taksist, ki jo je pobral na letališču, ji je med vožnjo razložil celo svojo življenjsko zgodbo o tem, kako prihaja sam iz alžirije, kar pomeni, da sta bila skorajda zagotovo neka daljna sorodnika. vmes jo je hotel še poročiti s svojim sinom, ki dela kot natakar v neki maroški restavraciji, vendar je ponudbo vljudno zavrnila s pojasnilom, da je zaročena. in nato sta se že znašla sredi ogromnega kampusa, njenega novega doma. sproščen nasmešek je zbledel z njenega obraza v trenutku, ko je skozi okno ocenjevala nov svet, v katerem se je znašla. vse je bilo tako presneto drugače. taksi je ustavil pred največjo stavbo, taksist ji je s prtljažnika podal kovček s prtljago, ki ni bila poslana že pred njenim prihodom. stisnil ji je dlan z vsemi najboljšimi željami, dejal je, da naj pozdravi zaročenca, ki je gotovo presrečen, da ima najboljšo zaročenko ter še v isti sapi zatrdil, da ji lahko ob možnem razhodu še vedno predstavi svojega sina. ni zahteval plačila, četudi mu je v dlan stisnila bankovec, ki je predstavljal nadvse lepo napitnino; od skorajšnje družine resnično ni smel zahtevati denarja. in nato je odšel, nenadoma je ostala sama z ogromnim kovčkom med samimi neznanci. obupano je zavzdihnila, zavrtela se je na petah, zavedajoč, da nima pojma kam mora. kampus je bil velik, ogromen pravzaprav in prav nikjer ni bilo kakršnekoli sledi o bratovščini, kjer naj bi našla eliasa. v trenutku, ko se je spomnila nanj so ji ustnice ponovno pobegnile v drobcen nasmešek. ni imela časa, da bi se razgledovala naokoli, ni imela časa, da bi se zares odločila, če ji je nov dom všeč ali ne. najprej je morala najti svojega zaročenca. in tako je pograbila kovček in preprosto zakorakala do prve osebe, ki ji je prišla na pot. visok rjavolasec je stal le nekaj korakov stran in pravzaprav sploh ni bilo pomembno, če je ali če ni izgledal pretirano pripravljen ter navdušen nad idejo, da se bo moral ukvarjati z izgubljeno neznanko. »oprosti, če te motim,« je začela dovolj glasno, da je ujela njegovo pozornost. za trenutek je dovolila, da se njuna pogleda srečata, nato je s pogledom nemudoma zavrtala v tla. »mi lahko poveš, kje je hiša epsilon sigma phi?«

tate  

s širokim nasmeškom na obrazu je korakala naokrog cel popoldan, medtem ko so njene oči pozorno spremljale okolico. vsake toliko časa se je ustavila da je od bližje preverila kakšno stvar ali predmet, ki je pritegnil njeno zanimanje. s svojimi divjimi lasmi je zagotovo izstopala, čeprav je bila oblečena v razmeroma normalno belo obleko in motoristične škornje, ki so ji bili tako zelo všeč, ko jih je prvič zagledala. pa ne da bi bilo rain za karkoli od tega mar – ni se zavedala madežev barve, ki so bili posejani po njeni obleki; niti ji ni bilo zares mar. njeni koraki so se upočasnili, ko je pred seboj na eni izmed klopi zagledala osamljeno postavo. nekaj žalostnega je bilo na njem; nekaj otožnega, zaradi česar se je nemudoma namrščila in nato zakorakala naravnost proti njemu. usedla se je na klop, ne da bi se zmenila za primerno razdaljo ali karkoli podobnega, medtem ko je iz žepa povlekla zložen kos papirja in ga pomolila proti njemu. na njem je bila njena današnja risba; prikazovala je dokaj nadrealen prizor, poln barv in živih oblik. bila je dovolj nadarjena, da je vse skupaj izgledalo čudovito – in hkrati dovolj nevedna, da se vsega skupaj niti ni zavedala. »zate,« se je nasmehnila proti njemu in pokimala, kot da bi ga želela spodbuditi, da papir vzame. nekaj trenutkov ga je opazovala, preden je spet spregovorila. »izgledaš žalostno,« je dejala in nagnila svojo glavo, da so se roza lasje usuli na eno stran. »kako ti je ime?«

