|
| Avtor | Sporočilo |
---|
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: the park Čet Okt 17, 2013 4:48 pm | | |
|
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: the park Čet Nov 28, 2013 10:08 am | | |
tag, hazel ^^lol lol lol kakšen mali nadležen mrčes je. hahaha! XD Po končanem predavanju je imel slabi dve uri časa; takoj, ko jih je profesor razpustil, se je odpravil naravnost proti jedilnici, kupil gromozanski sendvič, ki bi ga oseba s podpovprečno velikostjo dlani najbrž dokaj težko nosila v eni roki, in se odpravil proti parku, da bi tukaj srečal kak znan obraz. Vedel je, da je teatralna skupina v večnem umetniškem navdihu skorajda vsak dan na trato privlekla nekaj pisanih dekic, na katere so se posedli in se na njih obnašali nadvse hipijevsko, kakor da v ta prostor in čas sploh ne spadajo. Morda se jim bo pridružil, je razmišljal, ko je po tlakovani potki odvijal svoj strašansko velik sendvič s piščančjo klobaso in sirom; kosec ovoja mu je nerodno zletel po tleh in ko se je obrnil, po tleh pogledal, kam je pravzaprav ušel, kako velik je – in ali bi se ga morebiti splačalo pobrati – je na bližnji klopci ujel nad knjigo sključeno silhueto, ki jo je v trenutku spoznal. Bila je Hazel, simpatična rjavolaska, s katero je večkrat že govoril in ki je kazala približno ničen interes za interakcijo z njim, kar pa ga dotlej še nikdar ni ustavilo. Morda je dobila napačen vtis o njem, morda jo je kdo založil z lažnimi informacijami; kakorkoli je že utegnilo biti, sam je imel močan občutek, da bi bila lahko prav odlična prijatelja in ko je tu in tam v življenju takšen občutek dobil, ga ni zlahka zavrnil. Je bilo pa res, da je, sploh ob takšnih trenutkih, z lahkoto pozabil, kako nadležen je lahko en človek drugemu, zlasti, če je ta izgubljen v toku zgodbe pod njegovimi prsti. »Hojla,« je naznanil svoj prihod in brez oklevanja prisedel na klop, sendvič v njegovem naročju. »Kaj bereš, Hazelcup?« Ne; včasih prav zares ni razumel, kako vsiljiv je znal biti. Kako naj tudi bi, ko pa ni imel enega samcatega slabega namena? |
| | |
prispevki : 267
točke : 181
kraj bivanja : new york, usa.
starost lika : 23
tvoja starost : 30
| Naslov sporočila: Re: the park Pet Nov 29, 2013 12:44 pm | | |
posedala je na klopi; predvsem zato, ker je imela občutek, da bo tukaj lahko v miru že stotič prebrala knjigo, ki jo je tako skrbno stiskala v roki. o nastanku vrst bi lahko z lahkoto uvrstila med svoje najljubše knjige – čeprav je bila napisana že zelo dolgo, dolgo nazaj, ampak darwin je bil vsekakor veliko pred svojim časom, zato ji niti ni bilo mar. poleg tega se je rada izgubljala med stranmi knjige, ki je obrnila prepričanje sveta na glavo. sama pri sebi se je nasmehnila in se potopila v branje; sploh ni opazila, koliko časa je minilo, dokler je ni iz njenega sveta predramila oseba, ki se je usedla poleg nje. »živijo,« je povsem avtomatsko odvrnila, medtem ko je hitro dokončala branje odstavka, ki ga je brala, potem pa oči uprla v