoja starša najbrž nekoliko presenečena,« je dejala in potem prikimala. »tulipani ali pa nič,« se je nasmehnila; tu ni bilo kompromisa. tulipani so bili krasni; edine rože, ki so ji bile zares pri srcu. pogled je ob njegovih zadnjih besedah uprla v njegove oči in se nasmehnila. »to bom vzela kot kompliment.«

vneto je prikimal njenemu vprašanju, počasi se je nasmehnil. »da, po dveh srečanjih v paviljonu vem vse,« je dejal ter skomignil z rameni. »čar je v paviljonu, veš. to je paviljon resnice. tu je tako, kot, da si popolnoma gol,« se je namuznil, njegov glas je zadonel z neko igrivo veličastnostjo. namenoma je nekoliko priprl oči, temnolasko je premeril od pet do glave. zabavno si jo je bilo predstavljati golo sredi paviljona. no, predvsem predstavljati golo. »in prav je tako. ni se vredno sekirati zaradi drugih. počasi boš razumela mojo filozofijo življenja,« je bil očitno navdušen. poslušal jo je preveč dobro, da bi lahko preslišal otožnost, ki se je za hip pojavila v njenem glasu. tisto otožnost, ki se je pojavila že ob njunem prvem srečanju. »če boš kdaj hotela govoriti… sem tu,« je nekoliko resnobno zamrmral. svoje besede je preprosto pustil sredi pogovora. zavedal se je, kako zelo potrebuje človek včasih pogovor. zavedal se je, kako zelo je uničilo njega, ker se ni nikomur zaupal.

»ne, nola. v mislih imam dekle, ki stoji za tabo. v bistvu se že ves čas pogovarjam z njo,« je nekoliko cinično zavil z očmi. vendar ne s slabim namenom. nič v povezavi z nolo ni imelo slabega namena. »lahko bi ti bile všeč. temačnost ni zares slaba, veš. vsaj zame ne. jaz razumem vse skupaj kot morda malce kruto odkritost. in postavitev sebe v prvi plan. in to načeloma ni tako zelo slabo,« je ravnodušno skomignil z rameni. bil je oseba, ki je trdno stala za filozofijo svojega življenja. hitel je skozi lažjo pot življenja. vse dokler ga ni ustavila nola – takrat se je njegovo življenje za hip ustavilo. morda zgolj za hip, vendar je bilo vseeno presneto težko nadaljevati s taisto hitrostjo in ignoranco. »ah ne, všeč bi jima bila,« je smeje zamahnil z roko. »verjetno bi bila bolj ti presenečena nad njima. moja družina je precej… posebna,« je prikimal, ko je našel primerno besedo. bili so popolna mešanica ekscentričnosti, umetnosti in bohemskega duha. morda ne najbolj primerna družba za rjavolasko. »prav. torej nič. nič rož, nič plesa, nič alkohola,« se je šaljivo namrdnil, roke je prekrižal na prsih. jasno je bilo, da ni resen. ples je bil v tistem trenutku že sprejeta odločitev, sicer še vedno povsem nepotrebna, vendar vseeno… rad je ustregel noli. »nikoli ni bilo mišljeno drugače.«

ni si mogla pomagati, da se ne bi ob njegovih besedah zasmejala. »popolnoma gol?« je ponovila in se namuznila, ko je pomislila na to, da jo je v zadnjem času nekdo pravzaprav uspel videti golo, ko je takole naključno zataval v napačno garderobo. ni zganjala panike in do zdaj je vse skupaj že pustila za sabo, ampak bila je zabavna zgodba, ki jo bo z njim morda delila kdaj drugič. »torej resnica, samo resnica in nič drugega kot resnica?« se je morala prepričati, nato pa je skomignila z rameni. »glede na to, da že načeloma nimam problemov z resnico, bi moralo biti to v redu,« se je nasmehnila. pokimala je ob njegovih besedah in nato za trenutek pridržala pogled na njemu, ko je omenil pogovor. kako bi reagiral, če bi mu povedala nekaj… karkoli? imela je občutek, da bi se vse skupaj odvilo dobro. skoraj. ni nameravala govoriti o tem, ampak njen nasmešek je izražal njeno hvaležnost.

»tole zveni sumljivo podobno vabilu na temno stran,« se je zasmejala ob njegovih besedah. »morda se bom odločila, da te bom zvlekla na mojo stran, veš. sicer najbrž ni popolnoma svetla, ampak še preden se boš zavedel, te bom prepričala, da bova sredi noči opazovala zvezde, medtem ko ti bom pripovedovala o krasnih malenkostih vsakodnevnega življenja,« se je zdaj nasmehnila. roko na srce, to je zvenelo precej podobno njej. »posebna?« je ponovila in se nasmehnila. »moja družina je noam, moj brat dvojček,« je skomignila z rameni. znala se je soočati s posebnimi stvarmi; navsezadnje so jo zanimivi ljudje vedno pritegnili in imela je občutek, da sta bila njegova starša najbolj zanimiva človeka na svetu – vsaj če je sodila po njunem sinu. ob njegovem naštevanju je našobila svoje ustnice v znak nestrinjanja in se potem namuznila. imela je zmenek za ples! kar je bilo dobro. pogled je uprla vanj in s svojo običajno odkritostjo rekla »všeč si mi, kael. in ne bo ti žal, da greš na trapast ples,« in tokrat je bila to obljuba.