široko se je nasmehnila in samo pokimala, ko se ji je zahvalil. njej je bila všeč. vedno je ustvarjala stvari, ki so ji bile všeč. njena soba v sestrščini je bila že povsem porisana, ker se ji je zdelo pametno uporabiti barve in preprosto prepleskati stene. ena izmed njenih tako imenovanih sester je bila osupla, ko je videla, kaj je rain naredila s svojo sobo. ampak bilo ji je všeč. navsezadnje je bilo za rain pomembno samo to, da je bilo všeč njej sami. in spadala je med ljudi, ki so lepoto našli povsod. »seveda sem te opazila,« se je nasmehnila, skoraj presenečena, ker je mislil kaj takšnega. kako čudna misel! rain je vedno opazila vse okrog sebe in on je izžareval čudno žalost, ki je ni povsem razumela, je pa vsekakor hotela, da bi šla stran. ponudil ji je roko in pogled je uprla vanj. »tate? jaz sem rainbow. rain. večina ljudi me kliče rain,« je pojasnila, medtem ko je njen pogled ošinil njegovo roko in nežno jo je stisnila. »všeč so mi tvoji lasje,« je pripomnila, medtem ko je njen pogled obstal na svetlih kodrih in mu je poklonila še enega izmed svojih širokih nasmeškov. »še vedno se mi zdiš nekoliko otožen. te lahko objamem, tate? to ponavadi pomaga,« je resnobno pokimala, povsem prepričana v svoje besede, medtem ko se je postavila na noge v pričakovanju objema, ki je po njenem mnenju še vedno pomagal vsakomur.
   

prikimala je ob njegovem pojasnilu. »če želiš, me lahko kličeš tudi rainbow. obe imeni se mi zdita lepi in predstavljata nekaj krasnega, tako da me ne bi motilo,« je dejala s taistim nasmeškom, ki se je na njenem obrazu nahajal večino časa. spadala je med ljudi, ki jih ni bilo težko osrečiti in ki jih je bilo praktično nemogoče spraviti v slabo voljo. vedno je povsod našla nekaj dobrega in krasnega in tako se je ponavadi samo trudila, da bi v dobro voljo spravila tudi druge. svet je bil preveč lep, da bi kdorkoli smel biti slabe volje – v to je vsekakor verjela. »si francoz?« se je pozanimala, njene oči pa so se ob tem skoraj zalesketale. govorili so čudovit jezik, ki ji je bil nadvse všeč. a po drugi strani so ji bili všeč vsi jeziki. »že od nekdaj imam roza lase. krasna barva je, tako zelo lepa! doma imam cel kup bonsajev iste barve. neverjetne rastline so. najljubšega sem poimenovala steve,« je naznanila in mu podala še cel kup podatkov, po katerih niti ni vprašal. ampak takšna je pač bila; rada je govorila in pripovedovala in nikoli ni bilo čisto važno, o čem. tiho se je zasmejala, ko jo je objel z neko previdnostjo, medtem ko se je sama brez oklevanja privila k njemu. objemi so bili po njenem mnenju čudovita stvar in ni se obotavljala, ko je položila glavo na njegove rame, kar ni bilo tako težko, ker je bil tako ali tako nekoliko višji od nje. »dišiš po kavi,« je dejala z nasmeškom na obrazu in obrnila glavo samo toliko, da ga je lahko pogledala. »bolje?« se je pozanimala, vsekakor prepričana v zdravilno moč objema.
   

tag: JADE.
note: oprosti za čakanje, hon. :/ in ja, nekako sem se odločila, da jo bo klical love, okay? like klaus calls caroline, because i find that adorable. :3