osebo poleg sebe. »dylan,« je ugotovila in s pogledom zdrsnila do njegovega sendviča, potem pa je sama pri sebi zavzdihnila. res ni hotela biti nevljudna; to je sovražila, ampak kljub temu je svetlolasec spadal med ljudmi, ki ji niso bili ravno pri srcu. za to je krivila veliko dejavnikov, ampak se je pa vedno znova potrudila, da ni bila do njega preveč hladna. to bi bilo neverjetno grdo od nje. »o nastanku vrst,« je odvrnila na njegovo vprašanje in prestavila kazalo v knjigi na stran, kjer je ostala, potem pa jo zaprla in mu pokazala platnico. nekaj časa je molčala, potem pa občutila potrebo po tem, da nekaj reče. »in kaj počneš ti? namenjen na predavanje?« se je pozanimala in pogled uprla vanj. morda bo rekel da. morda bo odšel. ampak morda… morda pa ne. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: the park Ned Dec 01, 2013 2:15 pm | | |
tag, hazel ^^Bilo je, kakor da sprva sploh ni opazila njegove prezence, ali pa, bolje, da se ni zavedala, kdo natanko je vdrl v njeno mirno književno atmosfero – dokler ni povzdignila pogleda in jasno mu je bilo, da se je morala precej potruditi, da je njegovo ime spregovorila s prijaznim tonom. Ni razumel, kaj je imela proti njemu, eno je bilo vseeno jasno – njemu se je zdela prav fino dekle in želel si je družbe z njo, pa četudi je zaradi tega večkrat izpadel pretirano vsiljiv. Saj je bil navsezadnje takšen z vsemi, lahko se je izgovarjal na to. »Oh,« je privzdignil obrvi, ko mu je pokazala platnico knjige, ki jo je držala v rokah. Precej zapleteno študijsko gradivo, ki ga sam najverjetneje v življenju ne bi povohal, ker je imel predpostavko, da je to tako zelo grozno dolgočasno; je bil pa vseeno dovolj izobražen, da je vedel, kaj Hazel drži pred njim in razumel, da si je očitno za pogovor izbral precejšnjo intelektualko. Kar mu je bilo všeč. »Zelo darwinistično od tebe,« se je namuznil, potem pa dvignil svoj sendvič k ustnicam in zagrizel vanj. Zelo nevljudno, kajne? Ni bil ravno najlepše vzgojen človek na zemeljski obli, vedel pa je dovolj, da ni govoril s polnimi usti in da je delal dovolj majhne grižljaje, da se ni zadavil na njih. Hazel je molčala, on je žvečil in čutil je, kako se mu je na konice ustnic usedal nasmešek; ker je bil prepričan, da bo slej ali prej spregovorila, da tišina ni nekaj, v čemer bi uživala. Tudi on ne, si je pa strašansko želel, da bi vsaj enkrat ona v pogovor povlekla njega in ne, kakor je bilo v navadi, obratno. Pogoltnil je in med tem zelo jasno odkimal. »Ne, ne, ravno sem ga imel. Zdaj imam še.. dobro uro časa pred naslednjim,« se je namuznil, zavedajoč se, da najverjetneje to ni odgovor, na katerega je upala. »In ti?« se je pozanimal, med tem, ko si je ogledoval vsebino odgriznjenega sendviča, »Mi boš navrgla slab izgovor in me zapustila?« Zvenel je sicer šaljivo kot zmeraj, čeprav je bilo njegovo vprašanje mišljeno resno. Ne bi ga čudilo, nekaj na njegovi družbi ji ni ugajalo. |
| | |
prispevki : 267
točke : 181
kraj bivanja : new york, usa.
