sedel je za mizo in zadnje pol ure strmel navzdol v zapiske iz zadnjih laboratorijskih vaj. kako tipično zanj, da se s temi stvarmi ukvarja že en mesec naprej, namesto eno kampanjsko noč pred dejanskim preizkusom. s konico svinčnika je odsotno tapkal po površini skripte in v mislih spreminjal mere, ko je nekdo potrkal na vrata. kar je bilo prekleto čudno. nihče od sostanovalcev ni trkal, navadno so samo vdrli notri. enako je bilo z vsemi ostalimi znanci, ki bi se morda utegnili pojaviti na njegovih vratih. spravil se je iz stola in bil v nekaj korakih pri vratih. odprl jih je pred seboj in nekako ni pričakoval, da bo tam stala noelle. ''am,'' je rahlo stresel z glavo ob njenem nenavadnem pozdravu. ''zakaj trkaš?'' se je namrščil, ker je bilo samo dejanje povsem nerazumljivo. navadno je samo silovito odprla vrata in odskakljala čez sobo, da se je vrgla na posteljo, zraven pa že pripovedovala zadnje novice ali karkoli ji je že pač ležalo na duši. ''zakaj ne bi smela –'' je tudi njegov stavek zamrl, vendar iz drugih razlogov. odmaknil se je vstran in ji tako brez besed omogočil prost vstop. zaprl je vrata za njo in brez nadaljnih procedur odkorakal do postelje, sedel na rob ter se s komolci naslonil naprej na kolena, medtem ko so se njegove dlani sklenile spredaj. prav. pogovor. razlaga. saj zmore. nekaj, s čimer je odlašal že v nedogled, vendar bi ona morala vedeti. ''mislim, da hazel ne moti, če se ti nahajaš v moji sobi. zakaj bi jo motilo, če je pri meni moja najboljša prijateljica?'' je tudi sam posegel po enakem nedotakljivem tonu, čeprav je bil njen nekoliko... drugačen. tam je bil nek podton, ki ga ni znal razvozlati, kar je bilo enostavno nedopustno. poznal jo je – vse njene poglede, geste, vrste nasmeškov, tone. vse je poznal in zdaj ni imel pojma, kaj se dogaja. ''oprosti, ker ti nisem povedal za hazel. vendar najprej ni bilo nič takšnega, da bi morala vedeti in sedaj... niti ne vem točno, kaj je,'' je zavzdihnil in dvignil pogled proti njej. razumel je, da je bila na nek način razočarana, ker ji je celotno stvar prikrival, a ni se obnašala kot razočarana oseba. ''prebrala si pravilno. hazel in jaz... ne vem, se videvava,'' je previdno izbral besedo, ki se je še najbolj približala njemu in temnolaski. ''zveniš skorajda ljubosumno, noelle, kaj za vraga?'' ni zdržal niti trenutka dlje, da ne bi vprašanje butnilo iz njega.    

''sama si trkala. nisem ti rekel, da trkaj. lahko bi samo vstopila. ne delaj iz muhe slona, prosim te,'' se je namrščil. resnično ni bil pri volji za prepir, še najmanj pa z njo. ni spregledal, da se je sedaj obnašala natanko tako kakor on nekaj tednov nazaj, ko jo je prišel iskat sredi noči in jo zvlekel domov v posteljo. zato jo je lahko do določene mere tudi razumel. vendar... ni bilo isto. ne. ''noelle, v enakem odnosu sva kot vedno. s to izjemo, da nimam časa zate ob vsaki prekleti minuti dneva,'' tudi sam ni zmogel več ostati tiho kot miš, vendar je moral nekaj reči. moral je zagovarjati samega sebe in hazel. od napada nanjo je bil poleg res precej časa. in tisti en samcati zmenek, ki sta ga imela do sedaj... ko si vse seštel skupaj, niti nista preživela toliko časa en ob drugem. šlo se je v prvi vrsti za to, da o vsem skupaj ni obvestil nje. ''seveda ...'' je počasi odkimal, povsem v nasprotju z besedo, ki jo je izrekel. ''mi ti mogoče poveš za vsako osebo, s katero greš na kavo in s komer se videvaš?'' je nadaljeval in pogled uprl navzgor proti njej, ko se je odločila, da ne bo sedla na prekleto posteljo, ampak po raje trmasto stala pred njim in zganjala dramo. ''pretiravaš. samo... nehaj pretiravati,'' je tokrat zamrmral predse in zmajal z glavo. vse je bil ogromen nesmisel. ''in od kdaj verjameš govoricam? prekleto, dobro veš, da je polovica stvari, o katerih ljudje tukaj govorijo čisti nesmisel. če bi bila katera resnična, kaj točno bi bilo potem z nama? menda sva skupaj, menda se videvava, menda sva najboljša prijatelja samo zato, da prikrijeva dejstvo, da spiva tukaj. nič od tega ni res, kajne?'' je naštel milijon govoric, ki so krožile naokrog. da je eden všeč drugemu, da sta bila včasih skupaj, sami nesmisli. in ona je sedaj verjela vsem opravljivcem ter se spravljala nanj. tudi oni niso vedeli, zakaj se med njim in hazel sploh gre. vse so bila samo ugibanja. zdaj pa je napravila celo dramo, še preden bi lahko rekel, da sta z rjavolasko dejansko skupaj. ''jezna, besna in razočarana, ker sem našel nekoga, ki mi utegne pomeniti precej veliko? vau, hvala za podporo,'' je zavzdihnil in ob njenem naenkrat tihem tonu tudi sam napravil globok vdih, da bi se pomiril, preden bi rekel še kaj več. že tako je šel predaleč z besedami, vsekakor dlje kot ponavadi. ''nikoli ti nisem govoril o dekletih, nelly. nikoli. ne o evi, ne o kateri drugi. nič novega ni, da ti tokrat nisem povedal za hazel.''