s telesom se je naslanjal na zid inštituta, v njegovih dlaneh pa je počival eden najzmogljivejših tabličnih računalnikov, kar se jih je trenutno dalo dobiti na trgu. štipendija, ki jo je svojim talentiranim varovancem nudil whitmore, je bila več kot zgolj radodarna, poleg tega pa se je glede na učni uspeh študenta redno tudi višala. in jax je bil najboljši med najboljšimi – njegove ocene skoraj nikoli niso padle pod povprečje čiste desetke, zaradi česar je njegova štipendija po štirih letih začela postajati kar privlačen znesek. dan je bil sončen, toda ne prevroč, predavanja so se začela pozno in končala dovolj zgodaj, da je imel večino dneva na voljo za čisto običajno lenarjenje in včerajšnji večer je bil, kar se tiče podivjanih študentk, ki so hotele njegov ugled na vsak način stestirati tudi na lastni koži, nadvse uspešen. kar je pomenilo, da je bil nadvse dobre volje, ki je ni moglo v tistem trenutku pokvariti čisto nič. morda je bil prav to razlog, da je, ko ga je zmotil nežen glas, na obrazu namesto običajnega mrščenja ohranil nasmešek, ki se je samo še razširil, ko je njegov pogled ujel vitko rjavolasko, ki je pogled kmalu sramežljivo uprla v tla. in morda ga je prav ta nepričakovana dobra volja pripravila do tega, da se je odločil, da bo dekletu pomagal. navsezadnje je bila očitno izgubljena, kar je lahko pomenilo samo eno: da je bila nova. »ni problema, love,« se je nasmehnil, ter ji, ko je naposled za trenutek le ujel njen pogled, igrivo pomežiknil. »ti me lahko zmotiš kadarkoli.« v nasprotju s splošnim prepričanjem je znal biti nadvse prijazen (navsezadnje se vsa tista dekleta niso vdala tako zlahka), problem je bil samo, da se mu večinoma ni ljubilo. tokrat pa – no, očitno je bila temnolaska izjema. »epsilon? si prepričana, da je to pravi naslov? « glede na to, da je za seboj vlekla kovček, je predvideval, da hoče čim prej najti svojo sobo in razpakirati, česar v epsilonu vsekakor ne bo mogla storiti. »tako, na prvi pogled, se mi zdiš bolj primerna za kappo ali zeto. verjetno, ker sta obe sestrščini.« šalo je nekoliko omilil z nasmehom – navsezadnje je temnolaska izgledala grozno sramežljivo, glede na to, da je pogled komaj kdaj odtrgala od tal.

z nohti je živčno praskala ob svojo torbico, nemirno je grizla rob ustnice. njen prvotni načrt je bil resnično enostaven – priti najhitreje do eliasa in potem… ne, ni vedela, kaj potem. saj ne, da je to sploh bilo pomembno. da bi le čim hitreje prišla do svojega zaročenca, se skrila v njegovem objemu ter tam začela načrtovati njuno poroko. in temnolasec, h kateremu se je izgubljena zatekla po pomoč… že ob njegovih prvih besedah, je imela občutek, da je storila napako ter da to ni bila najhitrejša pot v objem zaročenca. presneto. »um ja,« je bil njen odgovor na skorajda vsak njegov stavek, ki ji ni bil všeč zaradi vseh možnih razlogov. ni ji bilo všeč, kako jo je poklical love, čeprav sta se komajda spoznala. ni ji bila všeč opolzkost njegovega glasu. ni ji bil všeč tisti neumen nasmešek niti tisti neumni pomežik. »epsilon, ja,« je prikimala, ko je rjavolasec končno izustil nekaj relevantnega. mudilo se ji je in tip tega očitno ni uspel dojeti. »prepričana sem. tam je nekdo, ki ga iščem,« ni čutila prav nikakršne potrebe po pojasnjevanju, da išče pravzaprav svojega zaročenca. ter da je popolnoma izgubljena, ker je ravnokar priletela iz oddaljenega maroka in da je naravnost prestrašena zaradi novega sveta, v katerem se je znašla. temnolasec je lahko to ugotovil, brez, da bi sama sploh spregovorila. »kappa xi alpha,« je prikimala, neprepričana kaj to zares pomeni. »čeprav nimam pojma, kaj je pomen teh sestrščin. ampak ja, to trenutno ni pomembno,« je zmajala z glavo še preden bi lahko pogovor speljala predaleč. stopila je korak nazaj, nato si je dovolila dvigniti pogled, da so se njune oči prvič srečale za dlje kot le nekaj sekund. »poslušaj, ti,« je nejevoljno zamrmrala. »nimam časa za nek dolg pogovor. ne izgubljajva časa s tem, da me kličeš love in tema pogovora ni moja sestrščina,« je skomignila z namrščenim izrazom na obrazu, ki je izpadel vse drugo kot resno in odločno. bila je zgolj… ljubko jezna. »mi boš torej povedal, kje je epsilon?«

