cornelia!  

bil je čudovit, sončen dan. pokonci je bila že navsezgodaj zjutraj in najbrž je bila posledica jutranjega slikanja barva v njenih laseh, ampak tega se rain niti ni zavedala. poleg tega so bili njeni lasje preveč divje barve, da bi se karkoli sploh opazilo – razen modra in zelena barva, seveda. ti dve sta se vedno opazili. sploh ni sledila toku časa, ko se je udeležila nekega predavanja in se potem odpravila naokrog po kampusu. nikoli ni imela pravega cilja in ponavadi se je vedno sprehajala, če je bilo vreme dovolj lepo. in tokrat je vsekakor bilo – bilo je sončno in rain je bila vsekakor srečna. prišla je do ogromnega kipa in se za nekaj trenutkov zastrmela vanj, ponovno skrbno preučujoč izklesane oblike, medtem ko je v mislih že najbrž stotič skušala ugotoviti, kako se je umetnikova dlan premikala, ko je izdeloval kip venere. sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa je njen pogled zataval po okolici in tam je bila; prikupna rjavolaska, ki se je zdela tako… ni našla prave besede, ampak je pa vedela, da je bilo nekaj narobe. brez oklevanja se je napotila tja in obstala tik ob njej. »izgledaš izgubljen,« je mehko spregovorila, medtem ko se je njena dlan nežno dotaknila neznankinega ramena. njene besede so bile preprosta ugotovitev, nato pa je rain rahlo nagnila svojo glavo in s pogledom zaobjela neznanko. bila je prikupna, da – vsekakor ji je bila všeč, čeprav je rain gojila nenavadno ljubezen do praktično vseh ljudi. »jaz sem rain,« je dejala, »rainbow. karkoli od tega je v redu. kako ti je ime?« jo je povprašala in ji namenila širok, opogumljajoč nasmešek.

posedala je ob kipu in se posvečala knjigi, ki jo je imela doma že kar nekaj časa in jo je počasi začela glodati slaba vest, ker je še ni utegnila prebrati. ponavadi se je trudila, da bi knjige, ki jih je prinesla domov, prebrala v roku enega tedna, ampak njen prejšnji teden je bil preveč nabit z dogodki in resnično ni našla časa zanjo. prav, prebrala je prvih par strani, potem pa jo je premagal spanec, ko je nazadnje vzela knjigo v roke prejšnji večer. zato se je danes s knjigo v roki odpravila ven, poiskala primeren kotiček in se lotila branja z nasmeškom na obrazu; zadovoljna sama s sabo in s preostankom sveta, ker ji je končno le uspelo. potem pa jo je nekdo ogovoril in jo grobo potegnil iz misli, da je pogled skoraj zmedeno uprla v temnolasko pred njo in potem prikimala. »živijo?« je rekla, ne povsem prepričana, kdo je dekle bilo. ampak potem se je predstavila in na njenem obrazu se je pojavil droben nasmešek, ko je ime prepoznala. noelle? najboljša prijateljica od axla, vsekakor sta se tudi pogovarjala o njej tistega večera, ko je brez opozorila prišel v njeno sobo. »ne poznam te, ampak vsekakor vem, kdo si,« je odvrnila na njene besede in zaprla knjigo v svojem naročju, čeprav je bila še vedno nekoliko previdna. se ji je samo zdelo ali je bila noelle nenavadno… ostra? hitro se je okarala zaradi te misli; navsezadnje ni mogla kar tako skakati k zaključkom, kajne? »axel mi je pripovedoval o tebi,« je pojasnila. tudi eva, ko je že bila pri tem, ampak axel je bil od dvojice tisti, ki je uporabil prijazne in logične besede o temnolaski pred njo. »um, ti lahko kako pomagam?« je dejala po nekaj trenutkih tišine, ne povsem prepričana, kaj je noelle počela. morda jo je hotela pozdraviti. namenila ji je topel nasmešek.

