for dylan

pred njo se je znašel tako nenadoma, da bi lahko prisegla da je preprosto zrasel iz tal. če dejstva, da ji bo prej ali slej postavil neke vrste zasedo ne bi že na pol pričakovala, bi se od presenečenja nedvomno zvrnila po stopnicah, tako pa je le nestrpno zavzdihnila in se s trhlim upanjem da se ji bo morda uspelo izmuzniti mimo njega prestavila nekoliko v desno. njeno dejanje je bilo - kakor je tudi pričakovala - povsem zaman. svetlolasec je bil tokrat očitno trdno odločen, da ji ne bo kar tako pustil pobegniti. seveda je še vedno obstajala možnost, da bi se preprosto obrnila in se napotila v smeri iz katere je prišla, vendar pa se ji je misel na to nekoliko upirala. prvič, ker bi bila celotna zadeva videti nadvse trapasto in drugič, ker bi mu tako zatrdno dala vedeti, da se mu izogiba. no, pa ne da to ni bilo že tako ali tako očitno. navsezadnje je vedno, ko ga je zagledala nekje v bližini, po hitrem postopku zavila v nasprotno smer.

"bi se lahko lepo prosim odstranil?" se je ostro pozanimala, ter nehote pomislila da so bile to prve besede, ki mu jih je namenila v zadnjih desetih - no, v bistvu bolj enajstih - letih. vprašanje je bilo le potrebno zavlačevanje - tako ali tako je že poznala odgovor nanj. dylan je tokrat ne bo kar tako izpustil iz svojih krempljev. resnično ni vedela zakaj si svetlolasec tako močno želi govoriti z njo - kar je bilo je bilo in po njenem mnenju bi bilo potrebno preteklost pustiti pri miru. še posebej v tem primeru, ko ona očitno ni želela imeti nobenega stika z njim. "resnično se mi mudi." je dodala, odločno kolikor je le lahko.  

tag, rheya bb!



»Lepo te prosim.« Njegov ton, čeprav z večno norčavostjo, je nosil tudi nekakšen kiselkast priokus resnosti. Ker je bila, navsezadnje, njegova nevesta, preden je zares vedel, kaj to pomeni. Ker jo je poznal celo življenje in ker je verjel, da je bilo med njima nekaj, česar drugi niso imeli tako zlahka. Bila sta kot brat in sestra, preblizu, da bi šla skozi ta štiri leta tako, da se preprosto ignorirata. Hotel je ugotoviti, kaj se dogaja. Lahko ga je sovražila, dovolil ji bo, samo moral je.. moral je vedeti. in čeprav se je zdaj na njegovem obrazu risal polovičen nasmešek, je bilo na drugi polovici nekaj skorajda žalostnega, nekaj zanj popolnoma netipičnega. Bolj, ko ga je rinila od sebe, bolj si jo je želel v svoji bližini. Ni vedel, ali je vzvišena samo zavoljo vzvišenosti, ali pa gre prav zares za nekaj veliko bolj globokega, a hotel je izvedeti. Hotel je razumeti. In potem bo lahko nadaljeval, brez težav jo bo pustil za seboj, tudi brez slabe vesti, samo.. razumeti je moral. »Nikamor se ti ne mudi, zdajle nimaš predavanj,« je kot kakšen pametnjakovič odvrnil, še vedno v sproščenem tonu, četudi je bil znotraj napet kot struna. Njegova mladostna prijateljica je zdaj nanj gledala kot na kos smeti na tleh, kot na drek, ki ga je morala spraviti iz podplata čevljev. Kaj? Morda se je čisto slučajno pozanimal. Morda je.. poznal nekoga iz njenega letnika, in ga povprašal. Morda.. morda je to naredil, kaj pa je s tem narobe? »Zaradi česar sem mislil, da bi bil to več kot popoln čas, da se malce pogovoriva. Recimo o tem, zakaj se me ogibaš, kakor da sem kužen..?« Nagnil je glavo na stran, z roko se je naslonil na ograjo stopnišča, da ji je še dodatno oviral pot, čeprav je dvomil, da bo zdajle kar tako odkorakala. Nekakšno pojasnilo mu je bila vendarle dolžna. Nekaj, potreboval je nekaj.