pozorno ga je spremljala s pogledom, ko je govoril – potem pa se je na njenem obrazu pojavil širok nasmešek in prikimala je. »vseeno mi je, kako me kličeš. vsa imena in vzdevki so zelo krasni!« je naznanila svoje mnenje. res ji ni bilo mar, kako so jo ljudje klicali – navsezadnje je tudi sama imela navado, da je za njih izumila kar najbolj nenavadna imena, ki so jim po njenem mnenju pristajali, nato pa jih je vedno klicala zgolj in izključno s tistim imenom. obstajali so tudi ljudje, katerih imena so ji bila še prav posebej všeč in se ni mogla ustaviti, da ne bi desetkrat na minuto uporabila imena. »ne razumem tega deljenja na to, kdo je iz kod. saj konec koncev niti ni bistveno,« je dejala, njen glas pa je bil tako zasanjan kot ponavadi. rada je imela vse ljudi in jezike in res ni vedela, zakaj so se določeni ljudje med seboj zasovražili. lahko bi se imeli radi. v njenem idealnem svetu so se vsi imeli radi! zadovoljno se je nasmehnila ob njegovih besedah. »vidiš, objem čisto vedno pomaga,« je dejala, na njenem obrazu pa je bil ob tem nasmešek. »mi hočeš zdaj povedati, zakaj si bil žalosten?« je njen glas obvisel med njima.
   

tag: JADE.

deklina je bila živčna, kar se je verjetno videlo tudi iz hubbla, ki je v tistem trenutku krožil po orbiti. iz njemu neznanega razloga ga je to iskreno zabavo, zaradi česar si je za prikupno rjavolasko definitivno nameraval vzeti čas. pa ne, da bi si ona to želela, vendar kaj, ko je to delalo stvar samo še bolj zanimivo. svojo tehnološko igračko je potisnil v zadnji žep kavbojk, nato pa roki prekrižal na prsnem košu – ne, da bi jo pri tem vsaj za sekundo izpustil iz oči. dekle je bilo očitno hudo nepotrpežljivo, a to ni bil njegov problem. on je imel ves čas na tem svetu, sploh za lepotičko, kot je bila ona. »epsilon, torej,« je pokimal na njene nepotrpežljive besede. »na tvojo srečo je hiša epsilonov na drugem koncu kampusa, tako da je verjetno tudi, če ti razložim kako priti do nje, ne boš našla.« ob svojih besedah je skomignil z rameni, nato pa se je na njegovem obrazu znova pojavil nasmešek. »na mojo srečo pa sem jaz za danes zaključil s predavanji, kar pomeni, da te lahko pospremim.« ob tem je z glavo pomignil na svojo levo in naredil nekaj korakov v isto smer, preden se je prepričal, da mu je sledila.
»kako to, da te dečko, za katerega si tako neučakana da ga vidiš, ni prišel počakat na letališče?« se je pozanimal po nekaj minutah tišine, po tem ko je iz glavne poti zavil ostro na levo, proti zahodni strani obale. »sestrščina je hiša, v kateri boš od danes naprej živela,« je potrpežljivo razložil kljub njenemu vse prej kot prijateljskemu tonu. »razlog, zakaj za vsak spol obstajata po dve bratovščini oz. sestrščini pa je vzpodbujanje tekmonvanja med njima. člani za vsak svoj uspeh pridobivajo točke, ki se na koncu leta seštejo.« da, stvar je bila skrajno neumna, a pomagati pri tem nisi mogel.
»ti si pa živčna stvarca, a?« se je posmehnil njenemu namrščenemu izrazu, ko ga je hotela prestrašiti s svojo jezo, ki je izgledala bolj kot nežen primerek slabe volje. »kot sem že omenil, love, tudi, če ti povem, kje je epsilon, ga ne boš našla. lahko mi samo slediš, za to pa boš morala to svojo šobico pustiti tukaj.«