starost lika : 23
tvoja starost : 30
| Naslov sporočila: Re: the park Ned Dec 01, 2013 5:24 pm | | |
rahlo se je namrščila. jedel je… sendvič. pa saj ne, da bi imela karkoli proti temu, ampak vse skupaj je delovalo dokaj neandertalsko in morala se je namrščiti, ko se je zalotila pri tej misli. ne. dylan je bil krasen človek, menda. celo zoey je trdila, da je čudovit in če je njena dobra prijateljica tako mislila, se je morala strinjati. morala je zaupati njeni presoji in tako naprej – pa saj ji je, ampak še vedno je imela neko nenavadno zadržanost, kadar je prišlo do svetlolasca. »um, dober tek,« je rekla in objela zaprto knjigo, ki jo je držala v naročju, da se ni počutila kot največji idiot, ker je takole posedala ob njem. pa saj ne, da bi bila to njena izbira. hazel je vsekakor imela zelo slabo vest, ker si je želela stran od njega. nekaj je bilo na njem, zaradi česar mu ni povsem zaupala. morda se je zdel preveč optimističen. sama sebe bi najraje okrcala. kako trapast razlog za to, da ga ne bi marala! »dobro uro, kaj?« je zamrmrala in se potrudila za nasmešek na svojem obrazu, medtem ko je ob njegovih besedah pokimala. krasno. občutek ji je pravil, da ji je nameraval posvetiti to uro. kar ni bilo tako slabo, kajne? večina ljudi ga je oboževalo. morda bi ga morala tudi sama. saj je deloval dovolj prijetno, kajne? ko je spet spregovoril, je lahko začutila nežno rdečico na svojem licu. lahko bi odkimala in mu odločno zatrdila, da to nikakor ni bil njen namen in da se ga ni hotela izogibati, ampak to ne bi bila ona. »je res tako očitno?« je dejala; že iz njenega glasu je bilo očitno, da se ni najbolje počutila glede tega. »mislim, da sem ti dolžna opravičilo,« je dejala in pogled uprla v njegove oči; morda prvič po zelo dolgem času. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: the park Tor Dec 03, 2013 11:56 am | | |
tag, hazel ^^»Hvala,« je zamomljal, ko je približno prežvečil in približno pogoltnil hrano, nasmehnil se je nekam v daljavo in prikimal, ker se mu je morda zdelo smiselno, da se ji ne smeji na vse zobe ravno takrat, ko je sredi prehranjevanja. »M-hm,« je zadovoljno zamrmral in pokimal znova, ob čemer kar ni mogel preslišati podtona v njenem glasu, ki mu je, povsem nenamerno, sporočal, da nima interesa te dobre ure preživeti z njim. Saj ji bo dal mir, samo pojedel bo tukaj, potem pa bo šel, navsezadnje je gotovo nekje na tem kampusu obstajala oseba ali dve, ki bi si želeli njegove družbe. Lahko je razumel namig, lahko je razumel.. »Precej slabo prikrivaš svoje pomanjkanje navdušenja, ja,« je ravnodušno skomignil, preden je znova ugriznil v sendvič, pogled mu je zataval po kampusu. Ničesar ji ni imel namena očitati in četudi je govoril resno, četudi na njegovem obrazu zdaj ni bilo nasmeška, ji prav nič ni zameril. Nič ni storila narobe, navsezadnje, vedno se je trudila z njim, skušala mu je dajati občutek, da je njegova družba ne moti – čeprav večkrat manj kot bolj uspešno. Bil ji je hvaležen, navsezadnje, da je bila dovolj vljudna, da ga ni odslovila v trenutku, ko se je pred njo zarisala njegova silhueta v daljni, daljni daljavi. »Eh, ne,« je zmajal z glavo, njegove oči so znova ujele njene in pomirjujoče se je nasmehnil. »Saj razumem. Samo.. mislil sem, no, zdiš se mi sijajno dekle in res bi se rad družil s tabo.« Njegov glas je s seboj nosil pridih grenke iskrenosti, ki jo je skušal zakriti z vnovičnim skomigom z rameni. »Vem, da sem lahko nadležen kot svinja, ampak samo zato, ker bi rad.. kaj pa vem, da ne bi o meni mislila svinjarij, ki si jih najbrž slišala od drugih.« |
| | |
prispevki : 267
točke : 181
kraj bivanja : new york, usa.