for dylan

ob njegovih besedah je sprva le rahlo priprla oči, ko pa si je spoznanje da tega pravzaprav ne bi smel vedeti utrlo pot do njenih možganov, pa v njegovo smer poslala izrazito sumničav pogled. "in v to si tako prepričan ker...?" se je ledeno pozanimala, svoje neodobravanje pa še dodatno pospremila s pred seboj prekrižanimi rokami. odgovor na vprašanje je seveda že vedela - dylan se je zadeve očitno lotil nekoliko bolj profesionalno kot je pričakovala - vendar pa ust kljub temu ni mogla obdržati zaprtih. potrebovala je čas za razmislek, in glede na to da je bilo precej jasno da ga ne bo dobila, si je morala pač pomagati s starim dobrim zavlačevanjem.  

nikakor si ni želela govoriti z njim. to je bilo dejstvo. ni želela govoriti z njim, ni ga želela gledati in bog, v bistvu bi ji bilo še najljubše če bi se preprosto vdrl v zemljo in za vedno izginil. prepričana je bila da bi že odkrila način, kako se izkopati iz dane situacije brez da bi ji bilo potrebno na plano privleči vse tiste spomine... če bi le dobro premislila. ampak dejstvo je bilo, da ni vedela če si tega sploh želi. navsezadnje se je leto šele dobro začelo, svetlolasec pa ji je že uspel postaviti uspešno zasedo. nekaj časa bi se mu mogoče res še lahko izogibala, vendar pa bi jo prej ali slej spet ujel v svoje kremplje. ne, to je ne bo rešilo. naslednja opcija na njenem seznamu je bila laž - po vsej verjetnosti bi mu lahko natvezila nekaj ravno prav verjetnega da bi jo v prihodnje pustil pri miru, vendar pa se ji je že sama misel na to upirala. prvič ker bi jo prej ali slej spregledal - čemur bi najbrž sledilo samo še bolj intenzivno zasliševanje - in drugič ker si je zaslužil vedeti resnico.

globoko je zavzdihnila ter se ravno toliko obrnila, da se je lahko s prekrižanimi rokami naslonila na stopniščno ograjo. ni ga pogledala. ni ga bila sposobna pogledati. "po pravici povedano... zato ker me s svojo prisotnostjo vedno uspeš spomniti na to da moji starši mrtvi. in tega... no tega se res ne želim spominjati."  

tag, rheya bb!
oh my bb just doesn't understand!