»podcenjuješ moj čut za orientacijo,« je tiho zavrnila njegove besede, četudi se je zavedala, da prav zares obstaja gromozanska verjetnost, da se bo izgubila. navsezadnje ni stala pred njim, ker ga je spraševala po počutju. »srečo, ha?« je posmehljivo prhnila, a vseeno sledila njegovim korakom v neznano smer. »res imam srečo, da sem obtičala v tvoji družbi. lahko bi mi samo povedal, kam moram, veš,« je zajedljivo dejala, ko je lovila korake, da je sedaj hodila ob njegovi strani. zgolj in samo zato, da ne bi kdo zmotno mislil, da mu sledi. ker mu ni; ne, takemu tepcu zagotovo ni sledila. zgolj hodila je ob njem, na vsake toliko si je celo dovolila prehiteti njegov korak. na njene ustnice je padel mehak nasmešek, ko je spregovorila o svojem zaročencu. »presenetila ga bom,« je skomignila z nenadno živahnim glasom. »morala bi priti šele drug teden, vendar mi je potem oči dovolil, da priletim že prej. pravi, da je to odlična priložnost, da se navadim na življenje tukaj,« je končno spregovorila z nečim boljšim od skopega stavka. in četudi ji je družbo delal skrajno neprijeten temnolasec, je celo njen korak postal lažji, ko se je ponovno spomnila, da hodi proti svojemu zaročencu. drznila si je dvigniti pogled do rjavolasca, ko se je prepričala, da je le-ta ne opazuje. preučevala je njegove obrazne poteze, ki so se na nek čuden način skladale z rahlim naglasom, opazovala je njegove ustnice in nato oči, ki so žarele na nek čudno simpatičen način. pa ji tip še vseeno ni bil všeč. ne, ko pa je bil zven njegovega glasu popolnoma neprimeren, prav tako tudi njegove besede. drugačen je bil od maročanov. »hvala, pametnjakovič. seveda vem, kaj je sestrščina. samo ne razumem, zakaj obstajajo. preden sem prišla sem, so me zasula s pošto neka neznana dekleta, ki trdijo, da so moje sestre. to je preprosto neumno,« je skomignila z rameni. »in če dodaš zraven še to neverjetno neumno točkovanje, dobiš samo še večjo neumnost.« lahkoten veter ji je ljubko mršil lase, ko je poskušala ohraniti svoj resen obraz. rjavolascu preprosto ni bila pripravljena dati veselja s tem, da bi igrala njegovo neumno igro. »nisem živčna,« je brez pomisleka zavrnila njegove besede, četudi je bila živčna. presneto živčna. »samo nisem ravno navdušena nad svojim spremljevalcem,« se ji je na ustnice naslikal kljubovalen nasmešek. »saj ti sledim, kaj več še zahtevaš od mene? in namesto da me tukaj živciraš, bi bil lahko za trenutek preprosto tiho, kaj praviš? bo šlo? in presneto, ne kliči me love,« je razburjeno brcnila ob tla kot majhen otrok. brez njegovega odgovora ga je drznila prehiteti za nekaj korakov. z dvignjeno glavo in preveč samozavesti je korakala po ravni poti, dokler se ni znašla sredi presnetega razpotja. presneto, presneto, presneto! tiho je zavzdihnila preden se je bila primorana obrniti. »in kam zdaj?«