nekoliko izgubljeno je sedla h čudovitemu kipu venere, potem pa z roko segla v majhno denarnico z drobižem in prijela za največji zlati kovanec in ga nekaj časa vrtela v rokah. premišljevala je o vseh željah, o vseh skritih čustvih in ljubeznih do okolice, potem pa z nasmeškom na obrazu ugotovila, da se nekje globoko v njej že skriva tiha želja, ki bi ji jo lahko zlati kovanec prinesel. prava ljubezen. zlati kovanček je vrgla za svojim hrbtom, da je priletel v vodnjak čudovite boginje venere. obstala je z zaprtimi očmi in nekaj časa globoko v sebi ponavljala skrito željo, za vsak slučaj, če je morda boginja ni slišala, ali pa ni bila dovolj prepričljiva. ljubila je namreč zgodovino in vse kar je bilo povezano z njo. od prazgodovine pa do rimskih in grških bogov ter raznih vonj, ki vsekakor ni so bili najlepši spomini, a je bilo to pač v učnem načrtu. in da so ji bili sploh blizu grški bogovi so bile krivec tone knjig o grški mitologiji, ki jih je prebirala ob večerih. venera ali v grški mitologiji afrodita, je bila boginja lepote in ljubezni, zato ji je še s toliko večjim veseljem podarila svojo željo po pravi ljubezni, ki jo je že toliko časa iskala. nekaj časa je opazovala čudovito izklesan beli kip, potem pa pograbila pisano torbo in kup listov poleg katerih je imela tudi urnik in se nekoliko izgubljeno zazrla vanj. šele v tistem trenutku se je zares zavedla zakaj se je sploh znašla pri kipu venere. bila je malček izgubljena in njena nenadna panika je zagrabila njeno telo in srce je pričelo biti s pospešeno hitrostjo. v mislih je preklela velikansko posestvo šole in velikanski otok, ki ji je po dobre tednu tu še vedno delal težave. njeno zaskrbljenost je očitno opazilo dekle z čudovitimi roznimi lasmi, ki se je iz nenada znašla ob njej. na obrazu se ji je zarisal širok namešek, saj ni mogla mimo dejstva, da je bila punca resnično prisrčna. oblečena v nekoliko ohlapna, a hkrati prijetna in posebna oblačila, je izgledala kot kak hippi. na laseh je imela ostanke barvanja. " priznam, res sem malček izgubljena, " je sramežljivo dejala, potem pa se sama sebi smešno zahihitala. " rainobow, " je ponovila njeno ime, potem pa se iz nenada razveselila dekleta z roznimi lasmi. " kako čudovito ime! " je dejala in se nasmehnila. " moje ime je cornelia, ampak lahko me kličeš cory, da si ne boš vedno znova zapletala jezika s tem dolgim imenom, " govorila je hitro in zaradi avstralskega naglasa precej nejasno, a naenkrat je postala tako.. vesela, da je bilo njene samote mimo in da se ji ni bilo potrebno spopadati s tem, kje se nahaja katera učilnica. " si že dolgo tu? mislim, že poznaš vse lokacije učilnic? " bila je vesela, da je sklepala nova prijateljstva.

sama pri sebi se je nasmehnila. bila je zelo dobra pri opazovanju ljudi in razpoznavanju njihovih čustev – morda zato, ker je toliko časa preživela zunaj in je samo korakala naokrog ali pa se usedla na kakšno izmed klopi in zrla v svet. videla je že vse; od razhodov do nastankov novih zvez in prijateljstev. znala je brati ljudi, le da tega ni počela z glavo, ampak veliko bolj intuitivno. tako kot so barve včasih govorile in tako kot je lahko brez večjih težav zmešala praktično katerokoli barvo, je zaznala čustva ljudi. »oh, hvala!« je dejala s širokim nasmeškom na obrazu. tudi njej sami je bilo ime všeč. bilo je krasno, predvsem zato, ker je rain imela neskončno rada mavrice in dež in celoten svet, tako da ni imela težav s svojim imenom. zamišljeno je poslušala temnolasko in potem pogled uprla vanjo. »pravzaprav, bi te motilo, če bi te klicala lia? izgledaš kot lia,« ji je namenila še enega iz svoje palete širokih nasmeškov. rain je imela na tisoče nasmeškov, ki jih je uporabljala ob različnih priložnostih. bili so očarljivi in ravno dovolj prijetni. rahlo se je namrščila zaradi njenega vprašanja in potem skomignila z rameni. »nekaj časa, da. čeprav je čas zelo relativen pojem in vse to, ampak domnevam, da bi ti lahko pomagala,« je prikimala, čeprav je dekle sploh ni povprašalo po pomoči. »velikokrat se sprehajam naokrog in do zdaj že precej dobro poznam okolico,« je naznanila in uprla pogled v lio. »kaj natanko pa iščeš?« se je pozanimala z ustrežljivim nasmeškom.
 

