tag, prof roy



Prav zares se je lep čas prepričevala, da se nima niti slučajno namena prislikati pred njim, pa je bilo, kakor da bi jo nevidna sila vedno močneje vlekla proti njemu, kakor da ne bi imela nikakršnega vpliva na ponovno srečanje, sploh po tem, ko se je sprehajala po enem izmed stranskih hodnikov in so jo noge kar same od sebe peljale proti računalniški učilnici, pa čeprav je pravzaprav vedela, da noče tja. Najraje bi se usekala preko zvedavih ust, ko je slišala, kako ji je ušlo nedolžno vprašanje 'kje pa je potem?', ko je od ene izmed profesoric izvedela, da želenega rjavolasca ni v standardnem kabinetu, kamor je sicer menda spadal. In že je bila na poti, kakor da je povsem zmešana, kakor da njeni možgani preprosto niso sposobni reči 'ne' njenemu srcu, in že je slonela na lesu priprtih vrat, njena glava naslonjena nanj, njen pogled na njem, ko je lahno potrkala in zamrmrala: »Profesor?« njegov pogled se je povzdignil izza ekrana računalnika; bil je edini v prostoru, najbrž je počel kakšno blazno zanimivo reč, izvajal kakšno blazno pomembno raziskavo na svojem področju, ki je ona ne bi bila sposobna razumeti, delno, ker je bila stvar preprosto preveč komplicirana, delno, ker je pač iskreno ni zanimala. »Upam, da vas ne motim. Nisem mislila..« Priti sem? Ne, vsekakor ni mislila priti sem, pravzaprav je vse v njeni glavi še zdaj kričalo, naj se, trapa, že vendar obrne na petah in odide, ker ji bo ta prijazni obraz samo zbudil spomine na doživete travme, spomine, ki jih je kot prava profesionalka potlačila tako globoko, da je lahko samo sebe prepričala, da se ji ni pripetilo prav nič žalega. »Samo pozdraviti sem vas želela,« je končno oklevajoče dodala, da bi izzvenela nekako smiselno, čeprav je, na žalost, zvenela precej patetično – in tega se je, zraven vsega, zavedala.

leonie  

Bil je dan prav identičen tistemu pred njim in potreboval je enormne količine kofeina, da je oči sploh še lahko držal odprte. Še vedno se je gnal k delu, ko se je šlo za njegove študente, pa ne glede na to, da mu uslug niso vračali z enakim zadovoljstvom; bil je pač tak človek in na to so se vendarle že navadili. Čeprav si je večina preostalih predavateljev vzela teden ali dva za pregledovanje esejev, jih je on vedno vrnil v par dneh, pa saj ne, da bi ga zato imeli raje. Na univerzi je vsekakor imel zanimivo zmeden sloves; tu in tam ga je kdo oklical za čudaka, ki je šele pred par leti zlezel iz maternice, zdaj pa uči zgodovino, nekateri pa so ga - kako že -  poimenovali za seksapilnega.

Ždel je v računalnici, z brado naslonjeno na dlan, prebirajoč med nenavadno tvorjenimi stavki. Ni točno vedel ali ga je nekdo skušal preprosto zmesti s svojo pohabljeno angleščino ali je to pač tipičen zven blefiranja. Bil je sam, seveda, ni ga bilo profesorja, ki bi se ravnodušno odrekel prostemu času in se mu pridružil, je pa zato prostor napolnil drug glas. Znan. Dobro znan, če se bolje izrazi. Nazadnje jo je videl pred meseci. Pred približno štirimi, ko jo je vso objokano strpal v taksi, zdaj pa je stala tu. "Leonie?" je vprašal bolj sebe kot njo, kajti ni bil pripravljen na srečanje z njo, ne danes, ne v prihodnje. Ni zares verjel, da se bo vrnila, ne po vsem tem, kar se je zgodilo tiste noči. "Ne, ne motiš, seveda ne motiš, Leonie. Kako si?" V hipu ga je pognalo na noge, kot da bi se želel pobliže prepričati, če je to res ona, če je njeno stanje zadovoljivo, če se počuti dobro. Če … če je vse v redu. "Super. Krasno. Res lepo, da si prišla. Vedno me lahko poiščeš, saj veš kje me najdeš, vedno tu naokrog." Ja, prav pogosto je taval, nekako tako kot tistega večera, ko jo je našel vso umazano in zdelano, tokrat pa je pred njim stala v, za oko, precej prijetnejšem stanju.
   

tag, prof roy



Njegov hiter odziv, to, da je bil nemudoma na nogah, njegov glas, v katerem je odzvanjal miniaturen ton skrbi, vse skupaj jo je narahlo vrglo iz tira, da ni bila prav zares sposobna na ustnice spraviti kaj več od tistega blazno slabo zaigranega nasmeška. »Mm, dobro,« je skomignila z rameni in za nekaj trenutkov obstala, preden je naredila tisti odločilni korak naprej, v učilnico, ob čemer se je, kakopak, v trenutku preklela. Ni potrebovala tega; slabih vzpodbudnih govorov nekoga, ki ni imel najmanjšega pojma, kako ji je, skrbnih nasmeškov, ki so v njej vzbujali grozo, ni potrebovala nekoga, ki bi bdel nanjo kot kak angel varuh. Hotela je skrbeti sama zase, hotela je dokazati, da ni majhna punčica, ker se tako že dolgo več ni počutila. V zadnjih nekaj mesecih je noro dozorela, se povsem spremenila – in vsekakor zdaj ni potrebovala.. vsega tega. In vendar je bila tukaj. In vendar je potrebovala nekaj, sicer bi že davno odkorakala. »Mhm,« je prikimala s taistim ponarejenim nasmeškom, ko je naredila nekaj dodatnih korakov, ki so služili bolj kot tavanje po prostoru, kot polnjenje praznine. »Nisem mislila priti nazaj,« je spregovorila po nekaj trenutkih popolne tišine in njen pogled je skorajda sramežljivo ujel njegovega. »Mislila sem, da bo.. veliko težje,« je nadaljevala, ob čemer je čutila, kako ji nekako postaja lažje. Kakor da bi morala govoriti z njim, ker je bil on edini, ki jo je videl, ko je bila na dnu in zatorej edini, ki je lahko razumel. »Zdaj mi ni hudega,« je nazadnje skomignila z rameni, njeni prsti so zdrseli po robu ene izmed miz, pogled na utripajočem ohranjevalniku zaslona enega od računalnikov, »samo malce prazno je, se mi zdi. Mislila sem, da bo, kaj pa vem, bolelo.« Ni več bolelo. Bolečino je zamenjala neverjetna praznina; njeno srce več ni znalo vztrepetati.