tag, her hot ex-boyfriend



Komajda je slišala, kaj je ena izmed njenih izredno naivnih in vodljivih prijateljic razlagala; o bog, prav zares je govorice niso več tako razveselile, kot so jo nekdaj. Sploh zato, ker je vedela, da se zdaj naokrog širi govorica o njej, za katero se bo morala prekleto potruditi, da bo ljudi prepričala, da ni resnična. Morala bi si iz izhodišča izmisliti smrt v družini in jo prodati tem svojim čenčavim kolegicam, pa bi bilo zdaj, dober teden po tem, ko se je vrnila, vse urejeno. Namesto tega vanjo nihče ni drezal, govorice pa so se širile s hitrostjo požara v srednjeveškem Londonu. Kaj? Slišala je, da so se v srednjeveškem Londonu požari hitro širili. Glasno je zavzdihnila, ko je že približno petič slišala zgodbo o nekem tipu in neki punci, ki sta se dala dol v olimpijskem bazenu; če bi se malce bolj posvetila besedam, ki so jo obkrožale, bi se ji morda to zdelo celo zabavno, razbrala bi imena in jih znala povezati z obrazi. Namesto tega se je lahko samo izredno dolgočasila. Pogled ji je ušel po dvorišču; nebo se je zmračilo, še ena izmed tropskih neviht. V preteklih treh letih se je nanje popolnoma navadila, imela jih je naštudirane in prav nikdar niso pokvarile njenih popolnih kodrov. Zdajle? Ni ji bilo več toliko mar, čeprav bi, iskreno, sovražila razpacan make up na obrazu in zlepljeno frizuro. Na dnu torbice je imela dežnik. Toliko o pripravljenosti; zraven je bil tudi solzivec, čeprav je dvomila, da ga bo kdaj potrebovala. Po toči zvoniti je prepozno, je včasih grenko pomislila. In potem je na sebi začutila par oči in avtomatsko je njen pogled ujel njegovega in približno pol sekunde je potrebovala, da ga je prepoznala, preden se je široko nasmehnila in kolegicam namenila skop pozdrav: »Se vidimo kasneje.« V primerno uglajenem, a ne pretirano počasnem tempu se je napotila proti njemu, rekla pa ni ničesar, dokler se ni ustavila pred njim. Še vedno je bil ekstremno lep, popoln okras za neko dekle; zanjo, žal, ne več. »Kaj, Eldridge? Nisi nič vesel, da me vidiš?«

tag, her hot ex-boyfriend



Njene obrvi so se dodatno privzdignile, na njene ustnice je legel tisti oh-lepo-te-prosim nasmešek, nekoliko je nagnila glavo in komaj opazno zmajala, med tem ko je precej odsotno preiskovala njegov obraz za morebitno novo gubico, novo skrivnostjo, novo spremembo; Travis se je zdel prav takšen, kakršnega ga je lani pustila po tisti popoldanski kavi dan pred usodno zabavo. Spomnila se je, kako mu je pritisnila poljub na lice, preden sta se razšla, in mu obljubila, da se vidita za vikend. Za vikend je bila s svojimi kufri in z izgubljenim ponosom že v Nurnbergu, neodzivna na klice prijateljev, znancev, kogarkoli že, ki bi hotel podžigati tragično zgodbo, ki se je v njenih mislih vrtela, kakor bi bila nastavljena na ponavljanje. »Seveda sem nazaj, ti norec,« je odvrnila s samozavestnim nasmeškom in stresla z glavo, kakor da bi hotela s to samo gesto nakazati na nezanesljivost govoric, ki so krožile o njeni odsotnosti. »Menda ja nisi verjel, da bom ta paradiž zaradi družinskih težav zamenjala za Nemčijo, kajne?« Družinske težave. Zdaj je bil kar najboljši čas, da prične s širjenjem že tako zakasnele novice. Čas je bil, da brez, da bi trenila, laže, kakor to zna samo in edinole ona. Kar tako mimogrede, kakor da sploh ni važno. »Slišala sem, da je nekdo celo pričel širiti govorico, da sem pravzaprav mrtva. Me veseli, da so ljudje v tako kratkem času skupaj spacali toliko inovativnih zgodbic.« Očarljivo se je nasmejala, znova zmajala z glavo in skomignila z rameni; da, če ne bi bilo tega, kar se ji je zgodilo, bi v tej popolnoma nezasluženi slavi uživala bolj, kot je do tedaj uživala v čemerkoli, kar je v svojem življenju izkusila. Tako se je morala vsakič znova opomniti, kako je bilo, ko so ji tiste mastne svinje glavo tiščale na stran in se porivale med njene noge. »Torej,« je nadaljevala nemudoma, še preden bi jo utegnili temni spomini odnesti, »ne dobim objema od mojega najljubšega bivšega fanta?« Privzdignila je obrvi in odprla roke v delni skomig; hotela je, da on objame njo.

this post is for leonie i've got 460 words in this post, i'm listening to sara bareilles and hurr we go.