starost lika : 23
tvoja starost : 30
| Naslov sporočila: Re: the park Pet Dec 06, 2013 9:36 am | | |
vsekakor ni bila nikoli povsem prepričana, kako naj se v njegovi družbi obnaša. bil je tako zelo… direkten? ne, to ni bila beseda, ki jo je iskala. imela je občutek, da je povsem brez strahu in njegova neskončna zaloga energije, ki jo je izžareval z vsakim premikom, jo je po svoje strašila. bil je tiste vrste človek, ki ga ne bi mogla nikoli razvozlati. pa saj ga niti ni hotela; še vedno je v glavi slišala vse, kar so ji povedali o njem. poleg tega jo je begal. saj ni dvomila v zoey, ko je rekla, da je krasna oseba, ampak imela je nek zadržek in sama sebe ni marala zaradi tega. počutila se je kot grozna oseba in to ji ni bilo ravno všeč. ugriznila se je v ustnico ob njegovih besedah, čeprav se ni mogla povsem pripraviti do tega, da bi pogled uprla naravnost vanj. spet jo je razžirala slaba vest in morala se je zbrati, če ni hotela, da bi se vse skupaj končalo… slabo. »dylan,« je mehko spregovorila, ko je nadaljeval z govorjenjem. ni ga nameravala ustaviti ali karkoli podobnega; najbrž si je to zaslužila slišati, ampak navsezadnje ni imel prav. vsaj ne popolnoma. »ne govori tako,« je dejala, tokrat veliko bolj odločno, ko je slišala, kakšno mnenje je imel o vsem skupaj on. nekaj je bilo na njegovih besedah, kar jo je nemudoma prepričalo, da se je ves ta čas motila. kaj se je sploh dogajalo z njo? ljudem je vedno dala priložnost, ampak tokrat… tokrat je bilo vse skupaj zmedeno in ni ji bilo prav nič podobno. odložila je darwina in se obrnila proti njemu. »dolgujem ti opravičilo.« njene oči so pozorno preiskovale njegove. »po pravici povedano me malo strašiš. nikoli se ni šlo toliko za to, kar sem slišala od drugih, čeprav ti ne bom lagala, ljudje imajo veliko za povedati o tebi. in marsikdo me je opozoril, čeprav so to po mojem mnenju čisti nesmisli. ampak, kakorkoli že, ti si… kaj pa vem, marsikaj, kar jaz ne znam biti. poleg tega mi vse te socialne zadeve ne gredo preveč dobro od rok. očitno,« se je sama pri sebi nasmehnila. |
| | |
rose
librarian prispevki : 733
točke : 168
kraj bivanja : berlin, germany
starost lika : 25
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: the park Čet Dec 12, 2013 12:17 pm | | |
tag, hazel ^^Njegove oči so se nekoliko privzdignile, ko se je Hazel povsem zresnila – saj je bila vedno resna v njegovi družbi, samo, no ja, zdajle je delovala tako.. odločena. Bodisi ga bo povsem odslovila, bodisi mu bo dala dobro priložnost, da dokaže, da ni navadna tečnoba, na tej točki se mu je zdelo oboje povsem enako možno. Kakopak je seveda upal na to, da se uresniči drugo, a nikakor ne bi bil presenečen, če bi se namesto tega pripetil prvi scenarij. Potem mu je znova povedala, da mu dolguje opravičilo in že je pričel znova odkimavati, da bi ji pokazal, kako zelo nepotrebno je, ko je nadaljevala z monologom in nekje na sredi se je preprosto ustavil, da bi lahko jasneje prisluhnil njenim besedam. Končala je in se nerodno nasmehnila, on pa ni vedel natanko, kako naj bi odgovoril; kar se sicer ni zgodilo velikokrat. Dylan je imel vedno kaj povedati, vedno je nekako čutil, katere besede so šle najbolje k situaciji, zdaj pa je za nekaj trenutkov ostal popolnoma nem, ne zato, ker bi ga besede tako močno presunile, bolj zato, ker je bil preprosto presenečen – in tudi nekoliko polaskan – ker jih je slišal iz njenih ust. »No,« je končno zamrmral, pogled je odvrnil od njenih oči k sendviču, ki ga je držal v naročju, iz katerega je gledal kos zelene solate in kos paprike, »Oprosti moji vsiljivosti. Včasih samoumevno predvidevam, da so ljudje toliko, hm, zagreti za druženje, kot sem sam.