»Sem se pozanimal,« je nemudoma skomignil z rameni, skorajda brezbrižno, kakor da to ne bi bilo prav nič nenavadnega in kakor da je bil to vsakdanji napor, skozi katerega je šel za najmanjšo stvar na svetu. »Očitno,« se je dodatno dopolnil, kakor da bi se mu zdelo, da ni vsega skupaj povedal dovolj jasno. In potem se mu je zazdelo, da je bilo za vsem skupaj toliko več, njene oči so namreč postale tako neizmerno otožne in zbezljale so stran od njegovih; malce nerodno se je prestopil, še vedno pričakujoč odgovor, zdaj manj odločno kot prej, ker ni vedel, če je sploh hotel slišati to, kar je sledilo. Ker se je zdelo, da bo rekla nekaj, kar bo zadonelo po prostoru, kar bo presekalo vse druge klepetulje okrog njiju, nekaj, kar bo kot strela usekalo v njiju dva in spremenilo njun odnos za vedno. Saj je bil že spremenjen – in čeprav se je zdelo, da huje ne more biti, je okamenel, ko so njene ustnice končno formulirale usodne besede. Njegov pogled je obstal na njenih očeh, četudi je ona gledala stran; njegovo čelo se je počasi nagubalo, njegove ustnice so obstale priprte, skoznje ni prišel noben zvok, ničesar ni bil sposoben spraviti iz sebe. Ni vedel, kaj naj reče, česa takega ni pričakoval in presenečenje se je teplo s pomilovanjem, z nekakšnim nenavadnim občutkom krivde, z močno željo po tem, da bi jo potolažil – vsega je bilo preprosto preveč, da bi lahko razumsko odgovoril na to, kar mu je bilo pravkar postreženo. Počasi je njegov pogled odtaval stran, nekam v daljavo, nekam po stopnicah navzdol, zdelo se je, kakor da je nenadoma čas zamrznil. Ničesar ni bil sposoben slišati okrog njiju, obdana sta bila v mrtvo tišino. Filmski trenutek. Ne prijeten trenutek, to vsekakor ne, filmski vseeno. Počutil se je, kakor.. kakor da je od zunaj gledal v tujo privatno sfero, ki ni imela nobene povezave z njim. »Kaj..?« je počasi odkimal, njegov pogled še vedno izgubljen v daljavi. Spomnil se je njene mame, tako prijetna gospa je bila. Njen oče je pil pivo z njegovim na njihovi terasi. »Kako.. kdaj?« Imel je pravico vedeti in ona je imela pravico, da jo pusti pri miru; a vse to je bilo zdaj tako daleč stran. Ničesar ni razumel.

for dylan

njegov odziv je lahko opazovala le s kotičkom svojega levega očesa - še vedno ga namreč ni bila sposobna pogledati naravnost - vendar pa je kljub temu lahko razbrala, da je bil pošteno presenečen. kar je bilo, glede na to da je bila resnično prepričana da je vedel vse o smrti njenih staršev, precej nepričakovano. leicesterjevi in cunninghamovi so bili navsezadnje stari prijatelji. že res, da so nekako izgubili stike celo leto pred tragičnim dogodkom (kolikor se je lahko spomnila je šlo za neko - za njene otroške možgane povsem nesmiselno - zamero), vendar pa je kljub temu sklepala, da jim novica ni ušla. očitno se je motila. no, ali pa so njegovi starši celotno zadevo zadržali zase.

kakorkoli je že bilo, njegova nevednost je bila zanjo v vsakem primeru slaba. pričakovala je, da mu bo morala obrazložiti le to zakaj se mu izogiba. resnično je mislila, da bosta dva stavka dovolj in jo bo nato pustil pri miru. ampak ne, prekleti kreten mora biti ves neveden in potem od nje pričakovati še, da mu bo celotno stvar osvetlila, pri čemer po vsej verjetnosti ni niti za trenutek pomislil na to, kako zelo težko ter boleče bi bilo to lahko zanjo. za trenutek jo je resnično prijelo, da bi ga nekam poslala in preprosto - ne glede na to kako zelo trapasto bi izgledalo - odkorakala navzdol po stopnicah. vendar pa je misel kmalu odrinila. poznal je njene starše in že samo za to si je zaslužil vedeti kako so umrli.

globoko je zavzdihnila. "pred desetimi leti." ko je nadaljevala, se je morala vsekakor močno potruditi, da se njen glas ni zatresel. "rekli so, da je šlo za dvojni samomor." ni nameravala nadaljevati - to je bilo vse kar mu je dolgovala. ni potreboval vedeti, da je bila prav ona tista, ki je odkrila trupla, prav tako kot mu ni bilo potrebno omeniti dejstva, da sama definitivno ni verjela v pravljico o dvojnem samomoru. mogoče je bila takrat le neumen otrok, vendar pa je svoja starša vseeno dobro poznala.

tag, rheya bb!