kaj pa je pričakoval ? da se nikoli ne bo vrnila ? bilo bi precej nemogoče. v igri je bila leonie kaiser, živa legenda šole, šolske okolice, bratovščin in sestriščin, ki se bo vrnila nazaj tam kamor je spadala. vseeno pa se ji je zdel njen odhod tako zelo ovit v skrivnosten pajčolan, da je bilo težko verjeti okoliškim govoricam, da je njena noga ponovno stopila na bahame. delovalo mu je bolj, kakor da se je lahko vrnila kamorkoli samo ne nazaj v šolo. » norec si ti, ker se nisi oglašala na noben klic, « ji je vrnil nazaj v sproščenem tonu, ker ni bil jezen, vsaj ne več, a vseeno jo je smatral za noro. vsaj neodgovorno, če je bila to boljša beseda, ki bi opisala njeno dejanje. pričakoval je odgovor ne glede na to kje je bila, a telefon je zvonil v prazno in s časom je obupal. imel je občutek, da je drezal nekam kamor ne bi smel, ne glede na to kaj sta imela in kaj nista imela, ter da bi ga že sama poiskala v primeru, če bi ga potrebovala, očitno pa ga ni.
» kaj pa vem. cel tvoj odhod je bil tako nenaden in glede na to da nihče ni slišal od tebe, potem je bilo edino logično pomisliti, da si s tem krajem za vedno končala, ter se odločila kraljevati kje drugje, « ji je iskreno dejal in se prvič v pogovoru tudi nasmehnil. ni mogel mimo dejstva, da sta končala ob kavi in se poslovila zmenjena, da se vidita za vikend, nato pa je naenkrat ni bilo več. tista minuta v kavarni, ko je zvonec na vratih zacingljal ob njenem odhodu, je bil tudi zadnji, do sedaj, odkar jo je videl. » nekdo je rekel, da si zanosila z menoj in si od sramote pobegnila, odšla roditi otroka, ga dala v posvojitev in se sedaj vrnila kakor da nič ni bilo. saj sem lahko stoodstoten, da nekje na svetu ne hodi mali eldridge, kajne ? « to je bila zgolj ena izmed govoric. po kampusu jih je krožilo mnogo raznoraznih in ljudje so res dokazovali svojo domišljijo, ko je šlo za tuje življenje, ki je postalo naenkrat bolj vznemirljivo kakor lastno. takih ljudi travis ni razumel. raje je delal na svojem življenju in nekaj naredil iz sebe, kakor pa minute in ure tratil na izmišljanju zgodbic o nekomu, ki ga po možnosti ne pozna. » pridi sem, « je sprejel njene besede in naredil korak naprej, da je lahko njeno telo ujel v svoje roke in jo močno stisnil v svoj objem. » pogrešal sem te, kaiser. dolgočasno je tu brez tebe, « ji je še zamrmral na uho in pritisnil poljub v znaku dobrodošlice na njene svetle lase.

tag, her hot ex-boyfriend



»Oh, to,« je zamrmrala s taistim radoživim tonom, čeprav dobrega izgovora ni imela pripravljenega. Čez počitnice – čez njene podaljšane počitnice – ni govorila prav z nikomer iz kampusa. Ni se oglašala na telefon, bolj ali manj je hotela biti sama. Edina družba, ki jo je imela, so bili okoliški prijatelji, tisti posamezniki iz Nurnberga, s katerimi se je poznala, še preden je tukajle zaslovela kot legenda, ljudje, ki so jo poznali tudi kot povsem navadno, prijazno dekle, in ki so v takem duhu tudi preživljali tistih nekaj uric, ki jih je namenila zunanjemu svetu, z njo. »Nikar se ne jezi, nisi bil edini. Potrebovala sem nekaj časa zase, sploh pa je praviloma vse, kar od tvojih klicev odnesem, hreščanje in piskanje.« Telefonski pogovori, ki so segali za njihovo državno mejo, so se na njenem telefonu zares pretvorili v nekakšen zmazek, a to do tega poletja še nikdar ni bil razlog, da se ne bi javljala. Zdaj je bilo vse drugače, naj se je še tako trudila dajati vtis, da je situacija enaka, kot takrat, preden je odšla. »Ne bodi smešen. Tropski paradiž je najboljše mesto za kraljevanje, nikdar ga ne bi zamenjala,« se je nasmejala in mu nagajivo pomežiknila; laskalo ji je, da ji je vladavino priznaval. Kako ji je tudi ne bi, bila je kraljica, a ne samooklicana. Vsi so vedeli, kdo je, vsi so vedeli, kakšna je, vsi so ji po tihem priznavali krono, nekaj jih je to priznalo tudi na glas – kot Travis, zdajle. »Oh, vau, tale je pa zelo dobra,« se je zdaj iskreno nasmejala, govorica o tem, da je s svojim davno-bivšim fantom na svet privlekla pamža, se ji je zdela prav toliko zabavna, kot je bila banalna. Morda bi si, po tihem, celo želela, da bi bila to resnica; a dokler je lahko slepila svet okrog sebe, je lahko nekako slepila tudi sebe samo in vsekakor ji je dobro uspevalo. Spet se bo vrnila na svoj prestol, kakor da se ni zgodilo nič, in vsi bodo v roku nekaj mesecev popolnoma pozabili na njeno odsotnost, ker jo bo zamenjala s kakšnim njej bolj prijetnim škandalom; ni problem. Privila se je k njemu, ko je končno odprl svoje roke, glavo je za nekaj trenutkov prislonila k njegovim prsim, za nekaj trenutkov je zaprla oči. Bilo je prijetno, vedeti, namreč, da ima nekoga, na kogar se lahko povsem zanese. »Mmm, jaz pa tebe,« je zamrmrala, preden je znova odprla oči in obraz dvignila, da je lahko videla njegovega. »Zdajle bova lahko končno nadoknadila tisto nikdar izpolnjeno vikend pijačo, ane?«