všeč mu je bil njen nasmeh. všeč mu je bilo, kako enostavno ga je lahko sam narisal na njene ustnice. »popolnoma gol,« je smeje prikimal. igral se je z mislijo, kako zelo neverjetno bi jo bilo videti pod tistim paviljonom golo. ne z moškega vidika, nikakor. morda malce. zanimalo ga je predvsem zato, ker ga je zanimala ona. cela. in imel je občutek, da bi ga znala presenetiti, tako, kot je to storila vedno. da, misel, da bi nekega dne stala nola na točno tem mestu gola je bila popolnoma absurdna. vendar ne nemogoče. morala se je zasmejati svojim mislim. »samo resnica,« je potrdil njene besede. »vidiš, ti to razumeš in si zato več kot lepo dobrodošla v mojem kraljestvu. ti me razumeš,« se je namuznil, na njegove ustnice se je prikradel hvaležen nasmešek. morda so bile besede ena sama šala, igra, katero sta igrala, vendar je hkrati mislil povsem resno. hvaležen ji je bil, ker ga je razumela. »torej, resnica in samo resnica,« je sedaj resnobno dejal, priprl je oči in pustil, da pade mednju nekaj dramatičnih trenutkov tišine. lahko bi jo vprašal pravzaprav karkoli. »najljubša barva?« je zaključil z igrivim nasmeškom na obrazu in popolnoma neumestnim vprašanjem, ki pa je morda njemu kot umetniku znalo povedati nekaj več.

»imamo se blazno fino. in imamo piškote,« je smeje skomignil ob njenih besedah. »ko ti to uspe… takrat ti bom priznal, da si uradno najboljši človek na svetu. in dal ti bom tisoč evrov.« bila je na dobri poti, četudi ji tega ni priznal. prikradla se je v njegove misli in tam začela početi nekaj… čudnega. zaradi nje je začel dvomiti v svoje lastne misli. »srečo ima, da te ima za sestro,« je dejal z nasmeškom na obrazu. namenoma je prezrl dejstvo, da ni omenila svojih staršev. čutil je, da nima te pravice. ne še. »moja starša sta umetnika. in imam še dva brata, ki sta tudi šla po njunih stopinjah. tako kot jaz. lahko bi rekli, da živimo v nekem čuden vella-svetu z vella-pravili in vella-energijo. načeloma je izredno zabavno, samo navaditi se moraš,« je razložil. rad je imel svojo družino in rad je pripovedoval o njej. morda so ga ljudje tako lažje razumeli. moral se je zasmejati ob njenih besedah. nekaj je bilo na njeni preprosti odkritosti. nekaj, kar je pravzaprav oboževal. »tudi ti si všeč meni, nola,« je priznal očitno. »vem, da mi ne bo žal,« se je predal s svojim vztrajnim zaničevanjem plesa. vedel je, da mu ne bo žal, dokler je bil tam z njo.

sumničavo ga je premerila s pogledom ko je opazila njegove oči na sebi. »mislim, da mi tvoje misli v tem trenutku ne bodo ravno všeč, zato sploh ne bom vprašala,« se je odločila in ga obenem z igrivim tonom glasu opomnila, da je dobro vedela, kaj se mu plete po glavi. mehko se je nasmehnila ob njegovih besedah. »ne bi šla tako daleč, ampak vsekakor se trudim,« je dejala; navsezadnje ga res ni popolnoma razumela, je pa očitno delala na tem, da bi ga. bil je zanimiv človek. nekaj posebnega. za nekaj trenutkov je obstala tiho in premišljevala, potem pa se odločila: »vse barve. odvisno od odtenka in dneva in toliko različnih zadev. vedno se mi je zdelo neverjetno zapleteno definirati eno samo barvo, ki mi je všeč,« je priznala z nasmeškom na obrazu. veliko ljudem se je to zdelo čudno. imela je občutek, da bo on razumel.

nasmehnila se je. »ne potrebujem nagrade, kael. zdaj bom to vzela kot izziv,« mu je pomežiknila. navsezadnje ni videla prav nič slabega v tem in brez problema bi ga kdaj zvlekla ven sredi noči in mu pripovedovala o… vsem. poznala je ogromno zgodb o zvezdah in ljudeh in vsem – z veseljem bi jih delila z njim, morda že zgolj zato, ker bi na njegov obraz prej kot slej morale priklicati nasmešek. »kaj pa vem. večino časa sva oba zelo vesela, da imava en drugega,« se je na njenem obrazu prikazal topel nasmešek ob omembi noama. bil je krasen brat; imela ga je raje kot kogarkoli drugega na svetu. »dva brata? vsekakor zvenite kot zanimiva družina,« se je nasmehnila. »vesela sem, da imaš toliko zaupanja v ples. krasno je,« mu je namenila širok nasmešek, potem pa zadovoljno prikimala sama pri sebi. »in zdaj ko sva to uredila, se moram odpraviti,« je dejala in potem stopila bližje ter mu na lice pritisnila lahen poljub. »se vidiva, kael.«

this is done! <3