Bila je tako pretresena, tako neprimerno žalostna – vse prej torej, kot to, kar mu je pokazala v preteklosti, obraz psice, ki ji ni do njegove družbe, namreč. Zdaj je pokazala nekaj povsem drugega in v njenih očeh, toliko je lahko videl, so se lesketale solze bolečine, ki jim ni imela namena pustiti naprej. Bila je tako.. pogumna in tako majhna istočasno, kakor da bi se nenadoma pred njegovimi očmi znova spremenila v tisto majhno punčarico, s katero se je zaročil in s katero je, takrat prav zares, verjel, da bosta skupaj preživela vse svoje življenje. Potem je to družinsko prijateljstvo nekako poniknilo in čeprav je kdaj pa kdaj pomislil nanjo, je skorajda povsem pozabil na njen obstoj, dokler se nista zopet srečala tukaj. Ko je, očitno, sklenila, da bo bolje, če ga povsem odreže iz svojega življenja še enkrat, čeprav je bilo to precej nemogoče na tako majhnem kampusu, kjer so bolj ali manj vsi poznali vse in vsi vse vedeli o vseh. »Pred.. kaj?« Zdaj se je njegovo čelo nagubalo, ker prav zares ni razumel. Deset let? Kako je bilo sploh mogoče, da ničesar ni izvedel? Da njegov oče ni ničesar povedal, da je lahko kar tako.. molčal o izgubi prijateljev? Sicer se ni pretirano ukvarjal z očetovim življenjem, to je bilo že res, istočasno pa bi pričakoval, da bo takšna novica vendarle vredna tega, da jo zaupa sinu, ki se je s hčero družine Leicester kot majhen pamž želel poročiti in ostati z njo za vedno. »Jaz..« Počasi je odkimal z glavo, zdaj se mu je zdelo, da kar nenamerno tudi v samem sebi sprožal prav tisti val čustev, ki jih ni hotel sprožiti v njej, čeprav je trdila, da je njegova prisotnost povzročala prav to. »Oh, Rheya, oprosti, jaz – nisem si mislil, da – mislim..« Ni imel prav veliko povedati, njegove misli so namreč precej počasi procesirale kompleksnost situacije. Kakor da ne bi bilo vse najbolj jasno, čeprav je bilo dovolj jasno obenem. Stopil je korak bliže, brez da bi razmišljal o tem, kar počne, jo je močno objel, privil v svoje naročje in stisnil k sebi tako, da se ni mogla v trenutku odtrgati. Hotel ji je pokazati, da mu ni vseeno, da bi storil kaj, če bi vedel.. čeprav, seveda, ni mogel storiti.. bolj ali manj ničesar.

jem

she was bored. it was a rare sensation to be honest, because she always managed to find something interesting - a distraction, anything basically. but at that particular moment, when she was sitting somewhere in the middle of spiral staircase, she just couldn't occupy herself. apparently it was one of those days when her ability to focus failed, leaving her mind messed up with all kinds of thoughts. she was afraid of them – dark, clouded, obsessive. her defence was control, but when the flow became too strong, she simply gave up. because frankly, she was never an enduring person and maybe, just maybe, she never even wanted to be.

her arse has became painfully numb, as well as her palms, cupping her chin for the past hour. it was an extremely uncomfortable position, yet she did nothing to fix it – she was way too caught in her thoughts. the stoned expression was there again, locking her features in a typical sternness which would most likely turn off every human being who was to see her. and that was, after all, the whole purpose of the reflex. to turn people off in case they'd want to bother cecilia (not that it happened a lot, but still). sadly, there were exceptions, although she wasn't sure how to feel about said fact just yet. nor did she know what to do when one of them suddenly appeared around the column, threatening to interrupt the flow of her thoughts. she was sort of relieved, but on the other hand, there was a certain comfort in being lost within different fantasies. well, considering jem wasn't the type to miss a chance for good monologue in front of the redhead – her hands were tied. she snapped out of her thoughts and looked up at him. »hello, jeremiah.«