this post is for leonie i've got 442 words in this post, i'm listening to sara bareilles and hurr we go.




za drobec sekunde se je namuznil ob njenih besedah in pogled umaknil stran. tisti trenutek se mu je zdelo edino logično biti jezen in hkrati biti v skrbeh. sedaj je na situacijo gledal drugače in jo je razumel, če ni hotela nikogar na drugi strani linije ali pred seboj. navsezadnje sta mogoče takrat res končala in po nekih pravilih naj ne bi imel obveznosti do nje, a samo zveza besed – konec je- ni mogla izbrisati tistega posebnega mesta, ki ga je imel v srcu za njo in da je še do pred sekundo bil tisti, ki je hodil z roko v roki z njo in skrbel za njeno dobrobit. ni bil takšen. za njo ga je skrbelo še dandanes in še dandanes jo je imel rad. mogoče je ni ravno ljubil, jo je pa imel rad. » sedaj sem jaz kriv ? « jo je pogledal in stresel z glavo. linija je mogoče bila res slaba, a obema je internet delal čisto dobro in takrat bi bil že zadovoljen s sporočilom na facebooku, da je dobro in naj ne skrbi za njo. potem bi ji dal mir in sprejel njeno odločitev. tako pa se mu je le vrstilo nešteto vprašanj. » obstaja facebook, skype, mail. eno sporočilo te ne bi ubilo, « je še naprej tarnal svoje, le da je tokrat to bilo bolj zbadanje, kakor pa resna obsodba njenega dejanja. ni mogel biti zares užaljen. imela je svoja težave in tudi sam ji ni vedno zaupal svojih. veliko raje je preživljal vesele, nasmejane trenutke z njo, kakor pa jo pozdravil na vratih s kislo novico.
» v kraljevske posle se ne razumem, čeprav prihajam iz velike britanije, « ji je dejal v svoje opravičilo in skomignil z rameni. sam ni bil med popularnimi, oziroma ga je popularnega delala ona, medtem ko sta bila skupaj. po njenem odhodu je v nekaj govoric bilo še vpleteno njegovo ime in nato je vse izginilo. postali so pomembni drugi in sam je dokazal da nikoli ni delal škandalov in da brez leoine njega ni bilo na straniščnih stenah in blogih. » vsaj pozitivno naravnana je za razliko od tebe mrtve, « se je moral strinjati z njo in se pridružiti njenemu smehu, ki ga je zares iskreno pogrešal naokoli. prav tako pa je bil vesel za njo, ker se je vrnila, torej je to moralo pomeniti izboljšanje stanja njenega problema, ter da je nazaj zasedla svoj prestol, ki je ves ta čas čakal na njo in ignoriral bedne poskuse prevzema. » z veseljem. veliko predolgo sem čakal na njo, « ji je dejal in jo izpustil iz objema.