" lia? " nikakor si ni mogla predstavljati, da bi jo kdorkoli klical po imenu lia. že od nekdaj je bila cory, včasih tudi cornelia. a nikoli lia. zven te besede se je z njenih ustnic slišal tako preprosto in posebno. seveda ji ni očitala, da ji je nadela novo ime, pač pa se je ob vsem skupaj zgolj široko nasmehnila in pokimala. " lia zveni čudovito, " tiho se je odkašljala in pogledovala v njeno smer, češ, da je bila tako čudovita in se je nikakor ni mogla nagledati. " oprosti, da strmim vate, ampak izgledaš tako čudovito in še nikoli nisem srečala človeka s takšnimi barvitimi lasmi, " se je hitela opravičevati in se pri tem nervozno smehljala. pričakovala je nekoliko vprašujoč pogled, a ga morda celo zaradi dekličine posebnosti ni dobila. že na daleč je bilo očitno, da ni takšna kot vse ostale. da je morda celo njena zgodovina drugačna in da ne prihaja iz elegantnega okolja, kjer bi razvlečena oblačila zamenjale drage znamke. in ni je očitala, da ni bila takšna kot večina ljudi tu na kampusu. imela je neko dušo. energijo in iskrivost, ki jo je izžarevala, zato je bila še toliko bolj vesela, da jo je srečala prav tu. " sliši se izredno zanimivo. jaz sem se tudi že malo potikala naokoli in odkrivala kake zanimive kotičke, ampak na žalost razen dragih butikov nisem našla še nič zanimivega, " je priznala in pri tem prikimala. " v bistvu ne iščem nič posebnega. le zdi se mi, da sem predaleč stran od družine in sem potem kar nekoliko izgubljena in ne vem čisto kaj naj sama s seboj, " videti je bilo, kot da bi imela rainbow na tisoče idej, kaj bi lahko počeli na tem otoku, a zaenkrat še ni želela siliti vanjo in jo prositi naj ji pokaže čudovite kraje, ki so se zagotovo skrivali na otoku. " in ti? imajo ljudje od tam kjer prihajaš tudi tako čudovito pisane lase? " se je pozanimala, potem pa z roko segla k enemu od pramenov in z zanimanjem zrla vanj. lasje so bili razen nekaj pack barve videti lepo urejeni in mehki. prav takšne, kot bi si morda celo želela same. morda le malo manj opazne.

počutila se je nekoliko nenavadno pod noellinim preiskujočim pogledom. nekaj je bilo za tistim tonom prijaznosti. hazel tega običajno ne bi opazila, ampak tokrat… tokrat je to videla v njenih očeh, čeprav je sama sebe trmasto skušala prepričati, da se ji samo dozdeva in da pretirava. da je paranoična, ker je o njej toliko slišala in ker ni imela pojma, kako naj bi se pred njo obnašala. je obstajal pravi način? »ko je govoril z mano, je zvenel zelo navezan nate. zagotovo bi ti prej kot slej omenil,« je dejala in poskusila najti pravo stvar. kaj bi sploh morala reči, da bi bilo vse skupaj primerno? nikoli se še ni znašla v podobni situaciji in vsekakor je tole lahko uvrstila med eno izmed treh stvari na dan, katerih jo je bilo strah. »um, vprašanje,« je ponovila in prikimala, kot da bi se s tem strinjala. kar je bilo neumno, ker ji tako ali tako niti ni dala veliko izbire glede tega – samo prikorakala je do nje in se odločila, da ji bo postavila vprašanje. kako je sploh vedela, kdo je? morda jo je situacija zdaj nekoliko strašila. pozorno jo je poslušala in se potem namrščila, ko je dojemala vprašanje. »oprosti, moji resnični – kaj?« je dejala in se ugriznila v ustnico, ko je ugotovila, da nima pojma, kaj se dogaja. »bojim se, da ne razumem popolnoma, kaj hočeš od mene,« je nato le dejala; komaj opazno tišje, medtem ko se je skušala umiriti. to je bilo soočenje, ki ga ni pričakovala in s katerim se ni znala soočiti.
   

lia!  