« Teatralci so vedno bili, zato se je najbrž tako dobro počutil v njihovi družbi. Teatralci so se mu zdeli kakor družina; vsi so se tako lepo karakterno ujemali z njim. »Ne bom se silil k tebi, če tega ne boš hotela, res ne, Hazelcup,« je zmajal z glavo, skoraj popolnoma ignorantski do dejstva, da ji je nekje v njuni kratki zgodovini nadel ta ljubeč vzdevek, ki ga je še vedno uporabljal, četudi je ta pogovor morebiti.. no ja, zahteval kaj manj ljubkovalnega. »Ampak če mi poveš, kako naj bom manj ustrahujoč in bolj, kaj pa vem, tebi prijeten, se bom potrudil, da bom takšen. Meni je všeč v tvoji družbi.« |
| | |
tyler grimes
4th year of law prispevki : 78
točke : 28
kraj bivanja : new york, usa
starost lika : 20
tvoja starost : 32
| Naslov sporočila: Re: the park Ned Dec 15, 2013 6:16 pm | | |
bila je ravno prav pod vplivom alkohola, da se je naveličala šolskega kampusa ter odločila iti v enega izmed tistih redkih barov na otoku. v sebi je imela skoraj celotno vsebino litrske steklenice tekile, tako da je bila dodobra pod vplivom, vendar še vedno se je zavedala okolice. zdelo se ji je, da zadnje čase mora preprosto več alkohola iztočiti vase, kakor nekoč, ko je učinek čutila že po prvih dveh kozarcih. tokrat pa je bila po slabi steklenici ravno prav dobre volje, malce je imela težavo z gravitacijo, vendar s tem se ni ukvarjala. in definitivno je imela mnogo preveč energije, katero je nameravala potrošiti v najbližjem lokalu. in dejansko je bila res dobre volje, kar se pri njej ni dogajalo velikokrat. večina jo je poznala kot večino časa tečno in namrgodeno dekle, ki je imela prekleto nabrušen jezik in je vedno vedela kaj reči nazaj ali kako te povsem zbiti. in edini nasmešek, ki ga je premogla, je bil tisti iz čistega sarkazma. vendar takšna je pač bila ponavadi. življenje jo je preprosto naučilo, da vsako dobro pride s ceno, da se vsaka sreča konča in posledično se ji je čez čas povsem odpovedala. ker je imela občutek, da preprosto sreča ni zanjo, da ji ni namenjena, da bo zanjo vedno prišla cena za vse skupaj. in posledično je bilo edino, kar jo je spravljalo v veselje to, da se je pošteno napila ali preprosto zadela, pozabila na resničnost ter preprosto živela v oblakih. že res, da je bila tista megan, ki je bila ona nekoč povsem izgubljena, vendar kljub temu. ta, ki jo je bila sposobna zvleči ven ob večerih, ji je bila toliko bolj zabavna, toliko bolj je vedela, kaj bo počela. preprosto ni bilo omejitev, ni bilo niti misli, ki bi jo opozarjale, da očitno ne bo nikoli kot druga dekleta zares srečna. pa saj ne da bi bila ljubosumna ali kaj, ta del jo je že zdavnaj minil. le sprijaznila se je s tem, vendar kljub temu je še vedno uživala, če ji je uspelo kom povzročiti kaj slabega – ker je bila prepričana, da so ljudje taki, da so ljudje slabi. ker tako ali tako, od njih ni nikoli prejemala ničesar drugega. iz misli jo je prebudila postava, ki je hodila naproti. ni se trudila z prepoznavanjem slednje, ker je bila povsem predaleč, da bi jo njen pijan vid bil sposoben prepoznati. vendar čim bolj se je približevala, čedalje več podobnosti z osebo, na katero ni hotela misliti, ji je stopalo v glavo. narahlo je priprla oči, da bi se prepričala, da bi se zavedala, da se dejansko njena glava ne igra z njo. vendar je bil dejansko on. on, ki ji je uničil idilo o ljubezni. on, ki jo je naučil, da prava ljubezen ne obstaja, da je vse golo izkoriščanje. on, zaradi česar je izgubila tisto, kar je bila nekoč. bil je katalizator, bil je tisto, kar je vse skupaj sprožilo. stvari so se nabirale čez leta, vendar on je bil pika na i, tisti, ki jo je dokončno uničil, pa čeprav si tega sedaj več ni želela priznati. »ean sullivan,« je spregovorila njegov ime in priimek, ko je bil dovolj blizu ter ob tem pa obstala na mestu, glavo pa ponosno dvignila k višku. »zadnja oseba si, ki bi jo pričakovala tu,« je dejala ter nagnila glavo malce na stran. res je bil on. in prekleto, izgledal je še vedno tako dobro, če ne še boljše kot pred leti. če ji ne bi naredil tistega kar ji je, bi se morda celo še ozirala na to, vendar tokrat so šle vse njene moči k tem, da bi zadržala stara čustva v ozadju, da dejansko ob pogledu nanj ne bi občutila nič. » - ali jo na sploh želela videti.«tag; ean. |