''si prepričana? ker se mi res zdi, da nekaj čisto nedolžnega in majhnega skušaš spremeniti v cirkus,'' je privzdignil obrvi. res je dobival občutek, da se je njegov celoten odnos s hazel sfrižil samo zato, ker mu je sedaj noelle skušala vzbuditi krivdo. vendar ga vest resnično ni pekla. imel je svoje razloge, da je sprva vse skupaj ohranil zase. moral se je odločiti ali naj celotno zadevo s hazel ustavi, preden gre predaleč, in nekako noelle namigne, da na njo gleda drugače, kot je gledal petnajst let nazaj. na koncu se je odločil za hazel. ''kot da sem ti, kdaj pridigal, če si vdirala v mojo sobo. resno, noelle, ne delaj tega. ne išči še dodatnih razlogov za prepir. dovolj je že to, da se morava kregati zaradi tega, ker ti nisem povedal za neko dekle,'' je zavzdihnil in dlani uprl vrh kolen, ko je pogled umaknil od nje v neko točko na tleh. ''veš kaj... prav imaš. ni vse v redu. že nekaj časa ni vse v redu. in verjetno se je začelo nekaj let nazaj. mogoče takrat, ko je eden od naju napravil skrajno bedasto odločitev, da bi se splačalo poljubljanje preizkustiti na naju dveh. verjetno od takrat naprej,'' je naenkrat pričel govoriti in vedel je, da se sedaj ne bo ustavil. ker ni imelo smisla. ker je bilo v zraku že toliko stvari, o katerih sta se morala pogovoriti, da je bilo znatno bolje, če vse spravita na dan v enem kosu in opravite s tem enkrat za vselej. ''seveda je nekaj. všeč mi je. in končno enkrat ne čutim dolžnosti, da bi ob njej pazil, kaj delam in kaj govorim. ali da bi razmišljal, kako naj pojasnim najin odnos. končno nekdo, ki ne verjame vsem govoricam in mi je pripravljen dati priložnost, kljub temu da ve, da utegnem sredi noči teči iz postelje ter reševati tvojo pijano rit,'' je z roko nakazal nanjo in sedaj je imel dovolj tega, da je stala pred njim. vstal je še sam in ostal na mestu. raje ji ni hodil niti korak bližje. ''seveda je res. vse je res. vsaj, kar se tiče mene je res,'' je zmajal z glavo in se celo posmehnil samemo sebi. ''ne. je bilo. ni več. na srečo je to za mano,'' se je hitro popravil in se namrščil, ko je sama stopila korak naprej. seveda se ni mogel učinkovito umakniti nikamor. pred njim je bila ona, zadaj je bila postelja, umik v levo ali desno pa bi bil znatno preveč očiten. ''ne vpletaj zoey v to. zoey nima nobene povezave z vsem skupaj. če ne drugega, je samo bila deloma na tvoji strani in me prepričevala, naj se pogovorim s tabo,'' je zavzdihnil, rjavolaska ni imela nobene veze s tem. ''problem je tam že od nekdaj. vsi ga vidijo. midva ne,'' je zdaj kazal nanjo in nase. dobro, lahko bi vse skupaj napravil malce bolj taktično in previdneje izbiral besede.