jem

being used to his cheesy nicknames, she didn't even frown at his words, there was only the shadow of a small smile on her lips. he was a big tease, too big for his own good, but despite her nature she kept finding herself twiching the corners of her mouth upwards when in his company. he was an interesting person, a mix of carelessness and thoughtfulness at the same time, somehow effectively balancing between the two. she wished she could study every aspect of his character, and she didn't even know why. there was something rather attractive about him, something that could disturb even the most distant and focused people like herself. she almost liked the way their one-sided conversations became sort of a routine. »yeah, i'm hardly ever alone, you know, because i have so many friends and they always keep me busy. you're damn lucky you got me all by myself.« her words were soaked with sarcasm, although she still had that poker face expression, the power of habit, probably. he was already settled down next to her, babbling on about how shit his week was, while she leaned back on her elbows, preparing for a long hour. »i'm great, thanks. sorry you had a bad week, it happens,« she rolled her eyes, staring at the ceiling high above them. the soft clinking of jem's lighter filled her ears and there she found her peace, the dead still point right beneath the surface of reality. »you're annoying,« she muttered under her breath, not really worrying about his reaction. he didn't care anyway - and he probably knew exactly what a dilemma she was facing about him. the paradox of his character was what made him so irritating, but it also made him worth suffering, or so she thought. there was never anything truly clear about their relationship, but one thing was sure - she had no intention to get attached; he was just a tool, the object she could observe. entirely scientifically.

for dylan
i'm really really sorry for being so damn late -.- and for that shit of a post.

nepremično je strmela v steno, ki je bila z vsako sekundo bolj nerazločna. vse od trenutka, ko se je zavedala da bo morala hočeš nočeš govoriti o smrti svojih staršev, je poskušala nanjo gledati kot na nekaj kar se je ne tiče. poskušala je biti neprizadet zunanji opazovalec. samo sebe je prisilila v vlogo bralca slabo napisane knjige o družinski tragediji. vse skupaj se je trudila dojemati kot nekaj kar z njo nima prav nobene zveze, kot nekaj kar je ni moglo prizadeti. delno je delovalo vse dokler ni pomislila na vzrok njihove smrti - potem se je njen napor sesul v prah in spet se je znašla v stari nočni mori. njene misli so zapolnili spomini na to, kako se je kot desetletna deklica vrnila iz poletnega tabora, kamor so jo poslali za cele tri tedne. spomnila se je kako čudno se je ji je zdelo, ko je nihče ni prišel iskat na postajo, in kako temu takrat ni posvečala pretirane pozornosti. poznala je pot domov. vhodna vrata so bila odprta in vstopila je, se sezula, nahrbtnik pa malomarno odvrgla v kot. nato je poklicala svoje starše. nič. poskusila je še enkrat, tokrat glasneje. spet nič. zdaj je prvič začutila da je nekaj narobe. z naraščujočim občutkom panike se je lotila pregledovanja prostorov, medtem pa se poskušala prepričati v to da je vse v redu. da sta samo pozabila kdaj se vrača iz tabora in na hitro skočila v trgovino ali kaj podobno nedolžnega. njeno upanje se je sesulo v prah kakor hitro se je povzpela po stopnicah. kri je zagledala takoj, ko se ji je pogled privadil na mrak, trupla pa komaj dve sekundi kasneje. slika se je ji vtisnila v spomin in vedela je, da se ji je nikoli več ne bo uspelo znebiti.

tako je bila zatopljena v - bolj ali manj neuspešne - poskuse obvladovanja svojih čustev, da je na dylana skoraj pozabila. njegove prisotnosti se je začela zavedati šele ko je ponovno spregovoril. bilo je dokaj očitno da ga je novica šokirala - če ne zaradi dobro opaznih sledi notranjega boja na njegovem obrazu, pa zaradi jecljajočega opravičevanja. ob njegovih besedah je le zmajala z glavo. ničesar mu ni imela za povedati, želela je le... ja želela se je le zakopati pod odeje in s solzami pregnati vse te nedobrodošle spomine, ki so se kopičili v njenih možganih. ravno je zbirala moč da bi ga prosila naj jo izpusti, ko se je nenadoma zganil. nenaden telesni stik je porušil še zadnje poskuse obvladovanja in še preden se je dobro zavedala, so ji začele po licih polzeti solze.