| | |
tymon styczynski
3rd year of mathematics and physics prispevki : 173
točke : 75
kraj bivanja : krakow, poland
starost lika : 21 years old
tvoja starost : 31
| Naslov sporočila: Re: the park Pet Dec 20, 2013 8:10 pm | | |
Vzdih, ki je čisto spontano ušel z njegovih ust, brez posebnega razloga, se je popolnoma izgubil v glasnemu žlobudranju, ki se je razlegal prek celotnega parka; bližnji študentje, ki so posedali pod krošnjami dreves in vase z nekim posebnim navdušenjem zlivali do roba nalite kozarce z raznoraznim alkoholnimi pijačami, so ravno zbirali ideje, kje se bo kasneje nadaljevalo njihovo skupno pivsko druženje. Mogoče je koga od njih poznal, a ni se trudil ozirati po postavah v zatemnjenih sencah ali iz skupka glasnih glasov, ki so se med seboj križali in povzročali pravo malo zmedo, poskušal katerega od njih zares prepoznati. Tudi če bi hotel, je dvomil, da bi mu zares uspelo – glasno brenkanje na kitaro in na kupe razglašenih mladih glasilk, ki so prepevali (ali bolje rečeno, na vso grlo kričali) popularne pesmi, ob tem pa le redkokdaj zadeli pravi ton, mu ni kaj preveč prizanašalo. Zmajal je z glavo in kdove zakaj, so se njegove noge začele premikati v hitrejšem ritmu, kot bi na nek način hotel vsemu temu ubežati. Po nekaj korakih se je zdelo, da mu je celo uspelo in izognil se je tisti družabni točki osrednjega parka, ki se je vsak večer bolj ko ne polnilo z živahnimi študenti, ki so za vsako ceno iskali vir zabave. Pa saj ni imel nič proti temu – mogoče bi se jim celo pridružil, če danes ne bi bil eden izmed tistih večerov, ki ga je želel preživeti mirno in v popolni odsotnosti alkoholnih pijač. Vračal se je s celodnevnih predavanj in energije je imel ravno še toliko, da vase zmeče še kaj hrane, morebiti za nekaj kratkih minut zatrese strune svoje priljubljene kitare in se potem počasi odpravi pod odejo. Njegov mali načrt se je zdel čisto izvedljiv in zanenkrat je bil je na dobri poti do njegove uresničitve, ko se je v njegove vedno prepolne misli nenadoma naselil glas, ki ni zvenel najbolj zadovoljeno – in tudi ni potreboval dosti časa, da ga je prepoznal. »Megan?« Njegove oči so z neverjetno hitrostjo odlepile od tal in pristale na osebi, ki se je pred njim pojavilo kot nekakšen duh iz preteklosti. Je bila resnična ali se mu je po vsem tem napornem dnevu že bledlo? Široko odprte oči, ki niso mogle skriti presenečenja, so se nenadoma zaprle ob poslednjem vzdihu, ki je povedal dovolj kot sto besed. Ni imel energije za prepir ali karkoli podobnega – a ni ravno najbolje kazalo, da bo temu lahko ubežal. Namreč sovražnost, ki jo je zdaj skoraj občutil na svoji koži, potem ko mu je poslala enega izmed tistih obtožujočih pogledov, je bila že sama po sebi dovolj zgovorna. »Kaj.. kaj pa ti tu?« Prav, mogoče si je pa zares zaslužil, da ga je temnolaska gledala, kot bi ga nemudoma hotela zabosti in vreči na grmado. Res ni bilo pravično, kar ji je storil – pa vendar, minilo je že toliko let. tagged; megan words: 476 notes: here we go and i'm sorry for being late! |
| | |
| Naslov sporočila: Re: the park | | |
|
| | | |
Similar topics | |
|
| Permissions in this forum: | Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
| |
| |
| |