široko se je nasmehnila ob temnolaskinih besedah. »vem, ja!« je pokimala, očitno zelo navdušena nad tem, da se je lia strinjala z njo. brez oklevanja se je zasmejala, ko je njena nova znanka nadaljevala. »nimam kaj proti! in hvala, zelo si prijazna, veš?« ji je poklonila še enega izmed svojih širokih, iskrenih nasmeškov. »roza barva mi je všeč. si vedela, da lahko dobiš bonsaj, ki ima popolnoma roza liste? krasni so! v sobi jih imam cel kup. mojemu najljubšemu je ime steve in stoji na moji nočni polici,« se je zagnala v pripovedovanje. ampak to je bila rain – popolnoma navdušena nad življenjem in nad vsem, kar jo je obdajalo. in nikoli ni niti pomislila, da ne bi tega navdušenja delila tudi z drugimi. bilo bi nemogoče in bilo bi absurdno, ko pa je bilo toliko lepih stvari vsepovsod! počutila bi se grozno sebično, če jih ne bi delila. »dragi butiki?« skoraj presenečeno je zamežikala vanjo, potem pa se zasmejala in zmajala z glavo. »potem si iskala na vseh napačnih mestih,« je dejala. »gledati moraš povsod, kjer ni ljudi. ali pa povsod, kjer je zeleno. ali pa iskati nova mesta! to so najboljša mesta, ker so potem samo tvoja,« je zadovoljno pokimala. tako. sama je imela po celotnem otoku ogromno takšnih mest in spodbudno se je nasmehnila lii. »ne skrbi. tukaj hitro najdeš dobre nadomestke za družino,« je dejala, ker jo je želela razvedriti. zasmejala se je ob njenem vprašanju in stresla z glavo. »načeloma ne! ampak meni so bili všeč roza lasje in sem si jih pač pobarvala,« je skomignila z rameni, kot da bi bilo to nekaj najbolj naravnega na svetu.
 

bila je tako posebna, nekoliko ekstravagantna a vsekakor v dobrem pomenu besed. njeni lasje so bili vsekakor nekaj posebnega, tako kot tudi oblačila, ki so bila obarvana v živo roza barvah. in dobesedno je bila videti kot kaka mala roza rožica, pa še tako ljubko se je nasmihala, da bi človek pomislil, da je dobesedno prihajala iz okolja, kjer ji je bilo postlano z rožicami. sama ni bila ravno pravi navdušenec nad rožami, saj je v bistvu komaj vedela kaj so bonsaji. kakorkoli že, tiho se je zahihitala, ko je izvedela, da je rožam dajala imena. niti sama ni bila tako prismuknjena, pa je bila daleč od normalnega in zglednega človeka, a bolj ko je o tem premišljevala bolj ji je postajalo jasno, da to niti ni bilo tako čudno. glede na to, da je sama skoraj celo otroštvo preživela ob namišljenih prijateljih in se še pri teh letih dostikrat pogovarjala sama s sabo. zakaj potem rože ne bi smele imeti imen? nenazadnje so bile še kako žive! " steve praviš? imajo vse tvoje rastline imena? " je navdušeno vprašala in se široko nasmehnila. očitno je naletela na ravno pravo družbo, saj se je ob njem počutila nenavadno sproščeno. in nikakor ni bila čisto navadna osebnost. ravno tista zmešanost jo je naredila tako ljubko in zakon!
nemirno se je presedala in v rokah še vedno mečkala list papirja na katerem je bil napisan ves njen urnik, ki ga je bilo na veliko srečo tistega dne že konec. in ker resnično ni imela nič pametnega za početi je po tiho upala, da bo rain predlagala, da skupaj odkrijeta kak nov kraj, glede na to, da je bila zaenkrat na otoku popolnoma sama in nobenih planov. je bilo morda preveč od nje, da je pričakovala take reči? ali pa se zgolj bala biti sama na takšnem otoku, kljub temu, da je bila tega v bistvu že vajena. " obljubim, da bom še v kakem tednu do potankosti poznala mesto! " se je odkrito zahihitala in pri tem razkuštrala svoje lase. bila je že nekoliko boljše volje. čeprav je ob tem ko je govorila o svoji družini spet začela pogrešati mamo in očeta, je rain poskrbela za to, da se je v bistvu počutila manj izgubljeno. in ni imela pojma kako ji je to sploh uspelo ! " saj vem, ampak zame je prvič, da sem tako daleč stran. in ti, si že veliko potovala? " rada je postavljala vprašanja, saj je le tako izvedela veliko novega o ljudeh. podobno kot o knjigah, le brati si jih moral znati pa je bilo vse lepo in prav. " no, jaz si kar predstavljam tvoja mamo in očka kako sta oba kot kaka nora hipija s pobarvanimi lasmi in rožami v laseh. in moram reči, da si čisto ti. čeprav te sploh ne poznam! " pri tem se je široko nasmehnila in pogoltnila slino. vse je bilo tako lepše.